Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Torek, 23 Oktober 2018

Objavljeno: 09.08.2018

Višarski dnevi 2018 (avgust)

 

Reka–Trsat–Gorski kotar–ŠtandrežSv. Višarje
2.–5. avgust



Višarski dnevi mladih potekajo že precej let in njihov namen je obiskati in spoznati slovenske zamejce. Letos smo se odpravili do Hrvaške, kjer smo obiskali Reko, Trsat in Gorski kotar (Plešce, Prezid), nato pa se čez Slovenijo odpeljali do Štandreža v Italiji in vse do Žabnic pod Svetimi Višarjami, kjer smo skupne dneve zaključili s sodelovanjem na romanju treh Slovenij. 

 

 

Reka (2. avgust)
Naše spoznavanje Reke se je pričelo pred hotelom Kontinental, kjer smo se spoznali z našo vodičko po Reki gospo Barbaro Riman. Gospa Barbara pripada tretji generaciji Slovencev, živečih na Reki. V preteklosti je Reka doživela največji priliv priseljencev, med drugim tudi Slovencev, po drugi svetovni vojni, ko se je mesto zelo močno okrepilo kot pristaniško in industrijsko mesto. Tako je danes Reka polna različnih narodnih in verskih skupnosti. Tako je na Reki, ki ima skupaj z okolico 200000 prebivalcev približno 6000 Italijanov, okrog 2000 Slovencev.
Reka je imela zanimivo zgodovino že v času Avstro-Ogrske monarhije. Po prvi svetovni vojni je do leta 1923 bila celo samostojna država, ki je nato bila priključena fašistični Italiji. Meja je bila na reki Riječina, ki je delila današnji del mesta Sušak in Reko. Danes je to začrtano po tleh z rdečo črto.
Naš ogled smo nadaljevali mimo cerkve, kjer je še do leta 1952 vsako nedeljo bila ob 10 h slovenska maša. Videli smo od zunaj reško stolnico, za katero stojijo zapori z lepim pogledom na morje. Sprehodili smo se čez rove, ki so jih gradili Italijani in ki so še v zadnji hrvaški vojni služili kot zaklonišče. Pot smo nadaljevali po Korzu, ki je središče srečevanj Rečanov. Tu se nahaja tudi vila, ki je včasih pripadala Josipu Gorupu iz Slavine pri Postojni, ki je bil zelo bogat trgovec.
Bil je že večer, ko nam je gospa Natali Iskra predstavila še sedež in delo Slovenskega doma Bazovica, kjer se danes srečujejo Reški Slovenci.
Naslednji dan smo nekaj časa preživeli na Reški plaži in se povzpeli k Marijini romarski cerkvi na Trsatu.

Simon Cigoj

 

Plešce (3. avgust)
Ko smo prispeli v Plešce, smo najprej imeli kosilo. Pri kosilu se nam je pridružil vodič Dejan Troha, ki je hrvaški Slovenec. Vse nam je razlagal v slovenskem jeziku. Po kosilu smo si ogledali cerkev Svete trojice. Več o zgodovini cerkve in na splošno o zgodovini kraja nam je povedala gospa Smole. Všeč nama je bilo njeno osebno in iskreno doživljanje teh krajev. Popeljala nas je v zgodovino, tako da smo si lažje predstavljali, kako je bilo včasih. Nato nam je pokazala svojo domačijo »Palčavo šišo«. Je izredno lepo ohranjena domačija s čudovitimi sobami iz 17., 18. stoletja. Popeljala nas je po hiši, imeli smo dovolj časa, da smo si v miru vse pogledali. Pokazala nam je krušno peč, spoznali pa smo tudi njenega moža, ki nam je bolj podrobno razložil delovanje te peči. Za konec smo si ogledali še domači »kevder«. Povedala nam je zgodbo o tem, kako so izvedeli, kakšno bogastvo imajo in kako zelo vredna je njihova domačija.
Najbolj nama je vstala v spominu njihova domačnost in odprtost do vseh nas. Ljudje tam so bili zares polni zgodovine, prijetnih zgodb in dobrega srca.


Zala in Ana Rihar

 

Prezid (3. avgust)
Že nekaj let potekajo Višarski dnevi mladih, katerih namen je obiskati in spoznati slovenske zamejce po svetu. Tudi letos smo se odpravili vse do Hrvaške (Reke, ki smo jo obiskali prvi dan) in Italije (kjer smo zaključili popotovanje) z namenom, da bi obiskali in se začutili s Slovenci onkraj naših meja majhne državice.
Pot nas je vodila tudi skozi mesto Prezid, kjer smo si mladi ogledali tamkajšnje znamenitosti ter prisluhnili zgodovini samega kraja. Vse od gasilskega doma, kjer so na stenah visela priznanja in odlike pomembnih ljudi, stare pošte, ki je preurejena v nekakšen manjši muzej, pa vse do stare kmečke hiše, kjer smo še zmeraj lahko podoživeli, kako tam v črni kuhinji mama kuha skromno večerjo, medtem ko na drugi strani sobe najstarejša hčerka ziblje otročička. In še in še čudovitih stvari, ki so vredne ogleda. Priznam, da sem se kar nekajkrat izgubila v pripovedovanju dveh vodičev. Ne samo zaradi očarljivosti, pač pa tudi zaradi, saj veste, malo slovenščine, hrvaščine in malo narečja na kupu naredi svoje, čemur tam rečejo, kar »po domač«. Vendar nič za to! Videli smo veliko znamenitosti, ki jih tamkajšnji ljudje skrbno hranijo in s ponosom pokažejo.
Po ogledu mesta smo se vsi lačni, žejni in prepoteni odpravili v gostišče, kjer so nas domačini toplo sprejeli.
Predstavili so nam društvo, v katerem so skupno povezani. Združuje jih pridelovanje zelenjave, raznorazne prireditve in podobne dejavnosti. Seveda pa niso pozabili na ohranjanje slovenskega jezika. Predstavila se nam je učiteljica slovenščine Mirjana Žagar, ki skrbi, da tamkajšnji ljudje ne pozabijo, od kod prihajajo. Sama pravi, da starost za učenje ni ovira! Govorilo je še nekaj pomembnih članov društva, ki se skupno trudijo za obstoj in spodbujajo, da se zavedamo, da oddaljenost ni ovira, da pozabimo komu pripadamo in kdo so bili naši predniki. Končno pa je napočil čas, ko so nam postregli z EKO-juho, narejeno iz zelenjave z njihovega vrta. Za sladico pa so nam postregli še z odličnim domačim »štrudlom«.
Poskrbljeno je bilo tudi za pravo vzdušje in dobro voljo. Odmevali so zvoki harmonike, ki so jo spretno vodili prsti Matije Turka. Sam se je predstavil z avtorskimi pesmimi, katerim smo se kar pošteno nasmejali.
Po polnem dnevu nas je počitek čakal kar na skednju Palčave šiše, kjer smo prisluhnili zvokom narave in živali.
Hvaležna sem, da sem lahko spoznala tudi tiste najbolj oddaljene brate in sestre v duhu in odkrila, kako pomembno je, da med seboj ostanemo povezani in močni, predvsem pa zadovoljni za našo domovino Slovenijo.


Mihaela Mirjam Mezeg

 

Pot proti Svetim Višarjam (4. avgust)
Po prelepem večeru z našimi rojaki smo se prebudili na skednju in še zadnjič na hitro občudovali prelepo Palčavo šišo, kjer se je od nas poslovila prijazna lastnica gospa Smole.
Pot nas je vodila do bližnjega mlina, ki je zadnji delujoči v tem okolišu. Tako smo si v živo ogledali mletje koruzne moke na enem izmed treh kamnov in prisluhnili zanimivim zgodbam lastnika, ki se je ukvarjal tudi s strojenjem kož, vzgojo čebel in zajčkov.
V njegovi neposredni bližini je tudi vodna Malinaričeva žaga, ki ima kolo za razliko od mlina postavljena vzporedno in ne pravokotno na tok vode. Lastnik jo je prijazno zagnal in prikazal izdelavo desk na avtentičen način.
Veseli novih spoznanj o naših rojakih, ki živijo čisto blizu meje in se trudijo z ohranjanjem svoje dediščine ter kulture, pa tudi s kančkom tesnobe v srcu ob spoznanju, kakšne težke razmere so jih zajele s propadom večjih obratov, ki so dajali kruh vsem prebivalcem, smo odšli na pot proti Višarjam. Pot je bila nadvse zanimiva tako s kratkim postankom in spoznavanjem delčkov slovenske kulture na naši strani meje, še bolj pa s spoznavanjem zgodovine ob poti. Naš vodič gospod Silvester Gaberšček nas je presenečal na vsakem ovinku z zanimivimi podatki in zgodbami o naših prednikih.
Ob vznožju Višarij smo pred dvournim vzponom odložili svojo prtljago prijaznim organizatorjem, ki so nas na vrhu pričakali s slastnimi dobrotami in navodili za prihajajoče nedeljsko dogajanje, ki predstavlja vrhunec višarskih dnevov.


Simon Marinko

 

Romanje treh Slovenij (5. avgust)
In kot bi mignil, je že prišel zadnji dan. Pustila sem soncu, da me je prebudil in zapeljal ven, v občudovanje Višarij. Lepo je bilo. Naužila sem se miru, potem pa se odpravila nazaj v prebujajoči se slovenski dom. Tam je mir že izginjal pred zavzetimi rokami. Zajtrk je bil že skoraj pripravljen, pridna dekleta so bila vseeno vesela pomoči pri pripravi mize. Ko smo se okrepčali, smo se še dogovorili, kaj vse je za pripraviti pred prihodom romarjev. Delovali smo kot dobro usklajena ekipa. Vsak je imel svoje delo, a je kljub vsemu priskočil na pomoč, kjer je bilo potrebno. Ni bilo dolgo, ko so že začeli prihajati prvi romarji, ki smo jih pričakali z okrepčilom. Lepo se mi je zdelo, da smo jih sprejeli, jim postregli in še kaj novega izvedeli. Čas je tako hitro minil, da se je kmalu začelo predavanje. Ker sem bila malo leteča, predavanja nisem v celoti slišala, a vendar se me je dotaknilo. Predvsem del o naših Slovencih na Hrvaškem. Ker sem še včeraj bila pri njih. Ker sem jih tam poslušala in slišala. In še vedno ne morem verjeti, kako je možno, da medtem, ko v šoli govorimo o ostalih manjšinah, te praktično ne omenjamo. So rekli, da se počutijo pozabljeni. Jaz sem imela občutek, da so zamolčani. In to izjemni ljudje, srčni, z izjemno kulturo in zgodovino, ki bi lahko naše slovenstvo bogatili na toliko različnih načinov, če bi lahko in če bi jim to dovolili.
Po maši je bil še kratek kulturni program, ki smo ga mi preživeli v zadnjih pripravah, da smo lahko potem stopili med romarje, ljudi, ki so prišli na romanje treh Slovenij. Radi so se osvežili s pijačo in sadjem ter malo prigriznili. Ljudje so poklepetali med sabo, srečevali znance in prijatelje … Lepo je bilo, domače.
Po srečanju smo pospravili in spakirali, očistili hišo in šli do gondole. Med čakanjem smo še malo poklepetali ter tudi zapeli skupaj z upokojenim nadškofom Uranom. V dolino smo se odpeljali polni doživetij, ki bodo v nas odmevala še kar nekaj časa.

Hvaležna sem za te prečudovite dni, za toliko novih spoznanj. Hvaležna tudi za to, da sem lahko dodala en majhen delček k mozaiku letošnjega srečanja in v zameno dobila toliko dragocenih izkušenj. Hvaležna, da se me je lahko dotaknilo toliko različnih usod ter da sem lahko na novo premislila tudi moje slovenstvo. Res je bilo lepo in bogato.

Bila sem prvič na Višarskih dnevih mladih, prvič sem tudi tako srčno začutila utrip in bolečino tistih Slovencev, ki jih je državna meja postavila izven. Domov sem prišla z mavrico vtisov in spoznanj. Vesela sem, da so v Rafaelovi družbi ljudje, ki tako predano skrbijo in čutijo za ljudi, ki jih večina Slovencev pozablja. Hvala vam. Opravljate veliko delo.


Mateja B.

 

~ ~ ~

 


Vtis udeleženke romanja:

Čas se na Višarjah zgosti: 24 ur miru, druženja in pomenljivih besed na tem prikupnem zemeljskem raju zaleže za 3 dni počitnic v dolini!  


Maja Žagar