Rafaelova družba
Domov > Članki
Četrtek, 02 December 2021

Objavljeno: 21.06.2013

Nagovor škofa dr. Petra Štumpfa


Tukaj, na svetih Višarjah v molku gora in med zaspanimi meglicami visoko nad ravnico, pa nekoliko bližje nebu, je tudi danes korak romarja obstal pred podobo Matere Božje, kot na eni izmed postaj življenja, ki jih je mnogo, mnogo. Ene postaje so krvave, druge temne in smrtne, tudi solzne in potne, nekatere pa celo razsvetljene z žarki veselja, upanja in življenja. Kot narod in posamezniki hodimo od teh postaj že tisoč let, da bi preživeli v boju za vero in dedne časti, ohranili družine za upanje v prihodnost. Zato smo se razkropili po širni zemlji.

Pred stotimi leti se je Rafaelova družba odzvala na verske potrebe naših ljudi onkraj meja domovine in tako postala način povezovanja Slovencev doma, v zamejstvu in zdomstvu. Slovenci smo namreč znali črpati iz vere duhovnost in modrost, ki sta nam pomagala živeti v negotovem svetu. Jezus Kristus nam je vedno pomenil navdih za razmišljanje, odločanje in delovanje. V Njem smo odkrivali svobodo, v kateri smo se navdihovali za suveren nastop pred velikimi izzivi v povsem novih okoljih in razmerah. Zato smo se pred šestnajstimi leti znali povezati tudi v boju za našo samostojnost in narodno čast.

Dragi rojaki iz domovine, zamejstva in zdomstva Bog vas živi!

Mati in oče, ki od jutra do večera, dneve in mogoče celo leta pogledujeta skozi okno, kdaj se bodo vrnili otroci iz daljne tujine, se zopet zbrali pod domačo streho, in če jih ni, jima srce krvavi v žalosti in bolečini, ne zato ker ne morejo priti ali so ju pozabili, ampak rada bi jim mogoče še zadnjič podarila toplino dlani, mehko besedo in prostor v srcu, ….nas nenehno opominjata na dolžno ljubezen do doma. Mnogi starši so že pokojni, nekateri še živi, zato spomin nanje naj danes spremlja hvaležna molitev za blagi pokoj ali pa za zdravje in blagoslov v življenju.

Po vsej naši domovini je več kot dva tisoč domov Jezusa Kristusa in njegove ter naše Matere Marije. Lučka pred tabernakljem v teh cerkvah in kapelah tako plaho in nevsiljivo trepeta, kot očetova beseda ob slovesu: »Otrok moj, ne pozabi na dom!« Podoba Matere Božje na oltarju je tako zaskrbljena kot materin obraz, ki hoče obljube: »Otrok moj, ne pozabi moliti, ohrani poštenost!«

Tudi danes smo priromali v enega od teh svetih domov, in to na Višarje, da bi pred tabernakljem in milostno podobo nebeške Matere v spletenem vencu jagod izrekali dve kratki besedi v pozdrav: Zdrava Marija! Ko prihajata iz naših ust, ju ne izreka le jezik, ampak srce in pomenita zahvalo Jezusu in Mariji, da smo ohranili, pa tudi prošnjo za mnoge stvari v našem življenju. Nakazujeta tudi trpljenje in upe, ki jih pač vsak človek občuti v osebnem, družinskem, družbenem življenju. Prepletena z jagodami rožnega venca stoletja odmeva med nami ta molitev tudi kot prošnja za narod, za preživetje pred krutimi Turki in brezbožno revolucijo, za kruh in zdravje, za ljubezen in zvestobo, za vrnitev fantov iz vojske in očetov in tujine, za poštenost deklet in značajnost žena, za moč v bolezni in starosti, za srečno smrt in za duše v vicah.

Molitev Zdrava Marija pomeni vso ljubezen, ki jo premorejo generacije ljudi v odnosu do Boga in Marije. Marija je posebno znamenje, ki usodno zaznamuje človeštvo in dogodke njegove zgodovine. Prerok Izaija je napovedal: »Gospod sam vam bo dal znamenje. Devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel – Bog z nami« (Iz 7, 14). Marija pomeni navzočnosti in delovanja Boga med nami. Po Mariji se je Bog sklonil k nam kot dojenček. Beseda je meso postala in med nami prebivala. Ta beseda je Jezus Kristus. Tudi nas Mati Božja danes nagovarja: »Dragi moji sinovi in hčere, romarji, ki ste prišli k meni. Glejte, vaš Bog, Jezus Kristus. On je srce mojega srca. Poživlja ga kri, ki je privrela iz moje krvi. On je tudi moj Bog, ker je izšel iz Boga Očeta, čeprav sem ga jaz rodila. Ta je moj ljubljeni sin, ni drugega Boga, razen njega. Narodi in ljudstva bodo obstala samo v veri vanj.«

