Rafaelova družba
Domov > Novice
Petek, 29 Marec 2024

Objavljeno: 28.10.2013

Valentin Inzko: Borimo se za svoje pravice, kulturo, karantansko dediščino


 

Inzko je visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH, julija pa je bil ponovno izvoljen za predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS).

Vračate se iz Japonske. Kaj vas je vodilo tja?
Japonska je drugi največji bilateralni donator za proračun visokega predstavnika in po njihovih običajih je pomembno, da se vsako leto zahvališ in istočasno prosiš za prispevek za naslednje leto. To sem zdaj storil četrtič. Hvaležen sem jim.

 


Ste bili uspešni? Koliko Japonci donirajo? 
Čeprav so imeli cunami in se jim je zgodila Fukušima, bodo nekaj manj kot milijon evrov prispevali tudi tokrat. Srečal sem se z japonskim namestnikom zunanjega ministra, potem pa še s korejskim v Seulu. Koreja je namreč nestalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov, ta pa vsako leto novembra odloča o podaljšanju mojega mandata. Zdaj bo že petič. Sicer pa mi mandat lahko prekinejo v šestdesetih dneh. 



Vas bodo tudi letos podprli?
Pričakujem podaljšanje sodelovanja, sem pa glede na druge že zdaj s petimi leti najdaljše obdobje visoki predstavnik. Zgleda, da so kar zadovoljni z mano. Rad bi vztrajal tako dolgo, da bo Bosna in Hercegovina nepovratno na evroatlantski poti.
Moje delo nadzoruje tudi upravni odbor, v katerem sedijo predstavniki enajstih držav in predstavnik EU. Prav tako na pol leta pisno na petdesetih straneh in ustno o delu in dogajanju poročam Varnostnemu svetu v New Yorku.



In včasih z vašimi poročili tisti, na katere se nanašajo, niso najbolj zadovoljni?
Predvsem v Banjaluki niso. Ampak poskušam biti objektiven in stvaren. In če so bile podane kakšne težje izjave v zvezi z Banjaluko, sem jih samo povzel. To niso bile moje izjave, temveč izjave tamkajšnjih politikov.



Predsednik srbske entitete v Bih Milorad Dodik vam je očital, da ste vi krivi za tamkajšnje težke politične razmere. Kako ste to sprejeli?
Nočem igrati pingponga s politiki. Kritični so tudi nekateri drugi. Vendar vedno dobim podporo Varnostnega sveta OZN, tako da sem kar zadovoljen. 



Kakšne pa so trenutne razmere v BiH?
V Avstriji so bile zavezniške sile navzoče deset let in so recimo na južnem Koroškem pomagale urediti sodišča, dvojezično šolstvo, dvojezični časopis, slovenske radijske oddaje. Ko so zavezniki dobili občutek, da je demokracija dobro usidrana, da je z nacizmom konec in da Marshallov načrt deluje, so se umaknili. 
Tudi sam bi rad nekaj podobnega dosegel v Bosni in Hercegovini. Ko bi ugotovil, da je nepovratno na evroatlantski poti in da se lahko že sama konsolidira in zagotovi mir, potem bi se naš urad umaknil. Iz tujine bi leto ali dve še izvajali monitoring, kasneje pa bi Bosna lahko prevzela vse vajeti v svoje roke. Na našem uradu je najprej delalo osemsto ljudi, zdaj jih je še 120. In tukaj se tudi vidi, da je navzočnost EU vse močnejša in navzočnost urada OHR manjša. 
Sicer pa zdaj potujem na Baltik: manjše države so prav tako pomembne, ker sooblikujejo mnenje v EU. Da EU podpira navzočnost mednarodnega predstavnika v BiH, potrebuješ neko pozitivno razpoloženje znotraj Evrope. V Bosni in Hercegovini baltiške države nimajo veleposlanika, drugače stvari urejam neposredno z njimi. Poleg tega je Litva trenutno predsedujoča država EU.



