Zlati red za zasluge je prejel Alojz Rebula

Visoko predsednikovo odlikovanje zlati red za zasluge Alojza Rebule je prevzela njegova hči, prof. Alenka Rebula. Alojz Rebula je predsedniku Borutu Pahorju naslovil zahvalno pismo.

Spoštovani gospod Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, spoštovani gospe in gospodje!

Zdravje mi ne dopušča, da bi vam lahko osebno izrazil svojo zahvalo za visoko priznanje, ki mi ga velikodušno podeljujete. Dobro se namreč zavedam, da ga podeljujete kulturniku, neuvrščenemu v sedanje duhovno ozračje. Ob tem priznanju se hvaležno spominjam bivšega predsednika Drnovška, ki mi je ob osemdesetletnici poslal v Loko kurirja s posebno občutenim voščilom.

Jaz je odvraten, se glasi francoski kulturni izrek. Če je tako, je odvratno tudi govoriti o sebi. Toda ne morem se izogniti temu, da si globlje preberem nekatere vaše besede, kot so slovenstvo, jezik, kultura, Primorska.

Slovenstvo. Zame slovenstvo nikoli ni bilo problem, marveč neomajna a ne nacionalistična, kaj šele šovinistična pripadnost. Slovenstvo mi je bilo dejansko edina možna kozmična izbira ob neusmiljenem minevanju filozofij, mod in političnih režimov. Edina referenca, ki mi ostaja nad temi menjavami, je pripadnost narodu in to tem večja, čim manj je ta bil po obsegu in demografsko obdarovan od zgodovine.

Jezik. Prihajam iz obubožanega obmejnega narečja in iz prisilnega italijanskega šolanja, toda zavestno so me za Slovenca krstili France Prešeren, ki sem se ga v goriškem zavodu pod rjuho učil na pamet, Oton Župančič, ki mi je v svojih prevodih pokazal, da se zna mladi kmečki jezik povzdigniti do kraljevskega veličastva, in naš Srečko Kosovel, ki me je pritegnil s svojimi skoraj mističnimi prodori v vesolje duha, v sveto in pristno.

Kultura. Kulturi nisem priznal nikakršnega monopola za velike narode, ampak jo imel za pravico vseh človeških bitij. Pojmovati sem jo mogel samo v enem ključu: etičnem, civilneje rečeno, humanističnem. Tudi v svojem študiju sem se posvetil viru te kulture, študiju antičnih jezikov, vede, od katere sem potem tudi poklicno živel.

Primorska. Primorsko sem zmeraj čutil ne kot eno odtujeno zamejskost, ampak kot organsko povezanost z matično domovino Slovenijo in njeno družbeno in kulturno usodo. Zato danes, ko je po previdnosti usode padla tudi zahodna meja, želim Sloveniji, da bi svojega mednarodnega ugleda ne prepuščala samo športnim rekordom in kultu gospodarstva, ampak tudi civilizacijski in kulturni evropski podobi.

Gospod Predsednik, še enkrat hvala in prejmite moje najboljše želje, tako moje, kot mojih dragovskih prijateljev, da bi še naprej srečno krmarili to našo preizkušano in še ne pomirjeno Slovenijo.

                                                                                                     Alojz Rebula

Vir: http://www.slomedia.it/

Foto:Delo.si