Višarski dnevi maldih 2026

Letošnji Višarski dnevi mladih so potekali od 30. julija do 2. avgusta. Tokrat smo raziskovali slovensko zamejstvo v Italiji ter ob tem spoznavali njegovo zgodovino, kulturno dediščino in izzive s katerimi se srečujejo Slovenci ob zahodni meji.

Prvi dan smo obiskali Trst, po katerem nas je popeljal Ivo Jevnikar. V prijetnem večernem vzdušju smo občudovali razgled na Tržaški zaliv z obeliska na Opčinah, se sprehodili po Trgu enotnosti, si ogledali znamenito občinsko palačo z Mihcem in Jakcem ter prisluhnili Kettejevi poeziji na pomolu Audace. Večer smo zaključili s sprehodom mimo rimskega gledališča in večerjo.

Naslednji dan smo namenili spoznavanju slovenske obale na Tržaškem. V jutranjem hladu smo obiskali eno najpomembnejših slovenskih vasi v Italiji – Repentabor. Tam nas je pozdravil tudi edini slovenski predstavnik v deželni vladi Furlanije - Julijske krajine, Marko Pisani. V pogovoru z njim smo dobili dragocen vpogled v življenje in izzive slovenske narodne skupnosti v Italiji.

Nato smo zopet obiskali Trst, kjer smo si ogledali Narodni dom, baziliko sv. Justa in rimski amfiteater. Ker so se temperature povzpele skoraj do 40 °C, smo se odpeljali v Gradež, kjer smo se osvežili v morju in kosili na plaži.

Popoldne je sledil obisk Ogleja, enega najpomembnejših antičnih mest severnega Jadrana. Ogledali smo si veličastno baziliko z izjemno ohranjenimi zgodnjekrščanskimi talnimi mozaiki, ki sodijo med največje in najlepše na svetu. Po baziliki nas je popeljal slovenski zamejski umetnostni zgodovinar Saša Quinzi, ki nam je približal bogato zgodovino tega pomembnega središča. Vroč poletni dan se je prevesil v večer, ko smo se poslovili od Iva Jevnikarja.

Sobota je bila namenjena Benečiji. Skupaj z Jurijem Bankičem smo obiskali Landarsko jamo, kjer nas je prijetna temperatura 11 °C za nekaj časa rešila poletne vročine. Spoznali smo različne jamske strukture, nastanek bodočih stalaktitov ter si ogledali tudi ostanke zobovja jamskega medveda.

Po ogledu jame smo obiskali še cerkve ob njenem vhodu. Spoznali smo njihovo bogato zgodovino – od langobardske cerkve Device Marije do gotske cerkve mojstra Andreja iz Loke in baročnega oltarja rezbarja Jerneja iz Kobarida. Jurij Bankič nam je predstavil tudi zgodovino Beneških Slovencev ter njihov današnji položaj. Posebej spodbudna je bila ugotovitev, da se vse več mladih, tudi Furlanov, odloča za učenje slovenskega jezika, kar kaže na krepitev zanimanja za slovensko kulturno dediščino.

Po kosilu v Kobaridu smo se odpravili proti Žabnicam. Večina udeležencev se je na Svete Višarje hotela povzpeti peš, ostali pa naj bi se peljali z gondolo in z nami naj bi potovala tudi vsa prtljaga. A smo morali počakati, saj se je nad Kanalsko dolino razbesnela močna nevihta zaradi katere so morali gondolo za približno dve uri ustaviti. Ko se je vreme umirilo, smo na vrh prispeli skoraj istočasno s pohodniki, ki so bili premočeni, a dobre volje. Po večerji smo utrujeni od poti in polni novih vtisov hitro zaspali.

V sončno nedeljsko jutro smo se prebudili pripravljeni na Romanje treh Slovenij, pri organizaciji katerega smo tudi sami pomagali. Veseli smo bili ponovnega srečanja z mnogimi znanimi obrazi, hkrati pa smo spoznali tudi številne nove ljudi.
Program se je začel s predavanjem izseljenskega duhovnika dr. Zvoneta Štrublja z naslovom Pot od Trubarja do Kosovela, ki so ga lepo dopolnile recitacije Kosovelovih pesmi v interpretaciji Janka Krištofa. Sledila je slovesna sveta maša, ki jo je v do zadnjega kotička polni cerkvi daroval nuncij v Kanadi dr. Ivan Jurkovič skupaj z izseljenskimi duhovniki. Mladi smo pri bogoslužju sodelovali z branjem beril in prošenj.

Po maši je sledil kulturni program, posvečen Srečku Kosovelu. S petjem in glasbo sta ga obogatila koroška vokalno-instrumentalna skupina Sanje ter Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov. Po zaključku programa je sledila pogostitev z žganci in ocvirki, ki jo je pripravila ekipa dr. Zvoneta Štrublja, nato pa še prijetno druženje in klepet. Popoldan se je začel prevešati v večer in bil je čas, da se vrnemo v dolino.

Za nami so štirje dnevi, polni novih vtisov, dragocenih srečanj in iskrenega druženja. Ob spoznavanju življenja naših rojakov v zamejstvu smo še močneje začutili, da slovenski kulturni prostor sega daleč prek državnih meja ter da ga gradijo in povezujejo skupni jezik, kultura, zgodovina in medsebojne vezi. Z Višarij tako ne odhajamo le z lepimi spomini, ampak tudi z novimi prijateljstvi, novim znanjem in željo, da se prihodnje leto znova srečamo.

Foto: Luka Šubic