Obstali bomo, dokler bomo sami hoteli

Našo srčno in izredno prijetno sogovornico Mirjam Oblak iz Argentine smo bolje spoznali ob ustvarjanju monografije o Marjanu Grumu, saj je z vso skrbnostjo prevzela uredniško vlogo na drugi strani oceana. V pogovoru nam razkriva bogat mozaik svojega življenja, ki ga zaznamujejo globoka zavezanost družinskim vrednotam, skupnosti in ohranjanju slovenske identitete pod Južnim križem.

Mirjam, odraščali ste v Argentini v slovenski družini. Kako se spominjate svojega otroštva in mladosti? Kako je bilo odraščati med slovensko tradicijo in argentinskim okoljem?

Moje otroštvo in mladost sta bila že od samega začetka zaznamovana z življenjem med dvema kulturama. Odraščala sem v Argentini, vendar v slovenski družini, kjer so bili jezik, tradicija in krščanske vrednote živi del vsakdana ter so mi že zelo zgodaj dali trden občutek pripadnosti in doma. Slovenska kultura me je spremljala predvsem skozi družino in skupnost – v veri, šolanju, pesmi, praznovanjih in skupnih trenutkih, ki so me neprestano povezovali s koreninami.

Zunaj doma pa me je objemal argentinski vsakdan – šola, prijatelji, ulice, ritem življenja in odprtost ljudi. Tako sem že zelo zgodaj začela živeti med dvema svetovoma, ki sta se v meni naravno prepletala in me postopoma oblikovala. Ta razpetost je bila pogosto lepa in bogata, včasih pa tudi zahtevna, saj je terjala veliko prilagajanja, razumevanja in notranjega ravnotežja.

Česa vas je naučilo življenje med dvema kulturama?

Kljub vsem izzivom sem globoko hvaležna za takšno otroštvo in mladost. Prav življenje med slovensko tradicijo in argentinskim okoljem me je naučilo poslušati, sprejemati drugačnost in graditi mostove med ljudmi. Danes čutim, da me ta dvojnost ne razdvaja, temveč bogati – daje mi širino, občutljivost in globoko spoštovanje do obeh svetov, ki ju nosim v sebi.

Ta izkušnja je postala temelj moje identitete. Ni me razdelila, temveč me je obogatila in utrdila, ter mi dala notranjo gotovost, ki jo danes nosim s seboj s spoštovanjem, ljubeznijo in iskreno hvaležnostjo.

Vaš oče Tone Oblak se je leta 1933 rodil v vasi Vrbljene. Med drugo svetovno vojno je bila njegova družina hudo preizkušena. Dedka so odpeljali v koncentracijsko taborišče Rab, partizani pa so umorili dva njegova brata. Po vojni se je družina zaradi grožnje likvidacije umaknila na Vetrinjsko polje. Kako so leta v begunstvu zaznamovala vašega očeta in njegovo življenjsko pot?

Leta begunstva so mojega očeta globoko zaznamovala in oblikovala njegovo življenjsko pot. Že zelo zgodaj se je soočil z izgubo, strahom in krivico, ki so v njem pustili trajno sled. O teh izkušnjah ni veliko govoril, a so se jasno odražale v njegovem odnosu do življenja in ljudi.

Pomemben temelj so mu bili tudi starši, ki so kljub hudim preizkušnjam ohranili vero, pokončnost in človeško dostojanstvo. Njihov življenjski zgled je bil zanj prva in najpomembnejša šola vrednot.

V avstrijskih taboriščih so pomembno vlogo odigrali tudi duhovniki salezijanci, ki so bili steber skupnosti. Njihova vloga je bila izrazito vzgojna – mladim so dajali strukturo, smisel in upanje ter skrbeli za vzgojo, vero in slovensko besedo. Prav zaradi njih begunstvo ni bilo le čas izgube, temveč tudi čas rasti in oblikovanja. Te vrednote je moj oče nosil s seboj vse življenje in jih s tihim zgledom prenašal tudi na svojo družino.

Kako ga je čas begunstva oblikoval?

Ata mi večkrat pravi, da so v taboriščih dobili prvo trdno podlago za organizirano delo ter za verske in narodne vrednote. Ko je prišel čas odhoda, si je vsak prizadeval ostati povezan s prijatelji, s katerimi so si delili beg, solze in molitev. »Argentinski čudež,« o katerem se danes toliko govori, po njegovih besedah ni naključje. Rodil se je iz skupne preizkušnje, povezanosti in vere, ki jih je življenje v taboriščih utrdilo in pripravilo za novo življenje v Argentini. Posebej poudarja, da brez duhovnikov in predanih idealistov do tega ne bi prišlo. Prav njihova požrtvovalnost, marljivo in nesebično delo so omogočili, da je slovenska skupnost v Argentini nastala, se ohranila in živi še danes.

Kasneje se je njegova družina izselila v Argentino. Kako se vaš oče spominja prihoda in prvih let na novi celini?

Ata mi je pripovedoval, da je njegov oče sprva razmišljal o odhodu v Severno Ameriko, v Denver, kjer je kot mlad fant že delal. A moj ata z brati in sestrami ga je naposled prepričal, da je bila Argentina prava izbira, saj se je tja odpravljala večina njihovih znancev in mladinskih prijateljev.

Čeprav je bila Avstrija za slovenske begunce že tujina, so tam še vedno čutili nekaj domačega – v stikih s Korošci, v Celovcu, ob Dravi in med tirolskimi gorami, pa tudi v skupnem taboriščnem življenju, ki jih je povezovalo. Argentina pa se jim je razkrila kot resnično nova, drugačna dežela: z novim jezikom, navadami, podnebjem in temperamentom ljudi, ki so zahtevali pogum in odprto srce.

Po prihodu v Argentino se je vaš oče v salezijanskem zavodu izšolal za profesorja umetnosti in obrti …

Salezijanec Janko Mernik je poskrbel, da so se mnogi otroci ob prihodu v Argentino šolali v zavodih. Začeti je bilo treba popolnoma na novo. Moj ata se je šolal v salezijanskem zavodu Don Segundo Fernández v San Isidru. V tem vzgojnem središču je bilo življenje vsestransko bogato in polno, vezano na duhovno in kulturno vzgojo. V zavodu se je izučil za profesorja umetnosti in obrti. To izobraževalno središče je imelo zaslužen sloves, kajti v njem so poučevali najboljši evropski profesorji in umetniki tistega časa, ki so prišli iz Italije.

V omenjenem zavodu je potem moj ata deloval in tudi sam poučeval druge študente vse predmete, povezane s tem študijem. Tudi sam je ustvaril mnogo skulptur ter drugih umetnin v lesu in na platnu ter naredil načrte, ki so jih nato drugi umetniki izdelali iz marmorja.

Ko je atova družina najela hišo, se je moral tudi sam čez čas odločiti, ali bo ostal v zavodu ali ne. Odločitev ni bila lahko, saj je v njem preživel neverjetno srečna leta, bogata z znanjem in izkušnjami. Ko je odšel iz salezijanskega zavoda, se je takoj pridružil bratoma v mizarskem podjetju, ki je nenehno raslo, se razvijalo in napredovalo.

V slovensko skupnost je bil vključen že od začetka. O njem in njegovem bogatem ustvarjalnem delu je bila leta 2015 izdana lepa monografija. Kakšen pečat je pustil v Našem slovenskem domu?

Tedanji pobudnik, organizator in kulturni delavec Našega slovenskega doma Ivan Oven je mojega očeta povabil v Naš dom San Justo v Buenos Airesu. Naprosil ga je za izdelavo prve scene za domobransko proslavo. Ta čas je sovpadal z obdobjem, ko je Dom načrtoval lastne prostore. Ata se je takoj odzval na povabilo. Naredil je prvi načrt za gradnjo Našega doma v San Justu, ki so ga vsi člani odobrili, nato pa je ob sodelovanju drugih članov in sodelavcev vodil njegovo gradnjo vse do današnjih dni.

Več kot šestdeset let kulturnega delovanja Našega doma sta bila okras ali scenografija odra skoraj vedno na skrbi ata, prav tako tudi načrt in izvedba skoraj vseh kulturnih prireditev. Iz vsega tega je razvidno, da se je moj ata zavedal, da prihodnost v skupnosti sloni na mladini, zato jo je dolgo let spremljal in navduševal za delo in sodelovanje. Tako je osebno navdušil tudi svoje otroke in tudi mene. Skupaj smo se menili, organizirali in izvajali mnogo prireditev in dogodkov ob sodelovanju mnogo drugih mladih in odraslih: vsakoletne obletnice Našega doma, mladinske dneve, domobranske komemoracije, silvestrovanja, božične in velikonočne akademije, načrtovali smo tudi potovanja po notranjosti Argentine, nato tudi v Slovenijo in zamejstvo.

Kako je močna povezanost s slovenskim domom zaznamovala vas in vašo družino?

Močna povezanost našega ata s slovenskim domom je bila za našo družino nekaj povsem naravnega. Njegovo delo za skupnost ni bilo le ustvarjanje, temveč način življenja in izraz hvaležnosti. Slovenski dom v San Justu je postal prostor, kjer so se prepletali kultura, umetnost in skupnost – in hkrati naš drugi dom.

Atovo ustvarjalno delo je zaznamovalo tudi naš vsakdan. Ob njem smo se učili, da se vrednote živijo skozi dejanja: s skupnim delom, sodelovanjem in odgovornostjo. Vsi smo bili vključeni v priprave prireditev in tako že zelo zgodaj začutili pripadnost slovenski skupnosti. Njegov zgled – predanost, vztrajnost in ljubezen do slovenstva – je močno vplival tudi name. Naučil me je, da se vrednote prenašajo z zgledom, in ta dediščina nas spremlja še danes.

Kakšna pa je življenjska pot vaše mame Helene Kušar?  

Moja mama se je rodila v Ljubljani. Njeno otroštvo je bilo že zelo zgodaj zaznamovano z bolečo izgubo doma in občutka varnosti. Kot komaj petletna deklica je bila skupaj s starši in trinajstletno sestro v poznih nočnih urah nasilno izgnana iz stanovanja na Kodeljevem. V desetih minutah je morala družina zapustiti svoj dom ter za seboj pustiti vse, kar daje otroštvu toplino – spomine, varnost in brezskrbnost.

Njihova pot je vodila v živinskih vagonih proti avstrijski meji, nato skozi več begunskih taborišč. Tam je zaradi levkemije umrla njena sestra, kar je družino zaznamovalo z neizmerno bolečino. Usoda jih je pozneje s pomočjo Rdečega križa popeljala čez ocean, v Argentino. Kmalu po prihodu v novi svet je med prvimi Slovenci umrl njen oče, moj dedek Jože. Mama je tako skoraj vsa svoja mladostna leta do poroke preživela sama z mamo Ivanko. Skupaj sta delali pri različnih družinah in se s trdim delom preživljali.

Kljub oddaljenosti od večine Slovencev sta z mamo zvesto ohranjali stik s slovensko skupnostjo. Radi sta obiskovali slovenske prireditve in romanja. Prav v tej skupnosti je mama spoznala mojega očeta. Poročila sta se, mama pri dvajsetih, oče pri sedemindvajsetih letih. Rodili so se jima štirje otroci – najstarejša sem jaz, nato brat Toni in še dve sestri Helena in Lučka.

Katere vrednote je prinesla v družino?

Kljub vsem bolečim izkušnjam iz otroštva je mama v našo družino prinesla neizmerno toplino, ljubezen in notranjo moč. Vedno je bila – in je še danes – skrbna, srčna mama ter zavedna Slovenka. Odlikujejo jo poštenost, odkritosrčnost, delavnost in izjemna sposobnost razumevanja ljudi.

V življenju je veliko potrpežljivo prenašala – ob domačem podjetju, očetovem in našem delu v skupnosti – a pri vsem tem nikoli ni stopala v ospredje. Tiho, a zvesto nas je spremljala na prireditvah in dogodkih, vedno pripravljena pomagati, povezovati in podpreti. Zame je velik zgled zveste žene, dobre matere in ženske z globokimi vrednotami, ki jih živi preprosto, tiho in z vsem srcem.

Mnogokrat je usoda močnih mater in žena taka, da je njihova vloga navzven manj opazna, v resnici pa je nadvse pomembna – je bilo tudi pri vaši mami tako?

Pregovor pravi, da za vsakim velikim moškim stoji velika žena – in v naši družini to še kako velja. Vse, kar je naš ata dosegel v slovenski skupnosti in v podjetju, je v veliki meri tudi zasluga naše mame. Njeno delo je bilo pogosto tiho in na prvi pogled nevidno, a hkrati nepogrešljivo. Z neizmerno potrpežljivostjo, razumevanjem in ljubeznijo ga je ves čas podpirala ter spodbujala.

Ko je ata barval kulise in pripravljal oder, mu je mama nosila hrano, včasih pa mu je tudi sama priskočila na pomoč in z njim prijela za čopič. Prav ona je bila tudi pobudnica dragocene ideje, da je ata leta 1992 v Slovenijo peljal 92 mladih iz Našega doma v San Justu. Tam smo s pesmijo, folkloro in plesom ponosno predstavljali našo skupnost in ljubezen do slovenske in argentinske kulture.

To je bil prvi obisk mladih iz San Justa v Slovenijo. Ste takrat tudi vi prvič obiskali Slovenijo?

Slovenijo sem prvič obiskala leta 1991 kot članica Slovenskega pevskega zbora Gallus. Ker se nekatere pevke turneje niso mogle udeležiti, je pevovodkinja Anka Savelli Gaser povabila manjkajoče glasove. Takrat sem pela v Mladinskem pevskem zboru v San Justu in se z veseljem pridružila, obenem pa že skrbela tudi za del organizacije potovanja. To doživetje mi je ostalo globoko vtisnjeno v spomin – Slovenija me je resnično očarala.

Leta 1992 sem v domovino ponovno potovala s sanhuško skupino, kjer sem poleg nastopov zopet sodelovala pri organizaciji potovanja in celotne turneje. Obe potovanji sta bili izredno uspešni. Iskreno sem hvaležna Bogu in vsem, ki so s svojim delom, podporo in zaupanjem omogočili, da smo lahko uresničili ti dve tako pomembni poti v matično domovino in zamejstvo.

Ampak Slovenijo ste odkrivali in nosili v srcu že veliko pred prvim obiskom …

Že od rojstva sem veliko poslušala o Sloveniji in jo doživljala skozi domače zgodbe, očetovo delo in kulise, ki so nosile duh domovine. Slovenija je živela v besedah, podobah in občutkih, ki so se tiho vtisnili v moje mladostne dni. Poseben pečat so pustili tudi obiski gostov iz domovine in zamejstva, ki so prinašali diapozitive, predavanja in zanimivosti o lepotah Slovenije. Pomembno vlogo pri tem so imeli tudi knjižni darovi Rafaelove družbe, za katere je dolga leta skrbel duhovnik in dobrotnik Janez Rihar, ter knjige Mohorjeve družbe, ki smo jih sami kupovali. Te knjige so nam omogočale, da smo domovino bolje razumeli in občutili njen bogat jezik, zgodovino in kulturo. Tako sem Slovenijo odkrivala že dolgo, preden sem jo lahko prvič obiskala, in vse te zgodbe in knjige so mi vtisnile globoko povezanost z matično domovino in zamejstvom.

Kasneje ste za eno leto prišli študirat etnologijo na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Kaj vas je spodbudilo k tej odločitvi?

Tisto leto, preden sem se odločila za študij etnologije v Ljubljani, nas je v Našem domu v San Justu obiskal etnolog prof. dr. Janez Bogataj. S svojim zanimivim predavanjem in prijetnim pogovorom me je popolnoma navdušil nad študijem slovenskih šeg in navad ter slovenske etnologije. Dobila sem štipendijo. Ob dobrih in zavzetih profesorjih sem med študijem veliko pridobila ter spoznala številne prijazne kolege. Poleg študija sem obiskovala folklorne vaje Maroltove skupine v Ljubljani, aktivno sodelovala kot članica prvega odbora Izseljenskega društva Slovenija v svetu, opravila enomesečni intenzivni tečaj slovenščine za tujce, hodila na seje Nove zaveze, pela v zborih ter sodelovala pri Karitas. V tem času sem spoznala tudi številne sorodnike in ljudi, s katerimi sem še danes v lepem in pristnem stiku.

Zakaj se niste odločili, da bi v Sloveniji ostali?

Po bivanju in študiju v Sloveniji sem bila tako očarana, da bi tam najraje ostala. Domov sem se vračala le ob praznikih in v sebi nosila načrt, da se kmalu vrnem, a huda nesreča moje mame je tiho, a odločilno spremenila moje poti. V letih, ki so sledila, je prestala šest operacij, v tem času pa sem ji skupaj z družino stala ob strani.

Kljub temu sem Slovenijo še večkrat obiskala – pogosto kot voditeljica dijakov petega letnika Slovenskega srednješolskega tečaja, s pevskimi zbori, gledališko skupino Našega doma ali pa ob udeležbi na seminarjih, posvetih, kongresih in tečajih za slovenske učitelje in profesorje po svetu. Vsako potovanje mi je omogočilo, da sem se še tesneje povezala z domovino, njeno kulturo in njenimi ljudmi.

Kako je potekalo vaše nadaljnje izobraževanje v Argentini?

Pred podiplomskim študijem slovenske etnologije pod mentorstvom dr. Janeza Bogataja na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem diplomirala kot profesorica likovne umetnosti in se izobraževala tudi na področju ceremoniala in protokola. Kasneje sem se odločila za študij ontološkega coachinga, ki je disciplina za osebni razvoj in podporo drugim pri odkrivanju njihovih potencialov. Ta študij me je navdušil v odraslih letih, saj mi omogoča, da pomagam dijakom na tečaju pri njihovem osebnem in poklicnem razvoju, hkrati pa ga uporabljam v vseh okoljih, kjer delujem.

Ontološki coaching, ki je nastal v Ameriki in postopoma prodira v Evropo, ponuja številne možnosti – od podpore pri premagovanju izzivov, razvijanju samozavesti in komunikacijskih veščin, do osebnega in timskega razvoja. Pomaga ljudem, da bolje razumejo svoje vedenje, čustva in način razmišljanja ter jih usmerja k bolj zavestnim in ustvarjalnim odločitvam.

Vaš vstop v slovensko skupnost je bil verjetno precej spontan. Kdaj pa ste se začeli vanjo tudi dejavno vključevati?

V našo slovensko skupnost sem zahajala že od otroških let. Najprej sem obiskovala sobotno slovensko osnovno šolo Franceta Balantiča v San Justu in bila članica organizacij za naraščajnike, naraščajnice, mladce in mladenke. S štirinajstimi leti sem pristopila k mladinski organizaciji in dve leti predsedovala krajevni dekliški in fantovski zvezi.

Še danes z veseljem sodelujem pri različnih odborih in kulturnih dejavnostih. Sodelovala sem pri urejanju raznih zbornikov, monografij in pri pripravi video posnetkov, tudi pri organizaciji množičnih prireditev kot Buenos Aires praznuje Slovenijo, pri postavljanju raznih razstav v Slovenski hiši, v Našem domu, v Sloveniji in zamejstvu. Bila sem članica skupin, občasno tudi del vodstva na turnejah z gledališkimi skupinami, srednješolskimi dijaki, pevskimi zbori in folklornimi skupinami po Sloveniji in zamejstvu ter po raznih provincah in okrajih po Argentini.

Na katerih področjih pa ste bili pozneje v skupnosti najbolj dejavni?

Vrsto let sem sodelovala v folklorni skupini Našega doma San Justo ter občasno poučevala folkloro otroke in mlade. Prav tako sem bila vključena v zasnovo in izvedbo krajevnih ter osrednjih akademij in gledaliških iger, pri katerih sem pogosto pomagala tudi pri pripravi kostumov in rekvizitov, s čimer sodelujem še danes.

Odraščala sem v družini, kjer je vera imela pomembno mesto. Že od mladih let sem bila dejavna v Katoliški akciji. Rada organiziram obiske ljudi v stiski, ostarelih in bolnih v slovenskih in argentinskih ustanovah. Sprva sem se temu posvečala skupaj z osnovnošolskimi otroki, pozneje — in še danes — pa z dijaki Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu. Poleg tega sem večkrat organizirala tudi mladinska srečanja, duhovne vaje in taborjenja ter sodelovala pri mladinskih romanjih k Mariji v Lujánu.

Dolga leta sem pela v otroškem in mladinskem zboru San Justo, pri Pevskem gibanju Pegi, ki je združevalo pevce iz cele slovenske skupnosti v Buenos Airesu, ter v Slovenskem pevskem zboru Gallus. Zastopala sem krajevno skupnost v izseljenski pastorali in v emigrantskem odboru naše občine La Matanza. Enajst let sem poučevala v Balantičevi šoli, danes pa že skoraj trideset let učim etnografijo in zemljepis na Slovenskem srednješolskem tečaju – vse to iz ljubezni do skupnosti, predvsem mladih, in z željo, da tradicija živi naprej.

Več let sem bila članica glavnega odbora Našega doma San Justo in osrednje organizacije Zedinjene Slovenije, še vedno pa občasno sodelujem s centralno mladinsko organizacijo, ker me veseli delo z mladimi in ohranjanje slovenskega duha. Večkrat sem sprejela skupine in posameznike iz Slovenije in zamejstva ter organizirala in spremljala njihova gostovanja pod Južnim križem.

Kakšna je vaša vloga v slovenski skupnosti danes?

Še vedno sem dejavno vključena v delo glavnega odbora Zedinjene Slovenije ter kot odbornica aktivno sodelujem pri delovanju slovenskega letovišča Naša domačija v Buenos Airesu. Svoje pedagoško poslanstvo nadaljujem na Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka, kjer poučujem slovensko etnografijo in zemljepis.

Ob tem ostajam tesno povezana s kulturnim življenjem našega krajevnega doma in osrednje slovenske organizacije v Argentini, kjer redno sodelujem pri različnih dejavnostih. Posebno mesto ima zame tudi petje v Mešanem pevskem zboru San Justo, ki ga doživljam kot izraz skupnosti in pripadnosti.

Svoja razmišljanja, zapise in poročila objavljam v slovenskih medijih v Argentini ter tudi v Sloveniji in zamejstvu. Udeležujem se večerov Slovenske kulturne akcije, sodelujem pri njihovi organizaciji ter aktivno prispevam k našim slovenskim verskim obredom in prireditvam, kjer se vera, kultura in narodna zavest srečujejo v živem duhu.

Vaš oče se je leta 1958 pridružil bratoma Cirilu in Feliksu v podjetju bratov Oblak, ki danes sodi med največje proizvajalce vrat in stenskih oblog v Argentini. Tudi vi ste zaposleni v tem družinskem podjetju. Kakšna je vaša vloga?

V družinskem podjetju, ki je lansko leto praznovalo 70 let delovanja, sem zaposlena že več kot štirideset let. V tem času sem delala v različnih oddelkih, od blagajne do prodaje, in pridobila kar nekaj izkušenj, ki mi danes omogočajo, da kot predstavnica druge generacije aktivno sodelujem pri vodenju podjetja. Imam veliko odgovornost, saj ob gostovanjih pogosto sprejemam ljudi predvsem iz Slovenije in zamejstva, hkrati pa sodelujem pri oblikovanju in pripravi vsakega večjega dogodka v firmi.

V podjetju je veliko zaposlenih, zato posebno pozornost namenjamo tudi gojenju vrednot in stalnemu izobraževanju osebja. Skupaj si prizadevamo, da vsak član ekipe ne le opravlja svoje delo, temveč se zaveda pomena tradicije, kakovosti in spoštovanja do sodelavcev ter strank. Z veseljem ohranjamo tradicijo, ki so jo začeli naši predniki, in jo hkrati nadgrajujemo, da podjetje ostaja živ, trden in odgovoren del naše skupnosti ter širšega argentinskega okolja.

Kako doživljate delo v družinskem okolju? Kako ohranjate dobre odnose?

Sedemdeset let skupnega in družinskega podjetja ni lahka pot, a je možna. Potrebni so medsebojno razumevanje, spoštovanje, zaupanje, toleranca in veliko potrpljenja. Tudi molitev veliko pomaga pri tem. Nekoč je v podjetju delovalo kar sedemnajst sestričen in bratrancev, danes pa nas je zaradi različnih razlogov aktivnih nekoliko manj. Redno imamo tedenske seje direktorjev in vodij, na katerih usklajujemo delo in sprejemamo odločitve, ter družinske seje, kjer obravnavamo letno poročilo o obratovanju podjetja. Ata in strica, Feliks in Ciril, sta nam bila čudovit zgled trdega dela, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja, po njihovih stopinjah pa skušamo hoditi še danes.

V zadnjih dveh letih ste bili zelo dejavno vključeni v nastajanje monografije o Marjanu Grumu kot argentinski del uredniškega tandema. Kako je vaša družina povezana z umetnikom?

Z Marjanom Grumom je naša družina povezana že mnogo let. Naš ata ga pozna praktično že od otroštva, saj sta oba odraščala v vaseh pod Krimom. Njuni poti sta se ponovno združili ob begunski izkušnji na Koroškem, kasneje pa ju je povezala tudi slovenska skupnost v mestu San Justo v Argentini.

Moja sestra Lučka, ki se profesionalno ukvarja s fotografijo, se je pred nekaj leti še bolj povezala z Marjanom Grumom zaradi svojih del in razstav, ki jih je pripravila v Sloveniji in zamejstvu. Tudi jaz sem se pridružila in bolj povezala z Grumovo družino ob pripravi umetnikove monografije – velika in čudovita pobuda Rafaelove družbe –, ki smo jo z veseljem uresničili in predstavili po različnih slovenskih krajih, v zamejstvu in Argentini.

Zakaj pa je vaša sestra, fotografinja Lučka Oblak Čop, portretirala Marjana Gruma?

Lučka je oktobra 2019 na povabilo Izseljenskega društva Slovenija v svetu razstavljala svoje fotografije v Sloveniji. Odločila se je za fotografski projekt, v katerem je skozi portrete želela prikazati različna življenjska obdobja, od rojstva do zrelosti. Pandemija je kmalu zatem načrte za nekaj časa prekinila, vendar je projekt kljub temu ostal živ in se je postopoma razvijal naprej. V tem času se je oblikovala tudi želja po portretiranju Marjana Gruma. Umetnik ji je bil blizu zaradi svojega ustvarjalnega dela in osebne zgodovine, ki jo je spoznavala skozi pripovedi in skupne stike. Njegov značilen videz – beli lasje, brada in izrazit pogled – je zanjo predstavljal zrelo ustvarjalno obdobje ter vztrajnost v umetniškem delu. Med fotografiranjem v njegovi delavnici mi je povedala, da jo je posebej nagovorila misel, da ustvarjanje ne preneha z leti, temveč se z njimi spreminja.

Poleti 2023 je projekt prvič predstavila tudi v Sloveniji in s tem sklenila daljše ustvarjalno obdobje. Na razstavi v Narodni in univerzitetni knjižnici je portret Marjana Gruma pritegnil več pozornosti, tudi ravnatelja Rafaelove družbe, Lenarta Riharja, ter spodbudil nadaljnje sodelovanje, ki je leto kasneje preraslo v monografijo.

Uredniško delo je potekalo na dveh celinah. S kakšnimi vsebinskimi in organizacijskimi izzivi ste se pri tem srečevali?

Monografija o Marjanu Grumu je nastala iz globoke želje, da bi njegovo delo vrnili na zemljo, ki jo vse življenje nosi v srcu. Ideja se je porodila Lenartu Riharju, ki je po obisku Grumovega ateljeja skupaj z ženo Jasmino začutil, da morata moč in občutljivost njegove umetnosti zasijati tudi v Sloveniji, kjer še ni bila dovolj prepoznana.

Priložnost za uresničitev projekta se je pojavila, ko sva se skupaj s sestro, fotografinjo Lučko Oblak Čop, odločili pridružiti nastajanju knjige. Tako se je začelo skoraj dve leti trajajoče obdobje intenzivnega, globoko človeškega dela. Lenart je v Sloveniji skrbno urejal vse tehnične in oblikovalske vidike – razdelitev knjige, oblikovanje, tisk –, jaz pa sem v Argentini prevzela delo na terenu: intervjuje, obiske umetnika in njegove žene, video posnetek.

Knjiga se je tkala v lepem dialogu med Slovenijo in Argentino, premoščala razdalje in povezovala različne občutljivosti. Kljub kilometrom je sodelovanje z vsemi vpletenimi potekalo naravno, z enotnim prepričanjem, da je izjemni umetniški glas Marjana Gruma potrebno ohraniti in počastiti.

Kakšni občutki so vas spremljali, ko ste podrobneje spoznavali delo in življenjsko pot Marjana Gruma?

Delo na knjigi o umetniku Marjanu Grumu je bilo zame dragocena in navdihujoča izkušnja. Njegova življenjska pot me je globoko nagovorila, saj ne pripoveduje le o umetnosti, temveč tudi o prilagajanju in notranji moči.

Grumova umetnost je tesno prepletena z njegovo življenjsko izkušnjo in vrednotami. V njegovih delih odmevajo boleče sledi preteklosti – krivice, ki jih je zaradi komunističnega režima prestajal njegov oče, ter begunstvo, v katerem se je njegova mati s štirimi otroki učila preživetja in moči za nadaljnje življenje. Pomemben del njegove poti pa je tudi žena, umetniška duša in tiha opora, ki mu je stala ob strani ter ga spremljala pri vseh njegovih ustvarjalnih iskanjih.

Ob branju in raziskovanju sem občutila globoko spoštovanje in navdušenje. Njegova zgodba ni le zgodba umetnika, temveč tudi zgodba o moči duha in vzdržljivosti, ki se odraža v vsakem njegovem delu. Vsak njegov motiv, vsaka linija in barva nosi del njegove osebne zgodbe, bolečine, preizkušenj in ljubezni, kar me je močno ganilo in navdihovalo h globljemu razumevanju njegove umetnosti.

Kaj vas je najbolj nagovorilo?

Med pogovori z umetnikom Marjanom Grumom me je najbolj ganilo, kako je kljub izzivom izseljenstva, bolečim osebnim preizkušnjam in zahtevni ustvarjalni poti v tujini vedno ohranil svojo umetniško vizijo. Njegova dela so preplet slovenskih korenin in latinskoameriške dinamike, kar jim daje edinstven značaj in globino, ki presega zgolj likovno izražanje. Ob stiku z novim svetom je v svoja dela vnesel tudi motive argentinske kulture – folkloro, temperamentni tango in podobe gavčev – in me močno navdušilo, kako se je znal vživeti v vse to novo okolje ter ga prepoznati, začutiti in umetniško ujeti.

Pri tem sem spoznala, da umetnost ni le ustvarjanje oblik in barv, temveč tudi odsev življenjske poti, spominov in notranjih preizkušenj.

Delo na tej knjigi mi je omogočilo ne le globlje razumevanje umetnosti, temveč tudi človeške trdoživosti. Bila je pot, polna zanimivih zgodb, učenja in občudovanja umetnika, ki kljub razdalji ostaja tesno povezan s svojimi koreninami, s svojo družino in kulturo, ki jo nosi v srcu. Ob tem sem še bolj spoznala, kako močna je moč ustvarjalnosti, ki jo vodi iskrenost, predanost in ljubezen do umetnosti ter do ljudi, ki jo spremljajo.

Nekateri imajo vtis, da umetnik v slovenski skupnosti v Argentini ni bil vedno najbolje sprejet. Kakšen je vaš pogled?

Prepričana sem, da pregovor nihče ni prerok na svoji zemlji zelo natančno povzema tudi položaj Marjana Gruma v slovenski skupnosti v Argentini. Verjamem, da njegovo delo ni bilo vedno in povsod enako sprejeto, kar je do določene mere razumljivo in hkrati žalosten odsev naše skupnostne in kulturne dinamike. Slovencem je pogosto lastno, da težje prepoznamo in odkrito ovrednotimo izjemnost ustvarjalca, še posebej takrat, ko ta s svojim delom odpira zahtevna, boleča ali ideološko občutljiva vprašanja.

Grumovo ustvarjanje se namreč ne izogiba resnici. V svojih delih odločno in brez olepševanja govori o družini, rojstvu, trpljenju, mučenju ter krivicah komunističnega režima. Dotika se vrednot in zgodovinskih ran, ki niso vsem blizu in ki pri marsikom vzbujajo nelagodje. Prav ta nepopustljiva zvestoba notranji resnici pa je po mojem mnenju ena njegovih največjih umetniških odlik.

Če povzameva: kako na osebnost Marjana Gruma in na njegovo delo gledate vi osebno, kako argentinska skupnost?

Ob najinih pogovorih sem imela priložnost Marjana Gruma osebno spoznati ter se seznaniti z njegovim razmišljanjem, vrednotami in izjemno človeško globino, zaradi česar ga še posebej občudujem in spoštujem. Ta notranja drža se jasno odraža tudi v njegovem ustvarjanju in mu daje dodatno težo ter pristnost. Po ogledu številnih njegovih del lahko osebno in brez zadržkov potrdim, da gre za izjemnega umetnika. Čeprav ni imel možnosti akademskega šolanja na visokih umetniških ustanovah, je v svoja dela vlil izjemno mero talenta, življenjskih izkušenj in globokih čustev. Njegove figure so močne, zgovorne in skoraj otipljive – zdi se, kot da jim manjka le glas, da bi lahko spregovorile. S svojo držo, izrazom in notranjo napetostjo gledalcu razkrivajo samo bistvo umetnine, njeno dušo.

Da je bil med številnimi priznanimi ustvarjalci izbran za predsednika Združenja likovnih umetnikov Caminito, je pomembno in zgovorno priznanje, ki presega lokalne okvire. To dejstvo nedvomno potrjuje njegovo umetniško vrednost, ustvarjalno moč in spoštovanje, ki si ga je pridobil v širšem kulturnem prostoru. Marjan Grum je umetnik, katerega delo govori samo zase – iskreno, pogumno in globoko človeško.

Kako danes in v prihodnosti vidite slovensko skupnost v Argentini?

Danes na našo slovensko skupnost pod Južnim križem še vedno gledam z globokim optimizmom in hvaležnostjo. Naše slovenske šole, organizacije in domovi ostajajo živi prostori srečevanja, učenja in povezanosti otrok, mladih in odraslih. To ni samoumevno. To je sad neutrudnega, požrtvovalnega in pogosto tihega dela naših prednikov, ki so v najtežjih okoliščinah znali ohraniti vero, jezik in narodno zavest ter jih prenesti v novo domovino.

Posebej bi rada poudarila neprecenljivo vlogo naših duhovnikov, učiteljev, profesorjev in izobražencev, ki so že v begunskih taboriščih začeli graditi temelje skupnosti ter svoje poslanstvo nadaljevali v Argentini in drugih državah izseljenstva. Njihovo delo ni bilo zgolj organizacijsko, temveč globoko duhovno, kulturno in narodno – usmerjeno v človeka in njegovo dostojanstvo.

Kako doživljate trenutno družbeno in politično stanje v Sloveniji?

Na družbeno podobo današnje Slovenije gledam s spoštovanjem in tudi z določeno osebno občutljivostjo, saj je to domovina mojih prednikov. Ti so morali nekoč zapustiti svoj dom in se podati v neznani svet, ker so želeli ohraniti svojo vero, vrednote in dostojanstvo. Tudi moja družina nosi boleče spomine na tiste čase – očetu so brez sodbe odvzeli dva brata, ki sta bila pred smrtjo kruto mučena. Takšne rane ostanejo zapisane v družinskem spominu in oblikujejo naš pogled na zgodovino.

Slovenijo spremljam že dolga leta. Trenutek osamosvojitve in osvoboditve iz komunističnega sistema me je napolnil z globokim veseljem in ganjenostjo. Takrat sem začutila nov ponos in zavedanje, da sem Slovenka. Samostojna država je nato začela dihati s polnimi pljuči in postopoma napredovati na številnih področjih – v gospodarstvu, kulturi, turizmu, podjetništvu in infrastrukturi. Razvoj je opazen tudi v sodobni tehnologiji in splošni kakovosti življenja.

V 35 letih opažamo tudi določene negativne trende ...

Res je, ob vsem tem napredku v meni ostaja tudi določena bolečina. Zdi se mi, da še vedno ni dovolj posluha za pravičnost do mnogih rojakov, zlasti do tistih, ki so v tragičnih časih izgubili življenje. Pogosto se vprašam, kdaj bodo nedolžne žrtve – otroci, dekleta, fantje, možje in žene, ki so končali v jamah in rudniških rovih po slovenski zemlji – deležne vsaj osnovnega človeškega dostojanstva. Poimenovanje žrtev, izdaja mrliških listov in dostojen pokop niso le dejanja spomina, temveč moralna dolžnost demokratične države. Spoštovanje do resnice in do mrtvih je namreč temelj, na katerem lahko družba gradi spravo, pravičnost in prihodnost.

Ob tem pa v Sloveniji pogrešam tudi več ljubezni in zvestobe do slovenskega jezika. V javnem prostoru je vse pogosteje slišati tuje jezike, medtem ko se lepota slovenske besede včasih umika v ozadje. Jezik je srce naroda in nosilec njegove kulture, zato bi si želela, da bi mu namenili več spoštovanja, ponosa in skrbnosti.

Kaj bi se lahko Slovenci naučili od argentinske družbe in kulture – in kaj bi lahko Argentincem ponudila slovenska izkušnja?

Slovenci se lahko od Argentincev marsikaj naučimo: njihove topline, odprtosti in iskrene prijaznosti do sočloveka. V argentinski družbi je močno čutiti empatijo, gostoljubnost in veselje do druženja. Posebej dragocen je njihov občutek za skupnost in družino – čas, ki ga namenijo skupnim srečanjem, pogovorom in medsebojni bližini.

Po drugi strani pa lahko Slovenci iz matične domovine veliko odkrijejo tudi pri Slovencih v Argentini. Ti so skozi težke preizkušnje zgodovine pokazali izjemno potrpežljivost, zvestobo svojim koreninam in ponos na slovensko dediščino. Tudi v najtežjih trenutkih – v taboriščih in ob začetkih v povsem novem, neznanem svetu – so znali ohraniti vero, idealizem in pogum. S skupnimi močmi so ustvarili nekakšno »malo Slovenijo« pod Južnim križem. Z veliko ljubezni in solidarnosti so gradili slovenske domove ter ustanove, ki so postale opora ohranjanju slovenskega jezika, vere ter bogatih šeg in navad.

Argentinci pa lahko pri Slovencih prepoznajo vrednote, ki bogatijo vsako družbo: delavnost, poštenost, vztrajnost ter spoštovanje do reda, varnosti in točnosti. Slovenci cenijo znanje, izobraževanje in odprtost do sveta, kar se kaže tudi v poznavanju več jezikov. Hkrati pa nosijo v sebi tudi močan čut za odgovornost do narave ter spoštovanje do dela in lastnine drugih.

Kdo pa danes prevzema to vlogo v skupnosti?

Danes to odgovornost prevzemamo mlajše, tukaj rojene generacije. Vsak dan znova se moramo odločati in zavestno truditi, da skupnost ohranjamo, jo krepimo in ji dajemo nov zagon. Hvaležni smo, da nam Argentina nikoli ni bila v spotiko, temveč nam je omogočila svobodno in suvereno življenje, v katerem smo lahko ohranjali in razvijali katoliško vero, slovensko besedo, šege in navade. Slovenec je tukaj praviloma spoštovan, prepoznan po pridnosti, delavnosti in zavzetosti, kar še dodatno potrjuje vrednote, ki jih nosimo s seboj.

Pri tem imamo danes tudi nove in dragocene možnosti za izpopolnjevanje znanja slovenskega jezika. Slovenščino je mogoče poglabljati poleg v naših sobotnih slovenskih šolah in tečajih tudi na Univerzi v Buenos Airesu, kar predstavlja pomemben korak k akademskemu priznanju in nadaljnjemu razvoju jezika v našem okolju. Obenem menim, da bi morali skrbeti za to, da bi imel vsak okraj, kolikor je le mogoče, tudi tečaj slovenščine za špansko govoreče, saj se vedno pogosteje srečujemo z različnimi jezikovnimi izhodišči in potrebami, vedno je več asimilacije in mešanih zakonov.

Zato bo v naših šolah nujno razmišljati tudi o postopnem posodabljanju programov. S časom bo treba razrede in skupine oblikovati bolj glede na raven znanja slovenščine kot pa zgolj po starosti ali letnikih, saj so konkretni primeri učencev vse bolj raznoliki in zahtevni. Takšen pristop bi omogočil učinkovitejše učenje, večjo vključenost in dolgoročno tudi trdnejšo jezikovno samozavest mladih.

Kaj vam še pomaga ohranjati slovenstvo?

Pomembno vlogo pri ohranjanju slovenstva imajo danes tudi mediji, internet in možnosti potovanj v Slovenijo. Sodobna sredstva nam omogočajo, da ostajamo v stalnem stiku z dogajanjem v domovini, spoznavamo ljudi, kulturo in sodobni utrip slovenskega prostora ter da slovenstvo ne ostaja le

spomin, temveč živa in razvijajoča se resničnost. Od slovenske osamosvojitve imamo slovenski učitelji in profesorji dragoceno možnost, da svojo slovenščino dodatno izpopolnjujemo na posebnih seminarjih v Sloveniji. Naši dijaki petega letnika Srednješolskega tečaja lahko obiščejo in pobliže spoznajo domovino svojih prednikov, posamezniki pa se lahko udeležujejo tečajev slovenščine ali prek programa ASEF opravljajo prakso ter poglabljajo svoje univerzitetno znanje.

Za mnoge od teh možnosti smo iskreno hvaležni Ministrstvu in Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu ter organizacijam, kot so Rafaelova družba, Izseljensko društvo Slovenija v svetu in Slovenski svetovni kongres, ki nas gostijo, podpirajo in z nami sodelujejo. S svojo pomočjo podpirajo naše letno delovanje in projekte ter tako prispevajo k temu, da slovenski jezik, kultura in živa povezanost z domovino ostajajo med nami in se prenašajo tudi na nove rodove.

Naj še omenim, da nas medsebojna gostovanja vedno znova obogatijo. Dajo nam novo spodbudo in moč, da z veseljem nadaljujemo svoje delo. Ob tem si med seboj pomagamo, utrjujemo občutek, da ima naše prizadevanje globok smisel, ter spletamo lepe in iskrene medsebojne vezi. Prav osebni stiki, srečanja in izmenjave pa poglabljajo občutek pripadnosti ter krepijo vezi med Slovenci doma in po svetu. Tako ostajamo povezani, se medsebojno spodbujamo in utrjujemo zavest, da je slovenska identiteta skupna vrednota, ne glede na to, kje živimo.

Možnosti je veliko, prepričana sem, da bomo obstali, dokler bomo to sami hoteli – dokler bomo čutili notranjo odgovornost do svoje identitete in jo živeli v vsakdanjem življenju.

Pri tem ima gotovo zelo pomembno vlogo družina?

Mladim je nujno treba privzgojiti čut pripadnosti ter ljubezen do vrednot in vsega, kar je slovenskega. Ta pot se začne najprej v družini in se nadaljuje v skupnosti. Prav v družinah pa je pomembno, da se ne kritizira, temveč spodbuja, povezuje in gradi. Vsak iz svojega prostora lahko in mora prispevati k skupnemu dobremu, saj le s spoštovanjem, sodelovanjem in odprtostjo rastemo kot skupnost. Če so starši narodno zavedni, če aktivno sodelujejo in podpirajo slovensko skupnost ter če zakonca med seboj in z otroki dosledno govorita slovensko, ima slovenstvo prihodnost. Pot ni vedno lahka – pogosto zahteva vztrajnost, odpovedi in pogum, da plavamo proti toku –, vendar je vredna truda.

Zavedam se, da lahko kot vzgojiteljica na našem Srednješolskem tečaju in kot aktivna kulturna delavka v skupnosti prispevam veliko. Sama sem od svojih staršev in predhodnikov prejela neprecenljive vrednote ter močan zgled, zato čutim globoko dolžnost, da to znanje in ljubezen do slovenstva predajam naslednjim rodovom. Prepričana sem, da lahko vsak posameznik, ne glede na svojo vlogo ali položaj, s svojim dejanjem, besedo in zgledom prispeva k temu, da bo naš skupni dom pod Južnim križem ostal živ, trden in zvest svojim koreninam ter da bodo Slovenci povsod po svetu ohranili zvestobo sebi in svoji dediščini.