Tuhinjci v Argentini

Člani gledališke skupine Kulturnega društva Tuhinj so se letos poleti s predstavo Kje je meja za tri tedne odpravili na obisk k rojakom v Argentino. Slovenski diaspori so predstavili svojo gledališko uspešnico avtorja Josipa Ogrinca, vzeli pa so si tudi čas za popotovanje po tej zanimivi južnoameriški državi in srečanje z rojaki.

Igro Kje je meja so ljubiteljski gledališčniki odigrali trikrat v Buenos Airesu ter enkrat v Mendozi. Pravijo, da so bili povsod odlično sprejeti in da je bilo lepo igrati pred polno dvorano in takšnim občinstvom. Vsaki predstavitvi je sledilo družabno srečanje s pogostitvijo.

Rojaki iz Argentine so se ob njihovem gostovanju zelo potrudili - nudili so jim prenočišča, prevoze in hrano, pomagali so jim pri organizaciji izletov, predstav in koncertov ter jih gostili na družinskih srečanjih. Gledališčniki so med drugim obiskali Slovensko šolo Franceta Balantiča, Naš dom v San Justu, Slovenski dom v San Martinu, kjer so bili gostje na odprtju razstave umetniških del gospe Andree Quadri Brula in na koncertu Slovenskega mendoškega okteta, udeležili so se mladinskega dneva in glasbenega programa mladih iz okraja Ramos Mejia v Slomškovem domu, ogledali so si Buenos Aires, obiskali pa so tudi romarsko mesto Lujan, slapove Iguazu, Mendozo z Andi ter sosednjo državo Urugvaj.

Kot je je po vrnitvi povedal Brane Vrankar, eden izmed igralcev in skupaj z ženo Edito glavni organizator odprave, je bil projekt, ki so se ga lotili velik zalogaj, saj takšno potovanje zahteva kar nekaj priprav in tudi finančnih sredstev. Gospa Ljuba Lajmiš, prav tako članica skupine, pa o potovanju z navdušenjem pravi: »Za nami je nekaj deset tisoč kilometrov poti čez ocean in nazaj in nekaj deset tisoč doživetij, vtisov in spominov. Bilo nam je lepo in najlepše. Žal nam je bilo, da že odhajamo, in našim gostiteljem očitno tudi, saj smo se na letališču komaj poslovili od vseh, ki so prišli z nami, da bi nas še enkrat objeli in nam zaželeli srečno pot. Na koncu lahko rečemo le to, da je vse, kar smo doživeli, nekaj lepega, bogatega in nepozabnega, žal, najbrž tudi neponovljivega. Težko je namreč verjeti, da bi se dvakrat v življenju lahko ponovilo toliko lepih stvari. Vse, kar smo upali in česar smo si želeli, se je oplemenitilo in izboljšalo.«

Za vse tiste, ki vas zanimajo njihove dogodivščine čez lužo, se lahko udeležite njihovih potopisnih predavanj ali preberete dnevnik, ki so ga napisali ob gostovanju v Argentini na: http://kd-tuhinj.si/