Špital

Nov izbor arhivskih fotografij v Spittalu ob Dravi

Pobuda, da pripravimo novo razstavo arhivskih fotografij o življenju Slovencev v povojnih begunskih taboriščih na Koroškem, ki bi zajela le motive iz Spittala, je prišla s strani zakoncev Starman, ki z veliko vnemo sledita vsemu, kar govori o povojnem času in begunskih taboriščih na Koroškem in sta najbolj zvesta spremljevalca naših razstav - s svojim bistrim spominom nam vedno priskočita na pomoč pri oblikovanju podnapisov k fotografijam.

Zakonca Starman sta povojno tragedijo doživljala skozi oči osemletne deklice in dvanajstletnega dečka. Tako kot tisoči, sta Majda Šimenc s starimi starši, kasneje se je pridružil še oče, in Lojze Starman s starši in sorodniki leta 1945 zaradi političnih razmer zapustila domovino. Odšli naj bi za nekaj časa, dokler se razmere ne »umirijo«, morda za štirinajst dni. Pa se zgodba ni končala kot so pričakovali. Majda je prvič srečala svojo mamo l. 1957, ko je prišla v Spittal na obisk. Družina na Koroškem in Sloveniji ni bila nikoli v življenju skupaj. Majda je prvič obiskala Slovenijo za silvestrovo l. 1960. Lojze je bil prvič na obisku v Sloveniji l. 1962. Majda in Lojze sta seSpoznala v taborišču, njuna skupna pot se je s poroko začela leta 1958. Ostala sta v Spittalu, kjer sta si ustvarila šest-člansko družino.

Razstava, ki obsega čez 200 fotografij s slovensko-nemškimi podnapisi, je bila postavljena v spittalski farni dvorani, odprta pa na dan župnjiskega praznika 8. junija. Številnim obiskovalcem je bila na ogled do 19. junija. Za postavitev razstave si je izredno prizadeval tudi gospod Willi Gladek, čigar oče je bil ravnotako med begunci v Spittalu, ostala družina pa se mu je pridružila po dvanajstih letih. Slovenska skupnost v Spittalu se z leti manjša, vendar kot pravi g. Gladek so tamkajšnji Slovenci vzorno integrirani, vseeno pa so obdržali svojo identiteto. Veliko zaslugo ima pri tem slovensko dušno pastirstvo.