Rafaelova družba
Domov > Objave
Torek, 23 Oktober 2018

Objavljeno: 24.09.2018

Lambert Ehrlich – veliki sin slovenskega naroda

 

Vabljeni k branju pogovora z dr. Heleno Jaklitsch, ki je v zadnji izdaji revije Zaveza predstavila življenje in delo duhovnega velikana in Slovenca iz Žabnic pod Svetimi Višarjami. Za mesečnik Naša luč (oktober 2018) je pogovor priredil Janez Pucelj.



»Ni naključje, da smo se zbrali prav tukaj, marveč je to Božja volja. Božja volja nam tukaj, na Svetih Višarjah, razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi, prihajajoči od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani in Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno, ne drugo, ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je Božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo in Božji volji se ne sme nihče izmikati.«
(Odlomek iz pridige dr. Lamberta Ehrlicha na Svetih Višarjah poleti 1933) 

O velikem koroškem Slovencu dr. Lambertu Ehrlichu smo se pogovarjali s Heleno Jaklitsch, ki je v zadnji izdaji revije Zaveza predstavila življenje in delo tega duhovnega velikana in Slovenca iz Žabnic pod Svetimi Višarjami. Naš pogovor sledi temu zapisu.

 
2018 je leto pomembnih obletnic.
Letošnje leto je bogato z različnimi prelomnimi in za našo narodno zgodovino pomembnimi obletnicami. Samo pomislimo na leto 1848 in na zanesenjaštvo takratnih Slovencev, ko so pisali zahteve za Zedinjeno Slovenijo, ko so skupaj z drugimi evropskimi narodi čutili, da ne smejo zamuditi priložnosti, ki jih prednje postavlja zgodovina. Takrat jim ni bilo vseeno, ali si bo slovenska beseda utrdila svoj prostor med drugimi jeziki sveta, ali pa bo ostala jezik preprostih ljudi. Tu so tudi prvi tabori leta 1868, kjer so zahteve dobile potrditev številne množice, ter konec prve svetovne vojne 1918, ki je močno zarezala v naš narodni prostor. Pred stotimi leti se je rodil avtor knjige Ljudje pod bičem in pretresljive povesti Sin mrtvega, pisatelj Karel Mauser. Tisto leto, 11. decembra 1918, je svojo zemeljsko pot končal Ivan Cankar. Manj kot teden dni za njim se je poslovil Evgen Lampe, duhovnik, ki je vse svoje moči namenil reševanju socialnega položaja slovenskega človeka in večji gospodarski samozavesti slovenskega podjetnika, toda danes je žal skoraj izbrisan iz našega spomina.
Letošnje leto pa nam ponuja še en opomnik. Pred sto štiridesetimi leti se je namreč rodil Lambert Ehrlich, mož, čigar misel nas je uvedla v pogovor. Ko prebiramo te njegove besede, se nam kar sam od sebe ponuja odgovor, zakaj ga privrženci komunizma niso prenašali. Ni šlo le za njegovo jasno in nedvoumno obsodbo komunizma in njegovega zločinskega delovanja, temveč tudi za to, da je dr. Ehrlich imel svojo zamisel o samostojni Sloveniji in njenih ponosnih prebivalcih.

Kdo je dr. Lambert Ehrlich?
Lambert Ehrlich se je rodil 18. septembra 1878 v Žabnicah, ki so danes na italijanski strani pod Višarjami, takrat pa je bila to povsem slovenska vas, globoko vernim in narodno zavednim staršem. Oče Janez je bil vsestranski podjetnik – uspešen trgovec z lesom, gostilničar, posestnik, pa tudi gozdar, živinorejec, poljedelec in celo poštar. Bil je ponosen Slovenec, ki svoje zvestobe slovenstvu ni skrival niti takrat, ko je bilo hudo. Vsi so z njim govorili slovensko, tudi tisti, ki so svoje otroke v strahu pred nasilno germanizacijo vzgajali v nemškem duhu; pred pokončnim možem si preprosto niso upali zatajiti svojih slovenskih korenin. Toda drža, s katero je oče Janez vzgajal svojih deset otrok, takrat ni bila samoumevna. Bil je čas vedno bolj nestrpnega nemškega pritiska na slovenski živelj. Ta je bil še posebno močan v koroških mestih, kjer so bili Nemci v večini in so zasedali najvplivnejša politična mesta na Koroškem, njihovo sovraštvo pa so vedno bolj čutile tudi slovenske vasi. Tudi po zgledu matere Magdalene, rojene Miklosch, je mladi Lambert odkrival globine vere. Pri njihovi gostilni se je začenjala romarska pot na Svete Višarje, kamor so Slovenci takrat radi in množično zahajali. Da je bilo to resnično pravo slovensko romarsko središče, še danes pričajo freske Toneta Kralja, ki krasijo višarsko cerkev. Neredko je mati romarje naprošala, da namesto plačila njeno družino izročijo višarski Mariji v varstvo.

