Lienza in Spittala. Rafaelova družba razpolaga z ogromnim številom fotografij, ki so jih zbrali sodelavci v Sloveniji in Avstriji. Škoda, da se niso spomnili tudi na Slovence, ki so odšli v Severno in Južno Ameriko. Razstava se je v teku treh let vrstila po različnih mestih in središčih v Sloveniji in zamejstvu, saj število slik omogoča po dve ali več razstav istočasno. Na teh posnetkih je veliko aktivnosti, v katerih nastopajo ravno slovenski emigranti v Argentini, zato so organizatorji ocenili kot primerno, da se ta razstava pošlje tudi v mesto ob Srebni reki. Nad 160 slik je pred obiskovalci odprlo pretekli svet življenja v avstrijskih taboriščih.
Slike je Rafaelova družba posredovala naši osrednji organizaciji Zedinjeni Sloveniji, da poskrbi, da bi razstava zaobsegla čim več obiskovalcev. Otvoritev je potekala skupaj s Slovensko kulturno akcijo. Otvoritveni večer razstave je bil v petek, 27. maja ob 20. uri, v mali dvorani Slovenske hiše. Številni obiskovalci so prišli na obisk. Po publiki, ki se je udeležila tega večera smo lahko ugotovili, da niso prišli samo starejši obujati nostalgične spomine, ampak da je to obdobje globoko zasidrano v spominu poznejših generacij, ki ljubijo svoje korenine in vedo za smisel zdomstva.
Ob impozantnem pogledu na fotografske posnetke se morda obiskovalci niso zavedali, da je bilo treba za ta
priklic preteklosti na fotografijah pripraviti panoje ter primerno urediti dvorano, razporediti in osvetliti posnetke. To so imeli na skrbi Edvard Walter Kenda, njegov sin Luka Kenda v spremstvu nasvetov arh. Jureta Vombergarja. Za osvetlitev pa je poskrbel Aleks Šuc. Arh. Vombergar je razporedil fotografije na črnih panojih po tematiki in tudi z estetskim čutom. Najprej se je publika kar spontano približala slikam: vsak je iskal svoje domače in znance na posnetkih in, zakaj ne, samega sebe…
Na uvodnem panoju je bilo nekaj posnetkov poti čez Ljubelj. Po pozdravnih besedah dr. Katica Cukjati je prevzel razlago arh. Vombergar. V svoji objektivni predstavitvi (on ni doživel taborišča) je razložil rojstvo te razstave, izvor fotografij in druge tehnične detajle. Podal je zgodovinsko ozadje na tematiko vsakega panoja. Razlage o vsebini niso bile zgolj zgodovinskega značaja, temveč jih je primerno ilustriral z mnenji tujih osebnosti o taboriščnem življenju Slovencev, primerjal s taborišči drugih beguncev po svetu, opisal je edinstveni fenomen slovenskega begunskega življenja po verski predanosti, duhovni moči, dostojanstveni
drži, kulturnem delu in načrtov begunskega obdobja. Omenil je, da na fotografskih posnetkih obiskovalci lahko razpoznajo nekatere javne delavce in tedanje ter bodoče osebnosti na različnih področjih, ki so se podale na pot begunstva. Na zadnjih posnetkih pa smo lahko zasledili že slovo nekaterih, ko so se odpravljali po svetu čez Atlantski ocean. Arh. Jure Vombergar je v svojo razlago vključil tudi
poglede nekaterih znanstvenikov na to zdomsko obdobje, katerega ocenjujejo tudi v matični Sloveniji. Jože Tomaževič je s svojim izrednim spominom osvetlil marsikateri podatek in okoliščine življenja v “kampu”.
Nepričakovano pa je scenograf in podjetnik Tone Oblak - navdušen in ganjen nad tako zanimivo razstavo -
ob enem izmed panojev spontano podal svoje družinske spomine: kako so bežali kako so se srečali s popolnoma nepoznano družino, s katero so delili usodo; fizično in čustveno mučno pot skoz Ljubelj, skrajno borne razmere, sodelovanje in solidarnost vseh … življenje se je nadaljevalo z vso energijo in navdušenjem kljub tragediji, ki so jo načrtno povzročili komunisti. Publika je v popolni tišini sledila temu pričevanju.
Ogled fotografij in pogovori s sorojaki iz taborišč, katere v nekaterih primerih niso videli že kar nekaj časa, se je razprostrl dolgo v noč.
Nekateri so omenili zanimive slike, ki jih imajo o teh dogodkih; drugi so pogrešali posnetke še iz ostalih avstrijskih taborišč. Arh. Vombergar je omenil, da zaenkrat na starem kontinentu imajo registriranih nad 16.000 fotografij. Se razume, da je ta razstava omejena na reprezentativno močan prikaz. Marsikateri so tudi omenili, da bi bila zelo pozdravljena podobna razstava fotografij iz slovenskih taborišč v Italiji. Možnost ogleda te razstave je bila tudi na nedeljo, 29. maja, po praznovanju Marije Pomagaj in naslednjo nedeljo
po domobranski proslavi. Vedno je bilo presenetljivo visoko število obiskovalcev. Zaradi ganjenosti, srečanje
obiskovalcev z znanci ni ostalo veliko časa, da bi ti zabeležili znane podatke v zvezku, ki je bil na razpolago
z vsako oštevilčeno fotografijo ter da bi v drugem zvezku, ki je tudi spremljal razstavo zapisali vtise ob tem obisku. Za to pa bo dovolj časa, ko bo možnost ogleda te razstave po krajevnih Domovih. Priporočamo obisk in dopolnitev obeh map.
Za uspeh razstave se zahvaljujemo predvsem Rafaelovi družbi, ki je s to gesto pokazala sodelovanje slovenskih organizacij na obeh kontinentih. (K.C.)
Vir: SVOBODNA SLOVENIJA • 23. junija 2011