Pri prodoru na tuje trge se spomnite tudi na Slovence po svetu

Slovenci po svetu, ki se ukvarjajo s poslom, so željni povezovanja z domovino

V tujini so razkropljeni številni Slovenci, ki so se izselili ali pa so potomci nekdanjih izseljencev. Številni se ukvarjajo s poslom in eden izmed kanalov, kako navezati stike z njimi, je tudi poslovni imenik, ki ga gradi Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu (USZS).
Radi imamo nekoliko romantično predstavo, da si številni izseljenci želijo stikov z domovino in tudi poslovnega sodelovanja. »V evforičnih časih po osamosvojitvi so številni med njimi res poskušali vlagati v novonastalo državo, a številni niso vztrajali. Marsikoga so odvrnile prezapletena birokracija, korupcija in plačilna nedisciplina, pa tudi razočaranje, saj jih Slovenija ni pričakala s tako odprtimi rokami, kot bi si kdo želel. Začetna nostalgična dobrovoljnost glede poslovanja z matično državo zato še danes pogosto hitro izpuhti,« iskreno pove Zvone Žigon, sekretar na USZS.

Maruša zadovoljen z odzivom podjetij
Da k sreči ni vedno tako, kažejo izkušnje Gašperja Maruše, ki že pet let živi na Nizozemskem in je solastnik podjetja za mednarodno trgovino s prehrano. Sodeluje tudi s slovenskimi podjetji; izdelke z vsega sveta izvažajo v Slovenijo, iz nje pa uvažajo na Nizozemsko. »Posle smo začeli z lastnimi stiki in znanimi strankami, pozneje pa so se ti razvili predvsem prek priporočil. Ker opravljamo zelo malo 'hladnih klicev', so nam bila povsod odprta vrata. Rekel bi celo, da so slovenski podjetniki zelo odprti in pripravljeni sodelovati, tako da negativnih izkušenj nimamo,« je povedal Maruša. Prepričan je, da bi lahko sodelovanje še razširili, zelo jih zanimajo tudi najrazličnejše pobude za povezovanje in promocijo, tako od zasebnikov kot tudi javne sfere. »Največja težava je, da nas morebitni partnerji ne poznajo,« pravi Maruša.

Samo kontaktni podatki ne zadoščajo
Davor Špoljarič, industrijski oblikovalec, ki že več kot tri desetletja živi in dela na Finskem, poudarja, da si iskreno želi pomagati slovenskim podjetjem pri prodoru v to državo. »Vsakršno sodelovanje je odvisno od tega, kako resno to nekdo vzame in koliko je v to pripravljen vložiti. 'Pošljite mi nekaj kontaktov iz Finske' - to preprosto ni dovolj!« na srce polaga Špoljarič, ki ima v Helsinkih svoj studio za industrijsko oblikovanje.
Leta 2011 so skupaj s petimi Slovenci, živečimi na Finskem, ustanovili poslovni klub (SLO-HUB), ki mu je Špoljarič predsedoval prvo leto. Po letu dni se je sodelovanju v klubu odpovedal zaradi nesoglasij med člani in tudi zato, ker so podjetniki iz Slovenije pričakovali, da bo vse uredil namesto njih. Nekoliko je tudi razočaran nad razmerami v Sloveniji in materialistično miselnostjo med državljani. Tudi slovenske ustanove, ki pomagajo podjetjem, denimo JAPTI, se mu niso zdele dovolj kooperativne. »Pošiljali so me z ene spletne strani na drugo, nihče tudi ni bil za nič odgovoren. Tudi Gospodarska zbornica Slovenije se mi zdi, kljub številnim dogodkom, ki jih organizira, preveč sterilna,« je povedal.
Špoljarič pravi, da Finci ne vedo veliko o Sloveniji in da tudi afera s Patrio ni izboljšala njihovih predstav. Vidijo jo kot Slovaško, Poljsko ali Češko, kjer so storitve in delovna sila poceni, a to je vse. »Sam sem imel srečno roko pri iskanju poslovnih stikov in že nekaj let sodelujem s tremi slovenskimi podjetji -to so Atech Electronics, Gipo in Enoop. Z ženo pomagava tudi pri uvozu in trženju vin iz kleti Zaloščan De Adami, čeprav trenutno še v omejenem obsegu, saj je to zaradi finskega državnega monopola nad alkoholom precej oteženo. Mojemu vabilu, še v okviru SLO-HUB, se je poleg njih odzvalo tudi podjetje Seaway, ki ima zdaj na Finskem predstavništvo. Nekaj podjetij, predvsem prehrambnih, ki so se predstavila, ni bilo uspešnih, saj njihovi izdelki niso ustrezali finskemu trgu in navadam, podjetja pa so tudi premalo vložila v promocijo,« pojasnjuje Špoljarič. Trenutno podjetjem pomaga brezplačno, a če se bo to v prihodnje začelo razvijati, pričakuje kompenzacijo vsaj za čas, ki ga porabi za določeno podjetje, saj je njegovo glavno delo oblikovanje.

Cena je na Islandiji kraljica
»Pri svojem delu sodelujem s Slovenci, največ v turizmu, v preteklosti pa tudi na tekstilnem in prehrambnem področju,« je povedal Andres Zoran Ivanovič, ki živi v Reykjaviku na Islandiji. Tukajšnji trg je zelo majhen, porabniki pa neradi kupujejo dražje izdelke. »Nemalokrat so slovenska podjetja v tujino hotela izvažati po slovenskih drobnoprodajnih cenah in prav cena je pogosto prva ovira pri slovenskem izvozu oziroma uvozu v tujino,« je prepričan Ivanovič. Previsoke cene so tudi razlog, da island¬ski turisti ne obiskujejo Slovenije. »Nihče nad državo ni razočaran, se jim pa zdi predraga. V zadnjih letih so pogostejša nekajdnevna potovanja, z obiskom nekaj turističnih biserov, vendar od takšnega turista Slovenija nima veliko,« je prepričan sogovornik.
S Slovenijo Ivanovič posluje kot izvoznik kozmetičnih izdelkov islandskega podjetja Sif Cosmetics, prodaja linijo izdelkov Bioeffect. »Slovenskih izdelkov pri nas ni veliko, izjeme so blagovne znamke Droga in Eta ter še nekaj drugih, tudi pasovi za ure znamke Kuki se na Islandiji dobro prodajajo. Za nekatere izdelke, tudi za vina, je treba ubrati drugačne poti. Nekaj islandskih podjetij je sicer že zastopalo slovenske vinarje, vendar se ta za prodajo niso nič trudila. »Še najbolj si je prizadeval zastopnik vipavskega roseja, a zaman, saj Islandci roseja sploh ne pijejo,« pravi Ivanovič.
Meni tudi, da država ni naredila nič za prepoznavnost Slovenije, ki jo Islandci še vedno dojemajo kot deželo »tam nekje«. »Kako naj kupec verjame slovenskemu izdelku, če niti ne ve, od kod izvira. Pogrešam celostno predstavitev Slovenije pri nas; v zadnjih 25 letih se je takšno srečanje zgodilo le enkrat,« pravi sogovornik.
Pravi, da je, ko se pogovarja s slovenskimi poslovneži, pogosto vesel, da ne posluje v tak¬šnem okolju kot ti - birokracija, inšpekcijske službe in slaba plačilna disciplina so glavne ovire. »Pri nas večino stvari lahko urediš po telefonu. Inšpekcije seveda so, tudi policija opravlja svoje delo, vendar najpogosteje le opozarjajo in ne kaznujejo za vsako ceno,« pojasnjuje Ivanovič.

