Moje delo je potovanje iz vidnega v nevidno

Platno, čopič in barve Jošta Snoja, akademskega slikarja, ponesejo v drug svet, v svet, ki ga le slutimo, v svet, ki hrepeni po smislu. Rahločutno in premišljeno odslikava tako krajinske pejsaže kot se dotika trpljenja in zla, ki ga je prinesel čas povojnih pobojev slovenskemu narodu. Z umetnostjo, v kateri se prepletata zlo in transcendentni elementi odrešenja spodbuja refleksijo in boleče zgodovinske teme povzdigne na simbolno raven. Življenjske preizkušnje so ga obrusile že v mladosti in ga odpeljale v svet umetnosti. S skrbno odmerjenimi barvami v svojih delih ustvarja svetlobo, ki je bistven element njegovih del. Ta gledalca nagovarjajo z lepoto, umirjenostjo; nevidno postane otipljivo, umetnina pa ni več  le predmet, ampak prostor srečanja med opazovalcem in presežnim.

 

Izhajate iz družine, ki ji umetniški in teološki svet nista tuja. Kako vas je to oblikovalo?

Gotovo me je to oblikovalo. Vsi smo na neki način bogoiskalci. Jaz pa sem šel svojo pot. V svoji kritičnosti in uporu proti očetu in njegovemu krogu sem iskal še bolj radikalno, temeljito, žal pa tudi samouničevalno. Vera je najprej prišla do mene prek očeta. Sam je zagovarjal, da Bog obstaja, in hodil k maši tudi v času komunistične represije, uveljavljanja ateizma in preganjanja vere. Dal nas je k verouku, in ko so mene kot otroka vprašali, koga imam najraje, sem rekel: najprej Boga, potem starše.

Moja vera se je delno porušila, ko sta se starša pri mojih enajstih letih ločila. Do Boga sem ohranjal neki skrivnosten, tih odnos. Ko sem se kasneje začel bolj zavedati sebe in pri petnajstih, šestnajstih letih začel ustvarjati, sem čutil, da je Božja iskra – navdih, duh, ki me žene – nekaj, kar prihaja od Boga. V študentskih letih, ko sem spet iskal smisel in eksistencialni odgovor, sem se znova obrnil k Bogu. Takrat sem z mamo bolj poglabljal vero. Ona jo je kasneje tudi sama našla in se pri triinštiridesetih dala krstiti.

Kaj pa umetniški svet?

Kar zadeva umetniško podlago, je ta gotovo prišla prek očeta, saj sem odraščal v umetniškem okolju. V naši družini sicer ni bilo slikarjev, vendar sem prepričan, da brez takega okolja, brez dovzetnosti za umetnost in podpore doma ne bi postal umetnik. Nekaj imam očitno tudi v rodu: edino stric moje babice je bil šolan kipar, ki se je pozneje preživljal s fotografijo in je sodeloval s Plečnikom, ko je ta v Zagrebu gradil cerkev. Po tej strani – prek babice Vere – sem podedoval umetniški talent.

Hkrati pa verjamem, da se brez ločitve staršev in težkih okoliščin verjetno ne bi začel ukvarjati z umetnostjo. To je bil na neki način beg pred svetom, hkrati pa predelava, transformacija manjka in bolečine, ki ju otrok nezavedno nosi v sebi. Z umetnostjo sem začel preobražati to praznino, to bolečino. Takrat se tega še nisem zavedal, a bil sem močno usmerjen v to. Čutil sem, kot da nimam ničesar, zato sem pri Bogu iskal podporo in zaledje.

 

Vaš oče, Jože Snoj, je bil pomemben slovenski pisatelj, pesnik in esejist, ki je v svojih delih pogosto raziskoval eksistencialna in duhovna vprašanja. Kako so njegova literarna dela vplivala na vaše razumevanje umetnosti in duhovnosti?

Ne bi mogel reči, da me je kakšno njegovo delo zaznamovalo. Prebral sem njegove romane, kot sta Fuga v križu in Gavžen hrib, poznal njegove pesmi. Mislim, da je bil dober in nadarjen pesnik, čeprav mi ni ustrezala njegova pretirana kompliciranost izražanja. Tudi romane je pisal skoraj na način poezije, kar se ni skladalo z mano. Sam je ob koncu življenja rekel, da drugače ne zna. Moje kritično stališče do njegovih del je prav to – da je v izražanju preveč umetelen.

Name je vplival predvsem njegov pogled, da sta slikarstvo in literatura povezana in da umetnost ne more biti larpurlartistična, sama sebi namen, kot v modernistični ideologiji, ki včasih izprazni vsebino. Od začetka sem vedel, da želim izražati ta svet, čeprav še nisem vedel, da bom posegel tudi v zgodovinske teme. V središču mojega slikarstva je bil Jezus. Kristusa sem doživljal drugače kot oče – zame je bila njegova skrivnost zadnja instanca umetnosti in duhovnosti. Čutil sem, da je izvor umetnosti v duhu, v duhovnem, in na koncu v Kristusu. To sem takrat doživel, vedel in v to sem trdno veroval.

Moje slikarstvo je kristocentrično, tudi ko slikam pokrajine. Od očeta pa sem dobil tisto prvo odskočno desko za iskanje presežnega. Čeprav se z njegovo mislijo ali filozofijo nisem zadovoljil, brez njegovega notranjega iskanja tudi sam verjetno ne bi stopil na to pot.

 

Česa se spominjate iz vajinih pogovorov?

Z očetom sva se v mladosti, v tistih prvih letih mojega ustvarjanja, pa tudi še en del na akademiji, veliko pogovarjala o umetnosti, o vprašanju umetnosti. In vedno je poudarjal, da je umetnost nekaj presežnega, govoril je tudi o nekem »premiku«. Da mora biti v nekem opisovanju realnosti ali v barvah neki »premik« in to bi sedaj lahko z Berdjajevim dopolnil, da gre za preboj v drugi svet, da je lepota drugega sveta, ki jo čutimo že tukaj.

V tem smislu sem mu hvaležen, saj drugače ne bi imel nikogar, ki bi me na to opozoril. Tudi sam sem imel močno religiozno prvino, iskanje. Na neki način smo bili vsi bogoiskalci. Vendar njegova dela niso neposredno vplivala name. Tudi njegova vera ali filozofija, ki je bila blizu gnostičnemu mišljenju, name ni vplivala. Vedno sem čutil, da to zame ni resnično, in sem šel svojo pot ter se od tega distanciral. Ni mi nasprotoval, še več: poslušal me je in me proti koncu svojega življenja cenil kot umetnika. Ko sem mu kazal slike, je pogosto, ležeč na kavču, ob njih očarano zavzdihnil. Cenil je moje slike in tudi mojo duhovno pot.