Kje si je nabiral šolsko znanje?
Dr. Ehrlich je osnovno šolo, ki so ji takrat rekli še ljudska šola, obiskoval v domači vasi, nato pa svojo šolsko pot nadaljeval na celovški gimnaziji. Tisti, ki so dr. Ehrlicha poznali še iz mladih let, so vedeli povedati, da je bil živahen in zelo nadarjen fant, ki je rad prepeval slovenske pesmi. Toda čeprav je bil oče ponosen Slovenec, se je zavedal pomena slovenskega reka: 'Več jezikov znaš, več veljaš.' Vsako leto je otroke v poletnih počitnicah pošiljal v Italijo, da so se tam poleg nemščine in slovenščine naučili še italijanščine. Dr. Ehrlich je kasneje temu jezikovnemu šopku dodal med drugim še angleščino, francoščino in latinščino. Gimnazijo, brihten, kot je bil, je opravil z odliko, nato pa se vpisal na študij teologije, in sicer v Innsbrucku oziroma Inomostu, kot ga v svojem življenjepisu omenja Ehrlich. 20. julija 1902 je bil posvečen v duhovnika, nato pa ga je krški škof Joseph Kahn, ki je bil naklonjen Slovencem, še isto leto poslal na izpopolnjevanje v Pariz, od tam pa še v Rim. Leto kasneje je v Inomostu uspešno obranil doktorat. 

Kod je deloval?
Njegova prva služba je bila v Beljaku, toda kaj kmalu ga je škof imenoval za stolnega kaplana v Celovcu, kjer je »goreče podpiral kulturno in socialno delo med Slovenci«. Njegove sposobnosti niso ostale neopažene. Od leta 1907 do 1910 je bil škofov tajnik, nato pa je postal profesor v celovškem bogoslovnem semenišču, kjer je predaval filozofijo in apologetiko. Da bi bolje spoznal vzhod in vzhodne Cerkve, je v tem času dvakrat odpotoval tja: enkrat v Palestino, nato pa še na goro Atos in v Grčijo. Toda poleg duhovniške službe je imel Ehrlich ves čas pred očmi tudi svoje slovenske rojake, katerih predniki so že pred stoletji v domačem jeziku predajali oblast koroškim knezom, zdaj pa so bili podvrženi močni germanizaciji. »Tu (v bogoslovnem učilišču v Celovcu) sem znanstveno deloval, kolikor mi je to dopuščalo narodnoobrambno delo, kateremu sem moral radi pomanjkanja slovenske posvetne inteligence na Koroškem posvetiti mnogo časa in truda ter deloval zlasti literarno na tem področju. Tako sem spisal l. 1913 večinoma sam knjigo 'Aus dem Wilajet Karnten' in sestavil leta 1917 za državni zbor na Dunaju obširno spomenico o preganjanju koroških Slovencev,« je zapisal v svojem curriculum vitae ob nastopu profesure na Teološki fakulteti v Ljubljani.

Svetovljan, ki mu ni manjkalo slovenske zavesti?
Ehrlichovo delo za slovenske rojake na Koroškem je bilo v tistem času izrednega pomena. Druga polovica 19. stoletja in čas pred prvo svetovno vojno sta bila na Koroškem zaznamovana z načrtnim ponemčevanjem, pri čemer so bile posebej na udaru slovenske šole. V letu 1861 je bilo v slovenskem delu Koroške, kot nekje poroča dr. Ehrlich, 28 slovenskih in 56 dvojezičnih šol, na istem območju pa so bile leta 1913 samo še tri slovenske šole ter 84 dvojezičnih in 30 nemških šol, pri čemer je bil naziv »dvojezična šola utemeljen zgolj v tem, da v prvem razredu uporabljajo dvojezični abecednik. Po treh mesecih se začne pouk v nemškem jeziku. Po opravljeni šoli večina otrok niti svojega imena ne zna napisati slovensko. Od 137 učiteljev slovenskega porekla jih le 20 do 30 zmore napisati slovensko pismo. Načelo drugih učiteljev pa je kar brez izjeme preprečiti sleherno uporabo slovenske besede v šoli in zunaj šole. Številni otroci so morali, če so med seboj govorili slovensko, za kazen na hrbtu nositi lesenega osla in pogosto popisati cele pole s stavkom 'jaz sem slovenski osel'. Dandanes otroke, ki v šoli med seboj govore slovensko, zasramujejo in kaznujejo,« je zapisal Ehrlich v knjigi, objavljeni leta 1913. Takrat se je zelo jasno zavzel za to, da se »slovenski narod takemu nasilju sme in mora postaviti po robu«.

In kaj je storil za to?
Ehrlich je ves čas tudi opozarjal na pomanjkanje slovenskega izobraženstva na Koroškem, kar je bila ena od posledic protislovenske naravnanosti ljudskih šol. Koroški časopis Mir, ki ga je leta 1882 ustanovil duhovnik in eden najpomembnejših koroških Slovencev Andrej Einspieler, je pozival slovenske kmete, naj vpišejo svoje otroke v celovške latinske šole in na učiteljišče, da bi se tako povečalo število slovenskih učiteljev in uradnikov, ki bi lahko z ljudmi govorili v njihovem domačem jeziku. Prav zaradi tega se je že kot mlad Ehrlich močno angažiral tudi v narodnem življenju ter pomembno prispeval k razmahu društvenega življenja slovenskih Korošcev, zaradi česar med Nemci ni bil prav dobro sprejet. Tudi drugi slovenski duhovniki so občutili nemško sovraštvo, ker so si kot redki slovenski izobraženci zelo prizadevali za ohranjanje slovenskega jezika in narodne identitete.