Gre za lobiranje?
Moraš malo lobirati, ampak seveda imamo vsi isti cilj: da se Bosna integrira v Evropsko unijo in da čim prej dobi status kandidatke. Nima smisla, da bi bil Balkan črna luknja v Evropi ali pa Bosna in Hercegovina črna luknja na Balkanu. Bolj smiselno je, da bi se Evropa z integracijo balkanskih držav izpopolnila.

 

 

Poleg tega da ste visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH, ste predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, podpredsednik Mohorjeve družbe v Celovcu, častni predsednik in ustanovitelj Slovenskega atletskega kluba in ustanovitelj Absolventske zveze slovenske gimnazije. V prostem času prevajate knjige, in kadar ste doma, igrate še orgle pri jutranji maši. Kako zmorete usklajevati vse obveznosti?

Žena je včasih malo huda, ker družinsko življenje trpi, a me vedno podpira. Na trenutke sem malo frustriran: rad bi več bral, napisal več člankov. Moja usoda pa je le tipična usoda koroškega Slovenca. Podpredsednik NSKS Nanti Olip ima na primer dvanajst funkcij. 
Od ponedeljka do petka sestankuješ, imaš zborovske vaje, se usklajuješ, sodeluješ pri raznih društvih ... To, da koroški Slovenci opravljamo več funkcij, je normalno, brez tega manjšina ne bi preživela. Moramo se boriti. Ponosni smo, da smo na južnem Koroškem v nekem smislu elita oziroma velesila na kulturnem področju; imamo slikarje, pesnike, ki dobivajo visoke nagrade in so obogatili avstrijsko sceno. Maja Haderlap je za roman Angel pozabe prejela prestižno nemško literarno nagrado Ingeborg Bachmann za leto 2011, prodanih je bilo več kot sto tisoč izvodov. V lutkarstvu smo najmočnejši v državi, imamo odlično glasbeno šolo s sedemsto učenci, zbor Danica je najboljši na Koroškem ... Veliko je tudi uspešnih posameznikov. 



Razumljivo. Če hočete biti prepoznavni, se morate še toliko bolj izkazati. 
Neki nemški filozof je dobro rekel, da bistvo življenja ni sreča, ampak to, da najdeš smisel življenja. In tega mi imamo. Borimo se za svoje pravice, kulturo, karantansko dediščino. S to motivacijo oziroma tem smislom smo bogatejši in imamo več moči!



Na nedavnih volitvah se je koroška Slovenka Angelika Mlinar prebila v avstrijski parlament. Kaj pomeni njen uspeh za narodno manjšino in kaj si obetate od tega?
To je mega uspeh. Mlinarjeva je izredno sposobna, zelo vztrajna, inteligentna, ambiciozna in je veliko tvegala. Vsi so menili, da majhne stranke nimajo možnosti za uspeh, razen če bi za njimi stal kakšen milijonar. Skupina Neos, Das Neue Österreich, ni imela skoraj nobenih sredstev, ampak se je s pomočjo spletnih družabnih omrežij dobro profilirala. Postala je največja volilna senzacija. Obe veliki stranki, ki sta imeli včasih vsaka zase po petdeset odstotkov, jih imata zdaj skupaj komaj petdeset. 
Za narodno manjšino je Angelikin uspeh fantastičen. Že dolgo nismo imeli poslanca. Pred mnogo mnogo leti je bil poslanec moj praprastric, Lambert Einspieler, pred več leti pa Karel Smolle. Mlinarjeva bo zdaj delovala v zunanjepolitičnem odboru, pa v ustavnopravnem, kjer se kujejo zakoni. Tudi manjšinski. In na tem mestu sem ponosen na tisto, kar sem preprečil. Lani smo namreč onemogočili, da se sprejme šibek zakon o narodnostnih skupnostih. Zdaj bo pa Mlinarjeva lahko pomagala, da se sprejme tako moderen zakon, da bo Avstrija lahko ponosna nanj. Prejšnji ni bil tak, zato smo ga odklonili. Lani so uspešno sprejeli zakon o avstrijskih Židih, lepo bi bilo, če bi tudi naša manjšina dobila nekaj podobnega.



