Ob smrti pesnice Milene Šoukal

Malo pred božičem, 21. decembra 2018, je v Kentuckyju v ZDA umrla pesnica slovenskega rodu Milena Šoukal. Njen sin Matt Soukal je to novico objavil na družbenem omrežju facebook in jo pospremil z besedami, da je »čudovita ženska, ki je živela polno življenje in pustila pečat, dosegla kraj večnega počitka«. »Pridružila se je svoji duhovni družini v kraju večnega počitka. Zelo jo bomo pogrešali. Naj jo Bog blagoslovi.«

Rojena je bila 17. februarja 1922 v Brežicah. V družini je bilo osem otrok, pet jih je odraslo. Oče je bil uradnik in tudi pesniško nadarjen, vendar je umrl, ko je bila Milena stara deset let. V njej je vzbudil željo po branju in veselje do branja poezije. Po osnovni in meščanski šoli se je vpisala na učiteljišče v Ljubljani. Že kmalu je začela pisati pesmi in se na učiteljišču vključila v literarni krožek. Diplomirala je leta 1944 in dobila mesto učiteljice na domobranski postojanki v Pijavi Gorici.
Tik pred koncem vojne je skupaj z drugimi pobegnila pred komunističnimi oblastniki; z njo so bili tudi sestri in brat. Pet let je ostala v taborišču Judenburg. Skupaj s sestrama – pred vojno so nastopale na ljubljanskem radiu kot sestre Doberšek – je sodelovala v kulturnem življenju in nekaj časa poučevala, potem pa postala asistentka zobozdravnika. Brat se je pripravljal na duhovniški poklic in so ga od tam poklicali v Italijo, kjer je bil posvečen, sestre pa so se tudi počasi poročile in dobile stalno bivališče.
Milena se je poročila z znancem še iz otroštva, sicer oficirjem stare jugoslovanske vojske Jeromom Šoukalom in še v taborišču rodila dva sinova, potem pa so dobili dovoljenje za stalno naselitev v ZDA. Mož je dobil delo v tovarni, Milena pa je po prihodu v Chicago najprej rodila še dva sinova in do enajstega leta najmlajšega ostala doma. Potem se je zaposlila v veliki trgovski hiši Sears and Roebuck, kjer ni dobivala le plače, ampak tudi delež dobička, tako da je lahko čez nekaj let kupila posestvo v Kentuckyju. Trgovska hiša je izdajala tudi glasilo, v katerem je bilo s prevodi predstavljeno njeno pesništvo.
Za čas v Chicagu pravi, da je bilo to najtežje obdobje v njenem življenju. Poleg službe in skrbi za družino je poučevala na Srednješolskem tečaju izseljenske skupnosti Sv. Štefan. V sklopu tega tečaja so bile organizirane tudi prireditve ob različnih praznikih in za te priložnosti je napisala več prizorov in otroških iger.
Kmalu po upokojitvi se je preselila na svoje posestvo v Kentucky in se vključila tudi v tamkajšnje kulturno življenje.
Pesmi je pisala vse življenje. Na začetku je pisala le v slovenščini in jih pošiljala slovenskim izseljenskim publikacijam, zlasti Meddobju. Pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu je leta 1969 izšla njena prva zbirka Pesmi, drugo z naslovom Ptice na poletu pa je izdala Mohorjeva družba v Celju leta 1999. Njene pesmi so objavljene tudi v antologijah slovenske zdomske in izseljenske poezije: Antologiji slovenskega zdomskega pesništva (Buenos Aires, 1980), To drevo na tujem raste (Ljubljana, 1990), Besede so ostale kot semena (Ljubljana, 1990) in v Selected poems from Slovenian émigré poetry (Cleveland, 1970). V pesmih Milene Šoukal je pogost motiv hrepenenje po domovini; najpogosteje ga izraža s simbolom ptice s pohabljeno perutjo, s simbolom desetnice, ki je morala od doma, pozneje pa se povezuje s hrepenenjem po spravi z domovino, pri čemer uporablja svetopisemsko simboliko. Veliko je tudi podob iz narave. Sama je o svoji poeziji povedala: »V moji poeziji se vsakdanjost meša s sanjskim svetom. Pisanje me osrečuje. Navdih mi daje narava, uživam v dolgih sprehodih. Kjer koli je kakšno okno, sem tam, z obrazom ob steklu, in stvari, ki jih vidim, ostanejo v moji podzavesti in se pojavijo v moji poeziji. Ko končam pesem, začutim nekakšno praznino, kajti besede in misli so del mene ... Zdi se mi, da moje oči vidijo onstran tega, kar je tik pred menoj, in da opazim drobne, manj pomembne stvari v naravi.« Zadnje čase je pisala večinoma v angleščini: »Moji otroci in vnuki komaj govorijo slovensko, umetniško izpoved pa bi sploh težko razumeli. Pa tudi v bližini ni nobenih Slovencev.« Tako je izšla knjižica njene duhovne poezije v angleščini z naslovom The Disapearing Footprints (Izginjajoče stopinje).
Literarna zgodovinarka Helga Glušič je v članku Poezija Milene Šoukal, objavljenem v prvi številki Slavistične revije leta 1995, o pesničinem delu napisala tudi: »Pesnica Milena Šoukal se v svojem ustvarjanju kaže kot subtilna, strastna raziskovalka človeškega duha in čustvovanja, iščoča oblikovalka besede in pesniške podobe v njeni estetski in doživljajski funkciji, skrivnostni dramatičnosti in harmoničnem zvenu.«

Marjeta Žebovec