Rafaelova družba
Domov > Članki
Nedelja, 17 Oktober 2021

Objavljeno: 08.10.2012

Argentina med nami 4.del


26. DAN, ponedeljek, 31. oktobra v Urugvaju

Prebudili smo se v sončno, a sveže jutro. Nam bo uspelo priti do obalnih mest vzhodno od Montevidea?

Zamenjali smo denar v urugvajske pese in kupili zemljevid Urugvaja in Montevidea. Brez zapletov smo najeli avtomobil (Corsa classi chevrolet) in že bili na poti.

Urugvaj me je navdušil s svojo urejenostjo, zelenimi površinami, palmami, plažami ... Peljali smo se po mestu, potem pa se ustavljali v obalnih mestih vzhodno od prestolnice: Atlantida, Piriapolis in Puta del este.

Malicali smo na plaži blizu Atlantide. V Piriapolisu smo se ustavili v turistični pisarni, se zapelji na hrib (polotok) s katerega je lep razgled na reko Rio de la Plata in si ogledali mini živalski vrt v bližini. Pot smo nadaljevali do Punta del este, ki je turistično mesto ob Atlantskem oceanu. Zanimiv je kip dlani na peščeni plaži (delo čilenskega kiparja Maria Irarrazabala, zgrajenega leta 1982), svetilnik in cerkvica na polotoku, hoteli, stolpnice ... Poleti ta kraj obišče veliko ljudi, sedaj pa je bilo precej prazno. Kramljali smo ob kavici, sonce je prijetno sijalo, veter pa je bil se hladen. Zahajajoče sonce smo pospremili na obali.

Približno 140 kilometrov smo imeli nazaj do Montevidea. V nakupovalnem centru v mestu smo večerjali. Razveselili smo se garažne hiše zraven hostla, za katero sploh nismo vedeli. Imajo zanimiv in priročen sistem dvigala za avtomobil. Avto nas bo spremljal tudi jutri. Prav zanimivo je bilo voziti po njihovih cestah, večkrat enosmernih, ki mesto delijo na kvadre ali pa povezujejo obalna mesteca.

Dan smo zaključili s prijetnim klepetom in smehom. Urugvaj je res lepa ravninska, obmorska država!

Lucija  

 

…in v Argentini

 

Naša prva smer to jutro je bila obisk Slovenske hiše in pogovor z msgr. Juretom Rodetom. Izvedeli smo veliko novega, med drugim tudi to, da gospod ohranja stike s širšim krogom Slovencev. Vsako prvo nedeljo ima pri svetem Rafaelu mašo za Slovence, ki so prišli po 1. svetovni vojni. Njih navadno imenujejo/mo staronaseljenci, kar rojakom ni najbolj všeč, sami se raje označijo za medvojno generacijo. Večinoma so to priseljenci s Primorske. 1. nedeljo v oktobru, za rožnovenjsko Mati Božjo praznujejo svojo obletnico. Veliko jim pomeni podoba svetogorske Matere Božje, ki jo imajo v stranskem oltarju cerkve svetega Rafaela. K maši pride od 30 do 40 ljudi. Mladine ni veliko in ker niso imeli šol, so se hitro asimilirali. Čeprav večina ne zna slovensko, so čustveno navezani na nedeljsko mašo v slovenščini. Nobena emigracija se še ni ohranila v nedogled, pravi gospod Jure. 

V Bernalu živi skupina Prekmurcev, ki ima svoje društvo. So luteranci in prav tako skoraj popolnoma asimilirani v argentinsko skupnost. Letno priredijo osrednjo proslavo, koline. Slovenski maši sledi družabna prireditev, ki poteka v španščini.

Prva izseljenska duhovnika sta bila Janez Hladnik in Jože Kastelic. Hladnik je prišel že pred vojno. Po letu 45 se je priselilo čez 80 duhovnikov! Msgr. Anton Orehar je avtomatsko postal dušni pastir novih priseljencev, saj je bil že prej taboriščni duhovnik. Za staronaseljence je skrbel Hladnik, po njegovi smrti sta ga nasledila dr. Stare in dr. Škrabec. Hladnik je ves svoj prosti čas posvetil Slovencem. V Lanusu danes stojita dom in ulica z njegovim imenom. Danes je lanuška fara dvojezična, vodijo jo lazaristi, Jože Bokalič skrbi za Argentince, Jaka Berle za Slovence.

Slovencev izven meja njihove domovine je veliko. 500.000 ni malo, tudi za cerkev ne, saj gre za del Ljubljanske nadškofije. Je pa tehnično to zahtevno živeti. Msgr. Rode je predlagal, da bi skušali uvesti več živih pričevanj Slovencev izseljencev, ki pa danes živijo v Evropi, morda na izseljensko nedeljo - podobno kot za misijonsko nedeljo. Dejansko tukaj gre za Slovenijo v svetu, za skupen duhovni in kulturni prostor. Truditi se moramo, da bi presegli medsebojno nepoznanje. Kaj lahko človek očita sedem letnemu otroku, ki je iz političnih razlogov prišel v Argentino?

»In kje vidite slovensko skupnost v Argentini čez 50 let?« vpraša Dejan. Msgr. Rode odgovarja, da, če bo 50 odstotkov srednješolcev vztrajalo, lahko skupnost doživi tudi še 30, 40 let, morda več. Pred 50. leti so govorili, da ne bo zdržala več kot 15 let!

V tem se nam je pridružil še urednik lista Svobodna Slovenija, gospod Tone Mizerit. Svobodna Slovenija je nastala leta 1942 kot podtalni časopis, ki je imel srednjo držo proti Nemcem na eni in partizanom na drugi strani. Čeprav je bil za domobrance, ki so takrat predstavljali edino opcijo, ni soglašal z Rupnikom. List je bil takrat last Miloša Stareta, ki je v Argentino po mnogih pripetljajih prišel med prvimi. Nazadnje so ga ugrabili v Trstu, a se je uspel izviti in zbežati. Leta 1948 je začel list izhajati na argentinskih tleh in je postal neuradno glasilo Slovenske ljudske stranke. Po Staretovi smrti je bil urednik Batagelj, nato Tine Debeljak ml., Tone Mizerit je nalogo prevzel leta 2003. Trenutno je last Zedinjene Slovenije in je zelo priljubljen med starejšo in srednjo generacijo.

Po tem prijetnem srečanju smo skupaj z arhitektko Marijco Snoj skočili na 'kolektiv' (buenosaireški mestni avtobus) in se odpravili na ogled mesta.

Teatro Colón

»Prvi« Teatro Colón je bil ustanovljen leta 1857, današnja zgradba pa je iz leta 1908. Gradili so jo dvajset let, material pa so pripeljali z vseh koncev sveta, le argentinskih elementov tako rekoč ni. Vodička nam je pod v Zlati dvorani predstavila kot slovenski. Pa smo se verjetno prehitro veselili! Tako kot najboljši vinski sodi, ki jih uporabljajo v Argentini, niso iz Slovenije, tako je tudi ta pod verjetno iz Slavonije …

Dvorana sprejme 3500 obiskovalcev in spada med pet najbolj akustičnih dvoran na svetu. Ima svojo šolo za izobraževanje glasbenikov in svoje delavnice za izdelavo scene in kostumov. Brez Slovencev seveda ne gre – tu so peli že Bernarda in Marko Fink, Luka Debevec Mayer in pred kratkim tudi naša gostiteljica Veronika. 

Ogledali smo si še najstarejšo ohranjeno jezuitsko cerkev iz 18. stoletja ter zanimivo staro-novo dominikansko cerkev ter zaključili v san Telmu, najstarejšem delu mesta, kjer so so še pred nedavnimi dobrimi sto leti prevažali s kočijami. Kjer so danes nekatere ulice, je bila takrat reka. San Telmo je znan tudi kot zibelka tanga, ki ga še danes plešejo pa številnih slikovitih kavarnicah in trgih.

Jasmina