Ne znam črkovati besede dolgšas - 1. del

Pogovor z Marijo Gruškovnjak, Prekmurko, ki že več desetletij živi na avstrijskem Koroškem.

Gospa Marija, nekako vzplamtite, ko beseda nanese na Prekmurje … Nam poveste kaj o svojih koreninah, o svojem otroštvu, osnovni šoli?

Tam na levem bregu Mure je Slovenska krajina –Prekmurje in tam smo bili doma. Ta krajina, obrobje Panonske nižine, je bila za me vedno nekaj posebnega: mrzle zime s snežnimi zameti in vroča poletja z žitnimi polji, žarečim rdečim makom in plavico. Kot je nekoč, leta 1937, zapel o njej Jožef Klekl st.:

Slovenska krajina, najlepša milina: / lüblena Ravenska, Gorička, Dolenska!

Ne poznam jaz lepšga sveta, / vsa sladkost si mojʼga srca!

Slovenska krajina in Ciganova družina sta gotovo dva kažipota mojega življenja. Jožef Cigan, oče moje mame, je bil kmet in cestni nadzornik, globoko veren, pokončen, narodno zaveden in široko razgledan. Duhovnik Jožef Klekl st., narodni buditelj, je bil družinski prijatelj. Naš ajtek, kot smo starega očeta klicali vnuki, je Kleklu sledil tudi v »borbi« za združitev Slovenske krajine s Slovenijo in uspelo jim je. V Ciganovi družini so vero, pokončnost, narodno zavednost, ljubezen do domovine in slovenskega jezika živeli in s tem vse to predali tudi nam.

Smo navajeni, da otroštvo idealiziramo? Kaj pa osnovna šola?

Spomini na otroštvo v Črensovcih so lepi, saj skrbi in težav, ki so jih imeli naši domači, mi otroci še nismo dojeli.

V osnovni šoli v Črensovcih, prva dva razreda, in potem tretji in četrti razred v Žižkih še ni bilo razlik kdo in čigav si. Prvi razred gimnazije (sedaj peti razred) sem obiskovala že v Murski Soboti. Veliko spominov na ta čas nimam, ostala mi je prazna mladinska izkaznica, ker so me hoteli prisiliti, da se vpišem v organizacijo in tukaj se je začel moj prvi »upor« proti prisili!

Svetla luč mojega »soboškega časa« je bil gotovo takratni kaplan soboške župnije Jožef Smej, poznejši mariborski pomožni škof.

Kako to, da ste srednjo šolo obiskovali v Ljubljani? Kakšen spomin imate na tisti čas, takratno Ljubljano?

Leta 1962 smo prišli v Ljubljano in ta zadnja tri gimnazijska leta – Šubičeva in nato Poljanska gimnazija – so bila zaznamovana že z naši in vaši, saj me je sošolec že prvo uro potrepljal po rami, češ: »Nikar ne misli, da ne vemo, čigava si!« Seveda, bila sem iz Ciganove družine, hvala Bogu! Po maturi 1965 se nismo nikoli več srečali …

Študirali ste dve precej različni smeri: etnologijo in ekonomijo. Kako to?

»Podlago« za študij etnologije sem gotovo prinesla od doma, saj so bili običaji in navade del našega življenja na vasi. V Ciganovi družini se je veliko pelo, pesem je bila tu doma, tako odločitev ni bila težka. Potem ekonomija (samo prva stopnja) je bila »nek nameček«, ker sem se zaposlila, ne v muzeju, ampak v banki.

Kak utrinek z ene in druge fakultete? Se vam zdi, da sta dali temeljito izobrazbo?

Na etnologiji nam je profesor Vilko Novak, doma iz Beltincev, odpiral oči za vse bogastvo naše Slovenije in tudi slovenskih pokrajin onstran državne meje. Bil je človek širokih obzorij, a v odnosu do Slovenske krajine, njene govorice in ljudi je postal mehak, skoraj zasanjan. Brez Vilka Novaka Slovenska krajina ne bi imela zajetnega Slovarja stare knjižne prekmurščine (Ljubljana, 2006).

Posebno spoštovanje čutim do profesorja na umetnosti zgodovini, Staneta Mikuža. Bil je znan kot »zaveden komunist«, a ko nam je skušal približati renesančni Vatikan in Firence, je govoril tako prepričljivo in s takim globokim čustvenim odnosom do sakralne umetnosti, kar v tistem času pri drugih profesorjih niti slučajno ni bilo slišati. Tako da moram priznati, da nas je naučil gledati z očmi in s srcem.

V vaša študentska leta sega ustanovitev Akademskega pevskega zbora sv. Cecilije, ki deluje še danes …

V postnem času leta 1966 je bil v vseh ljubljanskih župnijah misijon. Na predlog nadškofa Pogačnika patru Polikarpu, ki je vodil veroučne skupine pri frančiškanih na Tromostovju, smo tudi mladi – srednješolci in študentje – organizirali misijon v uršulinski cerkvi. Da ni bila slišana samo govorjena beseda, smo se zbrali tu kot pevska skupina. Kot pevovodja se nam je pridružil Tomaž Tozon, bil navdušen nad našimi pevskimi »talenti« in je predlagal, da bi kot zbor ostali skupaj. Po pogovoru s frančiškani, ki so nam nudili resnično zavetje, ne samo prostorov, smo prvo nedeljo v oktobru 1966, z začetkom študijskega leta, prvič zapeli pri maši ob 11. uri. S tem dnem je bila na novo obujena predvojna študentska maša in prve korake smo naredili z Akademskim pevskim zborom sv. Cecilije. Na pevske vaje smo prihajali ob ponedeljkih in četrtkih ter vsako nedeljo študijskega leta redno prepevali na frančiškanskem koru. V tistih naših letih, skupaj s Tomažem Tozonom, smo bili kot velika družina mladih pevskih zanesenjakov, da je bil kor v frančiškanski cerkvi skoraj premajhen.

Nekaj posebnega so bila naša skupna leta (1966–1973/74) pri tem zboru. Bili smo zelo močna, homogena skupina mladih slovenskih katoličanov. S posebnim dovoljenjem so prihajali na pevske vaje tudi takratni študentje teologije – bogoslovci. Tako se v tem skupnem času zbor »ponaša« s petnajstimi duhovniki in iz njihovih vrst so naši trije škofje: na žalost že pokojni Lojze Uran, Andrej Glavan (soustanovitelja APZ-ja sv. Cecilije) in Jurij Bizjak. Naša je bila tudi opatinja sester klaris s. Katarina Ambrož in seveda prvi predsednik vlade v suvereni Sloveniji Lojze Peterle.

Kaj pa spomini na patre?

A bili so to tudi svinčeni časi oblasti. Budno oko tajne policije, »ponarodelo« UDBE, nas je spremljalo na vsakem koraku. V teh letih so nam bili bratje frančiškani, predvsem pater Polikarp in pater Hieronim, naši svetilniki in smerokazi v razburkanem času. Bogu hvala, da smo jih imeli! Leta 1973 sem se morala od Cilke, kot smo zbor ljubkovalno imenovali, posloviti, leto kasneje tudi Tomaž Tozon.

Zbor še živi, še vedno prepevajo na frančiškanskem koru Bogu v čast in ljudem v veselje.

Tam na koru na Tromostovju ste srečevali skladatelja Mava … Da je bil izjemno plodovit avtor, veste na poseben način, saj ste prav v zadnjem času pripravili neke njegove rokopise za objavo. Nam lahko o tem poveste kaj več?

Res je, na frančiškanskem koru sva se spoznala. Lojze Mav, ta skromen, tih mož je bil vse od leta 1938 organist pri frančiškanih v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju in zborovodja župnijskega Sattnerjevega zbora. Vsako nedeljo od oktobra do konca junija (v letih 1966–1973) sva se srečevala na koru. Prof. Mav je spremljal ljudsko petje desete maše, jaz pa sem prihajala pred študentsko mašo z notnim programom za »Cilkino« prepevanje pri študentski maši. Bil je redkobeseden, a če sva kakšno rekla, tudi duhovit. Ker sem na koru in pri različnih zborih pela že v ljudski šoli, pevsko in glasbeno »poškodovana« že od rane mladosti, mi je bilo ime skladatelja Lojzeta Mava znano in poznala sem veliko njegovih skladb. Bila sem pa izredno presenečena, ko so mi pri Glasbeni matici dali v roke rokopis Lojzeta Mava, zbirko 212-ih skladb za otroški in mladinski zbor z orgelsko spremljavo s kazalom vred, kot namig, Marija, naredi kaj. Trenutno je zbirka v pripravi in upamo, da bo spomladi obelodanjena.

S skladateljem vas je povezala pravzaprav skladba Moja domovina … Nam zaupate to zgodbo?

Gotovo je bila usodna prva nedelja v maju leta 1967. Ob koncu maše je prof. Mav vedno zaigral melodijo svojih številnih zborovskih skladb. To nedeljo mi je bila melodija znana, a ni bila Marijina pesem kot po navadi. Bila je to melodija pesmi Moja domovina. Začudeno sem ga pogledala. Vedela sem, da je ta pesem v Sloveniji prepovedana. Komunistična oblast jo je proglasila za domobransko himno, ki pa to gotovo ni bila, saj je skladba nastala, ko je bil Mav še v Beogradu, leta 1938. »Oče, mati, bratje in sestre …« so ob koncu desete maše pele orgle in jaz sem plašno opazovala organista. Gospod Mav se je samo hudomušno nasmehnil in dodal: saj samo midva veva, kaj igram. Vsa moja leta na frančiškanskem koru, vsako nedeljo v maju so pele orgle to pesem. Še danes imam občutek, da je bil to poklon prof. Mava vsem tistim pobitim in desetletja zamolčanim žrtvam, ki še vedno brez imen ležijo v rudniških jaških, strelskih jarkih in kraških jamah širom naše domovine.

Ste pri g. Mavu, pri njegovi osebnosti opazili kaj takega, kar bi še po toliko letih podelili z bralci Naše luči?

Življenjska pot Lojzeta Mava je bila polna »čeri in pregrad«, zato je bil tih, vase zaprt človek, a ko je spregovorila pesem, lahko bi rekli, se mu je odprlo nebo. Kdo med Slovenci ne pozna njegove pesmi: Marija, Mati moja – melodija in besedilo, vse je njegovo. Bil je velik Marijin častilec, zato je tudi njegovo glasbeno pero pelo najlepše pesmi prav Mariji in ob odprtem grobu je 27. julija 1977 iz grl množice odmevala njegova pesem: »Ob koncu pa, Marija, / naj umrem v ljubezni tvoji, / končani bodo boji, / pri tebi bom doma.«

Bil je izjemno plodovit skladatelj …

Ko boste s kora, kjerkoli ste, zaslišali morda: Srečna si štalca, Pred teboj, o Mati, Oče naš nebeški, Najčistejša cvetka raja, Kraljica venca rožnega, Gospod je naš od mrtvih vstal, Dajte hribi in doline, Gledam te, Zveličar mili, K tebi, Bog in naš Gospod … in še bi lahko naštevali, se spomnite, vse to je ustvaril Lojze Mav, ki je skladal in pel Bogu v čast!

Gotovo veste, da nad skladbo, kot je Moja domovina, visi zlovešča slovenska zakonodaja … Kaj menite o tem?

Ob spremljanju vseh političnih katastrof zadnjih dveh let v Sloveniji se lahko samo še sprašujemo, kako je to mogoče. Po tridesetih letih bi morali počasi spregledati! Vsebina pesmi Moja domovina ni ne hujskaška, ne kliče na boj, le sporoča, da domovino v slučaju ogrožanja branimo. Kje se lahko ob tej vsebini spotaknejo? Ta zakonodaja gotovo ne bo večna in pesem bomo še naprej peli!

Že nekaj časa sva na področju glasbe, saj očitno predstavlja kar velik del vašega življenja … Koliko vpliva na to je imel vaš stric dr. France Cigan?

Pesem in glasba me spremljata vse življenje. Pri Ciganovih v Črensovcih je bila pesem doma in prvih »pevskih korakov« sta me naučila stari oče in mama. Strica Franceta, brata moje mame, sem takrat poznala samo iz pripovedovanja o njem.

Poglejva nekoliko podrobneje, kdo je bil dr. Cigan. Kako je potekalo njegovo otroštvo in mladost?
France Cigan je bil rojen 18. septembra 1908 v Žižkih, kot najstarejši od petnajstih otrok. Njegovo otroštvo je bilo močno zaznamovano z narodno zavestjo in ljubeznijo do domovine, kar mu je privzgojil oče Jožef Cigan. Ljudsko šolo je obiskoval v domačih Žižkih, nato pa šolanje nadaljeval pri salezijancih v Veržeju.

Kako je bilo v njegovi mladosti z madžarizacijo?

Rojen je bil v času habsburške monarhije. V Slovenski krajini so vladali Madžari, tako da je imel v rojstnem listu zapisan priimek Czigan, a je bil on edini v družini. Madžarizacija je bila zelo močna, vendar se je stari oče pri naslednjih treh, rojenih še pred prvo svetovno vojno, uspešno uprl in ohranil priimek Cigan. Stric se je madžarščini izmaknil, ker je hodil v ljudsko šolo k šolskim sestram v Žižkih, v Veržeju, na levem bregu Mure, pa Madžarov ni bilo.    

Kdaj in kako je stopil na duhovniško pot?
Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru leta 1929 je nadaljeval z duhovniškim usposabljanjem. Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je bil leta 1935 posvečen v duhovnika in imel novo mašo 28. avgusta 1935 v rojstni fari Črensovci.

Kako so se v teh letih oblikovala njegova načela glede vzgoje mladih? Strica Franceta sem doživljala kot vzgojitelja v času mojega bivanja pri njem v dijaškem domu Mohorjeve. Deloval je po don Boskovem načelu: Delaj dobro in pusti vrabčke čivkati! Bil je izredno razgledan človek, dobro podkovan na različnih področjih in tako je usmerjal nas mlade z velikim idealizmom, znanjem in z njemu lastno ogromno energijo.

Kakšno vlogo je imel na Rakovniku in kasneje v času vojne?
Cigan je bil priljubljen vzgojitelj na Rakovniku, kjer je vodil različne skupine in krožke ter se posebej posvečal mladim. Njegovi gojenci so avgusta 1940, ko se je poslavljal iz Rakovnika, zapisali: »Oče, učitelj, vodnik! Ljubili ste nas kot oče po don Boskovem vzoru, učili nas naukov velikega Učenika, vodili nas kot čredo, ki ji preti nevarnost z vseh strani in jo varno peljali skozi nevarnosti pogube.« Po začetku druge svetovne vojne se je moral prilagoditi težkim razmeram, med drugim je deloval s sobratom Alojzijem Luskarjem med slovenskimi begunci v Srbiji, nato pa se je pridružil salezijanskim študentom na Lisičjem. Hotel je pripravljati disertacijo, a so ga vojne razmere prisilile, da je večji del časa preživel pri kmečkih opravilih. Doktoriral je šele leta 1946 v Praglii pri Padovi.  

Kako je deloval na Koroškem in kakšna je bila njegova zapuščina?
Po vojni je na Koroškem nadaljeval z delom z mladino in glasbenim ustvarjanjem. S sobratom Silvestrom Miheličem sta na Kamnu ustanovila orglarsko šolo, na Slovenski gimnaziji v Celovcu je od leta 1957 pa vse do smrti poučeval glasbo in petje, vodil različne zbore ter bil ravnatelj Dijaškega doma Mohorjeve. Poleg tega je zbiral ljudske pesmi, s čimer je ohranjal kulturno dediščino.

Glede na to, da sta bližnja sorodnika, se morda zdi čudno vprašanje, pa vseeno: kdaj sta se zbližala? Domnevam, da je bil v vaših otroških letih že nekaj časa zdoma …

Najino prvo osebno srečanje je bilo ob njegovem prvem obisku domovine leta 1960. Ob 30-letnici njegove smrti smo dobili nekaj poročil UDBE o njegovih obiskih in ker sem bila veliko časa z njim, skoraj ni stavka brez mojega imena. Zanimivi zapisi, a istočasno odražajo vso primitivnost in nepismenost oseb, ki so nas v tistem času spremljale. Večji del počitnic sem bila na Koroškem. Spremljala sem ga, z magnetofonom v nahrbtniku, na njegovih »pohodih« južne Koroške, ko je po vaseh snemal ljudske pevce in tako spoznavala Koroško in koroške Slovence.

Je bila njegova pot čez Ljubelj samoumevna?

Odločitev za odhod čez Ljubelj je padla, ko so mu znanci iz Škofljice sporočili, da je na seznamu za likvidacijo. Odločil se je za življenje in odšel na pot z množico domačinov iz Škofljice in Lavrice.

Kako je opisoval svoja begunska leta?

Nikoli ni govoril o begunstvu kot takem, vedno je bilo v ospredju delo in skrb za begunce, še posebej za mlade. Že prvi dan po prihodu na vetrinjsko polje so salezijanci začeli zbirati otroke in mladino.

Salezijance imajo mnogi begunci, ki so bili takrat otroci, v posebno lepem spominu …

Tone Oblak iz Buenos Airesa je o njem zapisal: »Na vetrinjskem polju sem bil njegov prvi ministrant. Mene je tudi naprosil, naj mu pripeljem svoje prijatelje in znance, da bi se začeli zbirati ob njem, da bi nas vodil in bi skupaj kaj koristnega naredili. Ta prva skupina petih fantičev, s katero se je začel srečevati, se je stalno večala, da nas je bilo zadnje dni v Vetrinju za cel salezijanski 'oratorij'. Salezijanci so bili tudi v taborišču v Špitalu izredno delavni. Brez vseh sredstev so prirejali mladinske gledališke igre (operete 'Miklavž prihaja', s popolnim orkestrom, ni mogoče pozabiti!), omogočali so mladini športno udejstvovanje in sploh skrbeli za njen prosti čas, prirejali izlete v gore, letne počitnice ob Hodiškem in Baškem jezeru, vse to delovanje pa združili s tipičnim apostolatom, ki so se ga na učili pri don Bosku.«

Kako je iz begunca postal dejaven Korošec?

Po študiju glasbe v Gradcu se je stric France leta 1949 vrnil na Koroško. Takratni krški škof Köstner je izročil kamensko faro v oskrbo slovenskim salezijancem in ravnatelj Luskar je določil dr. Cigana za dušnega pastirja na Kamenu. Postal je ljudski misijonar, zborovodja, pri cerkvenih obredih je znal z navdušenim petjem pritegniti ljudi k sodelovanju.

Zdaj se zdi, da ga imajo Korošci za svojega. Kaj pa za časa življenja?

Kamorkoli je prišel, je bil dobrodošel. Ljubil je svojo drugo domovino Koroško, njene ljudi, njihova narečja, prav posebna ljubezen pa je bila koroška pesem. Korošci so spremljali njegovo delo z mladino na slovenski gimnaziji in v dijaškem domu v Celovcu, spremljali njegov zbor MePZ Gallus in ga imajo za svojega. Tudi po več kot 50 letih ni pozabljen, njegov spomin ostaja.

Kako ste se vi odločili iti na Koroško? Nekoč ste omenili besedno zvezo, da ste odšli, »ko je postalo vroče …« 

Dve leti po stričevi smrti je zbor Gallus, ki ga je takrat vodil Jožko Kovačič, njegov učenec v gimnaziji, pripravil kantato Ustoličenje (glasba France Cigan, tekst Zdravko Novak) in naj bi jo izvajali tudi v Ljubljani. A tik pred zdajci je bil koncert Gallusa odpovedan. S prof. Kramolcem, ki je bil organizator koncerta (dvorana Slov. filharmonije je bila razprodana), sva šla na, če me spomin ne vara, Zvezo slov. kulturnih organizacij. Mene so hoteli zadolžiti, da na pevski vaji, takrat sem že pela pri Gallusu, pevkam in pevcem sporočim odpoved koncerta. Temu sem se uprla. Utemeljitev odpovedi je bila, da vsebina kantate ne ustreza zgodovinskim resnicam. Zame je bil to izgovor in sem seveda oporekala z obrazložitvijo moje verzije odpovedi: Skladatelj France Cigan, duhovnik salezijanec in politični emigrant ter dodatno Zdravko Novak, tudi politični emigrant, živeč v Clevelandu. Niso mi oporekali in smo se razšli brez besed. Le prof. Kramolc je bil zaskrbljen, ker sva oba vedela, da so vse, kar smo govorili, snemali. Še danes ga slišim: če zdaj ne zgineš, z Iga (mislil je zapor) te ne bomo mogli rešiti. … in res sem odšla.

Sliši se preprosto, ampak v resnici to ni mogel biti ravno lahak korak?

S pogledom nazaj težko presojam. Na Ljubljano, kot mesto, nisem bila posebej navezana, če sem pomislila na dom, so bili to Črensovci, Slovenska krajina. Pot preko Ljubelja mi je bila dobro znana, v Celovcu in na Koroškem je bilo tudi kar nekaj dobrih prijateljev in znancev, čisto na tuje nisem šla. Tudi petja nisem pogrešala, saj je bil tu zbor Gallus, bilo je poskrbljeno za dušo in telo. Udba pa je skrbela, da sem se počutila varno podnevi in ponoči. Pridno so me spremljali vse do »bridkega konca« Jugoslavije, pa še plačane izlete po svetu je imel moj »zvesti spremljevalec«! Se pa sprašujem, če se je tovarišija na Udbi vsa ta dolga leta zavedala, da jih nikoli nismo resno jemali in smo jim z veseljem velikokrat na stopnicah frančiškanske cerkve zapeli: Kaj nam pa morejo …

Eksistenco ste si v Avstriji zagotovili z delom v banki. To sicer sega v leta, ko Koroška Slovencem ni bila naklonjena. Kako gledate na ta vidik svojega bivanja na Koroškem?

Vsa moja leta »bančništva« so bila pri koroški deželni banki, torej v nemškem okolju. Kot Slovenka nisem imela nobenih težav, poklicno pa mi je koristilo moje znanje slovenščine in hrvaščine. S sodelavkami in sodelavci smo se dobro ujeli in razumeli. Kot Slovenci na Koroškem moramo biti tudi danes čuječi, ker Germani (moj ljubkovalni izraz na nemško govoreče Korošce) izkoristijo vsako priložnost, da uveljavijo svoj prav proti slovenščini. Iz vzhodnega obrobja slovenstva, Slovenske krajine, sem prišla na Koroško, na severno mejo slovenstva, a s sabo prinesla narodno zavest, ljubezen do jezika, naroda in vere in vse to živimo tukaj na Koroškem.

Je protislovenstvo tudi pri vas pustilo kako rano?

Moja ljubljanska leta so bila zaznamovana s soočanjem s takratno »napredno«, protikatoliško oblastjo. S hvaležnostjo se spominjam vseh, ki so nas razumeli, nas vzpodbujali in nam ravnali hrbtenice, da nam jih oblast ni mogla upogniti. Ta borba je bila trda, a nas je oblikovala v pokončne kristjane in Slovence. Edini dogodek pravega protislovenskega sovraštva, ki me res spremlja, se je zgodil pri Gospe Sveti, ker je bil takrat župnik zagrizen sovražnik Slovencev. S stricem Francetom sva prišla do cerkve, ko je stopil župnik Mucher iz župnišča in zavpil: Verschwindet ihr slowenische Schweine! (Izginite, ve slovenske svinje!) Duhovnik, pa tako sovraštvo! Časi se spreminjajo in sedaj je lepo priti h Gospe Sveti, saj se vedno znova sliši slovenska pesem in molitev in nihče ne »godrnja«!