Na tisoče kilometrov stran

V Knjižnici Prežihovega Voranca v Ljubljani je bilo 5. septembra odprtje fotografske razstave Moj košček Slovenije, doma ali na tujem. Razstava je zaključek drugega istoimenskega natečaja, ki ga je Rafaelova družba razpisala lansko leto in si jo bo mogoče ogledati do konca septembra.

Na natečaju so sodelovali fotografi iz različnih držav, ki so poslali svoje koščke Slovenije. Tokrat je Rafaelova družba razpisala dve kategoriji. Poleg posameznih fotografij je bilo mogoče sodelovati tudi s fotografsko serijo.

Dogodek je z glasbo obogatil Kvartet 22, ki ga sestavljajo štirje mladi fantje, bivši dijaki Škofijske klasične gimnazije, ki jih združuje ljubezen do petja in domovine. Za uvod so nam zapeli znano Ipavčevo pesem Slovenec sem. Z njo so lepo izrazili hvaležnost in ponos, ki veje z vsake razstavljene fotografije.

Večer je vodila Mateja Feltrin Novljan. Najprej je k besedi povabila vodjo projekta Polono Avanzo, ki nam je predstavila natečaj in razstavo. Povedala nam je, da je bil namen natečaja povabiti fotografe, da nam predstavijo svoj pogled na Slovenijo, slovenske korenine, slovenstvo. Da se ozrejo okoli sebe in poiščejo Slovenijo v svoji okolici, v svojem vsakdanjem
življenju, pa naj si bo na tej ali oni strani meje. Pojasnila je, da je že prvi natečaj naletel na lep odziv in da so se pri Rafaelovi družbi zato odločili, da ga ponovijo. Tudi tokrat je prispele fotografije ocenjevala tričlanska žirija, ki je zastopala vse tri Slovenije, in sicer Marko Vombergar iz izseljenstva, Vincenc Gotthardt iz zamejstva in Tamino Petelinšek iz matice. Tudi tokrat so bili avtorji povabljeni, da fotografijam dodajo krajši opis in s tem podobam dodajo širšo dimenzijo.

Nato je nastopil trenutek za razglasitev prvih treh mest. Priznanja je podelil Lenart Rihar, ravnatelj Rafaelove družbe. V kategoriji posamičnih fotografij je bronasto priznanje prejela Carolina E. Casquil, mlada Argentinka slovenskih korenin, ki je že od malega odraščala ob zgodbah o čudoviti Sloveniji. Pred letom in pol so se ji uresničile sanje in s pomočjo štipendije ASEF je prišla v Slovenijo in tu ostala. Žal se podelitve ni mogla udeležiti. Srebrno priznanje je šlo v roke Jerneju Rodiču, športnemu pedagogu, ki je trenutno zaposlen kot vzgojitelj v dijaškem domu. Jernej svoj prosti čas rad preživi v naravi, najraje v hribih in gorah, zato je tudi tema večine njegovih fotografij gorska pokrajina in z njo povezani motivi. Zlato priznanje pa je prejel Aleksander Čufar, ki ga je zahajanje v gore in fotografiranje alpinističnih podvigov popeljalo v fotografijo. Danes se lahko pohvali s skoraj 1500 nagradami. Leta 2009 je postal mojster fotografije Fotografske zveze Slovenije, leta 2015 pa Master PSA (mojster ameriške fotografske zveze). Pred petimi leti mu je FIAP (svetovna fotografska zveza) kot prvemu v Sloveniji podelil naziv Excellence FIAP diamant 3 (diamantni odličnik 3. svetovne fotografske zveze). Priznanje za najboljšo serijo pa je žirija dodelila Samu Khamu. Samo je turni smučar in nasploh ljubitelj narave. Pravi, da je narava z vesoljem najlepše arhitekturno delo. Njegova fotografska pot se je začela na vrhu Velike Mojstrovke, ko je prvič naredil panoramsko astronomsko fotografijo. O tem govori tudi njegova nagrajena serija fotografij z naslovom: Moj začetek.

Na razstavo pa se niso uvrstile le nagrajene fotografije, ampak je, vsaj z eno fotografijo, zastopan vsak sodelujoči avtor. Fotografije na eni strani prikazujejo čudovite pokrajine, od gozdov v jeseni do sončnih zahodov v gorah, od vasi v megli, ki daje vtis privida, do zvezdnatega nočnega neba. Nekatere fotografije se osredotočajo na tradicijo, kot je klekljanje ali pa barvanje velikonočnih pirhov, spet druge na zgodovino in posebne trenutke, vse pa izražajo ljubezen do Slovenije. Ob fotografijah pa lahko preberete tudi kratke komentarje avtorjev, v katerih izražajo svoje poglede, občutke in dojemanje slovenstva. Skozi njihove besede lahko razumemo, da Slovenija v marsičem presega fizične in časovne meje, pa tudi gore, jame in celo oceane.

 

Voditeljica večera Mateja Feltrin Novljan je ob koncu večera prebrala zapis ob fotografski seriji Malu tam, malo tukaj Ane Porcelo Žakelj, argentinske Slovenke, ki že leto in pol živi v Sloveniji. »Moj najbolj ljubi košček Slovenije, ki mi je najbolj pri srcu, je v mestu Tucumán na severu Argentine, na tisoče kilometrov stran od teh evropskih dežel. Moj košček Slovenije je v moji družini, v zvezi mojih stricev in tet, v sreči mojih malih bratrancev in sestričen. Moj košček Slovenije je jezik, ki so ga nas naučili skupaj s španščino; je v življenju mojih starih staršev: v njihovih zgodbah in prizadevanjih za ohranjanje kulture, tradicije, in v ljubezni do obeh držav: tiste, v kateri so se rodili, in tiste, ki jih je sprejela, ko se je življenje zapletlo.«

In tako se je večer zaključil. Ob pesmi Lipa zelenela je smo vsi razmišljali, kje, kaj ali kdo je naš košček Slovenije.