Spoštovani vsi, ki ste prišli na letošnje srečanje treh Sloveniji na Višarjah!
Naslov letošnjega pogovora je: »Kje so meje?« s podnaslovom: «sedaj, ko mej ni več«. To starodavno, 649 let staro, Marijino romarsko središče na Višarjah je zaradi svoje zemljepisne lege in zgodovinske vpetosti v tisočletno zgodovino Kanalske doline morda najprimernejši kraj za tovrstno razmišljanja in pogovore. Od prazgodovine pa vse do zatona rimskega cesarstva v drugi polovici 5. stol. je bila dolina pod nami, ki je znamenita tudi po tem, da je pri Žabnicah razvodje med Jadranskim in Črnim morjem, poznana kot strateško pomembna pretočna pot med Venetio (Furlanijo) in Norikom (Koroško), zato tudi ime 'kanal', ki se na vzhodnem delu razcepi še na odsek proti Posočju in v Gornje Savsko dolino. Ta delček raja za Triglavom, ki se razprostira med vzhodnimi Karnijskimi Alpami na severuzahodu in zahodnimi Julijskimi Alpami na jugovzhodu, so naši davni predniki, ki so se čez Moravska vrata podali proti Jadranu, poselili v drugi polovici 6. stoletja. Zgodovinske razmere, gospodarski interesi zemljiške gospode so od poznega srednjega veka privabljali v dolino v vse večjem številu nemško govoreče prebivalce, nekoliko manj tudi sosedne Furlane. Po I. svetovni vojni so ta prostor začeli zasedati Italijani, ki so danes večinski prebivalci.
Ta kratek pogled v zgodovino na 'tromeji' želi biti samo v oporo za izhodišče našega pogovora o meji, ki se je prav na tem prostoru v različnih časovnih obdobjih oblikovala, spreminjala, ohranjala, krepila, slabila.
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika pod besedo meja preberemo razlago:
meja -e stil. -e ž, rod. mn. mej in meja (e)
1. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja:
meja poteka, teče po vrhovih gor; označiti mejo;
državna, občinska meja / Slovenija in
Madžarska imata skupno mejo;
prestopiti mejo / ta meja je strateška, utrjena /
publ. položaj na meji je napet mejni državi sta na meji
pripravljeni za morebiten spopad // črta, ki ločuje,
razmejuje zemljišča, parcele: kositi čez mejo;
meje po katastrski mapi / soseda se tožita
zaradi meje / meje igrišča so slabo označene
2. s prilastkom kar ločuje, razmejuje kaj sploh:
jezikovne, pojmovne meje; meja med poezijo in
prozo; meja med vzdrževalnimi in obnovitvenimi
stroški je bolj ali manj premična / knjiž. meja
ločnica
3. mn., publ., s prilastkom področje, območje: država
je po vojni razširila svoje meje / z oslabljenim
pomenom: Slovenci zunaj meja Slovenije v tujini,
tujih državah; meje znanja se širijo / pisar. delati,
ukrepati v mejah predpisov po predpisih
4. navadno s prilastkom določena najvišja ali
najnižja stopnja, velikost česa: meja se je
premaknila navzdol, navzgor; prekoračiti
predpisano starostno mejo / kritična, spodnja
meja / določiti meje, v katerih občine predpisujejo
višino prispevkov / poslovati na meji rentabilnosti
komaj še rentabilno
5. nezoran, travnat del med njivami: sosed je
tudi letos preoral mejo; na mejah je nakosil za
kopico sena
6. navadno v zvezi živa meja vrsta strnjeno
nasajenega nizkega grmičevja, navadno za
ograditev, razmejitev: negovati, zasaditi živo
mejo; drenova, gabrova živa meja
• odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na
ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; ekspr.
vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju,
ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. to
presega vse meje izraža nedopustnost česa; ekspr.
brez meje razpravljajo, ne naredijo pa nič zelo
veliko, dolgo razpravljajo; ekspr. biti do skrajne meje
pošten zelo pošten; to je res le do določene, neke
meje le deloma, delno; ekspr. iti do zadnjih mej storiti
vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog. čez
mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino
* fiz. meja elastičnosti največja obremenitev, ki še ne
spremeni trajno oblike telesa; geogr. datumska meja
na kateri se spremeni datum za en dan; zgornja
gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd;
gozd. drevesna meja nadmorska višina, do katere še
raste drevje; zgod. borci za severno mejo udeleženci
bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske.
Toliko o pojmu besede meja leksikonu; seveda bi k temu lahko pridali še veliko drugih vsebin besede meja. Danes se bomo zaustavili ob pomenu 'naše' meje, ziroma: etnične ali narodnostne, to je tiste meje pod katero je zajet celoten slovenski kulturni prostor v domovini, zamejstvu, zdomstvu po Evropi in na drugih celinah, kar pomeni veliko več kot območje, ki ga je opredeljevala 'majniška deklaracija' Matije Majerja Ziljskega sredi 19. stol.
Od 1. maja 2004 je R. Slovenija polnopravna članica Evropske povezave. Verjetno še nismo povsem pozabili dolgoletnega prizadevanja, da bi bili kot država sprejeti v Evropsko povezavo in na tak način brez meja povezani z rojaki v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, le še tisti na Hrvaškem so ostali zunaj velike skupnosti. Praznovanja na posameznih mejnih prehodih z najvidnejšimi posvetnimi in cerkvenimi dostojanstveniki in državniki, kot npr. zgodovinsko odštevanje sekund Romana Prodi v vlogi predsedujočega komisarja Evropske skupnosti in Antona Ropa - takratnega predsednika Vlade Slovenije na železniški postaji v Novi Gorici. Podoben scenariji se je ponovil decembra 2006 ob vključitvi Slovenije v 'Schengensko območje', kar je pomenilo dejansko odpravo 'zapornic' s policijskimi in financarskimi kontrolami na mejnih prehodih. Za prebivalce v obmejnem pasu na obeh straneh in za tiste, ki so večkrat doživeli 'učinkovito' delovanje obmejnih organov, so bili ti dnevi kot izpolnitev najbolj drznih otroški sanj, ki človeka napolnijo z nepopisno srečo, ki je ni mogel skaliti noben kritičen pomislek, še tu in tam skrit v drobceni izjavi nekaterih posameznikov. Končno smo v Evropi, oziroma Evropa je odkrila, da smo njeni in od vedno tu in, da smo od zdavnaj njen sestavni del na zelo pomembnem in občutljivem stičišču med evropskim severom in jugom, vzhodom in zahodom.
V preteklosti so nas zgodovinske okoliščine v posameznih obdobjih bolj ali manj delile in tlačile pod različne upravne in državne oblike in v nekaterih predelih tudi vidno oslabile, tako da smo se kot nekoč strnjena narodnost, zlasti na zahodnem in severnem Koroškem povsem utopili v Germanskem svetu, med tem, ko je na zahodnem narodnostnem robu, etnična meja domala ostala nespremenjena od naselitve, ko je bila med Langobardi in našimi predniki dogovorjena meja s sklenitvijo 'pakta jajca' – o tem piše furlanski zgodovinar Pavel Diakon v 'Historia Longobardorum' v 8 stol., pa vse do druge polovice 20. stoletja. Stanje našega življa v Porabju na Madžarskem je bilo do devetdesetih let preteklega stoletja zavito v skrivnost in prepuščeno v varstvo proletarskega bratstva prekritega z madžarsko tančico; medtem, ko smo se za avtohtono slovensko manjšino na Hrvaškem začeli zanimati šele pred kratkim.