Ste vi osebno pričakovali tak volilni razplet?
Ne. Zato je bilo presenečenje toliko večje. Smo pa vsi veseli. Velike stranke, ki so Avstrijo zgradile, so že malo izgorele. Avstrija ima še vedno senzacionalne izvozne rezultate, turizem cveti in dolgove v znesku 262 milijard lahko vračamo. Le kje bi šele bili, če bi bili brez njih? Kakorkoli, največji stranki imata zasluge, da je država postala uspešna, vendar manjkajo sveže ideje, novi prijemi. Te bi prinesel Neos. Upam, da mu bo uspelo priti v vlado. 



In bo Mlinarjeva morda celo ministrica?
Da, ima potrebne talente. 



Lahko kaj zlobirate?
Je sama dovolj spretna. Najvažneje je, da pride Neos v vlado, tega pa si največji stranki verjetno ne želita. Koalicijska pogajanja bodo dolgo trajala in morda bo koalicijski program usmerjen v prihodnost, ne pa samo v zagotavljanje statusa quo.



Mlinarjevo ste premagali pri kandidaturi za predsednika NSKS. 
Bila je najboljša kandidatka, jaz pa najboljši kandidat (smeh). Predstavljajte si, da bi kandidiral sam: ljudje bi me sicer izvolili, a motivacija ne bi bila taka, kot je bila zdaj. Tudi udeležba bi bila manjša. Osem let nismo imeli volitev in s pomočjo Mlinarjeve smo dosegli, da se je odzvalo skoraj tri tisoč ljudi. Zgodil se je nekakšen plebiscit. Je pa Mlinarjeva dobila ogromno glasov za zbor narodnih predstavnikov. Deluje tudi v kompetenčni skupini za pravna vprašanja, na kar smo zelo ponosni. 



V prejšnjem mandatu ste imeli tri cilje: postavitev dvojezičnih napisov, ureditev razmer v glasbeni šoli in financiranje dvojezičnih vrtcev. Za kaj se boste zavzemali tokrat? 
Glede tabel in dokaj krivičnega in nesistematičnega kompromisa smo pred več kot dvema letoma podpisali memorandum, in moja naloga je, da zahtevamo njegovo popolno izpolnitev. Na občinski ravni smo za krajevne napise recimo dosegli odprtnostno klavzulo, torej lahko posamezni župani postavijo krajevne tablice v dveh jezikih. Tako bi lahko dobili kakih sto novih tabel. Bile bi tam, kjer bi bil izpolnjen kriterij ustavnega sodišča – deset odstotkov manjšine. Ena točka v memorandumu se nanaša tudi na prostovoljno širjenje območja slovenskega uradnega jezika. 
Prav tako bomo sodelovali pri novi koroški deželni ustavi in zahtevali zajamčen slovenski mandat v deželnem zboru, tako kot sta v Sloveniji v parlamentu predstavnika madžarske in italijanske manjšine in na južnem Tirolskem predstavnik Ladincev. 
Sodelovati nameravamo pri državnem zakonu o narodnostnih skupnostih in urediti si želimo valorizacijo finančne podpore manjšini. Že dvajset let namreč dobivamo enako vsoto, nekaj več kot milijon evrov, se pravi, da smo v tem času zaradi inflacije izgubili 30 odstotkov. Poleg tega ni mogoče razumeti, da Slovenija prispeva za manjšino več kot Avstrija, ki je bogatejša. 
Pomembno se mi zdi, da smo pri NSKS ustanovili kompetenčne skupine, ki delujejo avtonomno. Ena je pristojna za pravna vprašanja, druga za šolstvo. Imamo rekordno število prijav na dvojezične šole, a nekateri po štirih letih ne znajo nič slovensko, in to ni sprejemljivo. Zavzemamo se tudi za skupno manjšinsko zastopstvo.



Zakaj se to ne zgodi? Mlinarjeva je omenila, da je narodna manjšina organizirana na ravni društev iz 19. stoletja, moti jo, da nimate skupnega predstavnika. 
Ne znamo se dogovoriti. Že davno sem rekel, da sem za skupno zastopstvo, pri čemer sam ne bi kandidiral. Predlagali smo tudi model za izvolitev skupnega zastopnika. Na Koroškem imamo približno tisoč slovenskih funkcionarjev, dejavnih v raznih društvih, ki bi imeli volilno pravico. Pri anketiranju se jih je osemdeset odstotkov s tem strinjalo, a kaj ko predstavnika preostalih dveh manjšinskih organizacij, Zveze slovenskih organizacij in Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk, menita, da bi se s tem dogodila politizacija kulturnih društev. Vsak, ki dela za slovensko kulturno društvo, je vendar že v politiki. Ne moreš delati za Slovence in biti pri tem agnostičen, apolitičen. 



Ne morejo razumeti, da je treba nastopati enotno?
Naša neenotnost nam je najbolj škodovala pri zadnjih pogajanjih glede napisov. Trdno sem zagovarjal stališče ustavnega sodišča, ki je za postavitev table na posameznem območju določilo deset odstotkov manjšinskega prebivalstva, a sta drugi dve organizaciji privolili v 17,5 odstotka, kar je kot kriterij samovoljno uvedel deželni glavar. Zdaj imamo torej mešanico starih tabel iz leta 1976, tabel, ki so postavljene na podlagi odločitve ustavnega sodišča o 10 odstotkih, in tabel, ki ustrezajo merilu sedemnajstih odstotkov in pol. V sosednjih Podgorjah (Maria Elend) živi enajst odstotkov Slovencev, pa imajo tablo, v Svečah nas je šestnajst in pol, pa je nimamo. 
Absurden je tudi položaj uradnega jezika v občini Škocjan, kar je te dni potrdilo celo avstrijsko upravno sodišče: domačinom Slovencem je dalo prav, ko so zahtevali dvojezične formularje.

 


Kakšne so trenutne razmere v narodnem svetu?
Smo v nekakšni evforiji, saj imamo veliko mladih. Tudi pravnukinja ustanovitelja narodnega sveta dr. Tišlerja, Natalija Hartman, sorodnica pesnice Milke Hartman, je vključena v delo in v odbor. Zdaj bomo še organizacijsko poskušali držati nivo, da teh tri tisoč volivcev nagovarjamo vsake četrt leta, ne samo na osem let.

 

Ali utegne koroška manjšina res izginiti v nekaj generacijah, če bo pritisk asimilacije tako velik? 
Trend vzbuja skrb. Pred 150 leti smo imeli 150 tisoč Slovencev, zdaj pa jih je okoli dvajset tisoč. Pol od teh jih je kulturno zavedno jedro. Široka masa resda odmira, a se jedro dobro drži! 



Pri avstrijskem državnem tožilstvu za gospodarski kriminal in korupcijo ste nedavno ovadili nekdanjega deželnega glavarja Koroške Gerharda Dörflerja. Kaj se dogaja s to zadevo?
Deželni glavar je, ko je bilo v zvezi s tablami že vse dorečeno, dejal, da bi se pomenili in se za pol milijona evrov odpovedali dvojezičnemu uradnemu jeziku v dveh občinah, Dobrli vasi in Škocjanu. Pristojno tožilstvo za korupcijo in zlorabo položaja pa je postopek ustavilo, češ da deželni glavar ponudbe ni dal v svoji uradni funkciji in da mi nimamo vloge žrtve. Noro. Pa kdo bi bil v tem primeru žrtev, če bi izgubili uradni jezik? Poleg tega nam tega denarja ni ponujal kot čebelar, ampak iz proračuna dežele. 
Za prijavo sem se odločil, ker sem hotel vedeti, v kakšni državi živimo. Z ustavitvijo ovadbe sem trenutno doživel poraz, toda dolgoročno bo postalo jasno, da nekdo v zameno za denar ne more zahtevati, da se odpoveš človekovim pravicam. Tudi že omenjena najnovejša odločitev avstrijskega upravnega sodišča potrjuje, da sem imel prav.



Preostali dve manjšinski organizaciji se z ovadbo nista strinjali?
Rekli so, da je šlo za šalo. Jaz sem vse občutil kot bolečino. In zelo bridko. Ker ponudbe nismo sprejeli, so nam v dveh občinah bistveno okrnili slovenščino kot uradni jezik. Od dvajsetih vasi jo smejo uporabljati le še v treh. Celo Haider je podpisal odlok, da je slovenščina kot uradni jezik v Dobrli vasi dopuščena v celotni občini, a niti to ni pomagalo. Vendar smo zelo srečni zaradi odločitve avstrijskega upravnega sodišča, ki nam glede uradnega jezika daje prav. 



Kako se odzovete, ko pridejo do vas komentarji, češ da je škoda, da Haiderja ni več, saj je na neki način delal reklamo koroškim Slovencem? 
V neki volilni kampanji je dejal, da mora Koroška postati enojezična, in tedaj sem mu prepovedal, da me tika. Tudi ker je napadal tujce. In moja žena je slovenska in argentinska državljanka. Mi je pa kasneje, pred smrtjo omenil, da bo glede želja koroških Slovencev dopustil širokogrudno rešitev. Zavedal se je, da bi se s tem zapisal v zgodovino. In če bi bil še živ, bi bila rešitev bolj širokogrudna, kot je zdajšnja, saj bi Korošce lažje prepričal. Vedel je, da je tema že izpeta, z njo bi težko pridobival dodatne politične točke. Do zdaj sem naletel že na nekaj ljudi, ki jim je rekel isto. 



Pa ste vedeli za črne novice, povezane z njim?
Ne. So se mi pa nekatere stvari zdele čudne. 
Nekoč sta se avstrijska ljudska in socialnodemokratska stranka zmenili, da bodo volitve v treh zveznih deželah istočasno, samo zato, da Haider ne bi mogel pokriti vseh volilnih kampanj. Pa si je pomagal s helikopterskimi prevozi. In potem so ga ljudje še bolj občudovali! Mi pa smo se čudili, od kod mu denar. Ob Vrbskem jezeru je hotel speljati železnico pod zemljo, imel je ogromno načrtov. Zdaj postaja jasno, zakaj. Prišel je debel račun. Hypo banki manjkajo milijarde. Za vse sicer ne moremo okriviti njega, zagotovo ne. Vendar je bil v nadzornem svetu te banke. Ravno te dni je bila obletnica njegove smrti – ljudje romajo na njegov grob in na kraj, kjer se je ponesrečil. Častijo ga, ker je bil politični talent. Slučajno je ta kraj ravno začetek dvojezičnega ozemlja. 



Kakšen je trenuten gospodarski položaj Slovencev v zamejstvu?
Rutar je eno največjih podjetij na Koroškem, ima kakih tisoč nastavljencev. Gospodarstveniki pa se družijo pod okriljem celovške Slovenske gospodarske zveze (SGZ). Težko bi našel nezaposlenega koroškega Slovenca. Pri učiteljih jih imamo skoraj premalo! 
Koroški Slovenci delujejo tudi na drugih področjih: kot prevajalci v Bruslju, recimo Zdenka Hafner iz naše fare, Lojze Kraut, ki govori dvanajst jezikov, je avstrijski veleposlanik za kavkaške dežele, v Gradcu imamo enega najboljših arhitektov, tudi enega najboljših slavistov, na finančnem ministrstvu je šef za celotno vzhodno Avstrijo ddr. Marjan Wakounig, imamo atomske fizike, zdravnike, umetnike itd.



Leta 2001 je Slovenija v Avstriji veljala za uspešno državo. Takrat ste pri frizerju slišali, kako se pogovarjajo, da ji gre dobro in da utegne prehiteti Avstrijo. Danes česa takega verjetno ne slišite več?
Slovenija je bila raj pod Triglavom in bi lahko naredila več. Pred očmi imam Islandijo, Estonijo, ki sem jo ravno obiskal, ali pa Irsko, kjer sem bil junija. Tam so z zelo trdimi in radikalnimi ukrepi sanirali stanje. Postali so tako močni, da se lahko odpovejo pomoči od zunaj, ker so sanirali finance in konsolidirali proračun. 
Morda taki strukturni ukrepi ne bi bili slabi za Slovenijo. Imam pa občutek, da se stvari dogajajo prepozno in jih je premalo. Škoda. Kljub temu ostajam optimist, ker na stvari gledam dolgoročno. Največja pomoč za Slovence, ki živimo v tujini, je namreč uspešna Slovenija. 
Slovenija lahko res največ naredi za manjšino, če je sama uspešna, ugledna država, čeprav glede na trenutne razmere stvari niso videti rožnate. 
Vendar imate veliko dobrih podjetij. Riko na primer, z direktorjem Škrabcem. Stalno ga srečujem na letališčih. Direktorja Krke, gospoda Colariča, osebno poznam, in takih Colaričev imate kar nekaj, čeprav v manjših firmah. Slovenski izvoz v Nemčijo je bil dolga leta večji kot pa uvoz. Z Nemčijo skoraj nobena država na svetu nima suficita, vi ste ga imeli. Tudi poslovno sodelovanje z Avstrijo je odlično. Na letalu danes je bilo ogromno mladih angažiranih Slovencev, ki so se poslovno mudili v Frankfurtu. Slovenci ste znani po marljivosti, zanesljivosti, solidnosti, kreativnosti ... Tujina se tega veseli, ampak ti ljudje, ki deloma gredo ven, potem manjkajo doma, in to je žalostno. 



Kako bi ocenili politične razmere v Sloveniji?
Niso optimalne. Slovenska politika vseh strank bi se morala zediniti na nekaj točk, ki so vsem skupne: pokojninska reforma, zdravstvo, ekonomija, reforma administracije, položaj v Evropi, infrastruktura. Treba bi bilo narediti jasen načrt in se ga ne glede na to, katera vlada je na oblasti, držati. Odkriti bi morali skrite rezerve. Verjetno je tudi v Sloveniji nekaj nepotrebnih uradov ali pa institucij. Na avstrijskem Štajerskem so na primer radikalno zmanjšali število občin. Slišim, da pri vas število ljudi v državni administraciji raste, v produkciji pa se manjša, in to je jasen znak, da nekaj ni v redu. 
Ne razumem niti tega, da še vedno, dvajset let, govorite o drugem tiru. Pa berem o Šoštanju. S tem denarjem, pa ne bom ocenjeval, ali nov šoštanjski blok rabite ali ne, bi lahko izolirali številne objekte po vsej državi in posledično zmanjšali potrebe po kurjavi in elektriki.
Ko sem se pred leti pripravljal na veleposlaniški mandat v Ljubljani, sem zasledil zgodbo o operacijskih mizah. In potem sem prišel sem in se je zgodba vrtela še dve leti. Morda sem naiven, toda v tem primeru bi sam preklical nekaj tujih držav, vprašal, koliko pri njih stanejo mize, ali pa šel na best buy program in iskal najboljšo ceno. Ampak zdaj delam na Balkanu in mi je marsikaj jasno. Dve stvari sta zelo zapeljivi za politike: kadrovanje, pri čemer svoje ljudi spravljaš na položaje, in nakupovanje; to so hude skušnjave. 



Kako kot zaveden kristjan gledate na vpetost mariborske nadškofije v zgrešene poslovne zgodbe? 
Razočaran sem, saj mora biti cerkev moralna velesila. Boriti se mora za nebeške cilje, ne pa za zemeljsko bogastvo. Verjetno so pa tudi kakšne slovenske banke cerkvi prelahko podeljevale kredite? Vesel sem, da se novi papež, ki ima med prijatelji veliko Slovencev, vrača k bistvu evangelija. Vatikanska birokracija se morda upira, a sem zadovoljen, da se je odločil uvesti red. Cerkev nima ugleda zaradi stavb, ampak zaradi moralne veličine. V tem duhu je kriza cerkve v Sloveniji tudi odlična priložnost. Situacija bo po prenovi mnogo boljša!



Kje se vidite v bližnji prihodnosti? 
Uradno bi se rad upokojil, saj imam za seboj štirideset let dela v diplomaciji. Avstrija mi še vedno priznava diplomatski status. Vabijo me na konference veleposlanikov, kjer sem letos sodeloval kot predavatelj. Očitno me še imajo za svojega. V naši diplomaciji obstaja lep duh vzajemnosti. Vedno vem, kaj avstrijska zunanja politika pričakuje od mene, četudi ne dobim navodil. Zdajle grem lahko v Ameriko ali Azijo, pa bom vedno natančno vedel, kako tečejo stvari. Sem visoki predstavnik, bil sem veleposlanik, a sem bil zelo ponosen poleti, ko sem dobil mandat pri narodnem svetu neposredno od ljudi. To mi daje energijo.

 

 

