Rafaelova družba
Domov > Članki
Nedelja, 21 Oktober 2018

Objavljeno: 04.08.2014

Slovenija, ostani naša!


Slovenija, ostani naša!

 

Slovenci in Slovenke! Spoštovani gospod škof, visoki predstavniki, drage romarice in romarji, udeleženci srečanja TREH SLOVENIJ na Višarjah, gospe in gospodje, dragi prijatelji, cenjeni gostje!

 

Dovolite še meni, da vam vsem, ki ste prišli – veliko med vami celo peš – na ta shod rojakov iz domovine, zamejstva in z raznih koncev sveta, izrečem prisrčen in topel pozdrav. Močno se veselim tega že 26. skupnega romanja, kot vi vsi, še posebej pa sem hvaležen in si štejem v veliko čast, da so me prireditelji, zlasti prijatelj Lenart Rihar, povabili, da na tem posvečenem kraju, na tej izjemni točki slovenskega sveta, kjer se srečujejo narodi Evrope, na teh ljubih Svetih Višarjah, povem nekaj besed v korist in ponos slovenstvu. Čeprav je tako napovedano, vam danes v tem žarečem soncu ne mislim predavati, pač pa bi se z vami rad preprosto pomenil o stvareh, ki nas žulijo kot narodno skupnost, zato vas prosim, da dobrohotno sprejmete to moje marnjanje, Rezijani bi rekli »romonenje«. Predvsem bi se rad ustavil ob narodni zavesti, jeziku in simbolih. 

 

Daleč je tisti čas, ko je zažarela misel, da bi se Slovenci za mejami domovine in tisti, ki so razpršeni daleč po svetu, bratsko sestali z rojaki iz domovine prav tu na Višarjah.  Ti romarski in kulturno občestveni shodi z odmevnim imenom so se odlično uveljavili in to zaradi uglednih oseb, cerkvenih in civilnih, ki so na srečanjih sodelovali in seveda zaradi množic srčno zavednih slovenskih ljudi, ki hodijo na to sveto goro. Nekaj višarskih predavateljev je že odšlo k stvarniku in teh se danes hvaležno spominjamo. Zadnji, ki je nenadoma odšel od nas, je bil učenjak medicine, sicer pa priznan etik in velik mož slovenskega duhá, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dr. Jože Trontelj.

Danes ta dan tu dihamo čisti planinski zrak, v zavetju višarske Marije, in zremo v bližnje in daljne vršace, ki so videli že prve naseljence in naše davne prednike; mimo njih oziroma pod njimi so skozi stoletja hrumeli številni, tudi mogočni narodi in že zdavnaj izgubljena ljudstva. Vsaka gora v okolici je imela svojo burno zgodovino in svoje občudovalce. Tu mislim na Kugyja in Ojcingerja, na Dolharje, na duhovnika in profesorja Rafka Premrla, ki je ljubil te kraje in te ljudi – on je svoje zavzemanje za slovenske rojake Kanalske doline moral plačati z nemškim taboriščem. V še vidni daljavi se blešči Veliki zvonar ali Klek, ki ga je pred dvesto leti premagal duhovnik in človekoljub evropskih razsežnosti, vsestranski učenjak in strokovnjak Valentin Stanič iz Bodreža pri Kanalu.

 

Naše letošnje Višarje imajo še prav poseben pomen, ker bodo pri slovesni maši opoldne peli domači pevci in pevke, namreč cerkvena zbora iz Ukev in Žabnic in še Žabniški oktet »Mangart«. Vsi ti se nam bodo predstavili tudi na kulturnem nastopu po maši na tem mestu, kjer smo zdaj. V času temnega obdobja pred drugo svetovno vojno so se tu sestajali narodno zavedni ljudje iz Primorske, nekaj predavanj je imel tudi Bovčan dr. Ivo Juvančič, sem so hodili nekateri slovenski dijaki, med njimi je bila tudi narodna junakinja Milojka Štrukelj, kot mi je nekoč povedal njen oče. Tukaj je večkrat govoril slavni rojak te doline, žrtev zahrbtnega vosovskega umora, duhovnik in profesor dr. Lambert Ehrlich, po katerem se imenuje tukajšnji dom, ki nas danes gosti. In prav dr. Ehrlich je bil eden prvih med Slovenci, ki je načrtoval in napovedoval samostojno slovensko državo.

 

Današnji prebujevalci  sproščenega slovenstva in večjezičnega kulturnega razvoja v tej dolini dolin, Kanalski dolini, pa sedite med nami. Vse, ki smo priromali sem gor na to goro iz Koroške dežele, iz drugih slovenskih pokrajin ter iz svetá, nas objema  neki sladki nemir, ki nas na valovih spomina, uvidov in hrepenenj ter smelih upanj ziblje v slovenske sanje. Slovenstvo se kot lapuhov cvet, raztreseno po širnem svetu, kot lastovka zvesto vrača nazaj k svojemu bistvu, v svojo izvirno starožitno istovetnost in v naše današnje zavestno in polno-pljučno vztrajanje.

 

Ob tej priložnosti bi se rad z vami, ki ste se podali na to romanje posebne vrste, ki ga doživljamo kot nekakšen vseslovenski shod ali tabor, na kratko, a preprosto prijateljsko pogovoril o slovenski zavesti, našem lepem jeziku, o naših napakah in o nujnosti, da se oprimemo trdnih korenin naše istovetnosti, ki je najmanj štirinajst stoletij vztrajala v srcu Evrope. Ta nam je ravno tako potrebna kot sta nujna demografski razvoj  in nova rojstva, če kot narod hočemo obstati.

 

Ob prvem višarskem srečanju, šestindvajset let nazaj, smo matični Slovenci živeli v že razpadajoči socialistični federativni Jugoslaviji,  kmalu zatem pa se nam je uresničil tisočletni sen, postali smo neodvisni in naš slovenski jezik – še v Prešernovem času so govorili, da je to le jezik hlapcev in dekel – je postal uradno enakopraven med jeziki Evropske zveze. Naš narod se je leta enaindevetdeset tako povzdignil, da smo rodovi, ki smo takrat to doživeli, lahko srečni in hvaležno ponosni.

 

Ker vsa naša zgodovina, vse trpljenje in moč naroda, vse njegove zgodbe najčisteje odmevajo v naši poeziji, vam za obujeni spomin na tiste čase, vam, ki ste živeli za mejo in delali za demokratično samostojno Slovenijo, za uvod preberem pesem Toneta Kuntnerja iz zbirke Mati Slovenija:

Kdo je sanjal slovenske sanje,

ko ni bil čas za take sanje?

Kdo jih je sanjal ponosno in smelo,

kdo se jih je sramoval?

Kdo jih je skrival, zatajeval

in se jih bal priznati?

Kdo vanje dvomil, kdo veroval?

Kdo jih preziral, zasramoval,

kdo streljal vanje?

In za vse prvo

in zadnje vprašanje:

Kdo je zmagal,

ko so zmagale sanje?

(Ko so zmagale sanje,

smo zmagali vsi!?)

 

Boli me, ko vidim in slišim, kako jugonostalgiki najedajo vrednote osamosvojitve, hkrati pa bi se z njimi hvalili in kazali prvozaslužniki. Ti »šeškarji« slovenske demokracije so pravi zaviralci družbenega napredka in evropske usmeritve Slovenije. Seveda pa je precej odvisno od nas samih, koliko smo pokončni, koliko se hočemo zavzemati za svoje pravice. Pri manjštevilnih narodih je še ta nesreča, da so za mogočnejše države moteči element,  njihovi interesi pa manj pomembni. Težave z raznimi etnijami in narodi so bile že od začetka sveta. Marsikdaj in marsikje so bile evangeljske besede, »Ko ne bo ne Grka ali juda, ne Galilejca ali Rimljana« ali tako nekako, zlorabljene, saj so jih uporabljali z enostranskim pomenom in se je odpirala pot popolni prevladi večinskega jezika. Saj vendar ni bil samo Babilonski stolp, ampak so bile tudi Binkošti. Podobno kot se danes tudi dobronamerna multikulturacija brez dosledne enakopravnosti lahko »sfiži« v svoje nasprotje, asimilacijo. Celo tenkočutni bojevnik za pravice manjših skupnosti in jezikov, južni Tirolec Alexander Langer je bil v zmoti, ko je na Južnem Tirolskem, Italijani Tirolu pravijo Zgornje Poadižje, predlagal za odnose italijansko govorečih z nemškogovorečimi (slednji, sicer državna manjšina, so v bocenski pokrajini sicer večina) tak način: Italijanom se bo predstavljal kot Aleks in enako tudi nemško govorečim. Vendar z navideznim nevtralnim (angleškim) imenom ni rešil položaja, v dve identiteti je vnesel še tretjo.

 

To je pa že splošni problem današnjega časa, ko angleščina postaja evropska, če ne že svetovna lingua franca. Nevarno je, da bodo drugi veliki svetovni jeziki šli iz mednarodne rabe in bomo vsi govorili angleško, kar pa ne bi bilo idealno. Neanglosaška Evropa se temu upira, kar je nakazal tudi Jean Claude Juncker, novi predsednik Evropske komisije, ko je na uvodnem govoru v Bruslju govoril v več jezikih in poudaril, da bo vedno bolj potrebno uvajati takšno prakso.

 

In sedaj kličem na pomoč davne spomine. Po krivični rapalski pogodbi sem bil tudi jaz državno pravno 16 let zamejec. Zato mi je morda nekoliko laže kot je to osrednjemu Slovencu današnjega časa, sredi neugnane  globalizacije, razumeti ta položaj. V našem času se izgubljajo vrednote, v zameno pa se nam  vsiljujejo poplitvitve skupne zavesti, neodgovorno podrejanje lažnivim politikom, pačenje jezika, preziranje narodnosti in malikovanje dobička, ne glede na milijone stradajočih v svetu in tudi na ljudi v socialni stiski pri nas.

 

V času, ko je matična Primorska s Trstom in Gorico (tudi s Kanalsko dolino)  živela pod Italijo in je državna meja potekala med Idrijo in Logatcem, v šoli, italijanski, nismo bili nič drugega kot balilčki, volčiči /figli della lupa/ in piccole italiane - italijančice. Naš jezik je bil prepovedan, že samo ime (slovenski) se ni smelo izgovarjati. Učiteljica, doma izpod Etne, se je vedno jezila, če smo sošolci med seboj govorili po slovensko. Takoj je vzkipela: Non parlare in dialetto!  Mislili smo, da se po italijansko slovenskemu jeziku reče djaleto. Stroga prepoved slovenščine v javnosti se po vaseh ni mogla uveljaviti, pač pa je v večjih naseljih počasi le prodirala tudi v družinske in osebne odnose. K sreči je vsaka hiša imela doma slovenske knjige, nekaj so jih z veliko težavo izdale redke založbe v Gorici in Trstu. To je vse znano. Na vsakem novem cestnem mostu ali zidu se je košatil snoparski znak, povsod sami »fašiji« in fašistične letnice, Era fascista. Na vseh stenah dučejevi izreki, ki so jih po razpadu Italije, še bolj pa po koncu vojne, zamenjale partizanske parole, vzkliki Titu in nazadnje boju Primorske za meje. Slovenska beseda je po zaslugi nadškofa Sedeja iz Cerknega in njegovih dušnih pastirjev, ki jih je fašizem preganjal – spomnimo se Filipa Terčelja, za katerega je sprožen postopek za blaženega – kot beseda praznika živela le še v cerkvi. V Beneški Sloveniji pa je bila pred osemdesetimi leti tudi od tam pregnana, a Martin Čedermac in njegovi so ljudi rotili: Ne zatajite svojega domačega jezika, ker je to dar božji!

 

Domačije na Primorskem so skrivale bogato zalogo slovenskih knjig, zlasti mohorjevk, starejši so jih brali, mlajši so se iz njih učili jezika. Kdor je takrat doraščal pod fašizmom, je bil že od rosnih let podvržen protislovenski kulturi, kaj kulturi, grobemu nasilju pri načrtovanem poitalijančevanju in zasramovanju maternega slovenskega jezika. To v matični Sloveniji lahko jasneje razumejo le starejši rodovi, ki so to sami preživljali.

 

Tisto ozračje iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je naše cerkve v svojem izvirnem slogu in narodnem uporniškem duhu krasil Tone Kralj, veliki slovenski umetnik iz Dolenjske, ki je živel s potlačeno Primorsko in hrabril naše rojake, je pred mnogimi leti v Novem listu verno opisal Marijan Brecelj. Nazorno je izpovedal, kako je kot deček očaran strmel pred slovensko tiskano besedo. Pa tudi sam se spominjam, kako so bile za naše otroške oči skrivnostne slovenske besede, posebno tiskane. S slabo prepleskanih pročelij kake večje hiše so še kukale črke Trgovina ali Gostilna, kjer se je sedaj  šopirila Trattoria ali Negozio. To lepo opiše tudi Nedeljka Kacin Pirjevec v svojem zadnjem romanu. Slovenskih javnih napisov, kot rečeno, ni bilo. Kljub mladosti sem začutil, kako slovenski napis pomeni nekaj nedotakljivo spoštljivega. Recimo na Gasilskem domu iz leta 1906 v sosednji vasi na Cerkljanskem je pisalo Bogu v čast, bližnjemu na pomoč. Fašistična oblast je tisti napis pustila pri miru. Sedaj sta dom in napis na njem obnovljena, napis je večji, sicer pa krajši: Bližnjemu na pomoč!  Slovenski Bog, ki je zdržal pod fašizmom, se je v socializmu moral skriti, tako je ostalo tudi v samostojni Sloveniji, ne glede, da ima danes skoraj vsak gasilski dom svojega zavetnika svetega Florijana.

 

Bilo pa bi neiskreno, če se ob razmišljanju o našem narodu, narodni zavesti in našem slovenskem jeziku ne bi dotaknil trenutnega političnega položaja v Sloveniji, ki je tak, kot ga je na nekem »socialdemokraškem shodu« pred prvo vojsko pred slavnostnim govorom Ivana Cankarja nekje na Dolenjskem enkratno izrazil preprost  domači aktivist: Položaj našega naroda je v slabem položaju. V Sloveniji smo danes do kraja sprti, utrujeni, razjarjeni, užaloščeni, opeharjeni, osiromašeni po tajkunih in slabem vladanju, verniki smo brez nadpastirjev, se pravi obe metropoliji brez vodilnih nadškofov, zadolženi smo do grla, da se še naši zanamci dolgo ne bodo znebili hudega bremena. Vendar pa verjamem, da je z dobro voljo in tudi z božjo pomočjo mogoče marsikaj spremeniti na bolje. Predvsem pa je prav, da se udeležujemo volitev in referendumov ter ne prepuščamo odločitev drugim.

 

Kako bo z našo tranzicijo, mi je preroško vnaprej v osebnem pismu napisal 20. avgusta 1990 velik prijatelj Slovencev profesor Ezio Martin (devetdesetleten je umrl ped dvema letoma) iz piemontskega Pinerola, Provansalec, ki se je naučil slovenščine in prevedel vrsto slovenskih knjig, predvsem Franceta Bevka pa tudi Vorančev Doberdob, ki je ob letošnjem spominjanju stoletnice začetka prve svetovne vojne še posebej aktualen. Martinovo pismo nosi datum 20. avgust 1990, v njem pa stoji naslednje:

»Želim vam, poslancem Demosa, da bi delovali složno za prvenstveno dobro naroda. Vaša naloga je trenutno zelo težavna. Prehod od vodenega enostrankarstva k pluralizmu v svobodnem trgu je posuta z ovirami, predvsem na socialnem, gospodarskem in finančnem področju.. Problemi so velikanski, kot se kaže iz položaja v Vzhodni Nemčiji, na Poljskem in drugod … Poleg tega pa v Sloveniji komunistom ni bila v celoti odvzeta vsa poprejšnja moč, zaradi tega bodo lahko ostali na preži, da bi vas zalotili na vsaki vaši napaki: ob vaši najmanjši šibkosti, ob vsakem neuspehu bodo, z njim znano nesramnostjo slovesno izjavljali: 'Eh, mi znamo, imamo izkušnje!', pozabljajoč pri tem, do kam so pripeljali Slovenijo s svojo politiko!« Čez dobra dva tedna bo poteklo 24 let od tega preroškega videnja.

 

Pa pustimo tranzicijo z mislijo, da vremenske pomladi res stalno odhajajo, a se tudi čez leto vračajo, slovenska pomlad skupaj z duhom Demosa pa najzvestejšemu delu ljudstva, po grško demosa, še vedno kaže pot, Janezu Janši na žalost iz zapora na Dobu!

 

Za nami so predčasne parlamentarne volitve. Verjamem, da z mnogimi od vas delim upanje, da bo v novi slovenski vladi prostor tudi za krščanske vrednote in vrednote slovenstva.

 

Zakaj se bojim za ohranjanje vrednot slovenstva? Jezen in užaljen sem  vedno, ko si kakšen sicer ugleden in izobražen sodržavljan za pripadnike našega naroda izmišlja izraze, kot so »slovenceljni« ali »butalski podalpinci«, hkrati pa je prepričan, da to velja za vse druge, samo zanj ne. Bodimo raje ponosni nase, na svoj narod in svoje simbole ter z veseljem uporabljajmo izraze Slovenec in slovenski, saj niso daleč časi, ko tega nismo smeli odkrito početi. Spomnim se, da smo pred dobrimi 40 leti, ko smo ustanavljali od režima nekontrolirano revijo Kaplje, z veseljem naznanjali, da izide nova slovenska revija, pa so nas znanci, sodelavci Udbe, po ovinkih spraševali, zakaj slovenska revija in ne samo revija.

Bolelo me je tudi, ko v času ministra Šturma, številni šolski ravnatelji in ravnateljice po slovesnem zaključku šolskega leta niso hoteli izobesiti slovenske zastave, za katero so bila žrtvovana življenja osamosvojitvenih borcev. Želim pa si, da bi v šolah dajali več poudarka vzgoji v domoljubju.

 

Sicer ne živim v našem glavnem mestu, tako da ne vem zanesljivo, kako je zdaj s tem, vem pa, da je vsaj do nedavnega na ljubljanskem gradu stalno plapolala samo ljubljanska mestna zastava, slovenska zastava pa žal le ob zelo redkih priložnostih. Tudi sam sem sodeloval pri naporih slovenske civilne družbe, da bi s predlogom, da bi slovenska zastava stalno visela na ljubljanskem gradu,   prepričali župana Ljubljane, odločno zahtevo mu je poslal tudi Svetovni slovenski kongres. Morda pa vsi ti napori le niso bili zaman, in bodo nekoč tudi ljubljanske mestne oblasti prepoznale, da bi bilo primerno, da bi slovenska nacionalna zastava obeleževala naše glavno mesto, tako kot je to v navadi v drugih evropskih prestolnicah! Moram pa priznati, da mi je kot Slovencu všeč, da na Trbiškem že dolgo plapolata poleg italijanske tudi slovenska in avstrijska zastava.

 

S tem v zvezi še to: spoštujem čiste partizane, tudi moj oče je bil partizan, kot najstnik sem hodil na mitinge in na pogrebe padlih partizanov. Zato rdeče zvezde ne preganjam, če je tam, kamor spada in jo nekateri častijo. Tisti vsiljivi sabotinski in stožiški kult pa zavračam, oziroma ga gledam skozi dva vidika: res je po eni strani normalno gojenje mita manjšega dela naših sodržavljanov, hkrati pa je (zaradi prednosti in nasilnosti v odnosu na prave nacionalne simbole) simbolni psihopolitični napad na našo domovino, demokratično državo, Republiko Slovenijo.

 

Prav na tem mestu sem nekoč že omenil, kako srečen sem bil, ko sem 19. julija 1991 v gorah valdostanske doline na italijansko švicarski meji papežu Janezu Pavlu II. kot poslanec prvega demokratično izvoljenega parlamenta nove države Slovenije lahko izročil okroglo značko s slovensko zastavo in napisom Slovenija samostojna in neodvisna. Še danes sem na to izredno ponosen, kot sem ponosen tudi na to, da sva si s svetim očetom izmenjala nekaj besed v slovenščini, kar je bilo zabeleženo tudi v italijanskih nacionalnih medijih.  

 

In še nekaj besed o jeziku, kar se sicer bolj tiče matičnih Slovencev, ki bi moral zanj najbolj skrbeti, pa ga v resnici mrcvarimo  in uničujemo na razne načine. Ob spremljanju televizijskega pogovora z gospo Lučko Kralj Jermanov, ki je že starejša dama iz Argentine in živi v Sloveniji, sem se še posebej zamislil, ko je slednja v svoji lepi slovenščini potožila, da jo v Sloveniji moti zanemarjanje in uničevanje jezika ter splošno poprostašenje. Jezik, materinščina kot narečje in knjižna oblika je pač najvidnejša značilnost in pričevalna moč kakega naroda, malega ali velikega po številu.

 

Ob tem bi rad poudaril, da smo toliko Slovenci in toliko Evropejci, kot želimo biti. Veliki in zvesti prijatelj Višarskih srečanj, in drznim si reči tudi moj dragi prijatelj evropski poslanec Lojze Peterle, je zagotovo velik vzor v tem, kako se bori za Slovenijo in slovenski jezik ter ima hkrati pristno veselje z Evropo, kjer ga tudi, tako sem prepričan, izjemno cenijo.

 

 

Dovolite mi, da se spet nekoliko zatečem v spomine. Ko sem pred petdesetimi leti šel prvič na Višarje z rodnega Cerkljanskega, z mopedom, sem navsezgodaj pred križiščem za Žabnice prehitel pet fantov Benečanov s kosami na ramenih. Vprašal sem jih po slovensko za pot in veselo so mi odgovorili: Pojta kar napri, bota preca ušafu! Doživel sem prvo višarsko romanje, popoldne pa sem se ustavil v gostilni v Ukvah. Z brhko natakarico sva se lepo pogovarjala. Ob slovesu sem jo pohvalil za njeno dobro slovenščino. To ni slovenščina, to je vindiš, me je že nekoliko manj prijazno poučila. Skoraj razočaran sem ji dejal, – Kakorkoli rečete, tudi to je slovenščina. To vprašanje se je na avstrijski strani več ali manj že razrešilo, medtem ko pa v videnski pokrajini še vedno obstaja in celo nekatere upravne oblasti podpihujejo tiste, ki nočejo dokazati, da narečje v nadiških in terskih dolinah niso del slovenskega jezika, kaj šele rezijanščina, ki so jo pripisovali tatarsko-turanskemu izvoru! To pa je tako neumno potvarjanje znanstveno preverjenih resnic na škodo Slovencev in slovenskega jezika, in prav je, da je to obsodil dr. Dimitrij Rupel, ko je bil generalni konzul v Trstu. Pripadnikov slovenske narodne skupnosti v videnski pokrajini ni treba več strašiti s Slovenstvom, jim dokazovati, da niso Slovenci in da žlahtno pojoča benečanščina ali rezijanščina ni slovenščina, v obliki kot se je skozi stoletja razvila v teh krajih.

 

Vsak Slovenec je lahko ponosen, to velja tudi za »po naše govoreče« v Zavarhu ali Djekšah ali v Gornjem Seniku, na Brižinske spomenike in na Dalmatinovo Biblijo, slovenski prevod svetega pisma, ki je bil tiskan med prvimi v krogu evropskih narodov. Zato pa je treba slovensko ime uporabljati in ne ga skrivati. Slovenski pesnik je pred več kot sto leti zaklical: Pokaj tako hrumite, Slovana se bojite? (Mislil je seveda predvsem na Slovence, ki smo tudi slovani). Če je to izziv, pa naj bo izziv. Matere vendar ne bomo zatajili. Treba je imeti več narodne zavesti. Prešeren nas je obranil ilirizma, v katerem so nekateri naivno videli našo narodno rešitev, a bi bilo naše zamrtje. Prešeren je bil slovenski subjekt, izhajal je iz našega bistva. Beli grad v Povodnem možu je »kjer Donava bistri pridruži se Savi« in ne, kjer mala Sava se steka v veliko Donavo. Podobno moško samozavest je izrazil tudi Ivan Cankar. Ko ga Izidor Cankar v knjigi Obiski vpraša: »Kaj mislite gospod Cankar, ali se bosta  nekoč slovenski jezik in slovenska literatura stopila v srbohrvaškem jeziku in literaturi?«, mu Ivan Cankar odgovori: »Trdno sem prepričan, da bo slovenščina kot jezik obstala še dolga stoletja in prav tako slovenska literatura, če pa bi Hrvati in Srbi prevzeli slovenščino za svoj knjižni jezik, pa nimam nič proti.«

 

Višarsko ozračje treh Slovenij me vsako leto navdihne in srčno ogreje. Ko čutim ob sebi slovenske brate in sestre iz treh duhovnih svetov sem vesel, da sem Slovenec. Vedno se spomnim na pisatelja Vinka Ošlaka, ki nam je nekoč na Dragi prepričljivo predočil, kako na takih shodih kot je današnji nismo nikoli sami. Z nami so nekdanji rodovi in posamezniki, ki so se zavzemali za iste ideali kot se mi ta trenutek. To je pravzaprav notranja moč, ki jo dobivamo naravnost od teh, ki so telesno odšli od nas, a so nam v pomoč kot angeli varuhi; v narodnih in državniških zadevah, kot na primer Prešeren, Slomšek, Gregorčič, general Maister in drugi. Ob takih srečanjih kot je današnje, ki sedaj poteka in se trenutki sedanjosti že spreminjajo v preteklost, se spominjam pesmi našega dobrega Edvarda Kocbeka, ki je bil svetilnik naroda, a je preveč zaupal krivim prerokom in je doživel in z njimi vsi dolomitstvo kot brezsramno zlorabo zaupne tovarišije. Pa vendar, to romarsko srečanje je slaven hip, ki se prav tak nikoli več ne vrne:

Ta trenutek se nikoli več ne vrne,

Bil je slaven hip med tihimi glasniki.                                            

Z razodetjem je napolnil žejne žile,

Sapa ga raznaša po večernih lehah.

--------------------------------------------

 

Dragi prijatelji!

To naše celotno srečanje s škofovo romarsko slovesno mašo in kulturnim nastopom domačih pevk in pevcev Kanalske doline vidim kot nekakšen simbolični krst za slovenstvo na tej sveti višarski gori ali še bolj kot neko zrelostno birmo, da svojo morda nekoliko premlačno narodno zavest okrepimo in potrdimo kot prepričani in vzajemni Slovenci, kot udje narodov našega planeta, ki nam je narodna istovetnost, preskušena in ohranjena skozi stoletja božji dar in doprinos človeštvu.

 

Ne bom vas več dolgo zadrževal na tem soncu. Sklenil bom s pesmijo, Poslanico malemu narodu, ki jo je ustvaril Rado Bordon pred šestdesetimi leti, ko se je bil sprožil novi val

V prvem delu pesnik tako začenja: Iz svojih korenin te je rodila ta zemlja, ki je tvoja dobra mati, potem pa nadaljuje v drugem sonetu:

 

Ostala ti bo dobra mati,

Nikoli v stiski te ne bo izdala;

Nikoli tujcu te ne bo prodala,

Ki z zlatom se pred revežem košati.

 

Le v njenem varstvu moreš pot ubrati/

Skoz neštevilnih ljudstev širna vrata,

Objeti tujerodca, kakor brata

In vendar vedno svoj ob njem obstati.

 

Hvaležno srkaj sok iz njene trte

In žgi obličje svoje v njeno glino

In vsvoje vdano dolbi njene črte!

 

Samo če v srcu nosiš domovino,

So ceste ti na vse strani odprte.

Le z njo se šteješ v narodov družino.     

 

In kot vedno na Višarjah: ŽIVIO SLOVENCI!

 

 

Prof. Tomaž Pavšič