Evropska Slovenija

O prihodnosti zamejskih Slovenij

Prispevki za nov nacionalni program so odziv mladih do 40 let na pomanjkanje javne razprave in tudi na zastoj slovenske republike. Tiskano izdajo zbornika Evropska Slovenija je mogoče kupiti v knjigarnah ali na sedežu Nove Revije. Kriza je v Sloveniji sprožila niz iniciativ: od pouličnih demonstracij do pozivov k razmisleku o prihodnjih vizijah razvoja naše države. Mladi kritični intelektualci se na situacijo odzivajo s kritičnim premislekom, katerega sad je zbornik Evropska Slovenija – Prispevki za nov nacionalni program. Dejan Valentinčič se je lotil vprašanja zamejstva in slovenstva.

V vašem prispevku kritično opisujete odnos Slovenije do svojih rojakov v zamejstvu in pogrešate strategijo sodelovanja. Kje se konkretno zatika?

Slovenija je določeno skrb za rojake izven matice vedno namenjala, a nikoli jih ni znala ali hotela vključiti kot enakopraven del slovenske družbe. Zatika se  tako na institucionalni ravni, kot pri skrbi za poznavanje tematike med prebivalci Slovenije. Če bi želel biti bolj oster bi lahko ponovil besede Borisa Pahorja, da je Slovenija na zamejstvo in izseljenstvo prepogosto gledala kot na privesek, če ne kar kot na balast. Mogoče na simbolni ravni to najbolj ponazarja konstantno ukinjanje funkcije ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki se ga prikazuje kot odvečen strošek.

Pišete, da bi izkušnje zamejskih Slovencev lahko koristile celotnemu narodnemu telesu. Kako ocenjujete zanimanje ljubljanske politike, da prisluhne predlogom iz zamejstva?

Na žalost se zdi, da so se Sloveniji drugi zunanjepolitični cilji pogosto zdeli pomembnejši kot skrb za rojake izven matice. Da o tem, da se neredko pojavi občutek, da so kakšnemu funkcionarju njegove osebne ambicije pomembnejše od koristi slovenskih skupnosti niti ne izgubljam besed. Nobena resna država ne more svoje politike voditi mimo pričakovanj njenih manjšin v drugih državah.

Poleg tega Ljubljana nikoli ni znala (ali hotela) privabiti in celovito vključiti znanstvenikov, gospodarstvenikov, umetnikov, ki delujejo v zamejstvu in tujini, tudi če so ti bili za sodelovanje in povezovanje še tako zainteresirani.

Kot skupno težavo Slovencev v zamejstvu označujete zatikanje pri financiranju manjšinskih organizacij. Ekonomska kriza v Sloveniji bo verjetno privedla do nadaljnjega zmanjšanja subvencij. Ali je s tem ogroženo preživetje manjšin?

Slovenija je sredstva zaenkrat zmanjšala le v minimalnem obsegu in upravičeno je pričakovanje, da (v kolikor v Sloveniji ne bi slučajno prišlo do totalnega ekonomskega zloma) drastičnih nižanj ne bo tudi v prihodnosti. Kljub temu bi Slovenija morala okrepiti svojo diplomacijo in pri sosednjih državah jasno izraziti pričakovanje, da so avtohtone manjšine njihova skrb, tudi finančna. Odnos Slovenije do italijanske in madžarske manjšine je pri tem lahko zgled.

Seveda pa preživetje manjšine ni odvisno od plačanih funkcionarjev. Slovenstvo tako na koroškem kot v vseh ostalih zamejskih in zdomskih oz. izseljenskih skupnostih  je vedno temeljilo na zavednosti v družinah, angažiranosti posameznikov ter prostovoljnem delu in tako bo tudi v prihodnosti.

Glede finančnih podpor pa moram nekoliko v bran vendarle vzeti tudi Slovenijo. Finančne podpore zamejskim organizacijam so plačane iz proračuna, ki ga polnijo tudi slovenski davkoplačevalci z minimalnimi plačami, ki konec meseca sploh nimajo več kaj dati v lonec. Iz teh podpor pa si nato kakšni manjšinski funcionarji plačujejo visoke plače, zapovrhu pa trdijo, da sploh niso koroški Slovenci, ampak dvojezični Korošci. Zdi se tudi, da jim deset dvojezičnih tabel več ali manj in uradni jezik v kakšni občini več ali manj ne zdita relevantni vprašanji. Moralno upravičenost tega naj presodi vsak sam.

