Rafaelova družba
Domov > Objave
Četrtek, 28 Marec 2024

Objavljeno: 23.02.2023

Naši ljudje so zares veliko prestali

Pogovor meseca z Ivanko Colija iz Metzinga v Franciji. Z njo se je pogovarjal Jože Kamin.



Mesec januar se počasi izteka .V mlinu je Nadine, ki bo popoldan ob mami, ta je odvisna od pomoči navzočih. Odpravim se na pot k naši dolgoletni znanki Ivanki, ki sem jo v mesecu decembru obiskal z našo predsednico Jožico Curk ob dopolnjenem 90. rojstnem dnevu. Obljubil sem ji, da jo pridem po praznikih ponovno obiskat in da se bova kaj pogovorila o dolgih desetletjih sodelovanja s slovensko katoliško misijo, ki sega v obdobje, ko je naše nastajajoče »rudarske kolonije« obiskoval in zanje skrbel gospod Stanko Grims. Na poti k njej sem v sosednjih vaseh opazil prve štorklje na velikih gnezdih, ki posamično ali v paru stojijo pokonci kot vojaki na straži. Malo zgodaj so se vrnile ali pa letos sploh niso odletele v tople kraje. Še predno pozvonim na njenih vratih, na 39 rue Hypollite, se ozrem po vrtu, ki ga ima vsak Slovenec, dokler mu fizične moči dopuščajo, še kako pri srcu. Tokrat je zelenica zakraljevala nad nekoč gredami domačih povrtnin in klasičnega preklastega fižola. Tudi tu je bilo opaziti pravo morje nizkih belih marjetic, ki so kljubovale letošnji kratkotrajni zimi in mrazu. Pomladno razpoloženje sredi koledarske zime …

Pozvonim in že se zaslišijo upočasnjeni koraki navzdol iz prvega nadstropja … Pozdravljeni!

Povzpela sva se v prvo nadstropje, kjer je za okroglo kuhinjsko mizo že pripravila spominske fotografije, delček njune in naše zgodovine, del skupnega življenja slovenskih izseljencev v rudniški dolini Houillères du Bassin de Lorraine.

Kje ste se rodili?
Rodila sem se 12. oktobra 1932. leta v Merlebachu, avenue de France na cité Cuvelette. Obdani smo bili od slovenskih družin … Pivec, Brezavšek, Terček, Zadnik, Bregar. Mama Ivanka Lampreht je bila iz Ruš pri Mariboru, kjer je lepa romarska cerkev. Prleki so radi romali v ta kraj, posebno meseca septembra. Moj oče Franc Kosec se je rodil v Hinjah na Dolenjskem. V Merlebach je prišel že leta 1929 in se seveda zaposlil v rudniku. Mama je prišla s starši leto pozneje. Oba sta se spoznala v Merlebachu in se leta 1932 tudi poročila. Takrat je bil slovenski duhovnik Hafner. Za njim je prišel gospod Skebe, ki je ostal vse do leta 1935. Leta 1936 so se začele močne stavke. Takrat tujci niso imeli pravice stavkati. Tudi njihov zaslužek je bil prvo leto nižji od francoskih rudarjev. Gospod Skebe se je zavzemal za pravice naših rudarjev. Ker je tako prehajal za takratne razmere preveč na politično področje, so ga zaprosili, naj se vrne v domovino. Njega je nato za kar pol stoletja nasledil gospod Stanko Grims. On je bil pravi diplomat in marsikateremu rojaku je pomagal, da je prišel do kruha. Na direkciji rudnika so ga zelo spoštovali. Bil je zares dušni pastir, ki se je močno zanimal in sledil vsakemu rojaku. Da se je lahko vozil po kolonijah, smo mu najprej kupili vespo. Ker pa je imel prometno nesrečo, smo mu nato leta 1960 kupili avtomobil, dauphine. Pri njem ni bilo tako urejenega društvenega ali misijskega življenja, kot ga pojmujemo in imamo danes. On je vodil vse, tudi finančno področje je bilo v njegovih rokah. Da bi pa ustanovil kakšno središče in da bi imeli svoje prostore, za to pa se on ni čutil poklicanega.

Kdaj sta se z Ljubom poročila?
Julija 1953. leta! Milan se nama je rodil leta 1954 in Franci 1962. Milan je bil od 17. leta naprej v vojski, pri mornarici. Kar osem let je ostal pri njih. Še danes slišim Ljuba, ki mu je rekel: »Veš, sine, če greš k mornarici, ne misli, da se boš na ladji sončil, moral boš trdo delati in sprejeti strogo disciplino!«
Trideset let je ostal pri vojakih in vztrajno napredoval. Njegovi kolegi so mu večkrat rekli: »Milan, ti imaš več odličij in priznanj, kot je okraskov na božični smreki.« Ni bilo vedno enostavno, ne zanj ne za naju. Ko je bil eno leto na letalonosilki Foch, ga celo leto nisva videla. Po enem letu se je vrnil, imel dva meseca počitnic in šel nato za dve leti na Tahiti–Papete. Podmorski atomski poizkusi, marsikdo je umrl za »pljučnico«. Še danes me zmrazi, ko se spomnim. Po dveh letih se je vrnil in bil v pristanišču l’Orient, kjer je spremljal podmornice. V tridesetih letih služenja je bil 15 let v stalni odsotnosti in tako se mu sedaj šteje 45 let pokojnine. Spomnim se božiča, ko smo ravno bili pri skupni mizi in pozvoni telefon. Nemudoma je moral iti v Pariz, maison Alfort in nato bil napoten v Irak, kjer se je začela vojna. Od tam nam ni smel telefonirati, bili smo brez kontakta, vsak večer pa je moral poročati v Pariz na elizejski generalštab. Potem je bil v Čadu, kjer je vojaškemu ministru rešil življenje … odlikovanje … nato je pristal v Novi Kaledoniji, Gvajani. Njegov brat Franci pa se je zaposlil pri francoskem električnem podjetju EDF in pristal v atomski elektrarni v francoskih Ardenih. Tudi on je sedaj že upokojen. Imela sva dva sinova in nikoli nobenega doma. Sedaj sem pa po smrti moža pred šestimi leti tudi sama doma. Ljubo mi je večkrat rekel, da je res škoda, da nisva imela treh otrok. Odgovorila sem mu, da tako kot jaz vidim naše otroke, bi tudi tretji odšel po svetu. To je gotovo genetsko pogojeno, Ljubov brat je tudi vedno bil na poti. Ljubo je imel polbrata duhovnika, gospoda Smeta, ki je pred leti pel zlato mašo v Šmartnem v Tuhinju. On je bil posvečen v izseljenstvu, v Argentini in ne doma.

Kdaj ste začeli obiskovati slovensko nedeljsko mašo?
To je bilo leta 1939. Najprej sem morala kot otrok obiskovati verouk v domači francoski župniji in se pripraviti na prvo sveto obhajilo. Spomnim se stare manjše cerkve, ki so jo pozneje porušili, v bližini današnje občine v Merlebachu. Nato smo bili za nekaj let tolerirani v glavni cerkvi v Merlebachu. Leta 1945 smo imeli takoj po vojni še zadnjo polnočnico ob svečah, kajti elektrike nam niso privoščili, od leta 1946 pa smo se redno dobivali pri redovnicah v kapeli svete Elizabete, v središču mesta Merlebach. Naši Slovenci so tudi poleg kapele zgradili veliko lurško votlino. Poleg brezjanske Matere Božje jim je bila lurška votlina velikega duhovnega pomena. Moji starši in jaz smo bili tudi v pevskem društvu Triglav, ki je bilo poleg starega društva svete Barbare močno naklonjeno naši cerkveni skupnosti. Društvo Slavček pa je bilo poleg Save nenaklonjeno. Slavček je imel korenine v nastali Jugoslaviji z vsemi opcijami in zahtevami. Pozneje sta se ti dve društvi združili v eno in je tako nastalo društvo Jadran.

Od kdaj ste peli pri cerkvenem pevskem zboru?
Od leta 1945. Ljubo je komaj 1948. leta prišel iz avstrijskega taborišča. Doma v Sloveniji so jim vse pobrali in poslali očeta in vseh pet sinov v Avstrijo, ker noben od njih ni hotel prestopiti k partizanom. Dve leti je bil tam skupaj z našim rojakom Karlom Migličem, ki je stanoval v Stiring-Wendlu in je tudi dolga leta prepeval na naši misiji. Naši ljudje so zares veliko prestali …

Kakšni spomini vas vežejo na božično ali velikonočno praznovanje?
Za božič smo tudi v kapeli svete Elizabete imeli mašo po francoski polnočnici, to je bilo ob dveh zjutraj. Naši ljudje so prihajali iz različnih predelov in kolonij peš. Zahtevno, a lepo je bilo, ko smo se skupaj s sosedi podali na pot k maši. In tudi naslednji dan so ponovno napolnili kapelo. Nekoč so rudarji delali tudi ob sobotah, in čeprav so imeli nočno delo iz sobote na nedeljo, so vseeno prišli k maši. Ob nedeljah so se moški dobili pred cerkvijo ali na kakšni kavi ali ob kozarcu vina, seveda, ko je bilo vreme prijetno, pozimi pa smo se držali bolj doma. Poleg Slovencev je bilo vse okrog nas še veliko Poljakov. Naša preprosta stanovanja so bila sestavljena iz ene kuhinje, ki je bila hkrati pralnica in kopalnica, in še ene sobe, kjer so vsi spali, otroci in odrasli skupaj. Jaz sem bila edinka in sem imela še malo sreče, a kaj tam, kjer so bili številnejši. Mizerija! Če je imel oče nočno delo, so morali podnevi dati mir. Ko je lepo vreme in toplo, se že da zapustiti stanovanje, a kaj, ko nastopi slabo vreme, zima? Ne, grozno! Lahko bi napisala tako debelo knjigo o našem takratnem življenju. Na Reumeaux in pozneje na rue Longue v Merlebachu so nekateri imeli srečo, saj so za številnejše družine imeli že trisobna stanovanja. Domačini so zmerjali Poljake in Slovence z izrazi »Du dreckiger Polak«. Tudi na nas so leteli taki grdi izrazi. V resnici so bili domačini bolj umazani kot mi. Še sedaj imam pred očmi njihove umazane predpasnike in smrkave otroke. Poljaki so bili zelo čedno oblečeni in še bolj čisti kot Slovenci. Pri nas je bil poudarek bolj na pijači in hrani, ki je bila za vse enaka. Pri Poljakih pa je dobil le oče, ki je delal v rudniku, močnejšo hrano in meso, ostali člani družine pa so imeli bolj skromne in preprostejše odmerke, velikokrat se je sukalo okrog krompirja … Pri Slovencih pa je bilo bolj bogato. Obleke smo si šivali na roko, takrat ni bilo šivalnih strojev pri vsaki družini. Poljaki so imeli često povedati, da to, kar je zunaj, se vidi, kar pa je v želodcu, se ne vidi. Naš sosed Kralj je v šali znal povedati, da imajo Poljaki sredi kuhinje obešen hering, na katerega vsi le tipkajo s krompirjem … (smeh) Ko so prišli še Dolinškovi in Plahutovi in so ga malo popili, so se ponoči naši »menihi« postavili na pločnik in začeli na vse grlo prepevati. Takrat ni bilo televizije in radijski sprejemniki so bili redki. Naši ljudje so prišli v Francijo s culo ali kovčkom, brez česarkoli. Vse je bilo potrebno postaviti na novo … Niti stola niso prinesli s seboj.
Na rue Nicolas Colson, nekoč Kirchenstrasse, je bila trgovina s pohištvom, ki jo je imel v posesti Jud Brayer. Pri njem so kupovali kuhinjske omare, stole, mize, postelje, in to vse na posojilo. Vsak mesec so šli z beležko in denarjem, da je zmanjševal dolg. Ravno tako je bilo za živila pri prodajalni SAMER. Vse na knjižico! Dvakrat na mesec smo dobili izplačilo mesečnega zaslužka. Sredi meseca avans in glavno izplačilo ob koncu meseca. Zelo je bilo potrebno biti varčen in previden pri nakupih. Plače takrat niso bile velike. Po letu 1936 so imeli rudarji prve počitnice. Slovenci so masovno obiskovali Slovenijo. Iz naših krajev so napolnili posebne vlake in se direktno peljali domov in nato zopet nazaj. Po letu 1936 so se dvignile tudi plače. Spomnim se očeta, ki je rekel nekega dne: »Sedaj pa se ne bom nikoli več v življenju zadolževal. Takšnega življenja mi je dovolj. Ko bomo prihranili dovolj denarja, bomo šli v nakup, prej pa ne!« Ko sem bila stara štirinajst let, sem pričela tudi že sama delati in služiti vsakdanji kruh. Nekateri delavci so ob koncu meseca, ko so dobili svoj denar v rudniški pisarni, ne na banki, se spustili po klancu navzdol in obiskali vse tri gostilne. Zapravili so precejšnji del svojega zaslužka, in to je bilo dodatno gorje za družine. Posebno tam, kjer so bile številne družine, kajti otroški dodatek pred drugo svetovno vojno še ni bil uveden. Da vam rečem, to je bila popolna mizerija! Ko smo si do leta 1939 nekaj skupaj spravili, smo morali zaradi prihoda in zasedbe Nemcev iti istega leta septembra za eno leto, do oktobra 1940, v izgnanstvo, v Pas-de-Calais, v mesto liévin, tam kjer so bili tudi takrat rudniki premoga. Imeli smo prašiča, zajce, kure in kar smo pridelali na vrtu. Kaj storiti drugega, kot odpreti štalo in izpustiti prašiča in ostale živali, vzeti culo in najnujnejše ter peš hodili cel dan do nemške postaje … Po celem mestu so se sprehajale živali, medtem ko smo se mi morali vkrcati na vlak in se izseliti za eno dolgo leto. Tisti, ki so se pripeljali s kolesom, so ga morali pustiti na postaji. Bilo je vse polno koles! Mislili smo, da smo najrevnejši, v resnici pa so bili naši Slovenci na severu še revnejši. Med tednom smo morali delati, ob nedeljah pa smo se malo obiskovali in smo se oblekli v lepša oblačila, oni pa so se oblekli v plave delavske obleke. Kar čudno so nas gledali. Tudi pokrajina je ploščata, ni bilo nobenega hribčka s kakšnim gozdom … Za obzidjem vrta pri družini, ki nas je sprejela, je bil sezidan ogromen rudniški dimnik iz rdečih opek. Pusto je bilo vse skupaj. Ko smo se pa vrnili po enem letu na svoje domove v Merlebach, smo se znašli pred izropanimi stanovanji … Ja, naši ljudje so bili že od nekdaj pridni in iznajdljivi. Tam, kjer se danes vije avtocesta A4, so imeli naši Slovenci dolge njive. Polja so obdelovali predvsem žene in otroci, možje in očetje so spomladi z lopatami prerahljali, preštihali zemljo, sledilo je delo žena, otrok skozi vse leto. Možje so trdo delali v rudnikih. Poleg našega polja je bila Terčička, nato Brezovškova. Z malimi vozički smo iz teh oddaljenih polj skozi mesto vozili domov krompir, zelje in vse ostalo za živali in družino. Doma smo vkuhavali v kozarce in pripravljali ozimnico na veliko. O Jezus, Marija, nismo bili prav nič razvajeni!
Otroci smo bili bosi. Pri Ajdenikovih je bilo pet ali šest otrok … tiste punce so bile uboge! Najnujnejše perilo so dobile, ko so že odrasle. To je bila dobrota inozemstva! Ob vsem tem je bilo potrebno biti pa še tiho, molk je zagrnil vse. Kot otroci smo hodili v francoske šole in kot otroci smo prevajali, ko smo šli v trgovine ali ob drugih priložnostih. Fantje so s štirinajstim letom zapustili šolo in šli na cribelage, ločevanje kamnin od premoga ali pa so jih takoj poslali na dno rudnika. Plačo se je dalo staršem, le nekaj žepnine jim je pripadalo.

Na kaksen način ste bili Slovenci med seboj povezani?
Društveno življenje je že od nekdaj bilo bogato in pesem nas je med seboj močno povezovala. Spomnim se, da smo se kmalu v letih po drugi svetovni vojni peljali z avtobusom na sever in tam prepevali. Slovenci iz okolice Lensa so nam ta obisk vrnili že leta 1954 za prvi maj, ko so oni peli v Habsterdicku na romanju, popoldan pa so priredili še gledališko igro. Za tovrstno srečanje je imel zasluge duhovnik. Društva so imela dobro lastnost, hkrati pa so bila tudi vir trenj, še posebno v časih po drugi svetovni vojni in med 1957. in 1959. letom. Povzela bi Jezusove besede: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« To kot odgovor na nekdanje grožnje in ustrahovanja.

Kako ste se povezovali s Poljaki, slednji so bili močno navzoči tako na severu v Pas-de-Calaisu kakor tudi v Loreni?
Družine so se že med seboj pogovarjale, toda da bi hodili sistemsko na obiske, izmenjavali recepte v času, ko smo skrbeli za najnujnejše, tega ni bilo. Tudi skupnih maš nismo imeli, tako kot se občasno srečujemo med skupnostmi danes. Vse to je prišlo pozneje. Poznalo pa se je po ulicah, ko smo šli k maši, je dišalo po domači goveji juhi po celi koloniji. V juho smo zakuhali domače rezance, saj smo imeli kure doma. Pražen krompir in solata. To je bilo naše tradicionalno nedeljsko kosilo. Občasno je bil golaž, pozimi pa kislo zelje. Med tednom se ni uporabljalo veliko mesenih izdelkov.

Kdaj so prišli prvi Slovenci v Loreno?
Prvi so prišli malo pred in po prvi svetovni vojni. Ti so večinoma satnovali na področju Falcka in Hargartna ter Creutzwalda.

Spominjam se, ko sem bil star komaj šest let in pol, da me je mama pripravljala skupaj z gospodom Grimsom na slovensko prvo sveto obhajilo, to je bilo maja 1965. leta. V spominu imam napolnjeno kapelo rojakov, dolge vrste pred spovednico, pridigo gospoda Grimsa, ki je stal pred oltarjem in me gledal naravnost v oči. Tako sem bil »hipnotiziran«, da se še premakniti nisem upal. V ušesih pa imam še danes škripanje lesenega kora, na katerem se je trlo pevcev okrog harmonija. Ubrano in močno slovensko petje pod vodstvom dirigenta in organista Emila Šinkovca je bila takrat in tudi pozneje velika dodana vrednost te skupnosti. Katere osebe so vas na tem pevskem področju, pri katerem sta oba z možem sodelovala kar nekaj desetletij, najbolj spremljale in seveda urile?

Gospod Dim, Lap in Emile Šinkovec so imeli največje zasluge za naše ubrano cerkveno petje. Seveda smo imeli tudi nekaj zelo lepih glasov in močnih osebnosti, kot je bila gospa Urbas … Pevske vaje smo imeli na različnih mestih, tudi v pralnici bolnice svete Elizabete. Nazadnje smo imeli vaje na domu gospoda Stanka Grimsa, na sedežu slovenske misije. Stanoval je v rudniški hiši, ki je bila na hitro zgrajena in jo je zob časa toliko hitreje načenjal. Sama sreča, da ste se že kot bogoslovec lotili iskanja novih prostorov, drugače naša skupnost danes ne bi bila več živa! Kam bi pa šli?
Se še spomnite, ko je gospod Grims postajal vedno bolj bolan, smo se enkrat dobili z gospodm Čretnikom, Flisom in Česnikom, ki je bil takrat še v Metzu pri lazaristih in smo se skupaj usedli ter se pogovarjali o usodi naše skupnosti v tem kritičnem obdobju staranja in bolezni gospoda Stanka Grimsa? Čretnik je jasno zastavil vprašanje nam vsem: »Kaj pa sedaj?« Odgovorila sem mu, da če sedaj nehamo, potem ne bo nikoli več nič. Vse se bo razkadilo … Sklenili smo, da bodo duhovniki hodili vsaj ob nedeljah in imeli slovensko sveto mašo. Jože Flis Jože je velikokrat prihajal iz Pariza. Na železniško postajo v Bening sem ga šla iskat, ga peljala v Merlebach, kjer je imel mašo, po maši smo se hitro peljali k nam v Metzing, kjer je bil na skupnem kosilu in nato hitro ob 14. uri na vlak. Takrat res ni prihajalo veliko ljudi k maši. Povprečno 13. Spomnim se tudi gospoda Ocvirka, ki je bil kot duhovnik na študiju v Parizu. Ko je prvič prišel, smo zapeli vstopno pesem in nato čakali, da bi pričel z mašo. Stal je pri oltarju in nas gledal. Zbali smo se, da ne bi imel kakšne zdravstvene težave … Po maši smo ga vprašali, zakaj se toliko časa ni mogel premakniti. Odgovoril nam je, da ko je zaslišal tako lepo petje tako daleč od domovine, je bil ves prevzet. Dvakrat je prišel z vlakom, nato je pa še tretjič prišel s športnim rdečim avtomobilom … Stanko Gajšek je tudi prihajal na pomoč, opoldan pa je bil na kosilu pri gospe Sajovec, ki je pela skupaj s hčerkama Marlenko in Lidijo. Ta prehod je trajal dobro leto. Nato, ko ste bili že diakon, pa smo dobili v pomoč upokojenega slovenskega duhovnika iz Nemčije, gospoda Franca Felca. On vas je dve leti nadomeščal, ko ste bili kot kaplan v Forbachu. 1985. leta ste potem vi prevzeli vso oskrbo.

Do tega trenutka je bilo potrebno ustanoviti društvo prijateljev slovenske katoliške misije Freyming-Merlebach. Slednjega smo ustanovili v župnijski dvorani v Freymingu. Spomnim se, da ko sem omenil mojemu predstojniku Josephu Mullerju v semenišču v Metzu, da nameravam ustanoviti slovensko društvo, kupiti prostore in v njih imeti tudi slovensko kapelo, je zakričal: »Kaj ti pa je?! Mi zapiramo prostore, ti jih boš pa odpiral? Popolnoma nesmiselno!« Da bi tem besedam dal še večjo težo, me je kar dva tedna ignoriral in me ni ogovoril … Tudi vi, Ivanka, ste bili v skupini, ki je šla v Metz, poleg predsednika pevskega zbora g. Rudeža in dirigenta Emila Šinkovca, na pogovor s škofom Paul-Josephom Schmittom. Kako je potekal ta razgovor in v čem je bilo bistvo slednjega?

To je bilo leta 1982. Že na začetku srečanja nam je povedal, da imamo vsi župnijske cerkve in da bi se skupnost lahko v njih še naprej dobivala. Takrat je imel gospod Grims slovensko mašo na dvanajstih različnih krajih po Loreni. Mi smo zagovarjali, da potrebujemo centralni prostor, kjer bi se dobivali pri sveti maši, imeli pevske vaje ter društveno življenje. V bližini kapele svete Elizabete so zaradi širjenja in posodabljanja doma za ostarele čez noč porušili votlino, ki so jo naši rojaki sezidali. Na vrsti je bilo po načrtih občine tudi rušenje kapele, vendar so se tudi domačini uprli.
Čutili smo potrebo po druženju, to je Emile še posebno poudarjal škofu. Pri tem pogovoru nismo dobili nobenega konkretnega odgovora … Pri vašem duhovniškem posvečenju je bil tudi navzoč ob posvečevalcu škofu Leniču v Freymingu 30. aprila 1983. Drugače je bil dober škof!
Se še spomnite, ko smo vam za novo mašo v Merlebachu prvega maja kot zaključno pesem zapeli: »Mati Marija na tuje je šla, vsem izseljencem podobna bila, daleč od doma upajoč, Mati Marija, bodi nam v pomoč«?

Škof Paul-Joseph Schmitt me je čez nekaj dni poklical na pogovor. Predlagal mi je, da bi v mestu Hombourg-Haut imeli v najemu škofijsko zgradbo poleg cerkve. Kraj je bil privlačen, nekoč so škofje imeli tu letno rezidenco; toda tega nisem sprejel rekoč, da hočem dobiti zgradbo v Merlebachu. Dve leti kaplanovanja v Forbachu se je iztekalo, ko je škof napovedal obisk v župnišču Forbach. Delovno kosilo. Sredi kosila mi pove, da mi bo še za tri leta podaljšal kaplanovanje v Forbachu. »Gospod škof, dogovorili smo se za dve leti, da odslužim študij v semenišču v Metzu, ki mi ga je plačala škofija Metz …« »Jaz sem škof …« »Imam še drugega škofa v Ljubljani,« sem mu predrzno odgovoril. »Če je pa tako, bom misijo ukinil in tebe pošljem nazaj v Slovenijo.« Nismo še končali s kosilom, sklenil sem, da igram na vse ali nič, gre za biti ali ne biti. Vstal sem od mize, se na hitro površno poslovil od omizja in se peljal v Merlebach. Kaj pa sedaj, ali bo škof vztrajal pri svoji odločitvi? V kapeli na odru je stal gospod Miglič, legendarna milina in dobrota. Na črno, brez mestnega dovoljenja smo dozidavali del Marijine kapele. Vsi smo bili arhitekti in vsi zidarji … Nenadoma se na pločniku ustavi črni peugeot. Iz njega izstopi škof in nato njegov šofer. Škof je bil videti bolj umirjenega obraza. Reče mi: »Pridi, petit frère, mali bratec. Pozabi, pozabi, kar sem ti rekel …« Stisnil me je k sebi: »Pokaži mi prostor bodoče kapele …« Ogledal si je vse prašne prostore in napol dodelano kapelo brezjanske Matere Božje. Z modrimi očmi in z višine preko 1,90 metra me je naravnost predrl s pogledom. Ustnice so zarisale prisrčen nasmeh. »Dal ti bom dovoljenje, da imate svojo, slovensko kapelo … Kako pa s financami?« Mislil sem si, da ima msgr. Stanko Grims kaj na bančnem računu. Vedno mi je govoril, da mi bo pomagal … Toda izkazalo se je, da ne finančno. Isti škof je v znamenje hvaležnosti za vse dobro, ki ga je storil moj predhodnik, predlagal, da nam daruje sto tisoč frankov, sto tisoč pa brezobrestno posodi. V petih letih prostovoljnega dela smo obnovili stavbo, ki ima v treh nadstropjih preko 600 kvadratnih metrov. V petih letih smo povrnili dolg škofiji. Mož naše Ivanke, Ljubo Colija, je tolikokrat prišel z nočnega dela in ostal v Merlebachu in nadaljeval s prostovoljnim delom. Čez nekaj mesecev po nakupu stavbe je bil upokojen. Cele tedne in mesece je prestal v delu za skupni dom. Bil je tudi prvi predsednik društva prijateljev slovenske katoliške misije. V najtežjih časih je dal zares vse od sebe. Njegov sin Franci je prostovoljno zamenjal vso električno instalacijo. Hvala, Ljubo, za požrtvovalno delo, leta 2017 smo te izročili v naročje večnega Plačnika. Hvala ženi Ivanki za dolga desetletja skupne molitve in petja, igranja na harmoniko (Ljubo na klarinet), vrtenja kuhalnice ob skupnih celodnevnih srečanjih.
Tako kot so počasi ugašale rudarske svetilke na čeladah, se počasi zaključujejo zgodbe živih odprtih knjig življenja žena, mož in otrok nekdanjih rudarjev. Mesta so bila bogato posejana s slovenskim življem. V mozaik vstalega Kristusa naše slovenske kapele smo že leta 2004 v grob, iz katerega vstaja Zveličar, vgradili zadnje večje kose črnega premoga, ki jih je iz osrčja zemlje iztrgala in prinesla slovenska rudarska roka. Črni premog je postal beli kruh, vsakdanji kruh in Kruh življenja. Pesem ostaja molitev in molitev postaja pesem ob porokah, pogrebih … mešanih zakonih. Kako je pri vas lepo, nam tolikokrat ponavljajo Francozi, ki ne razumejo našega jezika. Melodija pesmi odmeva s sten večne govorice kamnov, mozaikov in se preko srečanj že štirideset let vgrajuje v srca domačega in tujega človeka … na rue du 5 décembre v Merlebachu.

Pogovarjal se je in uredil – Jože Kamin


Objave
Neusahljivo veselje z glasbo
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom