Ekskurzija v Slovensko Porabje - prispevek novinarja Jožefa Pavliča

Odlično pripravljen obisk v Porabju, srečanje s tamkajšnjo slovensko manjšino ter ogled krajevnih znamenitosti in zanimivosti

Desetletja sem si želel obiskati Porabje, bil že čisto blizu njega – na Goričkem – a nikoli ni prišlo do tega. Dolgoletna želja se mi je uresničila 30. marca, zadoščal pa je pogled na obvestilo in obenem povabilo Rafaelove družbe iz Ljubljane, objavljeno v Družini, moj telefonski klic, prijaznost in ustrežljivost sodelavke družbe gospe Anamarije Rajk. Sprva mi je rekla, da je avtobus že poln; če bodo dobili takšnega z več sedeži, bo prostor tudi zame. Nazadnje je bil še za mojo ženo Marto, ki si je tudi zaželela iti z menoj.

Malce sem bil negotov zaradi slabe vremenske napovedi – dež ves dan, še posebej v vzhodni Sloveniji, zlasti v Porabju, razmeroma hladno vreme in tudi poplave, vendar me je Anamarija potolažila, naj se ne bojim, saj nas bo avtobus pripeljal čisto blizu cerkva in drugih stavb, ki si jih bomo ogledali. Povrh vsega je bil prav ta dan še mlaj.

Odlično vodenje in razlaga krajev ter znamenitosti, mimo katerih smo se peljali.

Nazadnje ni bilo ne eno ne drugo moteče, je bilo prav prijetno potovati v izbrani družbi, se voziti v ogretem avtobusu. Dežnike smo res morali razpirati in spet naglo zapirati ter otresati, jih puščati pri vratih, a tudi na to smo se hitro navadili. Že takoj spočetka nas je za dolgo pot razpoložil prijazen pozdrav in skrb voditeljice ekskurzije gospe Anamarije, da je vse gladko potekalo; poleg nje tudi samega ravnatelja Rafaelove družbe g. Lenarta Riharja ter sprotnega obveščanja in ozaveščanja hkrati g. Silvestra Gabrščka, nekdanjega državnega tajnika Republike Slovenije na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije. Zelo smo bili veseli, da se je z nami peljala tudi nekdanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu gospa dr. Helena Jaklitsch, in ko nas je od slovensko-madžarske meje spremljala gospa Marijana Sukič, nekdanja urednica lista Porabje in izjemna poznavalka tega mejnega trikotnega območja med Slovenijo, Avstrijo in skrajnim severozahodnim delom Madžarske, ki meji na Goričko.

V Prekmurju smo prisluhnili, kdo so bili tukajšnji pomembni možje.

Do Porabja pa nas je sproti seznanjal z znamenitostmi in zanimivostmi ob naši poti sila razgledani in izobraženi Silvester Gaberšček. Ob njegovi živahni pripovedi smo spoznavali, kako zelo pomembna je bila nekdanja kartuzija Žiče in kako je bilo z njeno obnovo, že prej celjske grofe oz. kneze, med vožnjo po Prekmurju pa predvsem najpomembnejše slovenske duhovnike in druge izobražence v tem delu Slovenije, umetnike, ki so tukaj ustvarjali in zapustili svoja velika dela, med njimi arhitekta Jože Plečnik in njegov učenec Janez Valentinčič, slikarja Stane Kregar in Lojze Perko; pa, seveda, prekmurski rojak mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej in jezikoslovec Vilko Novak. Zvedeli smo tudi, kako pomemben je bil lendavski grad in sama Lendava, ki smo ju tokrat obšli, kajti natrpan program obiska nam ni dopuščal, da bi se tukaj ustavili.

Muzej železne zavese nas je spomnil na nekdaj strogo zavarovano državno mejo.

Prvič smo se na porabskih tleh v t. i. Muzeju železne zavese v Števanovcih. V njem smo videli, kako je bilo tukaj za časa prevlade komunizma v t. i. »Vzhodnem bloku«, iz katerega je bilo silno težko priti na Zahod, celo v nekdanjo Jugoslavijo, vsak nedovoljen poskus prečkanja državne meje pa se je lahko tragično končal oz. bil močno kaznovan. Prebivalci tega dela Porabja so imeli dvojne dokumente, so jih stalno nadzirali, druge ljudi pa ustavljali in pregledovali že daleč pred državno mejo. Ta je sedaj odprta, nismo imeli nobenega pregleda, se pa v Porabje priseljujejo Madžari iz drugih bolj oddaljenih delov države, glavni razlog pa je večji zaslužek za delo v bližnji Avstriji.

Porabski Slovenci pa v glavnem še živijo v sedmih porabskih vaseh: Ajdovci, Dolnji Senik, Gornji Senik, Sakalovci, Slovenska ves, Števanovci in Verica-Ritkarovci. Jih je še okrog 5000.

»Povzpeli« smo se celo na Mali Triglav.

Naslednji postanek smo naredili v Andovcih, kjer smo se »povzpeli« na njihov Mali Triglav, do večje skale s Triglavskega pogorja, ki jo je sem pripeljal za našega očaka navdušeni predsednik domačega Turističnega društva, prebivalci vseh sedmih slovenskih porabskih vasi pa so v znamenju medsebojne povezanosti in navdušenju za vzpon na Triglav dodali kamne. V bližnji hiši smo si ogledali nekdanjo značilno porabsko kmečko hišo, apartmani Triglav pa so zaenkrat še zaprti. »Pohod« na Mali Triglav je trajal kakšnih deset minut in je bil najdaljši med vsem obiskom.

Domačini so nas presenetili z dvema zapetima pesmima.

V Muzeju jezikoslovca in etnologa Avgusta Pavla v mestu Monošter, ustanovljenem leta 1983, nas je z dvema pesmima, zapetima v porabskem slovenskem narečju, presenetil pevski zborček.

V sami stavbi smo si v več prostorih ogledali, kar je bilo nekdaj povezano z življenjem, delom in praznovanji ljudi v teh krajih. Videli smo, da je bilo tukaj zelo razvito lončarstvo, slišali, da so se mnogi s trebuhom za kruhom podali v mesto Betlehem v ameriški Pensilvaniji, kjer so delali v veliki jeklarni, tam zgradili celo dve cerkvi, imeli svoj časopis, razvili bogato družabno in kulturno življenje, danes pa vse to zamira, cerkvi so zaprli, zmanjšuje pa se tudi število priseljenih porabskih Slovencev in s tem ohranjanje šeg in navad. V samem Monoštru in okolici se je ohranilo t. i. »borovo gostivanje«, ki ga skušajo posnemati, neposrečeno, celo Madžari.

Številne je pritegnil prikaz bitke med zmagovito krščansko vojsko in turško 1. avgusta 1664 v bližini mesta, v kateri so Turki utrpeli hude izgube, mnogi utonili v reki Rabi, kamor so jih stisnili manj številčni, a pogumni in drzni krščanski vojščaki.

V Monoštru smo obiskali Muzej Avgusta Pavla in veličastno Marijino cerkev.

V Monoštru nas je zelo presenetila cerkev Marije Vnebovzete, zidana v letih od 1748 do 1764, tretja največja baročna cerkev na Madžarskem. Pred leti so jo temeljito obnovili, zato je še močneje »sijala« v svetlih barvah. Posebej poslikave na njenem stropu, kjer je upodobljena tudi zmaga nad Turki, veličastne pa so tudi velike slike v stranskih oltarjih. Cerkvi je pridružen cistercijanski samostan, sta njena velikost, arhitekturno in slikarsko »razkošje« v povezavi z njimi in njihovem delovanjem v kraju in okolici.