V vašem prispevku večkrat zahtevate, da naj Slovenija nameni več skrbi učenju slovenščine v zamejstvu. Hkrati pa pišete, da je nujno treba zamenjati paradigmo, da je Slovenec le kdor govori slovensko, s to, da je Slovenec vsakdo, ki se tako počuti. Ali ni to protislovno?

Vprašanje kateri atributi opredeljujejo pripadnost neki skupnosti je vedno zapleteno in večplastno, tako je še posebej pri opredeljevanju narodne pripadnosti. Če zelo posplošim stvari in se nediplomatsko izrazim lahko rečem, da izkušnje kažejo, da je v zamejstvu jezik vsekakor mejnik narodne zavednosti. V izseljenstvu pa temu ni vedno tako, številne skupnosti jezika niso uspele ohraniti, a njeni člani še vedno z največjim ponosom povedo ''I am 100 % Slovenian'' ali Yo soy un verdadero esloveno'' in se s Slovenijo čutijo še zelo povezani. Preveč oskosrčno in nerazumno bi bilo če bi vse te ljudi kar odpisali. Slovenija mora povsod spodbujati ohranjanje in učenje slovenščine, a se hkrati tudi sprijazniti da znanje jezika na žalost ni več povsod realnost.

Omenjate, da Italija potomcem vseh izseljencev avtomatično podeli državljanstvo, in da bi s takim sistemom Slovenija lahko ohranjala slovenstvo po svetu. Ali v tem ne vidite morebitnih težav (npr. pri volitvah in socialnem sistemu)?

Seveda nobena država ne podeljuje državljanstev kar počez. A omejitve Slovenije kako nekdo dokazuje svoj slovenski izvor, do katere starosti zainteresirani lahko zaprosi za državljanstvo in še to le če ima eden od njegovih staršev (oz. je imel do smrti) slovensko državljanstvo so neživljensko restiktivne. Porazen je tudi primer, da je viden koroški Slovenec, ki je že kmalu po osamosvojitvi Slovenije zaprosil za državljanstvo dobil odgovor da se vloga zavrne, saj Slovenija ni država Slovencev, ampak svojih prebivalcev.

Konkretno pri italijanskem zgledu (ki pa še zdaleč ni edini) pa ne gre le za državljanstva, ampak celoten koncept skrbi. Povsod po svetu organizirajo centre kjer je možnost učenja jezika in spoznavanja kulture, izredno skrbijo za vsa društva, potomcem Italijanov plačujejo potovanja v Italijo da jo pobliže spoznajo, organizirajo izobraževalne in počitniške seminarje ... Spoznal sem številne, ki se se teh programov udeležili in to res postanejo ambasadorji Italije po vsem svetu, navdušeni nad italijanstvom in želijo državi izvora svojih prednikov  v državah kjer živijo na vse načine pomagati. Med njimi so tudi številni potomci beneških Slovencev, ki jih Slovenija ni znala na tak način pritegniti, Italija pa.

Kot ste zapisali, je tematika zamejstva v slovenski javnosti potisnjena povsem v marginalo. Zakaj se slovenka javnost ne zanima za življenje zamejcev?

Da je splošno poznavanje na precej nizkem nivoju je žal dejstvo, težko pa ocenim zakaj je temu tako. Kljub temu pa je vendare veliko ljudi, ki jim je zamejstvo pri srcu, ga dobro poznajo in se zanj zanimajo. V svojem prispevku v zborniku Evropska Slovenija – prispevki za nov nacionalni program postavim jasno pričakovanje in zahtevo, da zamejstvo in izseljenstvo dobita povsem enakopravno obravnavo v slovenskih medijih in šolah. Želel pa bi si, da bi se tudi v zamejstvu in izseljenstvu začeli bolj zanimati za ostale zamejske in izseljenske skupnosti  in za Slovenijo.

Kako ocenjujete situacijo na avstrijskem Koroškem. Bo manjšina preživela?

Glede tega sem povsem prepričan. Seveda pa se bo potrebno prilagoditi novim razmeram, ki so za narodno skupnost seveda sicer vedno bolj ugodne, a tudi to bo prineslo nove izzive.

Peter Ošlak

Intervju je bil objavljen v Novicah, 17. maja 2013.