Nagovor škofa dr. Franca Krambergerja

Glej, tvoja mati! - Marija.

Pravkar smo poslušali pomenljiv evangeljski odlomek. Evangelist Janez nas je postavil vse na Kalvarijo, pod križ, in v duhu gledamo Kristusa pribitega na križ, ob križu pa njegovo mater Marijo in njega – Janeza, učenca, ki ga je Jezus ljubil (prim. Jn 19,26). In Jezus se je ozrl s križa na oba, na mater in svojega učenca. Kot sin je mislil na svojo mater, zato je rekel: »Žena, glej, tvoj sin!« (Jn 19,26). Namesto sebe ji je izročil svojega učenca. Ta naj poskrbi zanjo in jo varuje. A kot Odrešenik pa je mislil na učenca in po njem na nas vse, zato je učencu rekel: »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,27). Njemu in vsem nam je izročil svojo mater. In sad tega dialoga je bil, da jo je učenec: 'od tiste ure vzel k sebi' (prim. Jn 19,27).

Koliko umetnikov je ovekovečilo ta dogodek na platnu, v pesmi in glasbi; kiparji so ga izrezljali iz lesa ali izklesali iz kamna, vendar nihče ni mogel izraziti vso njegovo globino in vsebino.

Cerkveni očetje in duhovni pisatelji pravijo, da je bil ta dogodek za Marijo »drugo oznanjenje«. Prvo je bilo v Nazaretu, drugo na Kalvariji. Pri prvem oznanjenju je angel oznanil Mariji, da bo postala Božja Mati, Mati Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. A pri drugem oznanjenju pa je Odrešenik oznanil, da je njegova mati postala tudi naša Mati. Odrešenikova Mati je postala Mati odrešenih. – Zato ji ne reče več »Mati«, ampak »žena«; kakor da so družinske vezi stopile v ozadje. Marija ni več samo njegova mati, je mati vsega človeštva. Njeno materinstvo je razširil na vse narode, vse rodove in vse ljudi. Pri prvem oznanjenju v Nazaretu je Marija odgovorila: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). To je bil njen osebni življenjski DA, s tem je stopila v Kristusovo skrivnost. Pri drugem oznanjenju, pod križem, pa je svoj DA izrekla molče. »Pod križem se ne govori; pod križem se molči, ker križ in Križani govori«, tako pravi naša stara slovenska pesem.

In v tem skrivnostnem molku slišimo, da jo je učenec 'od tiste ure vzel k sebi!' Vzeti Marijo k sebi pomeni – sprejeti tudi Kristusa, kajti Marije in Kristus ni mogoče razstaviti. Ne moremo imeti Marije za mater, če nimamo Kristusa za Odrešenika in svojega brata; – vzeti Marijo k sebi pomeni tudi sprejeti Kristusa, ne takšnega Kristusa po našem okusu, marveč Kristusa kakršen je, Kristusa z evangelijem, Kristusa z odpovedjo, križanega Kristusa in od mrtvih vstalega. Vzeti Marijo k sebi pomeni – ob njej odkriti svoje življenjsko poslanstvo in po njenem zgledu odgovoriti s svojim »zgodi se«, s predanostjo v Božjo voljo, ki ni slepo, pasivno čakanje, marveč sodelovanje pri Božjem načrtu za prihodnost sveta in človeštva; – vzeti Marijo k sebi, pomeni prizadevati si za tiste duhovne, moralne, verske, pa tudi narodnostne vrednote, ki človeka posvečujejo in osrečujejo.

Glej, tvoja mati! - Cerkev.

Ob Jezusovi besedi »Glej, tvoja mati!«, bratje in sestre, pa vam želim pokazati še eno mater – našo Cerkev. Ni časopisa in revije, kjer ne bi nekaj pisalo o Cerkvi. Stalno se srečujemo z vprašanji o njeni preteklosti in sedanjosti. O Cerkvi govori tisk, radio, televizija, internet, o Cerkvi se govori v šolah, uradih, v zbornicah in parlamentih, na sestankih in kongresih ... Žal, največkrat negativno. Kompasi današnje družbe, tudi slovenske, so naravnani proti Cerkvi.

