Ekskurzija na Rab in Krk

V soboto, 7. oktobra, sta Rafaelova družba iz Ljubljane in Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta organizirali izlet oziroma romanje na otoka Rab in Krk. S tovrstnimi izleti (romanji, obiski) so začeli leta 2019, ko smo 9. novembra obiskali tri kraje, kjer so bili po vojni, leta 1945 slovenski begunci, pred njimi med vojno pa interniranci v fašistična taborišča. Po ogledu taborišča v Viscu je sledil obisk vojašnice v Monigu pri Trevisu, kjer smo bili prisotni ob postavitvi plošče v spomin na medvojne internirance in povojne begunce v tamkajšnjem taborišču, nato smo se ustavili še v bližnjem Zermanu, kjer je bilo junija 1945 posvečenih sedem slovenskih begunskih bogoslovcev. Potem je udarila epidemija covida, ki je za dve leti preprečila tovrstne obiske. Z njimi so nadaljevali 12. marca 2022, ko so obiskali nekdanji fašistični taborišči Gonars in Chiesanuovo ter Padovo. Obiske so posvetili pesniku Francetu Balantiču, ki je bil interniran v Gonarsu, in p. Placidu Corteseju, dobrotniku slovenskih internirancev v Chi sanuovi.

Rab in Krk

Tretji obisk so v soboto, 7. oktobra 2023, namenili fašističnemu taborišču Rab, ki je bilo razpuščeno pred 80 leti, ter grobu Božjega služabnika Antona Mahniča in grobu njegovega naslednika škofa Josipa Srebrniča v stolnici v mestu Krk na otoku Krku.

Izleta se je z dvema avtobusoma udeležilo 82 oseb iz matične Slovenije, Trsta, Gorice in Celovca, strokovno sta ga vodila, kot že prejšnja dva, publicista Ivo Jevnikar in Erika Jazbar, velika poznavalca vsakokratne tematike.
Med letošnjimi udeleženci ni bilo malo takih, ki so imeli očete, stare očete ali strice med taboriščniki na Rabu ali tudi drugje po Italiji. Nekateri izmed teh internirancev so po vojni postali žrtve še komunističnega režima. V spomeniškem in pokopališkem kompleksu v Kamporju na Rabu sta ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar in predsednik Knjižnice Dušana Černeta Ivo Jevnikar položila venec pred mozaik v spominskem paviljonu. Ustvaril ga je sin pisatelja Ivana Preglja, slikar Marij Pregelj, ki je moral skozi sedem italijanskih in nemških taborišč. Ob nagovorih smo slišali tudi pesem Iga Grudna, ki je bil zaprt v taborišču Visco.

Lakota in bolezni

Italijansko taborišče na otoku Rabu je bilo po smrtnosti sploh eno najhujših taborišč med drugo svetovno vojno. Med interniranimi so predstavljali dve tretjini Slovenci in eno tretjino Hrvati. Taboriščnikov niso ubijali, ampak so umirali zaradi lakote in bolezni, zaradi krutosti Italijanov, ki so internirance stradali. Natančnih številk umrlih ni, saj so bili Italijani tudi glede tega zanikrni in niso vodili evidenc.

Taborišče je delovalo od 27. julija 1942 so 11. septembra 1943. Vanj so pripeljali okoli 15.000 ljudi. Zgovoren je podatek, da naj bi tu umrlo več tisoč ljudi, ve pa se za 1.488 imen. Med njimi je 163 otrok, mlajših od 15 let. Sprva so živeli v majhnih šotorih za štiri osebe, iz časa prve svetovne vojne ter preperelih, brez izolacije in posteljnine. Za ležišče je bilo malo zdrobljene slame, ki je bila večkrat uporabljena. Z njo so se razpasle bolhe in uši. Za pokrivalo je vsak dobil vojaško odejo in ko se je od septembra naprej začel hlad in pihati izmenično burja in jugo, je ljudi zeblo. Trdovratna burja, ki v jesenskem času ni ponehala več dni, je okoli 80 % internirancem, na pol bosim in golim, z eno odejo, ki so jo z žico zapenjali pod vratom, povzročala dodatne zdravstvene težave.

Umiranje na Rabu

Krut prikaz taboriščnih razmer je dogodek v moškem taborišču, ko je 29. septembra 1942 prišlo ob neurju in dežju do izliva hudournika, ki se je razlil prek t. i. Trga lakote, voda je narasla do enega metra. Eden izmed italijanskih častnikov je skočil v vodo in iz nje rešil dva že nezavestna otroka. Odnesel ju je v sprejemno taborišče na hribu in ju položil na mizo v baraki pisarne. Proti jutru je komandant Cuiuli spodil ženske, starce in otroke nazaj v poplavljeno taborišče, oficirjem pa očital, da v nobenem primeru ni dopustno spustiti »ribelle« (upornike) na drugo stran žice.

Posledice stradanja, mraza in slabih bivanjskih razmer so se začele vse bolj kazati na zdravju oktobra in v začetku novembra 1942. Vidni znaki so bili zabuhlost obraza, vse več griže in trebušnega katarja. Prvi val umiranja se je začel že avgusta, drugi proti koncu oktobra in je naraščal do januarja 1943. Bili so primeri čudnih umiranj, ko so mladi, na videz zdravi ljudje zvečer brez znakov obolenja legli spat, zjutraj pa so jih sotrpini našli mrtve pod šotorom.

Dva v eni krsti

Julija 1942 je fašistična uprava določila prostor, oddaljen približno 20 minut JZ od taborišča, za pokopališče, ki so ga ogradili z 1,5 m visokim zidom. Mrliče so nosili oslabeli interniranci, ki so bili večinoma le še okostnjaki. V jesenskih in zimskih dneh so na dan potrebovali od sedem do 20 krst (lesene, zbite iz surovih desk in polne špranj), skozi špranje krst pa so se umikale s človeških trupel številne uši na ramena nosačev. Krste so polagali v dolg jarek, tudi po tri drugo vrh druge. V krsti sta bila velikokrat po dva mrliča, čeprav so Italijani uradno pokopali le enega. Tudi nagrobni napis na križu je izkazoval le enega. Da gre za dva, so ugotovili nosači, kadar so padali in je iz krste padlo po dvoje trupel.

Fašisti in komunisti

Šotore so zamenjali z barakami, ko jih je veliko zaradi nemogočih razmer že umrlo. Umirali so zaradi dehidracije, podhranjenosti, nalezljivih bolezni in mraza. Vode niso imeli niti za pitje, hrana je vsebovala pol manj kalorij od najnižje vrednosti, ki še zagotavlja preži etje. Komunisti so se tajno organizirali v »Osvobodilno fronto« in ta organizacija je po razpustu taborišča po kapitulaciji Italije prevzela nadzor nad njim. Tako kot v Sloveniji v tem času so pospremili italijanske vojake domov, nasilje pa so izvajali nad Slovenci, ki jim politično niso ustrezali, več so jih celo ustrelili. Na Rabu torej Italijani niso ubijali z orožjem, to so ob koncu počeli komunisti, ki jih je vodil zadrti aktivist Jože Jurančič. Ob Informbiroju leta 1948 je komunistični režim Jurančiča odpeljal na sosednji Goli otok. Naneslo je, da je Jurančič leta 1953, ko so na Rabu delali spominski park, tam kot golootoški suženj delal spomenik samemu sebi.

Italijani in partizani

Ob tem je treba jasno povedati, da so za internacije, tako italijanske in nemške s slovenskega ozemlja, sokrivci komunisti, ki so okupacijo izkoristili za revolucionarni (nasilni) pohod na oblast. Proti okupatorju so leta 1942 izvajali na videz nesmiselne »akcije«, v resnici pa so bile premišljene z namenom, da se je okupator znašal nad civilnim prebivalstvom, to pa je potem zaščito iskalo pri »partizanih« – torej pri krivcih za to gorje. Tako imenovana italijanska ofenziva poleti in jeseni 1942 na Notranjskem in Dolenjskem je bila zaradi »partizanskega« nasilja, ki je bilo racionalno nesmiselno ter za Slovence škodljivo, z zločinskim namenom komunistov pahniti in držati preproste ljudi v primežu nasilja.

Posebna zgodba je gradnja spominskega parka na Rabu. Po načrtu arhitekta Edvarda Ravnikarja so ga zgradili leta 1953. Arhitekt ga je postavil na grobovih pokopališča. Grobovi so do takrat imeli križe z imeni in grobne gomile. Vse to je Ravnikar »počistil«, grobove »zbrisal« in naredil komunistični spomenik, v katerem ni niti enega znamenja križa, pač pa le komunistični simbol rdeča zvezda.

O treh umrlih

Izleta so se udeležili tudi Ivan Škrlj s Slemena pri Velikih Blokah in njegov bratranec Janez Kraševec z ženo Ireno z Jeršanovega pri Sveti Trojici, vsi trije potomci interniranih ali umrlih sorodnikov na Rabu.

Ivan Škrlj se je spominjal strica Alojzija Korošca z Jeršanovega pri Sv. Trojici na Blokah. V pogovoru mi je povedal, da so strica, bil je še samski, Italijani odpeljali na Rab v času italijanske ofenzive poleti 1942. Takrat so požgali pol vasi Jeršanovo, kot tudi okoliške vasi in ugrabili trideset moških, ki se niso skrili, saj nihče ni slutil, da bodo sledile tragedije. V skupini je bil tudi oče njegove žene Jožice, Franc Bečaj s Hruškarij v župniji Sv. Vid, in Jože Žnidaršič iz Sv. Trojice. Vsi trije, Korošec, Bečaj in Žnidaršič, so od lakote umrli na Rabu. Zdaj so sorodniki v spominskem parku našli vse tri njihove ploščice z imeni na simboličnih grobovih.

Na Rabu je bil tudi oče Ivana Škrlja, ki je prišel domov v manjši skupini januarja 1943, nakar se je pridružil vaški straži v Novi vasi na Blokah. Z ženo sta že imela dva otroka, žena pa je bila v času internacije tudi noseča. Sin je prepričan, da bi drugače zaradi lakote umrl tudi on, in tako ga ne bi bilo. Drugi umrli, Franc Bečaj, je doma zapustil ženo in tri mesece staro hčerko. Ta hčerka Jožica se je poročila z Ivanom Škrljem, ki je spomnil, da njegova žena ni poznala očeta, ki je umrl na Rabu. Rab sta obiskala prvič leta 1965, potem pa še nekajkrat. Poudaril je, da ime Rab za njih ne pomeni turističnega otoka, kot danes za množice ljudi, ampak podobno kot ime Dachau.

Tretji umrli, Jože Žnidaršič, je bil stari oče Irene Kraševec, ki je zdaj z možem Janezom obiskala Rab.

Škofa Mahnič in Srebrnič

Po kosilu na Rabu nas je trajekt prepeljal na sosednji otok Krk, kjer smo v mestu Krk obiskali stolnico, v kateri sta pokopana škofa, slovenska primorska rojaka dr. Anton Mahnič iz Kobdilja, krški škof je bil 24 let (1896–1920), in dr. Josip Srebrnič iz Solkana, ki je bil krški škof 43 let (1923–1966). Gre za osebnosti, ki sta med Slovenci premalo ali enostransko poznani (Mahnič) kljub nekdanji vodilni vlogi med katoliškimi izobraženci, med domačini na Krku in na Hrvaškem pa sta zelo spoštovani. Oba škofa nam je že prej na avtobusu predstavila Erika Jazbar, ki je spomnila na Mahničevo izpostavljeno delo na publicističnem področju, njegovo premočrtno katoliško držo, polemiko s pesnikom Simonom Gregorčičem, leta 1919 so ga Italijani, ko so po prvi svetovni vojni zasedli otok Krk, internirali v Italijo. Tam je zbolel in potem hitro umrl, pokopali so ga v Zagrebu. Leta 2002 so ga prenesli v krško stolnico, kjer ima v stranski kapeli lepo grobnico z obširno predstavitvijo. Hrvati so leta 2013 začeli s postopkom za blaženega. Pri Srebrniču je omenila tudi, da kljub dolgi odsotnosti nikoli ni pozabil na rodno Slovenijo.

Ob slovenskem petju sta obiskovalce gostoljubno sprejela in nagovorila krajevni škof p. Ivica Petanjak ter generalni vikar Franjo Velčić, ki je tudi zgodovinar in arhivar ter avtor več del o krajevni zgodovini in obeh škofih.
Kot je povedala ena od udeleženk: »Krasen sončen dan in prijetna družba sta lepo zaokrožila oktobrsko soboto, pustila lepe spomine ter iskreno željo, da to romanje ni bilo zadnje.«

 

Ivo Žajdela

Avtor fotografij: Ivo Žajdela