Romunili smo po rozejanski

Rafaelova družba v Ljubljani, ki vzorno skrbi za dobre odnose in ohranja stike z našimi rojaki v zamejstvu in po svetu, je spomladi 2025 pripravila zelo zanimivo in poučno ekskurzijo k porabskim Slovencem, jeseni istega leta pa k potomcem Kočevarjev na Kočevskem. Tokrat, 12. septembra 2026, pa k Rezijanom v Rezijo.

To predalpsko 20 km dolgo dolino v severovzhodnem delu Furlanije-Julijske krajine z Naravnim parkom Julijskih Predalp, ki jo na vzhodu na meji s Slovenijo zapirajo Visoki Kanin (2587 m) Velika in Mala Baba (iz Slovenije je teže dostopna iz Učje iz Posočja, laže pa iz Kanalske doline), nam je že med vožnjo iz Ljubljane preko mejnega prehoda Rateče, skozi Trbiž in Tabljo, približal njen dober poznavalec etnolog in sociolog Silvester Gaberšček, nekdanji trikratni državni sekretar na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije.

Kaj je spotoma dodala tudi dr. Helena Jaklitsch, državna sekretarka na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Med drugim nas je v Žabnicah opozorila na rojstno hišo velikega Slovenca duhovnika dr. Lamberta Erlicha, ki je že v času med prvo in drugo svetovno vojno razmišljal o  samostojni državi Sloveniji, a ga je pri tem in drugih velikih projektih zaustavil strel vosovskega likvidatorja.

Tokrat nas je namesto obolele gospe Anamarije Rajk iz Rafaelove družbe vodila njena sodelavka Ana Gregorič, pozdravil pa ravnatelj in direktor omenjene družbe ter odgovorni urednik Naše luči Lenart Rihar; zelo spretno in varno nas je po mestoma zahtevnih, serpentinastih in ozkih rezijanskih cestah vozil voznik Jani.

Sprotna razlaga Silvestra Gaberščka

Dolga, a udobna okrog tri ure trajajoča vožnja do središča rezijanske doline v Ravanci s polurnim postankom na Hrušici, kjer se nam je pridružila gospa Ivanka z avstrijskega Koroškega, nam je prišla ravno prav, da nam je g. Silvester najprej razložil rimsko arheološko najdišče Mošnje, nato Ajdno, poznoantično naselje s cerkvijo, pomen Višarij za Slovence (glavne romarske božje poti pred Brezjami), nekdanje pražupnije Žabnice z umetninami slikarja Toneta Kralja ter pomembnih krajev v Kanalski dolini. Zelo živo nam je v besedi prikazal zgodovino Rezije vse od pripadnosti oglejskemu patriarhatu (benediktinski opatiji Možac) do priključitve kraljevini Italiji leta 1866, etnične in jezikovne posebnosti, zelo bogato ljudsko izročilo, predvsem pa, kakšni so Rezijani in na kaj moramo paziti v pogovoru z njimi.

Rezijanščina je slovensko narečje, Rezijani pa slovansko ljudstvo

Silvester Gaberšček nam je povedal, da je rezijanščina staro slovensko narečje, ki ga Slovenci, če se potrudimo, lahko vsaj deloma, če ne popolnoma razumemo, kar se je izkazalo pozneje, ko nas je na sedežu Kulturnega društva Muzeja Rezijanskih ljudi v Ravanci (Pratu) pozdravil njegov predsednik in naš vodnik po Reziji domačin Sandro Quaglia.

Silvester nas je posebej opozoril, da se mnogi Rezijani nimajo za Slovence. Razlog je bila tudi njihova ozemeljska zaprtost, vplivi močnejših narodov in deželnih (cerkvenih) oblastnikov nanje. V zadnjem obdobju posebej diplomatsko in pridobitniško spretnih Italijanov, prej pa tudi strah pred komunizmom. Nimajo se tudi za Italijane, čeprav ozemeljsko in družbenopolitično spadajo pod nje, marveč lasten narod, ljudstvo. Zaradi tega so tudi razdeljeni med seboj, se prepirajo h komu pravzaprav spadajo, jih je lastnik prve dvojezične italijansko-slovenske osebne izkaznice dobil po grbi. Je pa rezijanščina priznana kot slovensko narečje tako od jezikoslovcev, Slovenije in Italije ter dela njenih prebivalcev, ki so nedvomno slovanskega izvora.

