Tridesetletnica smrti pisatelja Karla Mauserja

Ob tridesetletnici smrti pisatelja Karla Mauserja smo na dan državnosti, v ponedeljek, 25. junija 2007 v Podbrezjah pripravili spominsko slovesnost.

Slovesnost smo začeli ob 10. uri s sveto mašo. Sledil je kulturni program z odkritjem Mauserjevega spomenika.

O Karlu Mauserju sta spregovorila slavnostni govornik prof. France Vrbinc ter pesnik in literarni zgodovinar prof. France Pibernik, avtor monografije o tem zamolčanem, znamenitem in po srcu skromnem Slovencu, kateremu po letu 1945 ni bilo dovoljeno stopiti na rodna tla. Spomenik sta odkrili gospa Anica Moder, glavna pobudnica za postavitev spomenika Karlu Mauserju in pisateljica Mimi Malenšek, spomenik je blagoslovil msgr. Janez Pucelj. Prisluhnili smo recitalu o Karlu Mauserju, ki ga je pripravila Fara svetega Jakoba Podbrezje in KUD Tabor Podbrezje. Slovesnost so glasbeno obogatili baritonist prof. Marko Bajuk, pianist prof. Ivan Vombergar ter Odrasli in otroški pevski zbor Podbrezje.

Po končanem programu so obiskovalci pogledali razstavo o Karlu Mauserju v dvorani Kulturnega doma.

KARLU MAUSERJU

Milan Debeljak

Sem zemlja in večnost. Sem moč, ki razkriva
vzdržljivost zvestobe in bedo laži.
Moj duh je že v Bogu, telo že počiva,
a moja beseda vas išče vse dni.

Trpel sem, še bolj sva z zemljó se ljubila,
vsejal sem in dal sem vam, kar sem požel,
do dna razrahljal sem jo in je rodila
ponos in resnico, lepoto in spev.

Podnevi za kruh in ponoči z besedo.
Ameriška prst, prst dolenjskih gozdov,
koroška, podbreška, prst z Gorij pri Bledu:
z domačo besedo se vrnem domov.

Saj žar hrepenenja ne umrje s človekom,
delil sem ga s svojimi, z vami ves čas:
oblečem se pražnje, v najlepšo obleko,
poln sanje mladosti, in pridem med vas.

Še v rosi bom stopil pogledat do reke,
če v našem Črepinjku pomlad že zori,
na Tabor, kako spet odraščajo smreke,
dol h kajži, čez vas, mimo starih kmetij.

Mordà kdo od starcev še vedno spozna me, 
jaz rad vas imam in vse dobro poznam.
Spomin… In me mehka otožnost prevzame.
Potrkam, objamem vas, usedem se k vam:

»Je rana od vojne še živa? Se celi?
Je mir med sosedi? Je v vasi lepó?
Bi zmagal razum? Bi se še spoprijeli,
če mórda že spet bi naneslo takó?

Je Peterčev Petercu greh že odpustil,
je prosil za to kdaj kdo koga že kje? 
Vam prav je, da je komunizem popustil?
Zmaguje resnica, vsaj znate do nje?

Še vidite modro nebo nad gorami?
So žene še srečne? Ste radi doma?
Je vere še kaj? Je še pesem med vami?
Je še kdo ubog? Je v vas zanj kaj srca?«

Ah, lépo, prelepo to polje zeleno,
privoščim vam srečo življenja in sanj
in sanjajmo skupaj, od nekdaj smo eno,
vse svoje življenje sem upal v ta dan.

Počasi grem tja, kjer si vsakdo poišče
svoj košček zemljé, ko poteče mu čas,
in stopim na trato v cerkveno dvorišče,
postanem za hip in bom zmolil za vas.

Ko pridete mimo z menoj pomolite
za mir za vse čase, za čas za nazaj,
a mojo besedo topló objemite,
zaljubljena dolgo že v vas je skrivaj.