Poslovni imenik Slovencev po svetu
Med aktivnostmi USZS je poleg šolstva, jezika, kulture, športa in drugih dejavnosti v zadnjih nekaj letih tudi navezovanje gospodarskih stikov. V ta namen so se lotili izdelave poslovnega imenika, v katerem je trenutno že skoraj 300 naslovov slovenskih podjetnikov iz številnih držav sveta.
Pri tem so jih presenetili zelo različni odzivi, saj so denimo iz oddaljenih ZDA prejeli razmeroma veliko, iz veliko bližnjih Nemčije in Avstrije pa malo kontaktnih podatkov. »Čeprav ima Slovenska gospodarska zveza v Celovcu nekaj sto članov, pa se zdi, da velike želje po poslovanju s Slovenijo nimajo. Razlog za to je morda v tem, da niso vajeni ali pa imajo še vedno miselne ovire v glavah,« razmišlja Žigon.

Mednarodno povezovanje lokalnega podjetništva
Kakovostni poslovni stiki so vredni suhega zlata, zato je dobrodošla vsakršna spodbuda, ki lahko privede do poslovnega sodelovanja. USZS tako med drugim organizira poslovne konference, namenjene mednarodnemu povezovanju lokalnega podjetništva. Kljub imenu na konference povabijo tudi goste iz oddaljenejših regij; tako so na ptujsko konferenco povabili tudi podjetnike in predstavnike ustanov iz Nemčije in Avstrije.
Peta po vrsti je pred kratkim potekala v Kopru. Na posvetu so se slovenski podjetniki, predvsem iz primorske in obalno¬kraške regije, srečali s poslovnim ustanovami večinoma iz severne Italije, tudi iz Milana. Udeležencev konference je bilo več kot sto in vsaj polovica od teh je bila podjetnikov iz obeh držav, ki so se zapletli v neformalne pogovore. Navzoči so bili tudi predstavniki slovenskih gospodarskih ustanov iz Italije, Avstrije, Nemčije, Hrvaške in Slovenije.
»S svojimi kontakti v tujini lahko pripomoremo k temu, da povežemo podjetnike, našim pa hkrati odpremo nov horizont, saj ne razmišljajo o Slovencih prek meje, ampak o Italijanih in Avstrijcih, čeprav gre za poslovneže, ki so jim blizu tako slovenski jezik kot poslovna kultura, svoje pa morda lahko naredi tudi občutek pripadnosti,« razlaga sogovornik.

Nekatera izseljenska društva tudi poslovni klubi
Koliko take pobude obrodijo sadove, je težko reči. »Ker nismo gospodarska zbornica ali ministrstvo za gospodarstvo, so rezultati naših prizadevanj zelo težko merljivi. Zame je merilo uspeha število udeležencev naših konferenc in da mi povejo, da jim je dogodek koristil. Podatkov o tem, koliko poslov se po tem dejansko sklene, nimamo, ponudimo lahko le možnost srečanja,« pravi sogovornik. Slovenski podjetniki po svetu namreč USZS niso zavezani svojih dejavnosti prijavljati, v slovenska izseljenska društva se navadno ne vključujejo in le redki imajo stike z ambasadami, tako da jih je težko sploh identificirati, se je o razmerah razgovoril Žigon.
Po svetu so številna slovenska izseljenska društva, a ker so različno ciljno usmerjena - nekatera se denimo posvečajo izključno kulturi -, se je dobro na ambasadi ali konzulatu pozanimati, kam in na koga se lahko obrnemo, svetuje Žigon. Nekatera društva namreč delujejo tudi kot poslovni klubi. Sam je v Clevelandu, kjer živi številna slovenska skupnost, še v času službovanja kot generalni konzul ustanovil neformalno združenje, ki je nato preseglo svoje okvire in so se pod pristojnostjo konzulata nato začeli izseljenci povezovati tudi poslovno, v obliki Slovensko-ameriškega poslovnega združenja (Slovenian-American Business Association).

Stela Mihajlović
Vir: Finance