Vendar Cerkev oznanja Kristusa, njegov evangelij, kakršen je, čeprav pogosto navalijo nanjo kot na grešnico in stegujejo roke nad njo in krojijo njen nauk po svojem okusu in merilu. – Ko objavi moralne smernice in norme, ki dvigajo in odrešujejo človeka v njegovem dostojanstvu, ji očitajo, da je proti človeku. – Ko govori o križu, odpovedi, premagovanju, čistosti, o odgovornosti, se sliši, da je Cerkev proti veselju. – Ko skozi spremembe časa in menjave civilizacije objavi tisto, kar je prejela od Kristusa in kar je stalnega, se ji posmehujejo, rekoč: zastarela je, še vedno je srednjeveška. – A ko nastopi proti velikim in malim osvajalcem človekove vesti, jo dolžijo, da je aristokratska, da je proti svobodi in da je še danes željna oblasti ...

Toda papež Janez Pavel II. je v svetem letu 2000 v imenu vseh in v imenu celotne Cerkve priznal in obžaloval napake, ki so jih zagrešili ljudje v Katoliški Cerkvi, ves svet je prosil za odpuščanje in v imenu vseh je odmolil spokorno molitev ter poudaril misel, da se mora Cerkev stalno prenavljati, spreobračati in težiti k svetosti. Pri vsem tem pa nas je poučil, naj gledamo v Cerkvi svojo mater. »Glej, tvoja Mati!« – Cerkev je mati, ki mi pove, da ni svobode brez odgovornosti, ne življenja brez dolžnosti, ne edinosti brez zvestobe resnici, ne krščanstva brez heroizma in prizadevanja za svetost.

Ob tem premišljevanju o Cerkvi bi rad prav vsem – zamejcem, izseljencem in iz matične domovine, rekel: Glej, tvoja mati! Tudi slovenska Cerkev – naša mati. Cerkev smo mi vsi: škofje, duhovniki, redovniki, redovnice, mladi in odrasli verniki. Mi vsi smo Cerkev, smo njen obraz. In slovenska Cerkev je takšna kakršni smo mi. Vzemimo jo k sebi! To pomeni: čutimo se zanjo odgovorni. Naša zvestoba resnici, evangeliju, Kristusu je in bo najboljši odgovor na vse napade in očitke.

Glej, tvoja mati! - Domovina.

Toda bratje in sestre, ob Jezusovi besedi: »Glej, tvoja mati,« pa še želim s prstom pokazati na tretjo mater – na domovino, na našo mlado državo, ki doživlja pomembne zgodovinske trenutke. Od kar imamo samostojno neodvisno državo, pišemo sami svojo zgodovino v svojo knjigo, ne več v zgodovinsko knjigo kakega drugega naroda ali skupaj z njim; smo svoji gospodarji pred svetom, pa tudi pred Bogom, zato smo odgovorni za vse, kar se dogaja pri nas.

Po skoraj 20. letih samostojnosti ugotavljamo, da ni vse tako, kakor smo pričakovali. Mnogi so, žal, razočarani, zelo razočarani, malodušni, brezvoljni, naveličani. Nekateri so bolj obrnjeni v preteklost kot pa v prihodnost. Vsi, ki oblikujemo življenje v matični domovini, pa tudi v zamejstvu in izseljenstvu, si moramo prizadevati, da bo naše življenje, slovensko življenje, bolj pravično, solidarno, dostojanstveno, manj zamorjeno, bolj veselo in srečno, manj sprto in razdvojeno, in bolj spravno.

Vsem, ki se danes udeležujemo že 22. »srečanja treh Slovenij« tukaj na Svetih Višarjah, in vsakemu posebej, želim ponoviti o domovini Jezusove besede: »Glej, tvoja mati!« Vzemi jo k sebi! Nosi jo v svojem srcu! In ko smo že pred nekaj leti v družini evropskih narodov, skrbimo v podvojeni meri, da ta naša mati ne bo postala nikoli mačeha, ampak da bo ostala slovenska mati, ohranila svojo slovensko identiteto, krščanske korenine, vero očetov, svoj jezik, ki je po bl. škofu Antonu Martinu Slomšku »ključ do zveličavne in narodove omike,« se pravi do kulture, ki so jo ustvarjali naši predniki skoz več kot 1250-letno zgodovino, in kulturo, ki razodeva slovensko dušo in slovenskega duha!

Dragi bratje in sestre, romarji na Svete Višarje, vam zakličem z Jezusom: »Glej, tvoja Mati!« – Marija; glej tvoja Mati – Cerkev; glej tvoja Mati - domovina! Amen.

                                                                                                               Msgr. dr. Franc Kramberger