Veliko sva se pogovarjala o slikarstvu, literaturi in njunem prepletanju. O tem, kako mora imeti umetnost neki pomen. Da moraš imeti svetu nekaj povedati. Mlad človek še nima veliko povedati svetu, a kasneje, ko sem se navezal na biblične teme in sakralno slikarstvo, sem počasi začel govoriti iz lastnega izkustva. Takrat je bila moja močna usmeritev v biblično slikarstvo morda zanj že nekoliko preveč; veliko sem namreč o tem razmišljal in študiral. Zato so mu bile ljubše moje krajine – v njih je čutil nekaj presežnega. V nekem romanu je celo zapisal, da prek Kristusovih obličij slikam svoj avtoportret. Na psihološki ravni je morda nekaj resnice, na duhovni pa tega ne bi rekel.

 

Kakšen je bil vaš osebni odnos z očetom kot umetnikom? Sta se kdaj pogovarjala o tem, kako se literatura in slikarstvo prepletata pri obravnavi zgodovinskih ali moralnih vprašanj?

V srednji šoli in na akademiji sva se veliko pogovarjala o vprašanjih umetnosti, slikarstva, o temah, o presežnem – kaj to sploh je. Po ločitvi staršev se je najin odnos malce ohladil in najini stiki niso bili tako pogosti, vendar sva se kasneje spet našla. On je občudoval moje slike, včasih je kar obstal in vzdihnil. On je bil prvi, ki je rekel, da bom moral enkrat najti neko temo, ki je presežna. Govoril je o premiku, za katerega še nisem vedel, kaj pomeni. Se pravi, da mora biti nekaj v barvi, kar premakne v nadrealno. Ob koncu njegovega življenja sem z njegove strani dobil potrditev, da sem dober umetnik, slikar in tudi človek.

 

Kako bi opredelili njegov in svoj odnos do slovenstva, slovenske države? Kako ste videli njegov duhovni (in morda »družbenopolitični«) razvoj?

On je napisal besedilo v 57. številki Nove revije, kjer je bil predstavljen nacionalni program. Bil je edini avtor, ki je pokril področje krščanstva – nihče drug se ni ukvarjal s tem vprašanjem. Napisal je vizijo modernega kristjana. Odkar sem ta besedila prebral, je minilo že štirideset let. Seveda pa je bil tudi zagovornik samostojne Slovenije.

Oče je bil del skupine zgodovinarjev, filozofov in literatov, ki so v okviru Nove revije pripravili nacionalni program. Njegov prispevek je bil ravno o modernem kristjanu in modernem krščanstvu. V mladosti sem poznal in srečeval te može – to je bil čas, ko sem bil še v srednji šoli ali na akademiji. V tej atmosferi sem odraščal in ideja samostojne Slovenije se mi je zdela nekaj povsem normalnega. Tudi ko so bili zaprti četverica – Janša, Borštner in ostali – sem šel iz akademije na protest na Roško, pred vrata zapora. Ne spomnim se več vseh podrobnosti, a šli smo.

 

Vaš odnos do slovenstva, naše preteklosti se je z leti verjetno poglabljal …

Šele v zrelejših letih sem se sam začel ukvarjati s temo povojnih pobojev in sem se vrnil k tem temam. Prepričan sem, da je moj oče iz večnosti vesel tega. Videl je moje prve slike – med letoma 2013 in 2015 – ko sem začel slikati prizore iz Hude jame. Ne spomnim se natančno njegovih besed, a vem, da je to močno pozdravil.

Po mnogih letih, ko sem bil umaknjen v sakralni svet, sakralno slikarstvo in duhovno iskanje, sem se ponovno dotaknil realnosti naše zgodovine in začel pričevati o zamolčani resnici. To je moj slikarski in človeški doprinos k ozdravljenju naroda in njegovem napredovanju. Narod je zaradi teh pobojev ranjen in mu manjka spoznanja – razen delu ljudi, ki je zelo podprl moje slike, zaradi česar so postale aktualne. Prek njih pričujem o resnici.

Odnos do Slovenije, slovenstva, samostojnosti in zamolčane resnice je k meni začel prihajati že v osemdesetih letih, še v času komunizma. Vedel sem več kot povprečen Slovenec, vendar se tedaj s tem še nisem intenzivno ukvarjal. K tem temam sem se vrnil kasneje, z večjo zrelostjo. Gotovo je ta zavest do mene prišla prek očeta.

 

Po izobrazbi ste akademski slikar, diplomirali ste leta 1993 na ALU pri prof. Gustavu Gnamušu na temo Imago Pietatis. Zakaj ste se odločili za študij slikarstva?

Zakaj sem se odločil za slikarstvo? Počutil sem se – in se še vedno – popolnoma slikar, prvinsko in po daru. Nisem videl ničesar drugega kot to. Občutek ustvarjanja mi daje neko polnost v življenju; če ne slikam, mi nekaj manjka. Nikoli nisem razmišljal, kako bom kasneje preživel od slikarstva, in nihče me ni na to navajal. V meni ni bilo zavestne preračunljivosti, zaradi česar sem večkrat tvegal glede materialnega preživetja.

 

Kakšni so bili vaši prvi koraki v slikarstvu?

 

Kaj vam je prinesel čas študija?

V času študija na akademiji, pod vodstvom profesorja Gnamuša, sem se srečal z vsemi glavnimi modernističnimi tokovi v slikarstvu in skušal »predihati« vsakega od njih, kakor nam je profesor svetoval. Preizkušal sem se v fovizmu, kubizmu, informelu, gradil sliko kot kolaž in uporabljal različne materiale. To raziskovanje slogov me je na koncu pripeljalo nazaj k figuraliki, k posnemanju narave.

Ko sem imel močno živo vero v Kristusa, posebej v evharistiji, sem čutil, da lahko njegovo skrivnost izrazim le skozi figuraliko. Njegova podoba, njegova lepota in nežnost so se mi začele razodevati na zelo nežen način. Brez realizma, brez posnemanja narave tega nisem mogel izraziti.