Vendar pa spremljamo propad evropske kulture, stare tri tisoč let, socialno razslojevanje, zaton njenih vrednot, psihološko in idejno obubožanje mladih rodov. Gre tudi za ekonomsko trhla tla brez priliva mladosti. Evropska civilizacija je v zatonu, poraja se neka nova. Že ob podpisu indijske neodvisnosti je dejal podpisnik Lord Mountbatten: »To je konec primata belega človeka.« Nastopata Indija in Kitajska. Azija!« Treba je znova premisliti o načinu življenja in dela; dati pomen življenju … Treba se je odločiti, katere so bistvene vrednote za rešiti. Nek sobrat duhovnik mi je pred časom dejal: »Prihodnost sveta je samo v čisti in pitni vodi, ta bo dražja od nafte in zlata, ter v krščanskih vrednotah.« Pomislil sem na Monte Cassino, na katerem je sv. Benedikt ohranjal od rimske kulture, kar se je ohraniti dalo in od tam sejal seme odrešenjskega evangelija in nove krščanske kulture … Pomislil sem na slovenske samostane, ki bi naj prihodnjim rodovom ohranili, kar je najžlahtnejšega od te evropske kulture in prenesli seme evangelija prihodnjim narodom, ki bodo prišli za nami …

Toda ali bo sedanji rod zmogel to pot?.... Župnijske matične knjige opozarjajo na drastičen upad cerkvenih porok, porast krstov otrok iz izvenzakonskih skupnosti in pa vztrajno upadanje rojstev. Tudi zaradi pomanjkanja vitalne moči v narodu, vse manj mladih stopa na pot duhovnega poklica. Na žalost imamo v Cerkvi množice, ki prejem zakramentov smatrajo za zadosten dokaz vere, v resnici pa ne zmorejo poglobili odnosa do Boga. Ti ljudje ne postajajo brezbrižni samo do Boga in Cerkve, ampak tudi do lastne vesti. Nevzgojena vest pa zahteva samo še pravice, brez dolžnosti. Pri tem izreka zgrešene sodbe, ki neevangeljske drže in ravnanja preimenuje v »moderen, osvobojen, razsvetljen, kultiviran« način življenja. Partnerstvo med moškim in žensko zato postaja bežno in priložnostno srečanje, brez obveznosti in pravno-formalne zavezanosti ter zakramentalne obogatitve. Tako izropana skupnost ne more postati temeljna celica človeške družbe in upanje za naš narod. Iz medijev je jasno razvidno, da se večina nasilja za stenami hiš zgodi v izvenzakonskih skupnostih.

“Družina, postani to, kar si!” S tem pozivom je že papež Janez Pavel II. vabil družine, naj same v sebi najdejo lastno resnico in jo udejanjijo sredi sveta. Ob pogledu na družbo, ki je v nevarnosti, da postane vedno bolj brezosebna in razčlovečena, Cerkev na Slovenskem opozarja vse družine na ta papežev poziv, saj se zaveda, da preživetje naroda ni le odvisno od demografske moči, temveč tudi kvalitete bivanja. Novo pastoralno leto, ki ga pričenjamo v mesecu septembru, je zato poimenovala z geslom: Družina, nosilka vrednot. Potrebno bo precej pastoralnega garanja pa tudi klečanja pred tabernakljem in podobo Matere Božje, da bomo lahko v sebi prebudili pogum za izzive in dejanja v korist slovenske družine.

Predragi romarji, skupaj smo danes prihiteli pred Jezusovo in Marijino obličje iz domovine, zamejstva in zdomstva, da bi jima zaupali tudi našo prihodnost. Verujemo, da Bog ostane zvest. Svetopisemska zgodovina to potrjuje. Celo izvoljeno ljudstvo, Izraelci, je nenehno prelamljalo svojo zavezo z Bogom. Toda on je to zavezo s tem ljudstvom vedno obnavljal! Že v raju je napovedal ženo, ki bo dokončno premagala zlo. Ta žena je Mati Marija. Njena priprošnja je zato pred Bogom silno mogočna. Poleg osebnih molitvenih namenov, zato vzklikamo Materi Mariji:

»Mati Marija, bodi z našim slovenskim narodom, ki še ni povsem jasno spoznal poti v prihodnost, ostani ti njegova Vodnica. Mati Marija, bodi z vsemi rojaki doma in po svetu, naj ohranijo luč svete vere, da bo pot življenja bolj jasna in gotova. Mati Marija, bodi z našimi družinami, da se bodo pri vzgojo otrok znale ozirati na krščanske vrednote. Mati Marija, naj pod tvojim varstvom vsi ljudje spoznajo in vzljubijo Jezusa Kristusa. On je luč sveta in edini Odrešenik, ki skupaj s svojim Očetom v Svetem Duhu ljubi nas in vse stvarstvo, zdaj in vekomaj…« Amen