Objavljeno: 08.10.2012
Argentina med nami 5.del
27. DAN, torek, 1. novembra v Uragvaju
V torek, na praznik vseh svetih, je bil naš cilj celinski del Urugvaja. Zopet se ja naredil lep sončen dan, ki pa nas ni prav zgodaj prebudil, zato se je bilo potrebno kar podvizati, ker je limuzina, parkirana v sosednjem bloku, že nestrpno čakala, da nas odpelje v nam neznano pokrajino. Čeprav niti ne tako tuja, saj je s svojim rastlinjem in polji malce spominjala na kakšno slovensko podeželje. Ustavili smo se v parih zanimivih mestecih. Najprej v mestu Canelones, kjer je v parku spomenik Joaquinu Suarezu, ki naj bi med drugim oblikoval urugvajsko zastavo (saj tako smo razvozlali od domačinov). Sicer pa je bil tudi dalj časa predsednik države. Druga postojanka je bila Santa Lucia (1782). Tu smo si privoščili mal sladke malice, ki je bila obenem tudi kosilo. Seveda z obvezno predjedjo empanad! Ko je zmanjkalo sladice in nam je sonce že pošteno segrelo čelo, smo krenili naprej proti mestu San Jose De Mayo, ki je glavno mesto province San Jose. Do tja pa še kratek postanek na pokopališču, kjer smo se nismo mogli načuditi zanimivemu načinu pokopavanja. Grobovi so namreč v več betonskih etažah in eden zraven drugega. Takorokoč dobro izkoriščen prostor! No, zanimiva pa je tudi cesta, ki pelje do mesta, saj jo v enem delu obdaja zelo lep drevored iz visokih palm. Dolgo se nismo zadržali v tem kraju, saj se je dan prevesil v drugo polovico in smo zato tu pot zaokrožili ter se po drugi cesti vrnili nazaj v glavno mesto. Ker imajo ljudje v teh krajih navado popoldanskega počitka, smo si tudi mi zaželeli mal “sieste” v enem od mnogih parkov Montevidea. Ob telovadenju po enosmernih ulicah in ob najbolj prometni konici dneva, le nekako dospemo do ogromnega parka. A glej ga zlomka, saj je pokopališče!! Hm, hm, tu pa še ne bi ležali. Vseeno se malo sprehodimo skozi in se še bolj čudimo, kaj vse si ljudje izmislijo za pokop in grob. Tu si rečeš; “Prah si in v prah se povrneš”. Ali vseeno rajši v prah naokoli, kot pa v škatle, naložene ena na vrh druge, kot tiste s čevlji. Brrr, pejmo naprej, nedaleč stran je bolj prijazen park, kjer se pa res da mirno uleči. Takole ja, saj za par minutk, pol ure … Nebo je bilo krasno in misli so nam odhitele tudi k našim dragim, ki so že onkraj. Ob odlični Simonini ideji, da imamo sabo žepno izdajo Svetega Pisma, smo se ob premišljevanju božje besede iz knjige Razodetja in kratki molitvi spomnili naših pokojnih sorodnikov in prijateljev.
Potem na hitro pokukamo še v sosednji park, kjer domujejo raznorazne cvetlice. “Al lepše od nje bilo ni nobene”, zato jo pobrišemo v trgovski center, kjer si po bolj ali manj uspešnem nakupu privoščimo okrepčila. Zopet je bila že noč, ko smo stopicali proti naši sobani.
Andrej
… in v Argentini
Vseh svetih v Argentini ne praznujejo. Slovenska skupnost se udeležuje večerne maše in gre obiskat grobove svojih rajnih. Na splošno pa pokopališča in grobovi nimajo trajnega značaja kot pri nas. Torkov dopoldan smo tako uporabili za obisk zakoncev Vombergar. Slikarka Bara Remec je bila Metina sestra, zato družina danes hrani in skrbi za Barina dela. Iskrena hvala Juretu in Metki za prijaznost ter gostoljubje, da sta z nami podelila to izredno umetniško zapuščino. Popoldan smo dejavno preživeli pri družini Kremžar. Tudi njim se zahvaljujemo za velikodušnost in razpoložljivost, gospe Kremžar in Veroniki pa tudi za pogostitev.
Bog Vam povrni!
Jasmina
28. DAN, sreda, 2. november
Ker nas tu pa tam že kdo povpraša, kdaj zapuščamo Argentino, nas že malo začenja preganjati misel na odhod domov. Kaj vse bi še radi tu doživeli!
Na kosilo smo bili povabljeni k Finkovim. Odpravili smo se kar peš – enkrat za spremembo, saj so od Malovrhovih oddaljeni le nekaj kilometrov. Pričakali so nas oče Božidar in mama Valentina ter sinova Andrej in Marko. Kakšna imenitna družba! Čeprav dolgo kosilo je ob tej ali oni temi, s tega ali onega dela sveta minilo kot bi mignil! Po nadvse prisrčnem slovesu nas je gospod Andrej odpeljal v La Boco, kjer smo se še enkrat srečali z g. Marjanom Grumom, saj je bilo prvo srečanje z njim čisto prekratko! Jasmina in Lenart sta kupila velik križ, ki sta ga nato komaj pretovorila domov, dragocen pa je bil tudi pogovor z g. Grumom, saj si je za nas vzel veliko časa, da nam je pripovedoval o svojih življenjskih zgodbah in delu.
Sledil je veliki trenutek ponovnega združenja s preostalimi člani naše skupine. Utrujeni od hoda iz pristanišča, a navdušeni nad Urugvajem so nam hiteli pripovedovati svoje dogodivščine.
Kot plesna navdušenka sem nestrpno pričakovala tudi zaključek dneva, ko smo šli na tango show. Okrepljeni z domačini – Veroniko, Pavlom in Andrejko, Marjanko in še enim Pavlom smo preživeli prijeten večer v lepem ambientu s pogledom na Puerto Madero. Žal me argentinski tango ni preveč navdušil. Ne vem točno, zakaj. Pač ni moj temperament. A pomembno je bilo naše druženje – zabavno kot vedno! Oh, kako lepo je biti turist v dobri družbi!
Preden smo šli spat, pa se nam je zgodilo še nekaj, čemur smo se dodobra nasmejali. Simona, Damjana, Lucija in Andrej so, ko so prišli iz Urugvaja, pustili svojo prtljago na postaji trajekta. Večkrat so vprašali, če postaja ostane odprta vso noč in vsakič dobili pritrdilen odgovor. No, tako so vsaj mislili. A ko smo nekaj po polnoči prišli iskat njihovo prtljago, je bila postaja popolnoma v temi. Niti edini varnostnik tam naokoli jim ni mogel pomagati. Tako so morali spat, ne da bi si umili zobke in ... joj prejoj, brez pižam! No, da ne bi bilo kakšnega pohujšanja, je najprej poskrbela Veronika, ki je vsaki od punc prinesla eno pižamo. A to še ni bilo vse. Ko smo prišle k Jožici, jih je še en komplet pižam že čakal na mizi. Sredi noči smo tako lahko imele modno revijo ...
Urška
29. DAN, četrtek, 3. november
Čeprav smo se »Urugvajci« in »Argentinci« združili že včeraj, smo precejšen del današnjega dne še vedno preživeli ločeno. Lenart, Jasmina, Urška in Dejan so nadaljevali z obiski argentinskih Slovencev, za urugvajsko četverico pa je bil glavni podvig »reševanje« nesrečne prtljage. Kovčki, ki jih nismo jemali s seboj v Montevideo, so še vedno pri gospodu Kadivcu, ubogi nahrbtniki pa so noč preživeli v zaklenjeni omari v pristanišču.
Po obilnem zajtrku in krajšem sprehodu po glavni ulici San Justa je gospod Kadivec pripeljal prtljago kar k Malovrhovim, nas pa naložil v avto in odpeljal k sebi domov. Prijeten klepet ob kavi in pecivu smo zaključili na železniški postaji, kjer smo se poslovili, še prej pa prisluhnili natančnim navodilom, kako menjati vlak—metro—avtobus, da bomo uspešno prišli v center Buenos Airesa. Brez večjih težav nam je uspelo, peljali smo se celo z lesenim metrojem, ki nam je bil kot ena od mestnih zanimivosti predstavljen že prvi dan našega popotovanja.
No, dobra novica je, da smo tudi preostali del prtljage uspešno dobili nazaj, še boljši občutek pa je sledil potem, ko smo se kar v pristaniškem WC-ju na hitro malo umili in preoblekli. Po dolgem čakanju smo vendarle dočakali malo večji taksi, ki je hotel sprejeti nas in našo prtljago. Andrej se je s prtljago vred odpeljal k sorodnikom na večerjo, punce pa smo izstopile pred barom Cantata, kjer smo bili dogovorjeni z Mojco Jesenovec, lektorico za slovenski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Buenos Airesu.
Mojca že osem let dela v Argentini in na fakulteti vodi izbirne začetne, nadaljevalne in izpopolnjevalne tečaje slovenščine za študente vseh študijskih smeri, za podiplomske študente in zunanje slušatelje. Mi smo imeli priložnost prisostvovati 6. skupini, kjer se tedensko dobivajo punce in gospe (nekatere od njih smo že dobro poznali od prej), večinoma predstavnice slovenske skupnosti, ki se s slovenščino spopadajo na izpopolnjevalni stopnji. Tokrat so že doma prebrale nekaj poglavij Jančarjevega romana To noč sem jo videl, z Mojčino pomočjo pa so poskušale pojasniti neznane besede, besedne zveze, stavke, ki so jih zasledile v prebranih odlomkih. V nadaljevanju smo se s študentkami zapletli v prijeten pogovor, tako da je 90-minutno srečanje minilo, kot bi mignil. Druga skupina je bila začetniška in bolj »divja«, kot se je izrazila Mojca. Uro si je zamislila tako, da smo bili tudi mi zelo aktivno vključeni. Študenti so ponovili osnovne fraze za povpraševanje po osebni identiteti, nato pa opravili intervjuje z vsemi nami. Za vse nas, je bilo tole srečanje na lektoratu zelo prijetna izkušnja. Mojci smo v zahvalo in spomin pustili majčko Slovenija, z nekaterimi študenti pa smo si izmenjali e-naslove in si obljubili, da bomo ostali v stiku.
Dva taksija sta nas odpeljala k Malovrhovim, kjer je že dišala naša okusna »zadnja večerja« v Argentini. Misli na to, da se naše potovanje zaključuje in da bomo čez en dan že sedeli na letalu, se nismo pustili preveč motiti. Večer je minil ob petju narodnih pesmi, sproščenem pogovoru, obujanju dogodivščin … Skratka, spet se je pojavil tisti edinstveni občutek, ko se človek na drugem koncu svet počuti kot doma. Hvala, Malovrhovi!
Damjana
30. DAN, petek, 4. november
Zadnji argentinski dan začnemo z obiskom Rožmanovega doma, ki je tudi sicer ponavadi zadnja življenjska postaja njegovih prebivalcev. Pomenljivo! Hehe …
Ko smo stopili v veliko novo stavbo, smo v preddverju najprej zagledali lepo podobo Bleda, zraven slovensko in argentinsko zastavo pa vsepovsod slovenski ornamenti. Za prijazen sprejem sta poskrbela gospod Rupnik, ki nam je povedal nekaj o zgodovini hiše, in gospa Jakoš, ki nam jo je razkazala. Dom sprejme 70 oseb, prednost pa imajo Slovenci, ki jih je trenutno 29. Vse se je začelo že v šestdesetih letih, ko starejši neporočeni Slovenci niso imeli kje stanovati in so jim zato uredili skupno bivališče – staro stavbo Rožmanovega doma, ki jo sedaj prenavljajo. Pred nekaj leti so zgradili luksuzno, veliko večjo stavbo, v kateri je za prebivalce dobro poskrbljeno, saj imajo skoraj toliko zaposlenih kot starejših. Prebivalci doma imajo organizirano telovadbo, razne delavnice ročnih spretnosti, reševanje križank, petje, vsak petek jim priredijo tombolo. Na razpolago jim je kapela, kjer se vsak dan mašuje. V načrtu imajo tudi izgradnjo bazena, da bo še bolje poskrbljeno za njihovo rekreacijo.
Na lepi, mirni lokaciji sredi Buenos Airesa smo spet doživeli delček Slovenije!
Z Dejanom sva nato odhitela še na en pogovor h gospodu Božidarju Finku, ostali pa po zadnjih nakupih alfajorjev, dulce de leche (po Simonino »dulči«) in podobnih spodbujevalcev sladkorne bolezni. Popoldne smo se nato zbrali pri Malovrhovih in z grenkim priokusom zbasali svoje že precej smrdeče cote v nahrbtnike in kovčke. Nadvse prijazni Malovrhovi »taksiji« so nas po skupinskem fotografiranju prepeljali na letališče. Med potjo smo po radiu poslušali novice o delnem zaprtju manjšega buenosaireškega letališča (zaradi vulkanskega pepela) in upali, da bo enako usodo doletelo tudi mednarodno. Pa žal ni. Groharjeva mladina se je spet izkazala in nam stala ob strani tudi v težkih trenutkih – ob slovesu. Mislili so celo naprej in poskrbeli, da smo abstinenco od Argentine lahko lajšali z najboljšimi argentinskimi cukrčki, ki so nam jih dali za popotnico.
V trenutku odhoda le občutek velike hvaležnosti za mnoga doživetja, ki se jih ne da opisati z besedami, ampak jih čuti le srce, in kepa v želodcu, ker zapuščamo te dobre ljudi. Bog vas živi, dragi rojaki, in čim prej nasvidenje!
Urška