Dolgo sem nihal med figuraliko, bolj abstraktno obliko in realizmom. Trajalo je vsaj trideset let, da sem našel svoj izraz in se iz modernizma vrnil k zame bolj fascinantnemu slikarstvu, postmodernizmu, predelavi. Šele po treh desetletjih sem prišel do sinteze med starim in novim: k posnemanju narave, ki je hkrati že preoblikovana, notranje predelana.

 

1998 ste diplomirali na Teološki fakulteti v Ljubljani, 2008 pa ste končali tudi štiriletni študij sakralne kulturne dediščine na papeški univerzi Gregoriani. Zakaj ste se odločili za pot duhovništva?

Po eksistencialni krizi, ki sem jo doživel v času akademije, sem iskal Boga in ga našel v evharistiji. To je bilo zelo močno obdobje mojega življenja, ko me je Božja navzočnost povsem prevzela. Imel sem globoko vero – in jo imam še danes. Sledila pa so leta preizkušnje: preveč sem se postil, želel sem se očistiti s pretirano askezo, padel v anoreksijo in komaj preživel. Po tej izkušnji sem zaključil akademijo, vendar sem bil zelo slaboten in sem se umikal od vsega.

Čutil sem, da umetnost postavljam na prvo mesto, da jo preveč malikujem, zato sem jo želel dati na svoje mesto – za Boga. V tistem času sem si kot mlad, globoko veren fant želel služiti Bogu, poln entuziazma. Kot bi rekel Dostojevski o Aljoši – tudi on ni imel pravega poklica za meništvo, pa vendar je želel iti tja.

Tako sem se odločil za duhovniško pot in verjel, da bom lahko združil slikarstvo in duhovništvo. Tu sem se zmotil. Danes vidim, da je bil to moj beg od sveta: želel sem se skriti v Bogu, v evharistiji, bežal sem pred svojim umetniškim poslanstvom – in, kot mi je kasneje rekel oče, tudi pred ženskami. To pa ni pravi temelj za duhovniški poklic.

Lahko bi bil preprosto laik, ki živi iz evharistije in molitve – in to bi bilo dobro. Tako danes razumem stvari in tako tudi živim naprej.

 

Ste imeli priložnost poslikati kakšne liturgične prostore?

Imel sem nekaj priložnosti za poslikavo liturgičnih prostorov, vendar v petnajstih, dvajsetih letih razmeroma malo. Po študiju v Rimu, ko sem postal resnično usposobljen za liturgično umetnost, sem upal, da bo tega več. Ko sem vstopil v bogoslovje, mi je nadškof Šuštar čestital za naziv akademskega slikarja in zapisal, da bom lahko razvijal ta talent. Kasneje se je izkazalo, da to ni mogoče. Le posamezni duhovniki so mi kdaj dali kakšno naročilo. V približno dvajsetih letih sem imel tri ali štiri projekte, sam pa sem bil pripravljen na neprimerno več. To sem takrat doživel kot veliko razočaranje, ki me je zelo prizadelo.

 

Si danes še želite ustvarjati za sakralne prostore?

Če bi se danes pojavila kakšna priložnost, bi se z veseljem lotil sakralnih slik za liturgične prostore. Na tem področju imam veliko znanja, tudi veliko sem študiral. Poznam celoten teološki program, zgodovino umetnosti na Zahodu v Katoliški Cerkvi in tudi pravoslavno umetnost na Vzhodu. Poznam te programe, vso ikonografijo; to sem leta študiral, predvsem na Gregoriani v Rimu, kjer sem zaključil študij sakralne kulturne dediščine Cerkve. Ko sem po študiju prišel v Slovenijo, sem si želel, da bi se pretežno ukvarjal s tem, saj čutim, da je to moje poslanstvo. Doživel pa sem veliko razočaranje, da je bilo to nezdružljivo s situacijo v slovenskem prostoru. Tudi danes bi se z veseljem lotil kakšnih liturgičnih slik, ki bi bile del liturgičnega prostora – novih, a hkrati ukoreninjenih v stari ikonografski tradiciji. Če naštejem tri, štiri stvari, ki sem jih ustvaril do sedaj: naredil sem vitraj Svete Trojice v cerkvi svete Terezije na Kodeljevem, potem sem poslikal prezbiterij Svete družine v Mostah, na Poljanah pri svetem Jožefu pa so mi jezuiti zaupali poslikavo svete kapele.

 

Lahko poveste kaj več o kakšnem projektu, ki vam je še posebej pri srcu.

V šestih letih bivanja v Šmartnem ob Savi pri Ljubljani sem skupaj z dvema prijateljema, arhitektko in kiparjem, oblikoval zanimivo kapelo z zelo skromnimi denarnimi sredstvi – neke vrste arte povera v liturgični umetnosti. Takrat sem pri oblikovanju kapele uporabil predvsem zelo skromna sredstva, veliko elementov pa sem moral financirati sam. Izjema je bil bronasti tabernakelj, ki predstavlja evharistijo kot ogenj in ga je izvedel kipar Edo Dolinar. Vse ostalo sem naredil z zelo skromnimi sredstvi in financiral sam.

Kapela stoji v župnišču in je majhna. Vse štiri stene sem poslikal s portreti svetnikov. Oltar, skoraj tono težak, je narejen iz odpadnega kanarskega marmorja, ki je bil cenovno bolj dostopen. Pod njim je kip deteta Jezusa, ki predstavlja Jezusovo rojstvo, izdelal ga je kipar Edo Dolinar. To je predstavljalo sakralno os in središče prostora – dete Jezus, oltar in nad njim je iz patinirane gline visel Kristusov korpus s križanjem. Tabernakelj iz brona ponazarja evharistijo kot notranji, duhovni ogenj; ob njem stoji Marija, ki z rokami v drži češčenja kaže na Jezusa.

V kapeli so tudi napisi mojih priljubljenih svetnikov in avtorjev: npr. Efrema Sirskega o evharistiji kot ognju, ali Balantičeve besede, ob katerih je tudi njegov portret. Prisotni so pater Pij, sv. Frančišek in Klara in drugi. Prostor je z arte povera sredstvi arhitekturno oblikovala Andreja Kastelec; nastal je v skupni refleksiji in v duhu preprostosti, ki nosi globino. Zelo sem vesel, da sem v tako skromnih razmerah lahko uresničil to, na kar sem se dolga leta pripravljal in študiral. Kaj takega bi z veseljem še naredil.

 

Kaj ste imeli radi pri duhovniškem poslanstvu?

Pravzaprav sem imel rad samo evharistijo in njeno navzočnost. Vse, kar je zunanje duhovniškega, pa mi ni ustrezalo in se nikoli nisem privadil na to.

 

Ali ste dolgo bili notranji boj med obema poklicema – slikarstvom in duhovništvom?

Ja, gotovo. Čeprav je evharistija še vedno zame vir življenja, sem čutil razkorak med obema poklicema. Z leti sem imel vse več želje, da bi slikal, vendar zaradi duhovništva in vseh opravil nisem mogel. Slikarstvo zahteva popolno posvečenost, molitveno in premišljevalno osredotočenost na teme, ki jih slikam. Z duhovništvom se je lepo ujelo takrat, ko sem premišljeval in govoril o liturgičnih temah ter hkrati tudi slikal. Pri meni pa je prišlo do prevelikega razkoraka; samo v slikarstvu se počutim, da živim, da sem ustvarjalen. Samo tam čutim polnost življenja, čeprav je evharistija zame vir duhovnega življenja in to ostaja tudi po izstopu iz duhovništva.

 

Postopek laizacije je bil hitro zaključen. Poklic umetnika je vaše poslanstvo. Čeprav niste več duhovnik, niste izgubili vere. Kakšen je vaš odnos do vere, Boga, nenazadnje tudi Cerkve?

Po zelo slabem odnosu z mamo v mladosti sem se ji kasneje, ko smo skupaj poglabljali vero, želel približati. Morda sem se podzavestno tudi zato odločil za duhovništvo, da bi ji ugodil. To pa gotovo ni pravi temelj za duhovništvo; to ni bil pravi poklic zame. In ko sem to napisal, je odgovor iz Rima o razrešitvi duhovniškega stanu prišel zelo hitro, v približno treh mesecih.

Po toliko letih lahko rečem, da gre pri meni, ravno nasprotno, za porast vere. To, da duhovnik izgubi vero in odide, je možno, je pa tudi stereotip. Sam imam globoko vero, ki se je v tem času še poglobila. Nekatere stvari so odpadle, kot na primer tip asketske duhovnosti, ki v mojem primeru ni bil ustrezen. Prek celotne izkušnje sem dobil bolj zrel odnos do Boga; zame je bil to neki nov začetek preizkušnje, neko čiščenje nečesa, kar ni bilo moje, kar sem pridobil in mislil, da moram vzdrževati. V resnici gre pri meni nov začetek, novo življenje v Bogu. Čutil sem, da me Bog ni zapustil; ob odločitvi o izstopu sem čutil notranjo potrditev in da je Bog z mano, da me blagoslavlja v mojem ustvarjanju.

Sad izkušnje duhovništva je gotovo tudi to, da sem po duhovništvu ogromno ustvarjal in pri tem čutil Boga. Ljudje mi potrjujejo, da v mojih slikah čutijo to dimenzijo, Božji pogled in toplino. Če ne bi šel po poti duhovništva, se moje slikarstvo prav gotovo ne bi razvilo v to smer, kot se je. Dejstvo, da mi je bilo očitno v neki točki življenja namenjeno duhovništvo, zame ostaja skrivnost. Veliko o tem premišljujem, se pogovarjam, vendar bomo nekatere stvari najverjetneje razumeli šele na onem svetu, pri Bogu, v Božjem objemu.

 

Kakšen pa je po vašem mnenju danes odnos Cerkve do umetnika?

Če vzamemo izraz Cerkev v širšem pomenu besede, se pravi vsi kristjani, ljudje, ne pa strukture, je njen odnos do umetnosti lep in spodbuden. Prav kristjani so tisti, ki največkrat prepoznajo duhovno razsežnost mojih del. Pogosto mi povedo, da jim slike prinašajo svetlobo, toplino in občutek Božjega pogleda, ki jih spremlja v vsakdanu. Veliko njih sem spoznal skozi duhovniško službo, iz teh srečanj so se rodile dragocene vezi – in tudi želja po umetninah, ki v njihov dom prinašajo molitev v barvah. Marijine podobe, Jezusova obličja in ikonski motivi so presenetljivo hitro našli svoje nove domove; skoraj nobeno od teh del ne ostane pri meni, kar mi je v veliko spodbudo.

Zdi se mi, da je Cerkev danes do umetnika odprta: še vedno potrebuje umetnost, ki nagovarja dušo. In lepo je videti, koliko ljudi želi imeti v svojem življenju košček takšne duhovne lepote.

 

Lahko živite samo od umetnosti?

V preteklih letih ste tudi predavali. Se pedagoškemu delu posvečate tudi danes?

Imam vse pedagoške izpite z akademije za likovnega učitelja in še študij v Rimu, torej fakulteto, ki sem jo zaključil z magisterijem, kar mi je dalo precej znanja o vzhodni in zahodni sakralni umetnosti. Vendar se zaradi zdravja takrat nisem mogel posvetiti pedagoškemu delu. Nekoliko kasneje sem imel tri leta sklop predavanj v trnovski župniji in v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani na temo religij in umetnosti: pregled čez vso zgodovino človeštva in umetnosti.

Po mojem zdajšnjem vtisu je bila to Božja previdnost, sicer se ne bi dovolj posvetil slikarstvu. V meni pa je izključno samo strast po ustvarjanju, in to ustvarjanju nečesa novega v slikarstvu. Sedaj imam na svojih razstavah kratke nagovore in intervjuje, in to je dovolj.

 

Leta 2013 ste začeli ustvarjati cikel, posvečen Hudi jami. Kaj je bil povod za to? Kaj vas je nagovorilo? Morda kakšen konkreten dogodek?

Bil je navdih. Nekoliko sem poznal zgodovino, vedel sem za poboje že od osemdesetih let naprej. Začel sem z motivom Jezusa, ki se sklanja k žrtvi, jo prime za roko in jo vleče navzgor. Motiv je parafraza na vzhodni motiv vstajenja, kjer gre Kristus v predpekel in povleče Adama in Evo v odrešenje.

Po prvih dveh slikah na to temo sem imel možnost, da obiščem Hudo jamo in to me je zaznamovalo, da sem nadaljeval s celo serijo slik. Zgodovinar Jože Dežman mi je posredoval fotografije od prvih odkritij Hude jame in tudi sam sem fotografiral, ko sem bil prvič tam, npr. lobanje v plastičnih zabojih.

 

Tej tematiki se posvečate zadnjih dvanajst let. Zdi se, da so slike z začetka tega obdobja temačnejše od zdajšnjih, s slednjih sije več svetlobe. Kako bi opisali svoj ustvarjalni izraz skozi ta leta?

Prvi ciklus slik sem ustvaril med letoma 2013 in 2015. Ta je temačnejši, bolj kruto realističen in z malo svetlobe, ki pomeni izhod iz teme in tudi Božjo prisotnost. Nato je sledil osemletni premor. Pred razstavo v Šentjoštu sem bil ponovno spodbujen, da se lotim te teme. Dopolnil sem stare slike in se teh prizorov lotil na svetlejši in bolj simboličen način. Se pravi, da se v sliki združujeta naravno in nadnaravno – na primer prizor brezna in transcendentni del, kjer so figure, ki letijo v nebo, ali pa žrtvovano Jagnje, simbol Kristusa, pa tudi otroške figure, ki se dvigajo in simbolizirajo življenje.

Moje slike zadnjega obdobja so drugačne, svetlejše, z novo simboliko; prepletata se kruto-realistični in transcendentni del, združujem naravno in nadnaravno, da bi prišlo do poveličanja. Te slike so spodbuda, da tisti, ki zmorejo to doživljati in sprejemati, tudi sami to izrazijo in izročijo Bogu, ki je edini, ki lahko ozdravlja. Tako bodo lahko tudi sami začeli ozdravljati.

 

Se vam zdi, da se je do te tematike spremenil tudi odnos družbe?

Ja, v desetih letih je prišlo do spremembe odnosa družbe. Takrat ni bilo posebnega zanimanja ali pa moje slike še niso bile tako razvite. Čutim, da je zdaj, po osemdesetih letih, prišel čas, ko je potrebno reflektirati te dogodke, ki so najhujše zlo dejanje v naši slovenski zgodovini – odpreti rane, se pogovarjati, prek umetnosti tudi »kričati«, zato da bi se te rane lahko začele celiti. Danes sem z razstavami povabljen po vsej Sloveniji, po župnijah, razstaviščih in galerijah.

Na razstavah imamo tudi spremljevalne dogodke. Na primer, na Rakeku je predaval zgodovinar dr. Jože Možina o resnici in spravi, v Višnji Gori pa psiholog in psihoterapevt dr. Miran Možina o povojnih travmah in njihovih posledicah. Tako s spremljevalnimi dogodki, predavanji in razstavami spodbujamo, da se o tej tematiki govori in premišljuje. Ljudje se na razstavah odpirajo in povedo svoje zgodbe. Reakcije so različne: nekateri se odprejo in ne nehajo govoriti, drugi pa molčijo in ne zmorejo spregovoriti. V vsakem primeru so odzivi močni. Starejše generacije pogosto težko spregovorijo o tem; slike so močne in jih ne bi radi gledali, vendar tudi oni nosijo posledice teh dogajanj.

 

Vaša dela vzpostavljajo odnos do zla, ki se je zgodilo pri nas pred osemdesetimi leti in še vedno ni dobilo pravega epiloga. Kakšna je vloga umetnosti pri ozdravitvi slovenske družbe?

Vloga umetnosti je močna in, kakor vidim, nagovarja ljudi. Sem praktično edini umetnik, ki se je pri nas posvetil tem temam. Tudi drugod po Evropi ni resnejših umetnikov, ki bi v svojih delih reflektirali Auschwitz ali poboje, ki so jih nacisti izvajali nad Judi v Belorusiji, Ukrajini in Rusiji. Nekaj je v sedemdesetih letih v Nemčiji storil slikar Anselm Kiefer, ki je s slikami povzročil, da so v Nemčiji po obdobju molka začeli reflektirati nacistično preteklost. Tudi to je vloga umetnosti. Zakaj bi bila umetnost popolnoma ločena od življenja in od zgodovine naroda? Današnji umetniki so, posplošeno rečeno, povsem ločeni od zgodovine.

Omenim naj še našega umetnika Zorana Mušiča, ki je po petindvajsetih letih, ko je prišel iz Dachaua, v ciklu Nismo poslednji naslikal trupla in vse, kar je videl v Dachauu in kar ga je pretreslo. Umetnik je to nosil v sebi in je po dolgem času moral — na srečo in hvalabogu — to izraziti, vsa doživljanja in travme. On je lahko primer, da je potrebno to narediti, dati ven. Ni pa bilo umetnika, ki bi poboje na naših tleh na ta način predstavil.

Umetnost ima gotovo drugačno vlogo kot npr. pogovori v podkastih ali intervjujih, čeprav so tudi ti potrebni. Umetnost ima to prednost, da te stvari povzdigne na drug nivo; v njeni naravi je, da temo povzdigne na sublimen nivo, da poskuša s svojo močjo prikazati dogajanje v Božjem območju. Ne gre za politični nivo ali zgolj govorjenje o teh stvareh, ampak se v sami umetnosti dogaja ali nakazuje odrešenje. Prek lepote umetnosti se človek lažje sooča s težjimi tematikami; slike so v tem primeru bolj varne, simbolične, transcendentne, kot pa golo realistično govorjenje.

 

Zakaj je ta tema še vedno tako malo prisotna v umetniškem diskurzu?

Pravzaprav nihče še ni tako intenzivno obravnaval pobojev, ki so se zgodili na naših tleh. Umetniki bi se morali vprašati, ali so v stiku s sabo, s svojim izvorom, narodom, iz katerega izhajajo. Lažje se je obrniti navzven in v trendovski umetnosti iskati neki umetni svet, ki je le redko izraz, ekspresija notranjosti, osebe in posledično naroda, prostora in pogojev, v katerih smo se rodili. Lažje je reči »pozabimo« in potisniti travme, ki se po veji medicine, imenovani epigenetika, prenašajo na naslednje generacije, pod preprogo, v podzavest. Toda podzavest v človeku deluje in se ne more izogniti potlačenim travmam. Jaz sem se izrazil in »kričal« s temi slikami — v imenu teh pobitih in v imenu naroda.

Želel bi si tudi, da bi te slike prišle v tujino, k Slovencem po svetu, da bi omogočile refleksijo, poglobitev odnosa do teh tem in prinesle več svetlobe ter ozdravljenja v duše naših rojakov. Prav tako v Evropo — do narodov, ki imajo tudi težko zgodovino ali so povzročili te stvari — saj je to vprašanje v Evropi še vedno zelo aktualno.

 

Imate veliko stikov z umetniškim svetom; kako se oni odzivajo na vaše delo?

Vse več imam pozitivnih, močnih odzivov na te slike. Tudi slikarji se odzivajo nanje; želim si še več povezanosti s Slovenci in z umetniškim svetom. Vesel bi bil tudi kakšne skupinske razstave z drugimi umetniki na to temo. Prav tako bi bil vesel, če bi slike s tematiko povojnih zločinov, ki so težje in niso ravno za dnevno sobo, dobile permanenten prostor v kakšnem muzeju novejše zgodovine ali v novem muzeju, ki bi nastal prav za to priložnost — npr. muzeju totalitarizma, muzeju prejšnjega režima, kjer bi bilo zbrano tisto, kar tja spada, na primer tudi kipi povzročiteljev in posledice tega, kar so naredili.

Zelo primeren kraj bi bila tudi kostnica, ki je še ni, kjer bi bile kosti naših sonarodnjakov pokopane na dostojen način; ob njej bi stal muzej, ki bi prikazal takratno dogajanje in opominjal, da se kaj takega nikoli več ne ponovi. Mušič je preroško napisal: »Nismo poslednji ...«, tega še ni konec. Slikarstvo je v tem primeru lahko bolj prijetno kot dokumentarni filmi in lahko na ta način prispeva k ozaveščanju.

 

Vaše slikarstvo gotovo izstopa tudi po zelo bogatem koloritu. Kaj vam pomenijo barve?

Barve so zame nekaj opojnega. Izražam se z barvami. Barve tvorijo neko prostorsko situacijo in se združujejo v močan svetloben vtis. Od daleč se barve optično združijo v očesu in pride do izžarevanja svetlobe. Ta slikarski način je bil izrinjen iz umetnosti v dvajsetem stoletju; v imenu nekega napredka so žrtvovali žlahtno barvo. Moja pot je bila, da sem se iz modernističnega načina uporabe barv vrnil k zgoraj opisani uporabi.

Slikam tudi na način plastenja, preslikujem slike, svojim slikam s plastenjem vedno puščam spodnje sloje, da so vidni, in ne zapiram slike z zgornjimi sloji, ampak pustim, da slike dihajo, da je pretok med različnimi sloji. Ravno to daje občutljivost, rahlost in svetlobno prostorskost mojim slikam. Tega sem se nekoliko priučil iz zgodovine, nekoliko pa je tudi moj izum — to bi lahko rekel — ta način sem kasneje poimenoval palimpsest. To pomeni, da od spodnjih slik puščam določene motive, ki dobijo novo pomensko vrednost na zgornji sliki. To daje sliki poseben čar, prepletenost, večjo kompleksnost in simboliko. Te slike niso enostavne, temveč so namenjene daljšemu opazovanju, da se kompleksen motiv počasi odstira. Tudi sicer na ta način vodim gledalca k pomenu, sporočilu slike in h kompleksnejšemu doživljanju.

 

Kako izgleda vaš dan? Veliko slikate?

Slikam vsakodnevno. Zame je to način življenja. Dan brez ustvarjanja je zame prazen. Imam svoj ustvarjalni ritem. Dan začnem z molitvijo, premišljevanjem Božje besede, hojo v naravi – z vsem, kar prebuja ustvarjalnost. Včasih imam stvari že v delu in samo nadaljujem, včasih pa se med hojo, molitvijo in branjem rojevajo novi navdihi. V tej moji pripravi na slikanje – v molitvi in premišljevanju – vedno prosim Svetega Duha, da bi se povezal z mano, da bi ustvarjala skupaj. Se pravi, povabim ga, naj bo navzoč, da se lahko prepustim ustvarjalnosti. Takrat se navadno odlično počutim; z ustvarjalnostjo premagujem malodušje in potrtost. Lahko slikam v vseh stanjih. Velikokrat me je v življenju bolela duša in sem slikal – na ta način sem preobražal in predeloval bolečino, jo po eni strani poskušal dati Bogu, po drugi strani pa tudi transformirati. To je poseben dar, ki ga lahko doživljamo skozi umetnost.

 

Slikate sakralne motive, nerazrešeno slovensko polpreteklo zgodovino, krajino … Kako prehajate med tematikami?

Z lahkoto prehajam med različnimi temami. Ko slikam motive, povezane s poboji, se nato oddahnem, ko se lotim kakšnih svetlih pokrajin ali pa kakšnih vzvišenih tem v sakralnem slikarstvu, kot je videnje Božjega prestola, Božje slave, nekaj nebeškega … Kakor je tudi življenje dinamično in smo razpeti med temo in svetlobo, tako tudi jaz slikam …

 

Kako bi opisali svoje slikarstvo?

Kaj je bistveno v vaših delih?

Bistvena je svetloba. Bistvene so barve, ki ustvarjajo svetlobo. Pomembni so tudi motivi, ki usmerjajo gledalca, da bi doživel presežno, da bi bilo Božje bolj »otipljivo«, ko nevidno postane vidno. Moje slike so transcendirajoče; pri izbiri motiva sem odprt za duha. Tudi ko delam motive po naročilu, poskušam biti ustvarjalen – pri interpretaciji motiva vedno skušam nekaj odkriti in nekaj narediti na nov način.

Vsekakor želim skrivnost – na primer skrivnost vstajenja ali skrivnost Kristusa – prek barve, svetlobe in atmosfere približati človeku na otipljiv način, da ta vsebina lažje prodre v človekovega duha. Tako smo ustvarjeni, da lahko to skrivnost tudi podoživljamo. To je smisel in namen mojih slik.

Tudi pri slikah s tematiko povojnih zločinov gledalca vodim tako, da vsaj v določeni meri doživi nesmiselno in kruto trpljenje, hkrati pa tudi transcendiranje tega motiva oziroma Božjo prisotnost – kot da svetloba, Bog ali simbol objame to žrtev, to resničnost.

Podobno delam tudi v krajini, kjer želim nakazati izhod. Gre za svetlobno situacijo, lepo naravo: morje, borovce, jesensko pokrajino, slovenske gozdove, travnike. A to svetlobo skušam upodobiti z nekim premikom: ne stoodstotno realistično ali naturalistično, temveč tako, da se v svetlobi zgoraj zgodi premik. Motivno pa pogosto v nebesnem delu slike ustvarim izhod, nekaj Božjega. Nebo je namreč velikokrat prostor, ki ga ljudje doživljamo kot hrepenenje po Bogu. Na primer sončni zahod v nas prebudi hrepenenje po Bogu, po končnem, po zadnjem cilju.

 

V vaših delih je vedno prisotna svetloba, presežno. Včasih pa imamo v življenju tudi temnejša obdobja, ko se zdi, da svetlobe ni. Ali je iskanje smisla kdaj dokončana zgodba?

Tudi v slikah, ki prikazujejo posledice zla v zgodovini, poskušam nakazati »izhod«, Božje. Seveda ne v smislu, da je Bog odgovoren za zlo, nikakor ne, ali da ga v neki meri dopušča, ker da naj bi bilo dobro za to in to … Ne, zlo je zlo, in se ga ne da opravičiti z dobrim ali da Bog to dopušča. Pač pa kljub vsemu želim prikazati onkraj tega neki izhod, svetlobo, transcendenco … na primer Božji pogled nad breznom Macesnove gorice. Vedno sem se tudi v temnejših obdobjih reševal z ustvarjanjem in vedno je bilo vsaj nekaj svetlobe. Se pravi, nikoli ni bilo popolne teme.

 

Vaše delo pogosto presega zgolj estetsko in vstopa v polje etičnega ali celo terapevtskega. Kako doživljate odzive ljudi, ki se ob vaših delih soočajo z bolečimi zgodovinskimi ali osebnimi temami?

Odzivi ljudi na moja dela so zelo različni in odvisni od tega, koliko so sami uspeli te teme predelati. Veliko ljudi z velikim zanimanjem pristopa k slikam, se odkrito pogovarjajo z mano, delijo svoje izkušnje in se mi popolnoma izpovedo. Pogosto slišim o usodah njihovih sorodnikov ali sokrajanov. Nekateri pa se zaprejo, naredijo okrog sebe zid in ne dovolijo pristopa.

Ko se ljudje odprejo, doživljam smisel svojega poslanstva – želim si ozdravljenja v tem narodu. Ob razstavah organiziramo tudi spremljevalne dogodke, ki spodbujajo k pogovoru in refleksiji, in na ta način tudi ozdravljamo.

 

In opažate, da se ozdravljenje dogaja …

Moram reči, da so te zgodovinske slike doživele največ odziva v vsem času moje slikarske poti. Sakralne slike in krajine niso tako pretresljive. To pomeni, da so te zgodovinske slike še vedno aktualne, da je v ozadju jedro, ki je boleče in ga ljudje, Slovenci, še vedno nosijo v sebi, a še ni izraženo in izpeto. Smisel teh slik ni, da bi se pogrezali v zlo in temo, ampak da pretresejo, da se ljudje odprejo, izrazijo, reflektirajo. Ozdravljenje je mogoče le na osebnem nivoju. Zato so slike tudi terapevtske – spodbujajo k refleksiji in ozdravljenju.

 

Na ravni naroda te slike spodbujajo, da se končno pokoplje ostanke naših sonarodnjakov, ki so bili pahnjeni v vrtinec zla med vojno in po njej. Spodbujajo nas, da se vzpostavi nova, verodostojna zgodovina, da se odpravi lažna in da se na najvišjem državnem nivoju izreče nepristranska zgodovinska resnica.

 

Kakšen je vaš odnos, dialog v slikarstvu do tradicije, izročila? Kako je umetnik danes še lahko originalen?

Združujem staro in novo. Ostajam v dialogu s tradicijo in jo dopolnjujem z močno izraznostjo, ekspresivnostjo. Včasih prehajam tudi v bolj nekonvencionalno sakralno slikarstvo, kakor so na primer slike z naslovom Videnje Božjega prestola. Na neki način so te slike »izum«, »nekaj novega«, ker združujejo prvine ikonskega slikarstva, baročnega iluzionizma, figuralike in barvne ekspresije.

Ko pravim »izum« ali »nekaj novega«, to ni mišljeno kot originalnost v smislu, kakršnega je pojmovalo 20. in 21. stoletje. Takrat so umetniki hlastali za originalnostjo, jo skušali umetno izsiliti – in to se čuti. Originalnost ni nastajala organsko iz raziskovanja, iz iskanja v likovnosti in življenju.

Danes je originalnost možna, vendar ne v modernističnem smislu kot racionalni konstrukt ali miselna izbira. Organska originalnost je tista, ki izhaja iz raziskovanja narave, njenih struktur in barv, iz iskanja pravega pomena in smisla v tem.

 

So vam kateri umetniki še posebej blizu?

Ja, nekateri umetniki so mi blizu kot ljudje, kot resnični umetniki, kot nerazumljene in tragične osebe. Na primer naš Grohar, ki sem ga že omenil, potem Van Gogh, ki ima močno religiozno-duhovno dimenzijo; ta se kaže v pejsažih, v načinu slikanja in v močni notranji dinamiki doživljanja. Prek narave je doživljal Božjo navzočnost. Na vzhodu mi je blizu ikonopisec Andrej Rubljov, ker je pri njem mogoče začutiti svetost dogajanja, kakor je opisano v Svetem pismu, in svetost oseb. Ustvaril je ikono Svete Trojice in ikono Kristusa z naslovom Odrešenik, ki ima zelo rahel, skrivnostni nasmešek. Samo zaradi Rubljova sem šel v Rusijo, v Moskvo, da bi te ikone videl v živo. Pred to ikono Kristusa sem dolgo stal, dvakrat šel v Tretjakovsko galerijo in poskušal doživeti ta pogled, ta zelo rahel, skrivnosten in – če dolgo gledaš – izjemno prijazen nasmeh. Ikona ni smela prikazovati sentimentalnosti ali širokega nasmeha. Menili so, da se človek, ki trpi, ne more poistovetiti z nasmejanim Kristusom, temveč le s trpečim. To je bilo v tistem času deloma res in je ustrezalo duhovnemu razumevanju več stoletij.

 

Ta pogled je gotovo spremenil tudi vaš pogled …

Danes se mi zdi, da se časi spreminjajo. Človek potrebuje Božji pogled, ki se izraža tudi skozi Božji nasmeh. Potrebuje, da prepozna Boga kot dobrega, naklonjenega in ne obsojajočega. Pri Rubljovovi ikoni sem doživel prav to: na tih, skrit, prefinjen, skoraj sublimen način izraža Kristusov pogled, kakor ga lahko posreduje samo ikona. Tudi sam v svojem slikarstvu nenehno ustvarjam Kristusove podobe. Dolgo, dolgo jih preslikavam, dokler nisem povsem zadovoljen. Ena sama slika lahko nastaja več mesecev, včasih pol leta ali celo leto. Želim izraziti prav tisti pogled, ki se mi zdi potreben za današnjega človeka.

 

Bi morda izpostavili še kakšnega umetnika?

Omenil bi tudi slikarja Marca Chagalla, judovskega rodu, ki pa je bil po duhu zelo blizu krščanstvu. Večkrat je v svoje delo vključil podobo križanega Kristusa in jo povezal z judovsko zgodovino odrešenja ter s trpljenjem Judov med drugo svetovno vojno. Na to temo ima kar nekaj slik. Pri njem me pritegne lahkotnost, njegova uporaba barv, njegov nežni čopič, poln ljubezni, ter prepletanje naravnega in nadnaravnega.

Od še živečih slikarjev že od osemdesetih let spremljam nemškega umetnika Anselma Kieferja. Všeč so mi njegove ogromne pokrajine s horizontom, z močnimi nanosi ne toliko barv kot zemeljskih materialov, s katerimi slika. Gre za pet- do desetmetrske slike, ki jih je treba gledati od daleč. Čeprav se je sam – kot sem videl v nekem intervjuju – označil kot ateist, je iskalec in v svojih pogosto temačnih pokrajinah večkrat nakazuje izhod, preboj v nadnaravno. To me pri njem zanima; zanimivo je, kako je to izrazil na likovni način.

 

Kako doživljate vlogo umetnika v današnjem času, ko se zdi, da poplitvena kultura, laž, manipulacija, celo šok in obscenost, pogosto prevladujejo nad poglobljenim?

Torej, kakor morda opazite, sem se vrnil k slikarstvu, k barvi, k svetlobi, k metierju, to pomeni k obrtnemu znanju, pastoznemu slikanju, plastenju. Začel sem tam, kjer sem intuitivno čutil, da je slikarstvo še zdravo. Predelal sem modernizem in nekatere likovne elemente zadržal, na primer žarenje barve. Potreboval sem približno trideset let, da sem v organskem raziskovanju likovnosti razvil osebni izraz. V teh letih sem se tudi utrdil v mislih, da ima slikar svoje poslanstvo. Tako jaz s svojim slikarstvom pričujem o Božjem obstoju, o Njegovi skrivnostni navzočnosti. Tudi sam seveda tipam in iščem. Tu ne gre za ideološko-teološki program; gre za življenje, preživetje, iskanje smisla … Nadalje pričujem s svojim slikarstvom tudi o resnici zgodovinskih dogodkov v našem narodu.

 

Kako gledate na današnjo slovensko družbo, zlasti na kolege umetnike oz. na današnjo umetniško produkcijo?

Če pogledamo v zgodovino: Mar se veliki umetniki v svojih delih niso soočali s svojim časom, s svojim narodom, z zlom, ki jih je pestilo? Ta vidik je danes skoraj izrinjen iz pojmovanja figure umetnika, vsaj likovnega. Kako da umetnik danes nima več te pravice? Lahko — to mu je dovoljeno — izraža le svoje občutke. Toda na kaj se nanašajo ti subjektivni občutki? Je to vrtenje okoli lastne osi ali popka? V veliki meri, z nekaterimi izjemami, je danes likovna umetnost znižana na nivo provokacije in fasciniranja.

Umetniki bi se danes lahko vprašali, ali razsvetljujejo ta svet, ali dvigajo duha k Duhu, k Bogu, ali so zmožni transcendiranja in kam vodijo svoje gledalce. Ali so pretežno odraz teme in zmedenosti tega sveta? Se pa v vsaki generaciji, tudi mlajši, zbujajo novi in novi ljudje, torej tudi umetniki, ki dajejo upanje. Vse to želim dati tudi svojim gledalcem. To zahteva veliko poguma, tudi drznosti ob trenutnem nasprotovanju ali nerazumevanju. Ta naloga zahteva, da nadaljujemo delo — in sam sem v obdobju, ko že vidim sadove svojega dela, lepe, pozitivne odzive, in to mi daje velik smisel za nadaljevanje svojega dela.

 

Ali je v Sloveniji dovolj posluha za umetnost? Ljudje kupujejo vaša dela? Slikate tudi po naročilu?

Ja, ljudje kupujejo moje slike in seveda slikam tudi po naročilu. Kar nekaj naročil imam. Živim izključno od prodaje slik, zato vsak človek, ki v mojem delu prepozna nekaj svojega, nekaj svetlega, zame pomeni več, kot lahko izrazim z besedami. Nekaj posluha za umetnost v Sloveniji je in za to sem iskreno hvaležen, hkrati pa si želim, da bi bilo tega še nekoliko več. Ne zaradi mene samega, čeprav v kakšnih trenutkih težko materialno preživim, ampak zato, ker verjamem, da lahko umetnost prinese v človekovo življenje tisto globino, mir in lepoto, ki so v vsakdanjih skrbeh pogosto prezrti.

Ko kdo odide z mojo sliko, pogosto pove, da ga spremlja, umirja in mu daje občutek Božje bližine v domu. To je največji dar, ki ga kot umetnik lahko prejmem. Recimo pri eni družini s petimi otroki imata starša v svoji spalnici moji dve sliki src, Jezusovega in Marijinega. Vsako jutro vstajata s pogledom na ti dve sliki, ki jima dajeta vero in upanje. Prav tako neki drug par, ki ima doma eno moje manjše Kristusovo obličje, s plešočimi, letečimi figurami okrog tega obličja, pravi, da ju zelo nagovarja in jima približuje Božjo prisotnost ter Kristusov pogled.

 

Kaj trenutno nastaja v vašem ateljeju?

Trenutno imam pripravljene božične slike — manjše, ovalne in običajne pravokotne — ustvarjene posebej za ta čas pred božičem. V njih sem skušal ujeti toplino jaslic, nežnost Marijinega pogleda in mir. Želim si, da bi te slike našle domove, kjer bodo lahko koga nagovorile in mu prinesle luč v te dolge večere ali pa preprosto spregovorile o lepoti, ki jo včasih spregledamo.

Zahvaljujem se vsem, ki cenijo to slikarstvo in ga podpirajo. Vsaka slika, ki odide iz mojega ateljeja, je zame srečanje — in ko najde človeka ter ga nagovori, čutim, da moj obstoj ni zaman.