In Memoriam

Z zgodovinarjem dr. Andrejem Vovkom sva se pogosteje srečevala v času slovenske pomladi. Z veseljem je sodeloval pri ponovni ustanovitvi Rafaelove družbe, ki v dolgem povojnem obdobju ni smela delovati. Ko smo leta 1993 pripravljali prvo razstavo dokumentarne fotografije o begunskih taboriščih po drugi svetovni vojni, je Andrej presenečen naletel na svoj špitalski portret novorojenčka iz leta 1947. 

Kmalu po rojstvu sta se z mamo preselila v Slovenijo. V Ljubljani je zaključil študij, vključno z magisterijem in doktoratom. Dolga leta je bil predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino in sodelavec ZRC SAZU. Tudi še po upokojitvi je predaval zgodovino na Mariborski univerzi. Kot sodelavec Slovenskega biografskega leksikona je prispeval številna gesla in ga tako dopolnjeval tudi v smislu doseganja nujne idejne uravnoteženosti. 

Rad je sodeloval na Romanjih treh Slovenij, npr. s predavanjem o Lambertu Ehrlichu z naslovom Gigant izpod Svetih Višarij. Imel je tudi zelo izostren čut za družino – za svojo lastno in za danes tako ogroženo družino kot naravno skupnost. V času sprememb v slovenski družbi ga je odlikovala načelnost in zvestoba tako Cerkvi kot domovini. Njegovo zadnje veliko delo, ki mu je bilo v veselje, je bila strokovna pomoč pri pripravi vrhunske fotografske monografije Cvetoči klas pelina, ki sta jo izdali Rafaelova družba in Družina.

Janez Rihar

V branje priporočamo intervju, ki ga je pripravil Lenart Rihar, z naslovom Dragocen način zavarovanja izseljencev.