Rafaelova družba
Domov > Članki
Četrtek, 02 December 2021

Objavljeno: 21.06.2013

Predavanje prof. Berte Golob


"In ne vpelji nas v skušnjavo" (Premislek o odnosu do materinščine)
 
 
Ugledni ljubljanski univerzitetni profesor dr. Karel Oštir je ob neki priložnosti dejal, da glede materinščine ni najbolj pomembno, ali se mami reče mama ali Mutter ali kako drugače, kajti ne gre toliko za glasovno podobo, ampak za čast – materni jezik da je stvar časti! Zato prisrčna zahvala vsem vam, ki ste živi del slovenstva v svetu, da ohranjate iz roda v rod to jezikovno dedno čast. Nemara nam je znano, da je bl. Anton Martin h grehu prišteval tudi nespoštovanje maternega jezika. Materni jezik je ključ do zveličavne omike. Danes vemo – za to govorijo dejstva, da sta se kultura v širšem pomenu besede in omika v ožjem pomenu bogato razvili pri narodih, ki so kmalu dobili prevedeno Sveto pismo v domači jezik. Smemo biti ponosni in srečni, da smo med njimi tudi mi. Pri Slovanih med zgodnjimi.

Tu na višini z razgledom v smeri, od koder prihajamo, je videti dalj kot z domačega praga. Tu smo danes tudi zato, da premislimo, kdo smo; mi, ki nam je dano biti doma, in vi, ki v svetu ohranjate dedno čast domačega jezika. Ljudje so se po modrost in spoznanje že zdavnaj vzpenjali na goro. Benedikt XVI. piše: Gora je kraj posebne božje bližine /…/, gora kot kraj vzpona; tudi notranjega vzpenjanja; gora kot osvoboditev od bremena vsakdanjosti; gora, ki omogoča pogled in prostranost stvarstva /…/; gora, ki mi daje notranjo višino in mi daje slutiti Stvarnika (Ratzinger, Jezus iz Nazareta).

Ali je možno v to simbolnost ujeti kaj slovenstva? Tako visoko, kot zdaj stojimo Slovenci v svoji državni samostojnosti z zavestjo enotnega kulturnega prostora ob vas rojakih po bližnjem in daljnem obzorju, še nismo stali. V združujoči se Evropi je slovenski jezik na najvišji bruseljski družbenopolitični kôti enakovreden vsem drugim jezikom. Zgubi pa priznano specifično težo in se znajde na neosebno deklarativni ravni, če ni cenjen – doma! Jezik je dom; dom je jezik trdi pisatelj Danilo Lokar. Sodeč po tem, kako skrbno ga gojite na tujem, se njegove vloge po svoje zavedate bolje od nas, ki nas (še) dnevno obkroža na vseh družbenih ravneh. A odkar postajajo naši domovi kot ranžirna postaja dnevnega odhajanja in vračanja, se je začel spreminjati odnos do jezika. Komunikacijske vezi so se razpredle čez svet in se prihlinile do vsakega posameznika. V angleščini!

Težko je biti majhen sredi velikanov in to vsak po svoje izkušamo vsi. Težko je žebrati po domače, če vsa srenja moli in prepeva le nemško, italijansko, angleško, madžarsko, špansko. Kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš je sicer preizkušena resnica. Za priložnost, ko se podaš med svet in ko ta potrka na tvoja vrata. A ne za vsakodnevnost in vsakdanjost. Res je dobro in prav, da se mlad človek izuri v tujem jeziku, a če se sredi Slovenije otrok predšolske starosti pohvali, da že »zna« angleško, češ My name is Tom, stopa nezavedno nevarno čez mejo pripadnosti sebi. Temeljni vzrok za to je v domovini en sam: iz polpreteklosti zanemarjan čut za domoljubje. Kar hodi vštric z zanemarjenim odnosom do presežnega.

Materni jezik je stvar časti! Najbrž se edino s to zavestjo da sredi večinskega neslovenskega jezika gojiti materinščino iz roda v rod. Ta izkušnja je predvsem vaša in ta izkušnja je dragocena. A kdo naj prvi poskrbi, da se otrok in mladostnik starosti primerno v teh naših treh Slovenijah primerno razumsko in čustveno naveže na domači jezik? Dom. Dom je jezik. Sporazumevanje v materinščini – vem: v prenekateri družini sta materinščini dve! - prepevanje domačih pesmi (v obeh), oblikovanje slovenskih besedil za različne priložnosti, branje slovenskih knjig in sprotno prijazno utemeljevanje, zakaj je vse to potrebno, dragoceno in koristno. Občudovanje maternega jezika (maternega ali očetnega), odkrivanje njegovih značilnosti primerjaje z večinskim ali kakim drugim jezikom. Slišim ugovor, da tega ne zmore vsak. Zmore, če se navedenega zaveda. Po svoje, preprosto, predvsem pa s kančkom ponosa. Ko je med vojno nemška uprava hotela mojega sovaščana razglasiti za Germana, češ Herr Schiler, Sie sind ja ein Deutsher!, je ta v skrajno tveganih okoliščinah odgovoril: Ne, jaz sem Slovenec. Pripadnost rodu in domu in jeziku je res stvar časti.

Vsak jezik bo slavil Gospoda, je rečeno v Svetem pismu, v knjigi, ki je s prevodom v domače jezike omogočila ljudstvu / narodu vzpon na goro kulture. Omogočilo je razgled po javnem in zasebnem obzorju vse od pravnih norm do spoštovanja človeka kot osebe. E'te bi ded naš ne segrešil, te u veki jemu be žiti … V 8. stoletju je Karel Veliki ukazal, naj se duhovniki naučijo jezik domorodcev in naj v njem oznanjajo evangelij. TO je bila v prvotnem pomenu besede e v a n g e l j s k a gesta najvišjega državnika, kajti evangelij je nekdaj pomenil vsako kraljevo sporočilo, najsi je bilo veselo ali pa zloglasno (Ratzinger, Jezus iz Nazareta). Frankovski ukaz je našim prednikom prinesel daljnosežni kulturni napredek; natančno tisto, česar smo deležni mi, pa naj živimo doma ali zunaj domače dežele. Izbrskajmo na dan nekaj razpršenega šolskega znanja in se s pametjo odraslega človeka ustavimo ob sv. Virgilu, Modestu, bratoma Cirilu in Metodu …, da, tudi ob protestantih in njihovi Bibliji … s skoki čez stoletja ob nikoli preštetih Čedermacih na črti od Trsta in Celovca do Pešte vse do današnje stvarnosti od tukaj do Kanade, Argentine, Avstralije … Več kot tisoč let srčne skrbi za slovenski jezik doma in povsod, kamor smo odhajali. In tam ostali. Več kot tisoč let naravnega jezikovnega razvoja. Za pisno obliko so slovenski jezik prva izmojstrila svetopisemska in bogoslužna besedila. Na domačih in tujih tleh pa so ga in ga še v najrazličnejših okoliščinah marsikdaj marsikje za visoko ceno ponižanosti ohranjajo duhovniki z enako mislečimi sorojaki.

Kako pa je zdaj doma? Prikrito in očito se nam dnevno vsiljuje v zavest monolingvistična miselnost enega sporazumevalnega jezika za širni svet, a če bi zmagala, bi izgubili tisočletno samobitnost in z maternim jezikom tudi vse druge dedne časti. Zdrseli bi nazaj in še globlje, kot smo kdaj bili: v stanje jezikovne rabe s skrajno omejenim radijem – za občasni popoldanski klepet, za lokalno časopisje, za kako nostalgično popevko in za študij jezikovne eksotike. Niso več redki primeri, da se predvsem mladi sporazumevajo v spakedrani slovangli, magično prevzeti od tujih glasbenih besedil in ritma ter angleškega računalniškega besedišča. Pa je fizik dr. Samo Kuščar prevedel in na novo ustvaril – podobno kot nekoč Dalmatin - vrsto domačih izrazov za novo področje že v času, ko je bila kompjuterizacija na Slovenskem videti še sanjski pojav in je za rabo imel v Ljubljani računalnik predvsem Inštitut Jožefa Stefana.

Z gore razgleduje se Mati Marija, sijajna, spokojna zre svet pod seboj … Tudi s te gore, s Svetih Višarij, z razgledne točke v vso stvarnost naših treh Slovenij; k Soči, Savi, Dravi, Donavi, čez morja – v duhovno delto slovenske biti. Njen povezovalni tok ostaja jezik. Ne edini, a gotovo najpomembnejši. In Vsak jezik bo slavil Gospoda! Med tisočnijami jezikov sveta tudi slovenski. Menda je eden najbolj spevnih jezikov. Menda mu je z veliko spoštljivostjo prisluhnil Rabindranat Tagore in zaznal v njem sorodni zven s svojo materinščino. Razumljivo: jezikovno smo se rodili iz skupne maternice indoevropskih glasov. A materni jezik je materni, ker je stvar časti. Za Slovence vseh treh Slovenij, našega enotnega kulturnega prostora, je to pač slovenski jezik. Združevalni člen vseh nas ne glede na to, kje živimo. Naša narodnostna koža in duhovni organ, brez katerega nehamo biti, kar smo.

Ko je prav pred kratkim na srečanju rojakov v šentviških škofovih zavodih ognjevito, proseče in roteče o narodnostni problematiki govorila gospa Lučka Kraljeva iz Argentine in je bilo nekaj njenega rotenja slišati v oddaji Radia Ognjjšče, se je na račun izdajalske tehnike dalo slišati tudi dovolj razločen prišepet, češ »to je nacionalna preteklost Slovenije«. Ne morem vedeti in soditi, ali je bila opazka mišljena v dobrem ali v ignorantskem pomenu; bojim pa se, da v slednjem. Zemlja, jezik kar počez na voljo tujemu kapitalu? Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi, se bo zavedal svojih korenin? Vprašanje ni le popevkarska domislica. Odgovor pa je negotov. V globalnem svetu z imperialistično težnjo enega javnosporazumevalnega jezika tiči toliko večja nevarnost, kolikor manjši je narod s svojo materinščino. Ne moremo reči, da nas je veliko, tudi če se seštejemo z vseh strani sveta. Lahko pa (p)ostanemo veliki! Dokazov naše kulture ni le za bisago, s svojimi velikani duha in srca segamo do istih zvezd kot drugi narodi.

Kdo vse nam je že zapiral usta in kratil pravico govoriti po naše. Skušnjavec vedno zna reči: V vsem ti bo laže, če boš govoril po moje; zdaj si barbar, potem boš gospod. To smo skusili ali pa skušamo pripadniki vseh treh slovenskih domovin. Boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst?« Stvarnost je pereča za Slovence v matični deželi in za vse, ki živijo / živite zunaj njenega ozemlja; mnogi v nam komaj predstavljivih širjavah daleč zunaj skromnih 20.000 kv.kilometrov naših tal. V ohranjevalnih družinskih in društvenih gnezdih slovenstva tamle čez na avstrijskem Koroškem, na Tržaškem, Furlanskem in naprej v Porabju in še naprej vse do Ognjene zemlje. Kamor stopi mi noga, na domačih sem tleh; kamor hoče srce, pri svojih ljudeh … ? Da, dokler nas druži ista ljubezen. Zublji in plameni domovinske pripadnosti – jezik je njen poljub in objem - nas bodo morali prežarjati, da bomo novim rodovom ohranili, kar je bilo ohranjeno nam. Ne vpelji nas v skušnjavo, da bi podlegali velikim zato, ker nas je malo. Reši nas vsega hudega, vnemarnega odnosa do maternega jezika, da nas ne bo sram pred prestolom Pravičnega.

Menda je ta tudi narodom določil angela varuha, pa smo se z zgodnjim prevodom Svetega pisma v slovenski jezik uvrstili med visokokulturne narodne skupnosti. Naj med njimi ostanemo s prepoznavnostjo jezika in s trdoživostjo v njem. Mi, ki nam je lepo in kdaj težko doma, in vi, ki vam je tako kje daleč od matične domovine.

 

Višarska Mati Božja, prosi za nas!

 

 

                                                                                                                        Prof. Berta Golob