Kako se je kazal pritisk na Slovence?
Slovenci so bili na Koroškem močno zapostavljeni in preganjani. Tiste uradnike, ki so si upali na delovnem mestu uporabljati slovenščino, so oblasti kaj hitro prestavile na Štajersko ali kam drugam, medtem ko so njihova mesta zasedli Nemci iz drugih delov Avstrije. Prav tako tudi mnogi zdravniki, ki so obiskovali bolnike po domovih, niso znali slovenščine, svoj vpliv pa so marsikdaj izkoristili za nemško propagando. Čeprav je bilo Slovencev na Koroškem tretjina, Slovenci niso imeli svojega lastnega predstavnika v dunajskem parlamentu, leta 1907 pa so volilna okrožja preuredili tako, da je bilo nemško prebivalstvo praktično povsod v večini (enako so delali Italijani na Primorskem), kar je preprečevalo Slovencem možnost izvolitve lastnega političnega predstavnika bodisi v dunajski parlament bodisi v deželni zbor. Še posebej močan pritisk je bil na Slovence v času popisa prebivalstva. Oblasti, ki so popis izvajale, so uporabljale različne trike, da bi čim manj ljudi kot pogovorni jezik navedlo slovenščino. Takrat so pripadnost narodu ugotavljali glede na pogovorni jezik. Tako ob popisu ljudi niso spraševali, kateri jezik govorijo doma, temveč v katerem jeziku se sporazumevajo na sodiščih, železniški postaji in drugih uradnih ustanovah. Tiste, ki so vendarle vztrajali, da se kot odgovor pod tem vprašanjem navede slovenščina, so pogosto kaznovali. V Špitalu so na primer sklicali vse zaposlene ter jim naročili, da se s tremi uslužbenci, ker so pri popisu vztrajali pri slovenščini, ne smejo pogovarjati. V strahu, da ne bi bili kaznovani še sami, so tem trem uslužbencem odrekli gostoljubje tudi lokalni gostilničarji. Podobno usodo izrinjanja je slovenščina doživela tudi na sodiščih. Pogosto vlog, ki so jih ljudje oddali v slovenskem jeziku, sodišča niti niso vzela v obravnavo.

Ob vsem tem Ehrlich ni mogel ostati nedejaven?
Vse to je Lambert Ehrlich ne le od blizu opazoval ter doživljal, temveč, kar je še bolj pomembno, na to tudi javno opozarjal in se tudi osebno zelo angažiral. Leta 1904 je v Celovcu ustanovil Narodno čitalnico, dal pobudo za ustanovitev različnih delavskih in izobraževalnih društev, spodbujal gradnjo slovenskih domov v industrijskih krajih. Tri leta kasneje je ustanovil Slovensko krščansko socialno zvezo za Koroško, ki je bila osrednja kulturna organizacija za koroške Slovence, njena naslednica pa je Krščanska kulturna zveza, ki danes deluje na Koroškem in je ena od dveh osrednjih tamkajšnjih slovenskih organizacij. Zelo jasno je povedal, kaj je njen namen: »Rešiti narodu narodnost in vero. To pa ji bo mogoče le tedaj, če povzdigne narod na najvišjo stopnjo narodne izobrazbe in gmotnega blagostanja. Če je Bog postavil slovenski narod na Koroško, ima ta narod na Koroškem tudi pravico do obstoja. ... Narodnost nam je bila prej dana, kakor je država sploh obstala. ... Zato država nima pravice jemati nam narodnost, ampak je njena dolžnost, da ščiti pravice naroda in ga krepi.« Leta 1906 je skupaj z Valentinom Podgorcem, še z enim narodnozavednim duhovnikom, ustanovil prvo duhovniško organizacijo v škofiji Sodaliteta (za slovenske duhovnike), ki danes kot Katoliški dom prosvete Sodalitas deluje v Tinjah. Organiziral je tudi številne prosvetne tečaje, verske in narodne manifestacije.
V knjigi, ki smo jo že omenili, je utemeljeval, kako se slovenski narod bori za naravno pravo svojega obstoja. Z vso srčnostjo in zavzetostjo je spodbujal narodno zavest ter opozarjal na nevarnost uničenja: »Na Koroškem živimo od sedmega stoletja, smo tukaj zakoreninjen narod, ki je svoje vojvode postavljal v slovenskem jeziku! Zdaj pa nas hočejo tretirati kot pritepeno bando ciganov. ... Če zahtevamo pogoje za ohranjanje svojega maternega jezika in vere, kar je vsakemu narodu naj dragocenejše, to zahtevamo kot ljudje, enaki vsem ljudem na zemlji, kot Slovenci in kot katoličani.« Njegove besede bi morale najti mesto tudi v učbenikih naših šolarjev.
Že na Koroškem je velik del svojega časa posvečal študentom in dijakom, kar je kasneje nadaljeval tudi v Ljubljani. Tako je na lastne stroške zbiral študente v času počitnic ter z njimi razpravljal o vprašanjih, povezanih z narodom in katoliško vero. Za dijake, ki niso bili sprejeti v škofijsko malo semenišče, je ustanovil Slovenski dijaški dom.

Potem je prišla velika vojna. Kje se je znašel dr. Ehrlich v tem vrtincu?
Tudi v času prve svetovne vojne dr. Ehrlich ni miroval. Ker je znal kar nekaj jezikov, je bila
dobrodošla njegova pomoč pri duhovni oskrbi ranjencev v vojaških bolnišnicah v Celovcu. Ti so bili namreč iz različnih koncev monarhije. Vojaške oblasti so mu takrat očitale, da daje prednost češkim ranjencem, zaradi česar so hoteli zoper njega uvesti določene sankcije, ven-dar so bili taki očitki bolj posledica nestrinjanja z njegovim delom za slovenski narod. Zanj se je zavzel celovški škof, ki se je enako odločno postavil v bran tudi Slovencem ter preprečil ukinitev nepolitičnih katoliških organizacij slovenske mladine na Koroškem. Toda vojni navkljub Ehrlich ni nehal opozarjati na preganjanje koroških Slovencev, saj se to tudi takrat ni ustavilo. Leta 1917 je na dunajski državni zbor naslovil obsežno spomenico, s katero je želel poslance opozoriti prav na to problematiko.

In po vojni?
Po koncu vojne je deželna vlada v Ljubljani, ne le zaradi njegovega znanja tujih jezikov, temveč zaradi izjemnega poznavanja koroške problematike, dr. Ehrlicha imenovala za izvedenca za Koroško v delegaciji Kraljevine SHS, ki se je udeležila mirovne konference v Parizu. Tam se je Ehrlich izkazal za spretnega in iznajdljivega, pa tudi zelo angažiranega sodelavca. Tako je med drugim sestavljal različne spomenice, s katerimi je želel doseči kar najboljši položaj za koroške Slovence, zbiral dokazno gradivo, pripravil, danes bi rekli zlobiral, avdienco nadškofa Jegliča pri ameriškem predsedniku Wilsonu. Bil je imenovan tudi za spremljevalca komisije, ki ji je predsedoval ameriški podpolkovnik Sherman Miles, določila pa naj bi razmejitveno črto med Avstrijo in Jugoslavijo na Koroškem. Ehrlich si je močno prizadeval, da bi šla komisija tudi v koroške vasi, da bi tako ugotovila, kako močno je tam prisoten slovenski živelj, vendar kljub naporom ni uspel. Komisija se je tako, tudi pod vplivom Nemcev in Italijanov, zadrževala predvsem v mestih, ki so na zunaj, z enojezičnimi napisi na uradnih stavbah, dajali vtis nemškega prostora. Nemci so se seveda tudi potrudili, da so komisiji pokazali uradne knjige in evidence, kjer je prav tako prevladoval nemški jezik, svoje pa je naredilo tudi nezaupanje koroških Slovencev do Jugoslavije. Vse to je prispevalo k ustvarjanju izkrivljene jezikovne in narodnostne podobe Koroške. To se je pokazalo ob predlogu, ki so ga oblikovali, saj so mejo postavili na Karavanke ter na oni strani pustili številne slovenske vasi.

Zanj je bil to najbrž velik neuspeh?
Dr. Ehrlich se ni vdal. Pisal je celo v Vatikan, se podpisal pod več spomenic, v katerih je opo-zarjal, da so doline Rož, Podjuna in Zilja slovenske, ter v časopisu Mir objavljal članke, v katerih je Korošce pozival h glasovanju za Jugoslavijo na koroškem plebiscitu. Spominjal jih je na krivice, ki so jih v dolgi skupni zgodovini prizadeli Nemci: »Proč od Nemcev, ločimo se za večne čase!« Žal ves njegov napor ni prinesel tistega, kar si je tako želel. Še več. Zaradi svoje izrazito narodnozavedne drže se je moral umakniti s Koroške ter najprej odšel na študij na Sorbono in v Oxford, nato pa v Ljubljano, kjer je bil leta 1922 imenovan za profesorja na Teološki fakulteti, kasneje pa tudi za njenega dekana.

Kako je zastavil svoje delo v Ljubljani?
Tudi v Ljubljani je dr. Ehrlich ostajal neutruden delavec za slovenstvo, veliko časa pa je tudi tu posvečal mladini in njenemu zorenju v pokončne katoličane in zavedne Slovence. Leta 1930 je ustanovil akademsko Vincencijevo konferenco, ki je pomagala študentom s hrano, obleko, stanovanjem ter z vsem drugim, kar so potrebovali za življenje. Zgradil je Akademski dom sv. Cirila, v katerem je bila kapela, ki jo je poslikal France Kralj, stroške poslikave pa je iz dela svoje dediščine pokril Ehrlich. Toda pomagal ni le študentom, temveč tudi drugim ljudem v stiski. Tako je v Ljubljani v bližini Križank finančno podprl odkup hiše, v kateri so našle svoj prostor obubožane in ostarele služkinje. Posebno skrb je namenjal tudi revežem, ki so živeli na ljubljanskem gradu. Resnično je bil človek pri dr. Ehrlichu vedno na prvem mestu, tudi če je bil ta njegov ideološki nasprotnik. Sredi tridesetih let je na Dunaju celo obiskal Borisa Kidriča, ki je bil tam zaprt kot član vodstva Komunistične partije Jugoslavije, ter mu izrazil svojo naklonjenost. Stražarji so mu to oporekali, vendar jih je zavrnil rekoč: »To sem storil kot duhovnik.« Zelo bogata je bila tudi njegova misijonska dejavnost, prek katere je želel poglobiti misijonsko zavest pri vseh Slovencih ter »osvojiti ves svet za Kristusa Kralja«.

Kako sta se ujela s škofom Rožmanom?
Škof dr. Gregorij Rožman, ki se je kot pokončen Slovenec zaradi nemškega nasilja prav tako moral umakniti iz Koroške v Ljubljano, je dr. Ehrlicha imenoval za akademskega dušnega pastirja in duhovnega voditelja, danes bi rekli študentskega duhovnika. To nalogo je dr. Ehrlich, tako kot vse druge, vzel zelo resno, saj sta mu bili skrb za mladino in njena vzgoja vedno blizu. Leta 1932 je ustanovil akademsko društvo Straža, ki je po dveh letih delovanja začelo izdajati tudi svojo revijo Straža v viharju. »Imamo Pot, Resnico in Življenje, vendar človeštvo bolj kot kadarkoli blodi po stranpotih, v zmotah in smrtni senci. Blodi v osnovni zmoti, ne priznavajoč in odklanjajoč Boga, v zmoti, ki je vir vsega današnjega zla, ki nas zajema in ki se kaže zlasti v gospodarskih, političnih in socialnih zablodah današnjega časa. Človek sicer uvideva odvisnost vseh vprašanj, ki nas obdajajo, od tega osnovnega vprašanja, vendar trdovratno vztraja v svoji trmi in oholosti: toži nad materialno krizo in išče zanjo zdravila v raznih znanstvenih in neznanstvenih špekulacijah, mesto da bi začel zdraviti zlo pri njegovih koreninah,« so zapisali v prvi številki. Ustanovitev Straže je sovpadala s časom diktature kralja Aleksandra I. Karadordeviča, ki je, »sovražna slovenskemu katoliškemu gibanju«, razpustila vsa najvidnejša slovenska katoliška društva, med drugim tudi Orle, ostali sta lahko samo še Ma¬rijina kongregacija in Katoliška akcija kot izrazito verski organizaciji. Toda kljub tako drastičnim ukrepom oblasti je hotel dr. Ehrlich nadaljevati vzgojo mladine, zaradi česar je tudi ustanovil akademsko društvo. Njegove člane je spodbujal k javnemu delovanju, pri čemer je poudarjal pomen doslednosti pri vzgoji mladih izobražencev v idejno neupogljive katoličane ter narodno zavedne Slovence. Ves čas jih je usmerjal tudi k socialnemu katolicizmu kot zahtevi krščanske morale, ki obvezuje posameznika. Tako kot je bil sam občutljiv za stisko drugih, je tudi pri stražarjih razvijal čut za sočloveka.

Kako pa na drugih družbenih področjih?
Zanimiv in danes še kako aktualen je bil njegov pogled na odnos država – Cerkev znotraj šolstva. Ni bil zagovornik ideje, da bi imela izključno pristojnost nad vzgojo ena ali druga, toda obenem je tudi poudarjal, da država šolstva ne sme monopolizirati. »Državni monopol šolstva v resnici ni drugega kakor državni socializem na polju šolstva. ... Čim več je privatne podjetnosti na polju šolstva, umetnosti in znanstva, tem večji bo napredek in tem lažje bodo posamezni geniji prihajali na površje; čim več pa bo državne šablone, tem manj bo prave umetnosti.« Njegove besede mirno lahko ponovimo skoraj sto let kasneje, ko opazujemo, kako si levičarske oblasti prizadevajo ohranjati državni monopol na področju šolstva.

Se tu začenja idejni boj v šolstvu?
Ehrlich je odločno nasprotoval liberalizmu, svetovnemu in domačemu komunizmu ter z njim povezanimi levimi gibanji, ki so nastajala tudi znotraj katoliškega gibanja (križarji, kocbe- kovci). Že leta 1923 je objavil razpravo z naslovom Ruski boljševizem, v kateri je opozoril na posledice boljševistične revolucije. Prav zaradi poznavanja posledic, ki jih je boljševistična re-volucija prinesla SZ, je bil toliko bolj glasen nasprotnik komunizma, ki je tudi v Dravski banovini pridobival svoje somišljenike, še posebej med študenti. Ti so se začeli prikrito vključevati v posamezna študentska združenja in tam z različnimi akcijami in nastopi skušali vnesti razdor, nemir in nestrpnost med študente. To je bil čas, ko se je članom komunistične partije, ki je bila v Jugoslaviji od leta 1921 prepovedana, ter njenim privržencem uspelo vtihotapiti ne le v študentske, temveč v mnoge strokovne, kulturne, delavske in dijaške organizacije in ustanove. Prav nastanek Ehrlichovega kroga (če lahko tako rečemo) in nastop stražarjev sta bila pomembna dejavnika v uspešnem zaviranju partije. Dr. Ehrlich je z delovanjem svojih študentskih skupin, predvsem stražarjev, pa tudi drugih preprečil komunistični prevzem študentskega gibanja na ljubljanski univerzi, s čimer si je že takrat nakopal njihovo resnično globoko sovraštvo. Zavedal se je namreč, da je z vzponom komunizma v nevarnosti tudi slovenstvo. Boj proti komunizmu je bil tako zanj tudi boj za slovenstvo. Danes, ko gledamo nazaj na teh sedemdeset let, odkar si je komunizem uzurpiral oblast, lahko njegovim ugotovitvam, žal, le pritrdimo.

Kakšne ideje je imel Ehrlich o slovenski samostojni poti?
Kot zaveden Slovenec, ki je na lastni koži občutil moč nemškega nacionalizma in videl, kako je bil pomemben del slovenskega naroda po koroškem plebiscitu odtrgan od narodnega telesa, je na Svetih Višarjah sanjal o samostojni Sloveniji. Tja je na romarsko pot v poletnih mesecih vabil študente in jim z nagovori vsajal misel o državi vseh Slovencev. Ni presenetljivo, da si je prav Svete Višarje izbral za to. Ne le da so bili to kraji njegove mladosti, temveč tudi zato, ker so bile za jugoslovansko mejo. Doma je bilo namreč nevarno izpostavljati pravice slovenskega naroda, še posebej, ker mu kralj in njegovi privrženci niso priznavali tega statusa, temveč so ga videli le kot eno izmed plemen.

Kaj je hotel Ehrlich konkretno?
Predvsem si je želel, da bi Slovenija postala samostojna in svobodna država. Danes, ko potomci in nosilci komunističnega izročila vztrajno ponavljajo, da se je ideja samostojne Slovenije rodila v njihovih vrstah, jih Ehrlichova Višarska Slovenija postavlja na laž. Pa ne le Ehrlichova ideja, temveč predvsem sama zgodovina. Po drugi svetovni vojni ni bilo ne duha ne sluha o naši samostojnosti, v določenem trenutku so nam hoteli celo vzeti jezik. Spomnim se tudi članka v Slovenskem poročevalcu, ki je po vojni prinesel novico o obsodbi na večletno zaporno kazen človeka, ki je na glas govoril o samostojni Sloveniji. Obtožili so ga izdajstva in protiljudskega govorjenja.

Od kod Ehrlichov vizionarski pogled na slovensko samostojnost?
Misel na samostojno Slovenijo je v dr. Ehrlichu verjetno začela tleti že v času pariške mirovne konference, na kateri je spoznal, da slovenski narod za mnoge, ker nima svoje samostojne politične tvorbe, sploh ne obstaja, zaradi česar je nemočen v svojih upravičenih zahtevah. Kot koroški Slovenec je videl, kako v krajih, ki so bili nekoč središče karantanske države, izginjata slovenska beseda in slovenski človek. Prav tako ni ostal slep za preganjanje Slovencev v Italiji. Leta 1932 je celo pripravil spomenico, namenjeno papežu, v kateri je opozoril na neznosno italijansko preganjanje Primorcev. Ehrlich, kot je mogoče prebrati tudi v uvodnih besedah tega prispevka, je resnično trdno veroval v zgodovinsko poslanstvo slovenskega naroda, ki je našel svoj prostor pod soncem prav na stičišču treh svetov in je hotel s postavitvijo cerkve Germanom in Romanom pokazati, da želi živeti v miru z njimi. Dr. Ehrlich je tudi začrtal pot do končnega cilja – samostojne države. Slovenski narod bi moral najprej utrditi slovenstvo v svetu; torej pri vseh, ki so zaradi različnih vzrokov zapustili domovino in se znašli na vseh koncih sveta. Po tem bi bilo treba predstaviti slovenski narod mednarodni javnosti, da bi ta dojela, da so Slovenci narod v polnem pomenu besede in da jim zato pripadajo vse pravice, ki gredo narodom. Ko bi vse to dosegli, bi Slovenija lahko postala samostojna država. Skoraj bi lahko rekli, da se je po njegovih korakih dogajala naša pot do lastne države. Ideja o samostojni državi je dobila zagon zunaj meja matične domovine. V osemdesetih letih so bile slovenske izseljenske skupnosti kot prerojene, napite z idejami o naši lastni državi. In ko je Slovenija začela svojo pot v samostojnost, so se vsi po vrsti lotili prepričevanja svojih oblasti v državah, kjer so živeli, da ima slovenski narod pravico do samostojne Slovenije. Nenadoma tudi za mednarodno javnost nismo bili več le del Jugoslavije, temveč nekdo, ki ima svoje ime, svojo identiteto in svojo zgodovino. Ter hoče svojo državo.

Kako se je odzival Ehrlich ob grozeči nevarnosti druge totalne vojne?
Z napadom na Poljsko se je začela druga svetovna vojna. Še prej sta Sovjetska zveza in Nemčija podpisali pakt o nenapadanju: roki sta si tako podala komunizem in nacionalsocializem. Dr. Ehrlich je jasno obsojal oba totalitarizma, saj je v obeh, bogat z izkušnjami, videl nevarnost za slovenstvo in katoliško vero. Ko je Nemčija 1938 k velikemu Reichu priključila Avstrijo (anšlus), je bil na Ehrlichovo pobudo v Sloveniji razglašen poseben dan molitve za nesrečno Avstrijo. 15. marca 1938 je bil tako po vseh slovenskih krajih dan molitve in žalovanja, o čemer so poročali tudi tuji mediji. Nemčija je, potem ko je izvedela za to, protestirala pri jugoslovanskih oblasteh, ta pa je zahtevala pojasnilo pri takratnem notranjem ministru dr. Antonu Korošcu, zakaj je prišlo v Sloveniji do verskih protestnih manifestacij. K sreči je šla afera mimo brez večjih posledic za njenega snovalca.

Aktivno je posegal v javnost, tudi v politiko?
Še preden je vojna dosegla naše kraje, je dr. Ehrlich pozival vodilne slovenske politike, da pripravijo gradivo, ki bo prispevalo k slovenski utrditvi in potrditvi med zavezniki. Želel je namreč, da je slovensko politično vodstvo pripravljeno na izzive, ki jih je pred slovenski narod postavljala zgodovina. Slutil je namreč, da se vojni ne bo mogoče izogniti. Tudi ko se je ta že začela, je nadaljeval delo za zaščito slovenskega naroda. Njegovi stražarji so vse od zloma Jugoslavije zagovarjali samostojno in neodvisno Slovenijo, sam pa je zbiral poročila o nemškem nasilju na Gorenjskem in Štajerskem, protestiral proti priključitvi slovenskega ozemlja Italiji, nasprotoval fašističnim zahtevam po enotni akademski organizaciji, se upiral s strani komunistov ukazanemu kulturnemu molku, ki so ga sami mirno kršili na t. i. osvobojenem ozemlju.

Kje je videl svojo nalogo v vojaško zasedeni deželi?
Prvega aprila 1942 je Italijanom poslal spomenico, v kateri je ostro kritiziral samovoljne ukrepe okupacijskih oblasti v Ljubljanski pokrajini in opozarjal na težak položaj prebivalstva. To je bilo podvrženo tako hudemu nasilju Osvobodilne fronte in VOS, ki je izvajala umore po vsej Dolenjski in Notranjski, pa tudi v glaven mestu, kot represalijam okupatorja. Spomenico s podobno vsebino je poslal tudi v Vatikan. Prav ta spomenica je bila v času Rožmanovega procesa močno zlorabljena, saj so povojne oblasti povzemale predvsem (ali samo) njen zaključek, v katerem je Ehrlich, zaradi komunističnega nasilja, ki se je v času nastanka spomenice močno okrepil, prosil oblasti, da dovoli ustanovitev avtonomnih varnostnih služb v obliki »akademske formacije, meščanske straže in splošne narodne straže po vaseh«. Povojna komunistična oblast pa je seveda 'pozabila' povedati, da je spomenica v prvi vrsti ostra kritika italijanske okupacijske politike, v kateri je med drugim zahteval od Italijanov, da zagotovijo najnujnejše pogoje za varno in mirno življenje ljudi, vrnitev Slovencev, ki so bili internirani ali konfinirani, takojšnje prenehanje požiganja vasi, že požgane vasi pa naj okupacijska oblast obnovi ter da večjo svobodo slovenskim časopisom. Prav tako so 'pozabile' omeniti, da je spomenica nastala tudi zaradi komunističnega nasilja, ki je udarilo po prebivalcih. V njej je tudi zapisal, da je položaj slovenskega naroda obupen, »ne le zaradi nekrščanskega in barbarskega ravnanja okupacijskih oblasti in rastočega komunističnega oziroma partizanskega nasilja nad nezaščitenimi civilisti v mestih in na podeželju, ampak tudi zaradi očitnega cilja vseh kompetentnih faktorjev osi: uničenje slovenstva kot takega«.

Dr. Ehrlich je bil kljub razmeram zelo stvaren in pogumen?
Jeseni 1941 je dr. Ehrlich banu Marku Natlačenu, ki je bil kot žrtev komunistične partije umorjen 13. oktobra 1942 (tudi njegov grob so po vojni oskrunili in posmrtne ostanke odpeljali neznano kam), predlagal ustanovitev ilegalne slovenske vlade, katere cilj bi bila ustanovitev Združene Slovenije v svobodni Evropi. Po njegovem prepričanju bi morala biti ta vlada politično popolnoma neodvisna od okupacijskih upravnih organov, njena naloga pa bi bilo povezovanje Slovencev in preseganje predvojnih sporov, organiziranje samopomoči, vanjo pa naj bi bile vključene vse slovenske stranke, tudi komunistična partija. Dr. Ehrlich se je seveda zavedal totalitarnosti ter njenega izkoriščanja vsega, kar je bilo mogoče, da bi dosegla oblast, vendar se mu je zdelo dobro, da načelno ni nihče izključen. Je pa obenem predlagal, da je komunistična partija dolžna dati učinkovito jamstvo, da se bo držala dogovorjenih ciljev in nalog slovenske vlade, vodstvo pa se mora pred njenim morebitnim nespoštovanjem dogovorov tudi učinkovito zavarovati. Natlačen je njegov predlog zavrnil, saj naj bi takšna vlada pomenila nelojalnost do jugoslovanske vlade, ki je bila v begunstvu, obenem pa bi po nepotrebnem izzivala okupatorja, če bi zanjo izvedel. Toda kljub zavrnitvi dr. Ehrlich ni izgubil zagona ali volje, temveč je še naprej razmišljal o možnostih, ki bi pripeljale do samostojne Slovenije, znotraj katere bi bile združene vse slovenske pokrajine, vključno s Primorsko in Koroško. Prepričan je bil namreč, da imajo Slovenci neodtujljivo pravico do lastne in suverene države.

Jugoslavija ga ni navduševala?
V tistem času je dozorela tudi ideja o ustanovitvi zveze držav narodov na območju srednje Evrope in Podonavja, ki bi skupaj tvorile samostojno politično enoto, ki bi predstavljala protiutež Nemčiji in Franciji. Po Ehrlichovem prepričanju bi »ta unija predstavljala blok transverzalne Evrope, ki bi miroljubno in prijateljsko družila evropsko tradicijo zapada z mistiko ruskega vzhoda, rešenega boljševiških zablod«. Danes po svoje prestavlja tako protiutež Višegrajska skupina, v kateri so štiri države, ki jih najdemo v tem predlogu, kar ponovno dokazuje izredno širino Ehrlichovega pogleda ter njegov izjemen politični uvid.

Kako so komunisti našli 'zadosten' razlog za umor?
Vse to njegovo delovanje je seveda močno načenjalo živce vodstvu komunistične partije, ki ji je bil dr. Ehrlich trn v peti že iz časa pred drugo svetovno vojno. O njegovi likvidaciji so v širšem krogu OF razpravljali vse od novembra 1941. Komunisti so se namreč zavedali, da za njegov umor potrebujejo širši konsenz, saj je bil dr. Ehrlich med ljudmi zelo cenjen in spoštovan, prav tako pa so vsi poznali njegovo izredno narodno zavest. Na koncu se je večina članov strinjala z njegovo usmrtitvijo, saj so se zavedali, da je »bil edini, ki je bil sposoben organizirati odpor proti okupatorju mimo komunistov«, kot je kasneje dejal povojni zgodovinar Ferdo Gestrin. Tudi Edvard Kocbek, ki je imel sprva nekaj pomislekov, je ob njegovi likvidaciji v svoj dnevnik napisal, da ima nekdo, ki je »odgovoren za kolektivno usodo, ... pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namene«. Življenjska pot Lamberta Ehrlicha se je nasilno končala 26. maja 1942, ko sta ga dva člana VOS ustrelila v Streliški ulici v Ljubljani. Pod njunimi streli je padel tudi študent Viktor Rojic, ki je takrat slučajno spremljal profesorja. Morilca sta bila namreč prepričana, da je z dr. Ehrlichom, tako kot je bilo to običajno, Ciril Žebot, eden glavnih stražarjev in nasprotnikov komunistične re¬volucije. Le nekaj ur po njuni smrti je izšel Slovenski poročevalec, ki je prinesel novico o smrti dr. Ehrlicha in Žebota, pri čemer je o obeh pisal z najhujšimi žaljivkami, očitki in lažmi. Ko se je izkazalo, da vendarle ni bil umorjen Žebot, je izšla nemudoma nova številka Slovenskega poročevalca, kjer so na dolgo in široko črnili Rojica, da bi tako pred ljudmi opravičili tudi njegovo smrt. 

Se danes spreminja pogled na dr. Ehrlicha v slovenski javnosti?
Komunistična oblast je po vojni naredila vse, da bi očrnila dr. Lamberta Ehrlicha in ga v spomin slovenskega naroda zapisala kot enega izmed največjih izdajalcev. In čeprav je toliko naredil za koroške Slovence pa tudi za celoten slovenski narod, si skoraj ni zaslužil mesta v Enciklopediji Slovenije. Na koncu je sicer ostal notri, vendar na zahtevo vodstva še leta 1989 ni smel biti objavljen naslednji stavek: »V političnem pogledu se je zavzemal za večjo samostojnost Slovenije, ki pa naj bi bila vključena v širšo zvezo slovanskih oziroma srednjeevropskih držav.« Toda ne glede na ves trud komunistov se podoba ponosnega in narodnozavednega Slovenca vendarle vedno bolj izrisuje v našem spominu. Njegova Višarska Slovenija je postala stvarnost 25. junija 1991, zdaj pa je na nas, da jo ohranjamo. Ali kot je rekel dr. Lambert Ehrlich na Svetih Višarjah: »Dokler bo slovenski narod v svoji materni besedi Boga častil in v njej našo pesem prepeval, toliko časa bo tudi slovenski ostal.«

Objave
Lambert Ehrlich – veliki sin slovenskega naroda
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom