Na obisku pri Slovencih v Medmurju in Zagrebu

Na Slomškovo nedeljo, 22. septembra, smo z Rafaelovo družbo odpotovali k Slovencem na Hrvaško v nadvse prazničnem duhu. Minilo je že nekaj let, odkar smo jih obiskali v Varaždinu in Zagrebu, vmes pa so se odvili potres, koronavirus, prijateljstvo, nove vloge, začetki in konci. In tudi notna zbirka Preljubo veselje prof. Vinka Glasnovića je ugledala luč sveta. Več v spodnjih vrsticah.

Na avtobusu nas je pozdravila Klavdija Lukan, vodička, ki nam je predstavila geografsko, kulturno, upravno in tudi jezikovno republiko Hrvaško. Imeli smo strnjen priložnostni jezikovni tečaj hrvaškega jezika in po njem spoznali, da je mnogo bolje sploh v predelih, kamor smo bili namenjeni, uporabljati slovenščino, saj mnoge besede, katerih smo priučeni še iz časov umetnega jezika srbohrvaščine, bolj sodijo v srbski jezikovni prostor in so na področju kajkavcev zelo tuje. Pot do Varaždina je torej hitro minila, tam pa se nam je pridružila poslanka SDP, ki je v saboru v drugem mandatu, slovenskih korenin Barbara Antolić Vupora, ki je bila dan prej izvoljena tudi za predsednico Zveze slovenskih društev na Hrvaškem; temu pa je sledil tudi prenos sedeža Zveze z Reke v Zagreb (Antolić Vupora je nasledila dr. Barbaro Riman Plazibat z Reke).

Barbara Antolić Vupora nam je razkazala mesto, na avtobusu pa nam je spregovorila o delovanju slovenske skupnosti in slovenskega društva Nagelj ter o položaju Slovencev v Varaždinu in okolici. Najprej smo na topel in sončen jesenski dan uzrli poglede na stari grad, tržnico in druge ulice z bogato baročno arhitekturo in takoj po degustaciji varaždinskega klipiča (tipičnega varaždinskega kifeljca) obiskali vse upravno pomembne točke. V palači Patačić nas je na sedežu sprejel tudi varaždinski župan Neven Bosilj, ogledali pa smo si tudi županijsko palačo in zgodovinski prikaz vodij Varaždinske županije, med katerimi so bili v 15. stoletju celjski grofje.

V Varaždinu, mestu s približno 47.000 prebivalci, je približno 400 Slovencev, kot izhaja iz popisa prebivalstva, vendar Barbara Antolić Vupora opozarja na pomanjkljive informacije ljudem. Pravi, da jim že od osamosvojitve ni bila dovolj pojasnjena razlika med narodnostjo in državljanstvom, ter da so tudi zato številke precej netočne, saj ljudje niso bili seznanjeni. Izpostavila je tudi že zgodovinski pomen varaždinske prve gimnazije, kjer so učili profesorji iz Slovenije; a zdaj volje za poučevanje slovenskega jezika zaradi političnega upora ni bilo, tako da dopolnilni pouk slovenskega jezika (ne pa kot manjšinski) poteka na varaždinski drugi gimnaziji. Poudarila je tudi, da zaradi zamolčanega dela zgodovine vojne seveda ni bilo, so pa ozemeljska vprašanja odprta, v Medmurju ni niti ene slovenske organizacije in da se zaplete vedno okrog vprašanja narodnosti.

Z avtobusom smo se odpeljali do Štrigove, kjer so imeli pomembno vlogo tudi duhovniki, ki pa so utrdili hrvaški del, slovenskega pa ni zaščitil nihče. Potekale so izrazite težnje, da bi utrdili to obmejno območje kot (edino) hrvaško – v majhni Štrigovi se nahaja celo hrvaški državni arhiv. Slovenija pa, kot pravi naša specialna vodička, ni naredila veliko za utrditev Slovencev kot avtohtonih prebivalcev tega ozemlja. Dotaknili smo se še zares žalostnega dela zgodovine – ubojev v Repovi šumi.

Po slovesu od Barbare Antolić Vupora smo se odpeljali do Čakovca, kjer smo kosili, nato pa nas je pot vodila do Zagreba, glavnega mesta, kjer na Ilici v kapeli Ranjenega Jezusa potekajo slovenske maše. Še pred mašo pa nas je Klavdija popeljala po centru mesta mimo katedrale, ki jo še obnavljajo zaradi potresa, do cerkve svetega Marka ter sabora. Sprehodili smo se do razgleda, kamor vodi vzpenjača, in se spustili do Ilice.

V kapeli Ranjenega Jezusa so nas pričakali nekateri člani Duhovnega zbora Anton Martin Slomšek, zdaj pod vodstvom Luka Hosuja, ki je nadomestil prof. Glasnovića, ter mašnik dekan msgr. Anton Trpin, ki dvakrat mesečno iz Šentjerneja potuje maševat v Zagreb, slovenske maše tam se darujejo od 1991. V kapeli se je med potresom udrl strop in obnovitvena dela še potekajo. Po slovenski sveti maši smo odšli do prostorov Slovenskega doma, ki deluje na Masarykovi od leta 1929. Tokrat smo se zbrali s prav posebnim namenom, da še v Zagrebu, mestu, kjer je Vinko Glasnović deloval, predstavimo zbirko s priredbami in njegovimi uglasbitvami. Spomnimo, da je bila prva predstavitev notne zbirke Preljubo veselje v Celju poleti, natančneje 29. junija, v sklopu prireditve Dobrodošli doma. Na okrogli mizi so sodelovali muzikolog prof. dr. Matjaž Barbo, pevka zbora in vodja duhovne sekcije Olga Tkalčec in ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar, s pesmijo pa polepšali Mešani pevski zbor Encijan iz Pulja.

Druga predstavitev zbirke pa je bila na domačem terenu – s petjem je pri sveti maši in predstavitvi zbirke sodeloval profesorjev Duhovni zbor Anton Martin Slomšek, ki je zapel dve njegovi priredbi, urednica zbirke asist. dr. Cecilija Oblonšek, msgr. Anton Trpin, Anita Škala ter ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar, povezovala pa je Anamarija Rajk. Navzoči so bili tudi potomci Vinka Glasnovića ter sestri in drugi sorodniki.

Urednica je poudarila, da čeprav pokojnega zborovodje in skladatelja ni poznala, je skozi njegova dela začutila zvestobo liturgiji in prilagodljivost, saj je ustvarjal za zasedbo, ki jo je imel na razpolago; hkrati pa dela odlikujeta svežina orgelskih spremljav, ki zgolj ne podvajajo zbora. Dela so po njenem mnenju uporabna pri svetih mašah, na agape srečanjih ter družinskem prepevanju (kar so gojili in še gojijo pri Glasovnićevih doma, saj se je večer po koncu neformalno zaključil še s prepevanjem Marija, skoz življenje v hrvaščini ožje Glasnovićeve družine). Prepoznala je širino zdrave nacionalne drže, saj je Vinko Glasnović povezoval tako slovenski kot hrvaški (glasbeni) svet, s čimer je pokazal ljubezen narodoma in njuni kulturi.

Anita Škala, pevka zbora, je povedala, da njihov zborovodja ostaja v večnem spominu, msgr. Trpin pa je poudaril, da je Vinka Glasnovića cenil kot plemenitega človeka, ki je živel iz liturgije.

Večer se je zaključil s prepevanjem pesmi, ki povezujejo, in ob klepetu s člani zbora, navzočimi, sorodniki ter udeleženci ekskurzije Rafaelove družbe.

Dela profesorja Glasnovića tako ostajajo zapisana v notni zbirki Preljubo veselje in vabijo, da se ga spominjamo tudi prek pesmi.

Ana Gregorič