Brigite Ferlič Žgajnar

Vir: Delo

Novice
Romanje treh Slovenij: ODPOVEDANO
Predstavitev knjige o Antonu Ilcu in Karlu Kozini
XXI. Nagradni natečaj
Štipendije za tečaje slovenščine
Černetovo nagrado 2022 prejmeta Anita Bergnach in Vesna Jagodic
Vabljeni na gledališko predstavo Jeklene magnolije
Blaznikov večer - obisk Slovencev iz Argentine
Za hlebček kruha dal bi kos srca
Vabljeni na Komarjev večer 2021
Dokumentarec Samo idealisti - prosto dostopen
Ob 130. obletnici rojstva Janeza Jalna
Nagradni natečaj vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu
18. Koroški kulturni dnevi v Ljubljani
Opozarjamo na dva odlična pogovora v zvezi s 100-letnico požiga Narodnega doma v Trstu
Srečanje o taborišču v Monigu
Predstavitev knjige OSTALI SMO NA KOROŠKEM
Tone Mizerit prejel nagrado Vstajenje za leto 2019
Prošnja Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu
Za novega krškega škofa je imenovan koroški Slovenec msgr. Jože Marketz
Koncerti Luka Debevca Mayerja
Dobrodošli doma 2019
Predstavitev monografije Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945-1949
Stanko Kosič prejel najvišje priznanje na področju jamarstva
Velika večina Slovencev, ki se je odselila v Avstralijo, je zbežala čez mejo
Dobrodošli doma 2019
17. Avstrijsko koroški kulturni dnevi
Vabljeni na večer slovenske kulture v Kanalski dolini
Vabljeni na koncert Koroška poje
Vabljeni na srečanje Mladika v letu 2019
Na obisku pri prijateljih v zamejstvu
Praznovanje velikega šmarna na Repentaboru
Predčasne volitve v državni zbor
16. Koroški kulturni dnevi v Ljubljani
Razpis ASEF-a za študente slovenskega rodu
Križev pot, posvečen Beneškim Slovencem
Recitali sakralnih pesmi Luka Debevca Mayerja
Dr. Damjana Kern prejela nagrado Urada za svojo doktorsko nalogo
Koledar 2016
Jurij Paljk - novi Vitez Republike Italije
Begunska kriza za mlade Slovence
Einspielerjeva nagrada Hubertu Budaiju
Koncert sakralnih pesmi - Luka Debevec Mayer
Spominske slovesnosti ob 70. letnici konca 2. svetovne vojne
Spominska meditacija - Iz globočine
»Gledat, kaj delajo«
Sedmi pohod iz Babnega Polja do Goričic
Ponovno v Argentino
Koncert MePZ Bilka in Tamburaška skupina Šentjanž
13. koroški kulturni dnevi v Ljubljani
Ribniški pasijon 2015
Koroška in Primorska pojeta 2015
Uspeh koroških Slovencev na lokalnih volitvah
Slovenci v Reziji?
Srečanje pod lipami
600-letnica zadnjega ustoličenja koroškega vojvode v slovenskem jeziku
VI. pohod Iz Babnega Polja do Goričic
Romanje treh Slovenij na Svete Višarje
XIV. Vseslovensko srečanje
Dobrodošli doma 2014
Naša luč
Poslovna konferenca
Jubilejni vigredni koncert
12. Koroški kulturni dnevi
Kontrabant
Velikonočni dobrodelni pohod
Koroški kulturni dnevi 2013
Zbogom, kranjska dežela, nikoli več te ne bom videl
Naša luč
Prešernova proslava na Tromeji »Od narečja do knjižnega jezika«
600-letnica ustoličenja zadnjega koroškega vojvoda v slovenskem jeziku
Višarski dnevi
Koroška poje
Prispevek o Porabju
Okrogla miza z Angeliko Mlinar in Igorjem Gabrovcem
Kako se Slovenija, slovenstvo, manjšinska problematika in Evropa vidijo iz zamejske perspektive?
Slovenija, okno v svet
Pogovor z Mladimi Benečani
Od narečja do knjižnega jezika
Tu smo in tu hočemo ostati (Dan emigranta)
51. Dan emigranta
Ekskurzija v Videm (vabilo)
Koncert ob 100-letnici društva Danica v Šentprimožu v Podjuni
Oktet Suha
Na Ravanci obeležili tridesetletnico delovanja KD Rozajanski dum
Trideset let delovanja KD Rozajanski dum
“Ko pouno noći je sarce”
Valentin Inzko: Borimo se za svoje pravice, kulturo, karantansko dediščino
Romanje na grob škofa Rožmana
Zakonca Starman o življenju v taboriščih na Koroškem po letu 1945
Tuhinjci v Argentini
RTV SLO poroča o dogodkih v zamejstvu
Prebudimo Slovenijo
Pevski zbor Slovenski cvet iz Nemčije
Narodni svet koroških Slovencev pomladil svoje vodstvo
Slovo od duhovnika dr. Janeza Zdešarja
Romanje v Anras
20. tabor Slovencev po svetu, 7. julij
Dobrodošli doma 2013, 5. in 6. julij
Vseslovensko srečanje v Državnem zboru
Evropska Slovenija
Večer samospevov
Na jubilejnem Dnevu Emigranta obljuba, da bo v Čedadu še letos ulica poimenovana po Ivanu Trinku
Nov veter v Kanalski dolini
Slovenski dan v Maasmechelenu
Rock v nadiškem narečju
Posvet o Reziji
Argentinski dnevnik
Druženji z mladimi v Čedadu in Bardu
Nadškof Stres pri Slovencih v Zagrebu
Rojaki v Nemčiji si želijo več stikov s Slovenijo
Kako mladi koroški Slovenci vidijo svojo prihodnost?
Posvet za mlade Slovence v Stuttgartu od 14. - 15. 5. 2011