Številni slovenski raziskovalci rezijanskega izročila in ljudskega blaga

Slovencem so rezijansko kulturno, jezikovno in glasbeno bogastvo približali etnolog dr. Milko Matičetov (pesmi Rožice iz Rezije iz leta 1972 in zbirka pravljic Zverinice iz Rezije iz leta 1973, Dvanajst ujcev leta 1974 in Tri botre lisičice leta 1976), skladatelj in jezikoslovec Pavle Merku (zbiral je ljudske pesmi), Mirko Ramovš (za akademsko folklorno skupino France Marolt je zasledoval ljudske plese), dr. Dejan Valentinčič z monografijo Slovenci v Reziji, pa duhovnik Ivan Trinko s svojim pisanjem o Reziji in drugi.

Republika Slovenija ima Rezijane »za svoje«, čeprav govorijo »po naše« – »romunijo po rozejanski«, kar je potrdila tudi z denarno pomočjo pri izgradnji Kulturske hiše (njihovega kulturnega središča) v Ravanci ter ustanovitvi in obnovi Muzeja rezijanskih ljudi v nekdanji Plocovi hiši iz leta 1756 na Solbici (Stolvizza) po katastrofalnem potresu leta 1976.

Izjemno vodenje domačina Sandra Quaglie

Naš zelo prijazen in zgovoren vodnik Sandro je deloma »romunil po rezijanski« deloma govoril slovensko, vmes pa tudi malo italijansko, ko nam je predstavljal v besedi in sliki Rezijo in njene posebnosti. Zlasti jezikovne in v pisavi, narodni noši, jedeh, ki smo jih (česnovo – strokovo juho) pokusili pri kosilu v gostilni Alla Speranza. Naredil je vse, da bi vsaj malo bolj razumeli rezijanski jezik, za kar imajo rezijanščino domačini, sebe pa za narod. Bi jim kar pritrdil. Razložil nam je tudi rozajanski grb (kumun), kako težko je bilo priti do dvojezičnih tabel (župan je temu nasprotoval, nazadnje pa je moral pristati nanje) in kako močno je Rezijane prizadel katastrofalni potres leta 1976; so morali za številne ljudi iz porušenih domov postaviti šotore. Žal so jih na obdelovalni zemlji, ki jo že tako primanjkuje. 

Najbolj nas je navdušil, ko sta s Federicom Lonardijem Pitrinom zaigrala na citiro in bunkulo, zapela rezijanske ljudske pesmi, Sandro pa je z Maro Paletti Bertulawo zaplesal značilni rezijanski ples. Na njegovo povabilo so se jima pridružili najpogumnejši in plesno nadarjeni slovenski izletniki.

V župnijski cerkvi Marije Vnebovzete brez »oltarja k ljudstvu«

Nato nas je Sandro povedel k ogledu župnijske in romarske cerkve Marije Vnebovzete v Ravanci, nam razložil njeno zgodovino, glavni oltar s kipom Marije Vnebovzete (Marija ne gleda ljudi, ampak Jezuščka), razložil napis pod leco. Glavno praznovanje imajo na veliki šmaren, ko pridejo k maši (šmarni miši) Rezijani od blizu in daleč. Imajo enega župnika za več župnij. Ljudje se ne razburjajo, ko mašuje v latinščini, in da je odstranil oltar »k ljudstvu«, saj imajo še lepši pogled na glavni oltar. Pri maši pojejo večinoma domače rezijanske pesmi. Nekaj nam jih je zapel tudi Sandro; posebej mogočno vstajenjsko, zmolil je tudi očenaš po rezijansko. Mi pa smo, ker je bilo ravno poldan, zapeli pesem Je angel Gospodov.

Ogled Muzeja brusačev in Muzeja rezijanskih ljudi na Solbici

Po zelo okusnem kosilu smo se z avtobusom zapeljali še na Solbico (Stolvizza), kjer smo si v dveh skupinah ogledali Muzej brusačev in Muzej rezijanskih ljudi. V prvem nam je predsednik Društva brusačev Domenico Lettig Bertulecu pokazal, kako so rezijanski brusači nekdaj brusili nože, škarje in drugo na brusih na kolesih, ki so jih poganjali z nogami, v drugem pa nam je prijazna Luigia Negro pokazala zadnjo razstavo portretov za Rezijane pomembnih ljudi, povedala pravljico o gradu, graščaku in njegovem sinu in pokazala značilno rezijansko kuhinjo. Kulturno društvo »Muzej rezijanskih ljudi« so ustanovili leta 1995, pomagali pa so slovenski študentje iz Trsta in Gorice ter raziskovalci in strokovnjaki Mladinskega raziskovalnega tabora. Po potresu leta 1976 so začutili, kako je pomembno, da začnejo zbirati etnografsko gradivo, prirejajo razstave, kulturne dogodke in delavnice. Muzej domuje v obnovljeni stavbi, kakršne so bile pred potresom v Breginju. Na vhodni steni je upodobljena pravljičarka Tina Wajtawa/Valentina Pielich (1900–1984), ki si je zapomnila in vedela povedati okoli štiristo pravljic.

Zelo je priljubljeno tudi praznovanje pusta.

Rezijanski brusači so v 19. stoletju in pred prvo svetovno vojno brusili tudi po Sloveniji in na Hrvaškem, vse do Prage, eden je prišel celo do Jeruzalema. Na svojo nekdanjo obrt posebej spomnijo na praznik brusačev drugo nedeljo v avgustu.

Slovenija že in še lahko veliko pomaga Rezijanom

Kako bo z Rezijani in z Rezijo v prihodnje, je težko reči. Danes jih je v vsej Rozajanski dulini v petih glavnih naseljih Na Bili, Ravanci, Njivi, Osojanah in Solbici ter v zaselkih Lipovec, Korito, Učji in drugje le okrog 900; nekdaj jih je bilo več kot 5.000. Rojstev je v vsej dolini le nekaj letno. Številni prebivalci so se pred potresom in po njem izselili; nekateri se vračajo. Na planini pod Kaninom pasejo krave in koze. Vse manj je ljudi, ki še znajo rezijansko. Upanje zbuja gradnja nove šole. Slovenija, posebej Rafaelova družba in Društvo Slovenija v svetu, zelo pomagajo.

Težko pa ni le v Reziji, marveč v vsej Beneški Sloveniji ter pokrajini Benečija Julijska krajina, ker primanjkuje slovenskih duhovnikov. Prav bi bilo, da bi slovenski škofje tja poslali koga od njih, kajti prav slovensko govoreči duhovniki so še posebej skrbeli za ohranjanje slovenskega jezika, pisali, izdajali časopise in knjige v slovenščini.

Danes ljudje še znajo peti slovenske cerkvene pesmi, govoriti slovensko pa vse manj. Tudi narečno. Pomanjkanje slovenskih duhovnikov, italijanska Slovencem nenaklonjena politika, pa tudi premajhna zavest slovenstva in premalo odločno potegovanje za svoje pravice pri zamejskih Slovencih žanjejo slabo žetev. Še dobro, da znajo zavedni Rezijani poskrbeti sami zase, izdajanje svojih knjig, se odpirajo Sloveniji. Številni obiski, kot je bil naš, so zanje zelo pomembni. Zato so nas tako prijazno sprejeli, mi pa smo bili presenečeni nad njihovo gostoljubnostjo, odprtostjo in prijaznostjo. Še se bomo srečali, smo jim zagotovili ob slovesu. Naj tudi ta zapis prispeva k temu! Rezijanski ulici v Ljubljani in v Mariboru sta pohvale vredni, a za Rezijane bo treba narediti še kaj več. 

V gore oz. peš po lepih sprehajalnih poteh po Reziji, med njimi »ta lipi poti«, pa kdaj drugič.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič