Ekskurzija na Kočevsko

Prvo soboto v oktobru smo se z Rafaelovo družbo odpravili na enodnevno ekskurzijo na Kočevsko in se tam podrobneje seznanili z ostanki 600 let stare kulture Kočevarjev. Obiskali smo namreč kočevarski muzej v Občicah, sledili smo potem nekdanjih kočevarskih vasi, si ogledali zaprto območje Kočevske Reke, srečali pa smo se tudi s predstavniki redkih v Sloveniji še živečih Kočevarjev. Prelep sončen dan smo dodobra izkoristili – tako za vsrkavanje novega znanja kot tudi za bogatenje drug z drugim in občudovanje dolenjske pokrajine, odete v jesenske barve.
Več o poteku celotnega dne si preberite v spodnjih zapisih udeležencev ekskurzije, ne spreglejte pa tudi foto vtisov.

 

~ ~ ~

 

Kaj mi je ostalo najbolj v spominu s tega izleta? Najprej lične vasice s čednimi hiškami, ki pa so bile žal le makete v kočevarskem muzeju v Občicah. Nato osamljeni cerkveni zvonik nekdanje cerkve sv. Petra na Toplem vrhu in velika kmetija v Komarni vasi ter podatek, da je v njej odraščal moj someščan, poznani kulturni delavec Pavel Florjančič. Dotaknile so se me ruševine nekdanje šole v prav tako izginuli vasi Štale in bežna tiha poklonitev spominu dveh tam s strani partizanov ubitih učiteljev. Pobožale so me kočevarske pesmi, ki jih je občuteno zapela vokalna skupina Cantate domino v kočevski cerkvi sv. Jerneja. In na koncu, v Kočevski Reki, v cerkvi sv. Janeza Krstnika, me je pretresel velikanski trpeči Kristus (delo kiparja Staneta Jarma) ter še en Jezus v čudovitem vitraju na ozadju veličastnega keliha.
Rafaelova družba z voditeljema g. Lenartom Riharjem in dr. Heleno Jaklitsch nam je pripravila nepozaben izlet, na katerem je vladalo toplo vzdušje odprtosti in uglašenosti, ki ga je okronala prisotnost Johanesa Hansa Jaklitscha, očeta Helene Jaklitsch, ki je s svojim znanjem in izkušnjami vtisnil neizbrisen pečat temu izletu in me utrdil v prepričanju, da dokler živijo takšni ljudje, bo duh njihove kulture živel naprej.

Nika Marenk

 

Najprej smo se ustavili v Občicah, kjer je pod okriljem društva Kočevarjev muzej, ki obiskovalce seznani z zgodovino Kočevarjev, njihovo poselitvijo, jezikom in običaji. Predsednik društva in eden redkih pri nas še živečih Kočevarjev Johanes Hans Jaklitsch nam je povedal, da so Ortenburžani naselili okrog leta 1330 iz vzhodne Tirolske in zgornje Koroške 300 kmetov v neposeljene gozdove med dolinama Čermošnjice in Kolpe in vse do Ribnice. Poseljevanje je potekalo še vse 14. in do konca 15. stoletja, potem pa je bila skupnost že tako močna, da se je lahko sama razvijala. Vrhunec je doživela v 19. stoletju, ko je živelo v več kot 170 vaseh na območju velikem 800 km2 čez 25.000 njenih članov. Imeli so svoja društva, časopise, 1872 pa so v Kočevju ustanovili tudi svojo gimnazijo.
Ker so bili pogoji za kmetovanje in življenje težki, so 1492 dobili »krošnjarski patent«, s katerim jim je bilo dovoljeno krošnjarjenje po deželah cesarstva. Ti stiki z »zunanjim« svetom niso bili dovolj intenzivni, da bi se njihov jezik iz začetka 14. stoletja razvijal skladno z drugimi, temveč je ostal ves čas nespremenjen in se takšen ohranil vse do današnjih dni.
V drugi polovici 19. stoletja so se nekateri Kočevarji že začeli izseljevati, v glavnem v Ameriko. Ob koncu 1. svetovne vojne in s koncem avstro-ogrske monarhije so se začeli za Kočevarje težki časi. Njihov jezik je bil v kraljevini SHS prepovedan, prepovedane so bile tudi njihove šole. Z veliko gospodarsko krizo se je začelo močno izseljevanje, hkrati pa tudi odpor do oblasti, čeprav so skoraj 600 let živeli složno med Slovenci.
V začetku 2. svetovne vojne so bili jeseni 1941 z dekretom preseljeni iz »italijanske province« na mejno področje Reicha, v Posotelje in Posavje, od koder so pred tem izselili Slovence. Ob koncu 2. svetovne vojne so se preživeli umaknili v Avstrijo in Nemčijo, precej pa tudi v ZDA, vendar so se povsod asimilirali in skupnosti,  kakršna je bila, ni nikjer več.
Gospodinje, potomke kočevarskih družin, so nam pripravile še pokušino peciva, pripravljenega po starodavnih kočevarskih receptih.
Gospod Jaklitsch pa nas je popeljal do ostankov treh kočevarskih vasi, ki so bile v bližini. Od vasi Topli vrh je ostal le še zvonik cerkve, ki je sedaj toliko popravljen, da ne propada, od Komarne vasi je ostalo le nekaj zidov, pa tudi od vasi Štale so ostali le temelji šole. Po izselitvi Kočevarjev jeseni 1941 so ostale njihove vasi prazne, zato so jih Italijani požgali. Začel se je propad, ki je bil dokončan po vojni z uničenjem več kot 100 cerkva.
Med vožnjo proti Kočevju smo obiskali še obnovljeno pokopališče v Starem Logu, ki je eno redkih, ki priča o zgodovini tega področja.

Marjan Osterman

 

Kočevarji gotovo spadajo med manj znana poglavja zgodovine slovenskega prostora, zato sem se z veseljem prijavila na ekskurzijo. Širni kočevski gozdovi so prerastli vasi Kočevarjev, njihova polja in vrtove, ki so jih obdelovali vrsto let, vendar če dobro pogledaš, najdeš sledi povsod: cerkveni zvonik, vodnjak, šolske stopnice ... Zanimivo za ogled pa je tudi ohranjeno kočevarsko pokopališče. Kljub temu da sem že pred ekskurzijo kar nekaj vedela o Kočevarjih, me je povsem presenetilo dejstvo, da se je kljub pritiskom po koncu 2. svetovne vojne ohranila govorjena kočevarščina do danes. Kako zanimivo je bilo slišati ta arhaični jezik! Piko na i pa je dodalo še prijetno presenečenje v kočevski cerkvi – vokalna skupina Cantate domino nam je pripravila krajši koncert kočevarskih pesmi, ki se je začel z njihovo himno Kočevarski fant: »Samo enega očeta, eno mater in eno domovino imaš, kočevarski fant!«

Barbara Zalar