Ekskurzija po sledeh slovenskih beguncev v Italiji

»Vedite, da ni ničesar višjega in močnejšega in bolj zdravega in koristnega za nadaljnje življenje, kot kak dober spomin … Če odnese človek s seboj v življenje mnogo takih spominov, je rešen za vse žive dni …« (Dostojevski, Bratje Karamazovi).

     S slovenskim najbolj tragičnim delom zgodovine sem se prvič srečal v času gimnazijskih let. Postopoma sem odkrival, da je med vojno in po njej najbolj trpel zaveden, sposoben in veren slovenski človek. Tako sem spoznal, da se je nad 40 tisoč Slovencev zaradi strahu pred Titovo vojsko maja 1945 odločilo, da se umakne pred komunistično oblastjo. Čez mejo na Koroško ali v Italijo je uspelo priti nad 25 tisočim v upanju, da se bodo v kratkem vrnili. Žal se večina ni nikoli več vrnila. Slovenija je tako izgubila svojo pomembno elito. Angleži so s Koroške vrnili in s tem poslali v smrt preko deset tisoč domobrancev in civilistov, čeprav so jim govorili, da jih premeščajo v Italijo. Eksodus preostalih je po taboriščih trajal več let. Tu so kot begunci živeli v zelo težkih razmerah, dokler niso odpotovali v nove domovine, večina onkraj Atlantika.

     Razveselil sem se razpisa Rafaelove družbe, da skupaj s Knjižnico Dušana Černeta iz Trsta organizira Ekskurzijo po sledeh slovenskih beguncev v Italiji in obisk italijanskih taborišč. Tako sva se s prijateljem Slavkom zgodaj zjutraj v soboto, 9. novembra, zapeljala iz Maribora v Ljubljano in polna pričakovanj pristala na avtobusu št. 2. Odziv na ekskurzijo je bil velik. Organizator je vsem trem avtobusom zagotovil tri strokovne voditelje, ki so se po avtobusih izmenjavali. Prvi naš vodič je bil časnikar in publicist Ivo Jevnikar. Najprej smo obiskali fašistično in povojno taborišče Višek (Visco), nedaleč od Palmanove. Taborišče oz. vojašnica je od leta 1996 opuščena. Skupaj z županjo smo se sprehodili do spomenika, ki je postavljen ob temeljih porušene manjše cerkvice, in položili venec. Na spomeniku je tudi slovenska plošča, postavljena leta 2009 z napisom: »V žalosten spomin na internirane civiliste …, ki so živeli in umrli v koncentracijskem taborišču od februarja do septembra leta 1943.« Po vojni 4. in 5. maja 1945 se je sem preko Soče mimo Gorice umaknilo deset do petnajst tisoč vojakov, od njih 650 primorskih domobrancev, 250 slovenskih četnikov in 300 civilistov. Zavezniki so vojake razorožili. Slovence so 10. maja premestili v notranjost, v taborišče Monigo pri Trevisu, nam je o tem spregovorila časnikarka Erika Jazbar.

     Druga naša postaja je bila vojašnica Luigi Cadorin v Monigu, med vojno in po vojni koncentracijsko taborišče. Tu smo se udeležili odkritja dveh spominskih plošč, ki so ju postavili na zunanjo steno obzidja vojašnice. Slovesnost je sovpadala s 30. obletnico padca berlinskega zidu. Besedila so napisana v štirih jezikih; italijanščini, angleščini, slovenščini in hrvaščini, v spomin na fizično in moralno trpljenje internirancev v času fašizma za slovenske in hrvaške moške in ženske civiliste. Približno 200 žrtev je umrlo zaradi podhranjenosti, mraza in bolezni, med njimi 53 otrok. Leta 1943 je bila vojašnica tudi taborišče za vojne ujetnike iz Južne Afrike. Po vojni, leta 1945, pa je tu bilo 20 000 beguncev iz vse Evrope, veliko Slovencev in Hrvatov. Po najavi našega obiska so vojaške in civilne oblasti pohitele s pripravo na odkritje spominskih plošč. Tako smo po dolgih desetletjih mi, kot obiskovalci-romarji prvič prišli v te kraje in se spominjali zlasti povojnega begunstva. Pri slovesnosti so sodelovali in imeli govore organi civilne in vojaške oblasti, praporščaki, škof, ki je blagoslovil ploščo. Nagovor je imel posebni gost, naš veleposlanik v Italiji Tomaž Kunstelj. Tako smo se poklonili več tisoč ljudem, ki so bili zaprti za temi zidovi, obdanimi z bodečo žico.

     Po slovesnosti smo se zbrali v kapeli vojašnice, kjer je prof. zgodovine Francesca Meneghetti predstavila prenovljeno monografijo Onstran obzidja, Koncentracijsko taborišče v Trevisu, v kateri je na kratko predstavila raziskovanje, med drugim tudi slovenske medvojne internirance in povojne begunce. Prevajal je Ivo Jevnikar. Z avtorico je sodeloval pri pripravi knjige in napisal tudi uvod.

     Na koncu je zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch spregovorila o povojnih slovenskih beguncih. Raziskovala je o tej tragični usodi naših rojakov in napisala knjigo Slovenski begunci v taboriščih v Italiji: 1945–1949. Število beguncev v Italiji naj bi se gibalo od štiri do pet tisoč. Angleži so 11. in 12. maja 1945 z dvema konvojema tovornjakov prepeljali okoli 1200 beguncev iz taborišča v Vetrinju na Koroškem v to taborišče v Monigo. Pozneje so jih premeščali v druga taborišča po Italiji.

     Dan se je nagnil in organizator nam je omogočil kosilo, kjer smo se lepo okrepčali. Zadnja naša postaja je bila obisk vasice Zerman, cerkve, posvečene sv. Heleni, materi cesarja Konstantina. V tej cerkvi je bilo 17. junija leta 1945 posvečenih sedem novomašnikov, ki so po vojni sem prišli kot begunci. Prebrali so nam dnevniška pričevanja udeležencev, tudi spomine dr. Stanka Janežiča, duhovnika mariborske škofije, preganjanega že od Nemcev, potem pa tudi od komunistov. Opravili smo kratko molitev, blagoslov in ubrano zapeli Marijine pesmi. Predstavili so nam tudi cerkev, župnik pa nas je nato pogostil še v svojem župnišču.

    Večer je že bil, ko smo se poslovili od Zermana in se zapeljali proti Sloveniji. Na naš avtobus je prišla dr. Helena Jaklitsch in nam spregovorila o življenju naših beguncev, njihovi neverjetni volji do duhovnega in fizičnega preživetja. Razmere v taboriščih so bile večinoma težke, pogosto so prve mesece spali na tleh. Higienske razmere slabe, manjkale so sanitarije, tekoča voda in bilo je pomanjkanje hrane. Jugoslovanske oblasti so jih obiskovale in silile k vrnitvi domov. Kljub vsem tem težavam se niso dali. Hitro so se sami organizirali, si med sabo pomagali, organizirali razne dejavnosti, predavanja, tečaje, pevske zbore. Predvsem pa so bili izjemni v organiziranju šolstva, vse od osnovne šole do mature ter v bogati tiskarski dejavnosti. Tri leta so vsak dan tiskali časopise kljub pomanjkanju papirja, vse do odhoda v novo domovino. Imeli so voditelje, ki so v težkih razmerah uspeli motivirati in organizirati življenje rojakov na visoki kulturni in verski ravni.

     Pot proti Sloveniji in domu je tako hitro minila, polna močnih vtisov. Organizatorju se lahko od srca zahvalimo za izjemno uspel organiziran dan, poln globokih doživetij. Kar nekaj predlogov je bilo za nadaljevanje in nadgradnjo ekskurzije, da bi drugo leto obiskali še druga taborišča v Italiji.

                                                                                                                                                                  Štefan Škafar

~ ~ ~

 

 

Vtisi udeležencev

Lepo je bilo, doživeto. Prostori taborišč so danes drugačni, Visco je zapuščen, v Monigu deluje vojašnica. Ravno zato sem hvaležna našim vodičem, ki so stavbam dali zgodbo, zgodovinski okvir in jim vdihnili življenje. Pohvaliti moram samo organizacijo romanja, saj je vse potekalo tekoče in gladko, kar je pri takšni množici ljudi in toliko narejenih kilometrih res velik zalogaj. Rafaelova družba – hvala.
                                                                                                                                                                                 M. B.
 
Čeprav moji predniki in sorodniki niso bili udeleženi pri dogodkih, ki smo jih obeležili, sem šel na to romanje iz prepričanja, da je narodov zgodovinski spomin pomemben del kulturne identitete in da nas to lahko poveže tudi s sosednjimi narodi.
                                                                                                                                                              Dr. Matija Cencelj
 
Ljudje, ki so kljub strašnemu trpljenju ob izgubah najdražjih bili sposobni iz nič ustvariti mednarodno priznane šole, bogato kulturno in versko življenje sredi blata begunskih taborišč, so najžlahtnejši del našega naroda, so duhovno plemstvo, kot zanje reče dr. Andrej Fink, tudi sam rojen v italijanskem begunskem taborišču.
                                                                                                                                                                      Franci Donko
 
Iskreno se vsem zahvaljujem za organizacijo in izvedbo pietetnega obiska obeh fašističnih in begunskih taborišč v Višku in Monigo ter cerkve v Zermanu. Pri zbiranju in raziskovanju pesnjenja med drugo svetovno vojno sem se velikokrat srečala s prvima dvema lokacijama, zato sem lahko znova še toliko bolj podoživljala stiske in bolečine avtorjev, ki so ustvarjali na tistih tleh. Na istih mestih pa so po koncu druge svetovne vojne spet trpeli Slovenci. Kot da prej že ni bilo zadosti hudo!
Preživeli smo milosti poln dan v spomin na trpljenje naših prednikov in rojakov.
                                                                                                                                                         Ddr. Marija Stanonik
 
Globok poklon in iskrena zahvala za zelo dobro pripravljeno ekskurzijo. Hvala za vso organizacijsko skrb in premišljeno načrtovanje porabe časa.
                                                                                                                                                                  Mojca Treven
 
Presenetilo me je, koliko zanimanja je za tovrstna romanja. Najbolj ganljivo se mi je zdelo branje iz dnevnikov, nato pa v živo ogled krajev, kjer so se opisane zgodbe vršile. Pa branje imen in usod novomašnikov iz Zermana.
                                                                                                                                                                     Alma Meglič