Iz Monoštra smo se, že v smeri Slovenije, prek reke Rabe, po kateri je pokrajina dobila ime, popeljali skozi značilno panonsko naselje Slovenska ves. Razmeroma velike in razkošne hiše in obdelane njive so izpričevale, da so se tukaj naselili in živeli premožnejši ljudje. Vodička Marijana je duhovito pripomnila, da bi jih lahko poimenovali »porabski Gorenjci«.

Po dobrem kosilu ogled Kuharjeve spominske hiše in cerkve sv. Janeza Krstniku v Gornjem Seniku.

Po vožnji skozi Dolnji Senik smo se v Gornjem Seniku po zelo ozki razmeroma strmo dvigajoči in ovinkasti cesti ustavili pri Slovenski vzorčni kmetiji, kjer so nam bogato postregli z domačo hrano in pijačo. Kako jo upravljajo, kaj ponujajo gostom nam je povedal prijazni mladi upravljavec, dekle, ki pomaga pri strežbi,  pa celo zapela slovensko himno v porabščini. Krepko »podprti« smo se ustavili le še v nekdanjem župnišču, danes Kuharjevi spominski hiši, v katerem je bival in deloval tukajšnji »Čedermac« župnik Janoš Kuhar. Kako prizadevno in tudi uspešno, so potrjevali molitveniki in druge knjige v porabski slovenščini, mohorjevke, pesmarice, ohranjeno pohištvo, kipi svetnikov, pisalni stroj in stroj za ciklostilno tiskanje tega, kar je uporabljal pri pouku župljanov. Stavbo so obnovili in v njej ohranili vredno spomina na velikega duhovnika v okviru evropskega projekta tudi s slovensko pomočjo.

V bližnji župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika smo si posebej ogledali križev pot z napisi v stari prekmurščini, pa tudi sliko Božjega služabnika pisatelja Lojzeta Kozarja st., nekdanjega župnika v Odrancih. Cerkev je lepo obnovljena, le maše v njej so zaradi pomanjkanja duhovnikov, ki bi znali madžarsko in porabsko slovenščino obenem, bolj redke. Udeleženci pa, kadar so, klopi so polne, vneto pojejo cerkvene pesmi v domačem jeziku. Nekdaj ni bilo težav glede duhovnikov, sedaj pa so ob splošnem pomanjkanju duhovnih poklicev v Sloveniji in tudi na Madžarskem.

Čakala nas je le še razmeroma mirna in udobna vožnja proti domu ob pojasnilu, kako je danes s poukom v slovenskem jeziku v madžarskih šolah dr. Helene Jaklitsch, ki dobro pozna razmere v madžarsko-slovenskem šolstvu.

Silvester Gaberšček nam je pot domov popestril z razlago, kako je prišlo do postavitve kipa škofu Antonu Martinu Slomšku ob celjski stolnici, za kar, pa še za marsikaj drugega, ima sam zasluge z duhovno in kulturno prebujenimi rojaki. Preden smo se razšli, smo se, kot že prej gospe Sukičevi, vsem, ki so poskrbeli za tako bogato ekskurzijo, zahvalili v besedi in z močnim ploskanjem.

Dobro razpoloženje v avtobusu in prijetna izbrana ter razgledana družba

Vseskozi je bilo čutiti, da je ekskurzija v Porabje tudi človeško zbližala vse tokratne obiskovalce tega dragocenega in prepogosto pozabljenega krasnega konca krajev, kjer še živijo, delajo in ustvarjajo naši rojaki. V smislu njihovega prepričanja in prizadevanja: Slovenci smo bili, smo in bomo ostali. Pri tem si zaslužijo še večjo podporo naše države in številnejše obiske. Kot nam je zatrdila gospa Sukičeva, nas bodo vedno radi sprejeli, nas pozdravili in pogostili. Na nas je, da jih tudi mi razveseljujemo s svojo besedo, pozornostjo in darili.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič