Tinje na Koroškem

Podobe koroških taborišč znova na Koroškem

Podobe iz slovenskih taborišč v Južni Avstriji še vedno potujejo iz kraja v kraj – znotraj in zunaj meja Slovenije. Prva razstava je bila postavljena v Ljubljani ob stoti obletnici ustanovitve Rafaelove družbe. Novembra 2006. Torej je tudi razstavljanje teh arhivskih fotografij stopilo v jubilejno, peto leto. Prvotna razstava že precej časa ni več edina. Trenutno so na razpolago v štirih različnih postavitvah. Razlike so deloma v vsebinskih poudarkih, večinoma pa v tehničnih rešitvah. Prva in največja, ki je samostoječa, je bila nedavno zaprta v Slovenskih Konjicah in bo prestavljena v Zreče. Druga, ki je trenutno prosta, ima nekoliko Gorenjskega nadiha. Motivi so kaširani. Tretja razstava je najbolj prenosljiva, saj je bila namenjena za letalsko potovanje čez oceane. Slike so samo plastificirane in trenutno čakajo na postavitev v Buenos Airesu. Četrta različica je bila pripravljena za razstavo v Spittalu in zato seveda s posebnim poudarkom na Koroški. Ima tudi dvojezične nemško slovenske podnapise.

Prav ta zadnja različica razstave je bila tretjega februarja v dopolnjeni in razširjeni obliki odprta v Tinjah na Koroškem. Prijazno ji je ponudil prostor Dom Sodalitas, oziroma njegov ravnatelj gospod Jože Kopeinig. Njegova prisrčna dobrodošlica z nekaterimi pričevanjskimi mislimi je vse navzoče, ki so dodobra napolnili dvorano,  uvedla v osrednje predavanje. Gost je bil akad. prof. dr. Kajetan Gantar, ki je osvetlil pomen Koroške za slovenski narod. Najprej kot njegovo zibelko (ustoličevanja knezov, Brižinski spomeniki, Mohorjeva družba), potem pa jo je moral omeniti kot prostor tragedije. Po prvi svetovni vojni plebiscit, po drugi Vetrinj. O tej slovenski tragediji je navedel besede Ivana Cankarja: polovico poštenjakov so pobili, druga polovica pa je zbežala zdoma na tuje. V nadaljevanju je dr. Gantar slikovito opisal težke razmere, v katerih so se znašli domoljubni rojaki zlasti v taboriščih Lienz in Spittal. Žal je čisto prehitro minil odmerjen čas. Na koncu sta bila posebne zahvale deležna zakonca Starman iz Spittala, ki sta že vsa leta od prve razstave naprej Rafaelovi družbi v neprecenljivo pomoč, ko pregledujeta, raziskujeta in popisujeta vsebino neštetih fotografij. Med navzočimi je bilo veliko prič takratnih dogodkov, tako da so se pogovori med starimi in novimi znanci ob postrežbi doma podaljšali še pozno v večer.

Lenart Rihar