Raznolikost naravnih danosti in razgibana površina slovenske dežele sta ob prepletanju civilizacijskih, etničnih in zgodovinskih tokov sooblikovali svojstveno Slovensko kulturo, ki v sebi nosi: Alpske, Panonske, Mediteranske in Dinarske prvine. Kako raznovrstna je njena sestava pove že podatek, da govorimo 62 narečiji povezanih v osem različnih skupin, ki se med seboj močno razlikujejo, tako da je ob neki priložnosti ženica iz Nadiških dolin dejala obiskovalcu iz osrednje Slovenije:”Westa sa se tažkwo zastwopamo, ma pojemo pa wsije glih”. Zares je zanimivo, kako se je od domnevnega prvega zapisa slovenskeih besed na Rathisovem oltarju v Čedajski stolnici iz 8. stol., mimo Brižinskih spomenikov iz 10. stol., Rateško-celovškega, Černjejskega ali Čedajskega, Starogorskega in Stiškega srednjeveškega rokopisa, lahko v času protestantizma izoblikoval enoten slovenski knjižni jezik. Poveden je Trubarjev uvodu k Prvemu delu Noviga testamenta iz leta 1557, kjer piše: “Pri prevodu sem se potrudil, glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnještajerec, Korošec, Kraševec, Istran, Dolenjec ali Bezjak. Zaradi tega sem ostal kar pri domačem kmečkem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem se rodil. Nenavadnih in hrvaških besed nisem hotel primešavati niti si novih izmišljati…”
Od takrat so morala preteči skoraj štiri stoletja preden se je bila v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1810, prvikrat zapisala beseda Slovenija kot prostor, ki določa ozemlje na katerem živijo Slovenci, torej kot naša ‘domovina’. Pot od prve omembe imena pa do njenega udejanjanja je bila trnova, naporna in dolga. Zanjo so vse svoje moči zastavljali predvsem duhovniki (poleg že omenjenega Matije Majerja Ziljskega, škof A.M. Slomšek, Gregor Einspiler, prekmurski Fran Ivanocji, Jožef Klekel st. in Jožef Borovnjak, beneški Čedrmaci od Trinka do Gujona, primorski velikani Virgiliji Šček, Jakob Ukmarj, nadškof F.B. Sedej, Lojze Bratuž in tisti, ki danes prav tako zavzeto nadaljujejo njihovo delomdnjimi; Lojzka Bratuž, Vilem Cerno, Luiggia Negro). Od nekdaj je bila zelo pomembna vloga književnikov (od F.Prešerna, do Pavčka, prvi se je postavil po robu ne le nemškutarjem, ampak tudi Vrazovemu krogu, drugi pa se je na čelu Društva pisateljev postavil po robu ‘jugoslovanskim skupnim jedrom’) in mnogih kulturnih delavcev, razumnikov, pa tudi posameznih politikov, predvsem pa nepregledne množice vseh, ki so za te cilje darovali svoja življenja.
In danes po petih letih, ko so bile odstranjene administrativne medržavne meje in z njimi še zadnji vidni ostanki t.i. ‘železne zavese’, ko je Slovenija kot matična domovina doživela državniško polnoletnost se nam v the novih okoliščinah znova zastavlja vprašanje: “Kje so naše meje, sedaj ko meja ni več?” in če je res, da meja ni več, ali je vse skupaj le privid za katereim se skrivajo nove in drugačne meje? Upravičeno je tudi vprašanje ali so bile meje odstranjene zgolj zaradi lažjega pretakanja kapitala in povečanega trga? Obljubljano ‘nebeško kraljestvo’ na zemlji brez Boga – t.j. brez krščanskih vrednot – bistva tiste ‘duše’, ki je Evropi v stoletjih dajalo življenje in oblikovalo njeno istovetnost, je z vsesplošno gospodarsko krizo pričelo kazati svoje pravo obličje. Zakonitosti liberalnega trga vse bolj prodirajo v najgloblje pore osebnega, družinskega in narodovega načina življenja. Poledično se zardi tega korenito spreminjajo vrednote, ki so do nedavna nedvoumno določale meje med: dobrim in zlim, med grehom in ljubeznijo, med krepostjo in človeško slabostjo, med človeškim dostojanstvom in sprevrženostjo, ki jo pogosto spremlja nasilje.
V zadnji papeški orožnici Ljubezen v esnici (Caritas in Veritate) se Benedikt XVI v 26 odstavku dotakne tudi tovrstnih vprašanj, ko opisuje spremembe na etično – kulturnem področju, ki so se zgodile v zadnjih desetletjih. „Na kulturnem področju je razlika še večja kakor v času Pavla VI. Tedaj so bile kulture precej dobro opredeljene in so imele več možnosti za obrambo pred poskusi kulturnega poenotenja. Priložnosti za različno medsebojno vplivanje med kulturami so se danes precej povečale zaradi novih oblik medkulturnega dialoga, pogovora, ki mora, če želi biti učinkovit, izhajati iz globoke zavesti o istovetnosti različnih sogovornikov. Pri tem ne smemo spregledati dejstva, da današnja naraščajoča komercializacija in kulturna izmenjava vodi v dvojno nevarnost. Na prvem mestu opažamo pogosto nekritičen kulturni eklekticizem (prevzemanje in spajanje različnih kulturnih sestavin): kulture so preprosto postavljene druga poleg druge kot nekaj v bistvu enakovrednega in med seboj zamenljivega. To pospešuje relativizem, ki ne prispeva k resničnemu medkulturnemu dialogu; na družbenem področju prispeva kulturni relativizem k temu, da se kulturne skupine približujejo druga drugi ali pa živijo skupaj, vendar ločeno, brez pristnega dialoga in torej brez resničnega združevanja. Po drugi strani pa obstaja temu nasprotna nevarnost; kulturno poplitvenje ter prilagajanje ravnanja in življenjskih slogov. Tako izginja globok pomen različnih narodnih kultur, izročil raznih ljudstev, s katerimi se človek spogleduje s temeljnimi bivanjskimi vprašanji. Eklekticizem in kulturna nivelizacija, sprejemanje in spajanje različnih kultur ter njihovo medsebojno izenačevanje vodijo k ločevanju kulture od človeške narave. Tako kulture ne znajo več odkriti svoje mere v naravi, ki jih presega in človeka zožujejo na samo kulturno danost. Ko pride do tega, grozita človeštvu dve nevarnosti: podjarmljenje in manipulacije”.
Spoštovanje samega sebe in spoštovanje drugega sta med najpomembnejšimi dejavniki vseh odnosov človeštva, ki obenem določata etično celovitost vsake osebe in posledično vsake narodove kulture. Na tej točki se ponovno pojavi vprašanje naše istovetnosti – identitete; kaj smo in kaj bi želeli biti glede na trenutne svetovne politične, gospodarske in recimo tudi modne kulturne trende. Pred nekaj leti me je močno prizadelo doživetje v nekem kraju na Avstrijskem Koroškem, ki sicer velja za zelo slovenskega. Pri nedeljski maši je potekalo v farni cerkvi dvojezično bogoslužje, pri katerem je bilo petje izključno slovensko in zelo dovršeno. Po maši pred cerkvijo pa nisem uspel izmenjati besedo dve po slovensko razen s tremi izjemami, šele po nekaj kozarcih piva v bližnji krčmi se je možakarjem razvozlal jezik tuidi v materinščini. Vzroke za tako vedenje bi lahko iskali v prirojenem strahu, ki izhaja iz desetletja načrtno vodene germanizacije, ali v manj vrednostnem kompleksu, ali v nekem bolečem dogodku v preteklosti. Omenim naj še dogodek, ki se je zgodil v pozni jeseni leta 2007 dva meseca pred prevzemom slovenskega predsedovanja Evropski povezavi na nekdanjem mejnem prehodu Solarje v Benečiji, ko je ob krajevni komemoraciji posvečeni italijanski žrtvi v I. svetovni vojni, je neka domačinka iz bližnje povsem slovenske vasi s pomilovanjem in občutenim prezirom v italjanščini razlagala soprogu iz južne Italije: ”Glej od tam naprej pa je Jugoslavija”. V pogovor se je vpletel nekdo iz Posočja in razložil, da je tam Slovenija, ki..., zanimivo, da se je soprog gospe čutil krivega in mu je bilo bolj neprijetno kot pa njej. Ali je to posledica sprenevedanja, zasidranosti v nekdanje politične razmere, ki sta jih vsak po svoje sooblikovala oba totalitarizma (fašizem in komunizem) in se do nedavnega nadaljevala z delovanji tajnih služb Jugoslovanske Udbe in italijanskega GLADIA in sorodnih služb.
Tako v nekdanjem zamejstvu.
V letu pred Slovenskim predsedovanjem Evropski povezavi je bilo s strani vodstva Evropske komisije Slovencem živečim v Bruxelu ponujena možnost vspostavite osnovnošolskega pouka v Slovenskem jeziku. Med starši, do take šole upravičenih otrok, je stekla pobuda izjasnjevanja proti tovrstni šoli, češ da se otrokom ne sme prikrajšati obetavne prihodnosti, ki je pogojena z višjo angleško in francosko govorečim evropskim elitizmom. Te starše je v Bruxelske urade kot predstavnike naše države poslala R. Slovenija.
Spoštovani rojaki, rad bi se izognil neprijetni misli, da sedaj ko smo po stoletjih prizadevanj in hrepenenja končno dobili svojo neodvisno domovino, včasih izgleda, kot da ne vemo več kaj bi znjo in čemu bi se še imeli za nekaj, kar ni več aktualno in tako pomembno, saj... ?
Dragi Venedi, tako vas naslavljajo v Budimpešti - oziroma rojaki v Porabju, dragi Vindišarji, kot vas poimenujejo heimatdinstovci, sicer pa čuvaji svetinj Gosposvetskega polja, predragi Rozeani, Slovnj iz Terske in Nadiške doline, ki vas danes nekateri hočejo narediti za nekaj drugega, dragi rojaki iz Goriškega in Tržaškega in tisti iz Istre in drugih naseliji na Hrvaškem in seveda domačini - rojaki iz Kanalske doline; odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje „kje so meje danes, ko meja ni več?”, se lahko glasi tudi tako: „ Meje so v nas samih”.
Samo po sebi sledi podvprašanje ali so meje še potrebne in če zakaj? Verjetno se vsi strinjamo, da je bilo z odpravo administrativnih državnih meja narjen velik zgodovinski korak in da si ‘nazaj’ nihče ne želi! Pa vendar čisto brez ‘meje’ takšne ali drugačne ne gre, ker bi to pomenilo zameglitev in izgubo lastne, narodove in civilizacijske istovetnosti – identitete. Vendar pa takšna meja ne more biti več ‘meja’ kot nestorka neprestanih spopadov, nesporazumov – skratka konfliktov, pač pa izhodišče medsebojnega spoštovanja, dopolnjevanja, kulturnega bogatenja, ki svojo lepoto v polnosti uresniči v pahljači raznolikosti narodnih govoric, šeg, izročil in raznovrstnih izrazov kulturne dediščine.
K vedno prisotnemu vprašanju o istovetnosti bi ob tej priložnsti prebral misel, ki jo je ob slovesu iz Kanalske doline izrekel župnik Pius Žankar: ”Slovenci ste, pa nočete biti, radi bi bili Nemci, pa ne morete biti, ne marate biti Italijani, pa morate biti” , v priredbi za današnj čas pa se glasila približno takole: „ Dragi rojaki, Slovenci ste, pa nočete biti, radi bi bili Evropska smetana, pa ne morete biti, ne marate biti Balkanci, pa morate biti, ker vas je sram, da vas jenekoč pred šolskimi vrati čakala Cankarjeva mati”.
Le pokončna osebnostna in kulturna drža nas delata prepoznavne in enakopravne partnerje v zboru evropskih narodov, kjer ima vsak svojo nenadomestljivo vlogo, kjer ni več razlik med Rimljanom, Grkom in Judom, zaradi pripadnosti številčnejši skupnosti, večji gospodarski moči in zanimivejši zgodovinski, zaradi česar bi bili vzvišenejši od drugih. Krščanstvo je prineslo ‘binkoštni vzorec’ skladnosti in sozvočja različnih narodov in ljudstev, kjer se vsak izraža v svojem jeziku in obenem vsak sprejema plemenitost in srčnost drugega v iskrene spoštovanju, kjer se vsak lahko brez sramu izraža in poje v svojem jeziku tako kot ga je mati učila. To so stalne Binkošti ‘Veselega oznanila’ v katrem je edino zagotovilo trajnega miru, ki naj se vedno znova preliva v medsebojne odnose različnih narodov in kultur in nam daje, da s čistim srcem, veselim obrazom in zdravo pokončnostjo, sebi in svetu nazdravljamo „Zdravico” in z njo med ljudi vse ponesemo njeno plemenito sporočilo.
Silvester Gaberšček
