Celje

9. maja je v Domu sv. Jožefa v Celju Rafaelova družba odprla fotografsko razstavo, arhiv iz življenja Slovencev v povojnih begunskih taboriščih. Razstava obsega čas pred razselitvijo rojakov po svetu, prikazuje zlasti motive iz taborišč v Lienzu in Spitallu na Dravi.

Razstavo je slavnostno odprl msgr. dr. Janez Zdešar, ki je pred otvoritvijo prisotnim predaval o svojih doživetjih in spominih iz časov, ki jih je  preživel v povojnem begunskem taborišču v Lienzu. Janez Zdešar se je rodil 19. maja 1926 v Ljubljani, po osnovni šoli v Marijanišču je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Ljubljani, a je šolanje po šestem letniku zaradi vojne prekinil. Jeseni leta 1943 je vstopil med domobrance (Rupnikov udarni bataljon), po vojni pa doživel teharsko taborišče, iz katerega je 21. junija 1945 pobegnil in bil eden izmed štirih ubežnikov, ki so se rešili, ostalih sedem je bilo ubitih. Nato se je nekaj mesecev skrival v Ljubljani in oktobra 1945 znova pobegnil v Avstrijo, kjer je v taborišču Lienz leta 1946 z maturo končal begunsko klasično gimnazijo.

Konec istega leta je  v Rimu postal gojenec zavoda Germanik in študent na univerzi Gregoriana. Leta 1952 je bil posvečen v duhovnika, študij v Rimu pa je sklenil tri leta pozneje z doktoratom. Nato je bil dve leti kaplan v Wolfsbergu na Koroškem (do 1958), nato pa je na željo škofa dr. Gregorija Rožmana odšel v Nemčijo kot prvi duhovnik za slovenske delavce. Deloval je v Essnu in Oberhausnu v Porurju, leta 1961 pa je odšel v München. Dve leti pozneje je postal delegat slovenskih izseljenskih duhovnikov. Leta 1993 se je upokojil.

V skoraj dve urnem izredno zanimivem predavanju smo z dr. Janezom Zdešarjem podoživljali največji beg slovenskega prebivalstva, ki se je zgodil pred natančno 66 leti. Skušal je odgovoriti na vprašanja, ki se ob tako množičnem begu nehote postavljajo: kaj je te ljudi gnalo, zakaj so zapuščali domovino, kam so šli, kdo je pravzaprav odhajal, kako, pred kom ali čim so bežali, koliko jih je bežalo, iz katerih krajev Slovenije in podobno.

Kakovost in silovitost vere beguncev, vzvišen občutek domoljubja in narodne pripadnosti, skupina naravnih voditeljev, ki so bili zgled drugim beguncem in 550 otrok, za katere so skrbeli, saj so za skupnost pomenili prihodnost, so po mnenju J. Modra korenine taboriščnega čudeža, za katerega je značilna moralna žilavost in presenetljivo okrevanje 6000 ljudi, oropanih vsega.

Slovensko povojno begunstvo velja kot fenomen, pojmu begunstvo daje nove razsežnosti. Slovenska politična emigracija v Avstriji in Italiji je v težkih okoliščinah, v barakarskem okolju in v nemogočih razmerah uresničila vse bistvene strukture urejene družbe, kar naj bi bil dokaz državotvornosti – naroda, ki je bil genocidno napaden.

 Avtor fotografij: Egon Horvat