Obstali bomo, dokler bomo sami hoteli - 1. del

Našo srčno in izredno prijetno sogovornico Mirjam Oblak iz Argentine smo bolje spoznali ob ustvarjanju monografije o Marjanu Grumu, saj je z vso skrbnostjo prevzela uredniško vlogo na drugi strani oceana. V pogovoru nam razkriva bogat mozaik svojega življenja, ki ga zaznamujejo globoka zavezanost družinskim vrednotam, skupnosti in ohranjanju slovenske identitete pod Južnim križem.

Mirjam, odraščali ste v Argentini v slovenski družini. Kako se spominjate svojega otroštva in mladosti? Kako je bilo odraščati med slovensko tradicijo in argentinskim okoljem?

Moje otroštvo in mladost sta bila že od samega začetka zaznamovana z življenjem med dvema kulturama. Odraščala sem v Argentini, vendar v slovenski družini, kjer so bili jezik, tradicija in krščanske vrednote živi del vsakdana ter so mi že zelo zgodaj dali trden občutek pripadnosti in doma. Slovenska kultura me je spremljala predvsem skozi družino in skupnost – v veri, šolanju, pesmi, praznovanjih in skupnih trenutkih, ki so me neprestano povezovali s koreninami.

Zunaj doma pa me je objemal argentinski vsakdan – šola, prijatelji, ulice, ritem življenja in odprtost ljudi. Tako sem že zelo zgodaj začela živeti med dvema svetovoma, ki sta se v meni naravno prepletala in me postopoma oblikovala. Ta razpetost je bila pogosto lepa in bogata, včasih pa tudi zahtevna, saj je terjala veliko prilagajanja, razumevanja in notranjega ravnotežja.

Česa vas je naučilo življenje med dvema kulturama?

Kljub vsem izzivom sem globoko hvaležna za takšno otroštvo in mladost. Prav življenje med slovensko tradicijo in argentinskim okoljem me je naučilo poslušati, sprejemati drugačnost in graditi mostove med ljudmi. Danes čutim, da me ta dvojnost ne razdvaja, temveč bogati – daje mi širino, občutljivost in globoko spoštovanje do obeh svetov, ki ju nosim v sebi.

Ta izkušnja je postala temelj moje identitete. Ni me razdelila, temveč me je obogatila in utrdila, ter mi dala notranjo gotovost, ki jo danes nosim s seboj s spoštovanjem, ljubeznijo in iskreno hvaležnostjo.

Vaš oče Tone Oblak se je leta 1933 rodil v vasi Vrbljene. Med drugo svetovno vojno je bila njegova družina hudo preizkušena. Dedka so odpeljali v koncentracijsko taborišče Rab, partizani pa so umorili dva njegova brata. Po vojni se je družina zaradi grožnje likvidacije umaknila na Vetrinjsko polje. Kako so leta v begunstvu zaznamovala vašega očeta in njegovo življenjsko pot?

Leta begunstva so mojega očeta globoko zaznamovala in oblikovala njegovo življenjsko pot. Že zelo zgodaj se je soočil z izgubo, strahom in krivico, ki so v njem pustili trajno sled. O teh izkušnjah ni veliko govoril, a so se jasno odražale v njegovem odnosu do življenja in ljudi.

Pomemben temelj so mu bili tudi starši, ki so kljub hudim preizkušnjam ohranili vero, pokončnost in človeško dostojanstvo. Njihov življenjski zgled je bil zanj prva in najpomembnejša šola vrednot.

V avstrijskih taboriščih so pomembno vlogo odigrali tudi duhovniki salezijanci, ki so bili steber skupnosti. Njihova vloga je bila izrazito vzgojna – mladim so dajali strukturo, smisel in upanje ter skrbeli za vzgojo, vero in slovensko besedo. Prav zaradi njih begunstvo ni bilo le čas izgube, temveč tudi čas rasti in oblikovanja. Te vrednote je moj oče nosil s seboj vse življenje in jih s tihim zgledom prenašal tudi na svojo družino.

Kako ga je čas begunstva oblikoval?

Ata mi večkrat pravi, da so v taboriščih dobili prvo trdno podlago za organizirano delo ter za verske in narodne vrednote. Ko je prišel čas odhoda, si je vsak prizadeval ostati povezan s prijatelji, s katerimi so si delili beg, solze in molitev. »Argentinski čudež,« o katerem se danes toliko govori, po njegovih besedah ni naključje. Rodil se je iz skupne preizkušnje, povezanosti in vere, ki jih je življenje v taboriščih utrdilo in pripravilo za novo življenje v Argentini. Posebej poudarja, da brez duhovnikov in predanih idealistov do tega ne bi prišlo. Prav njihova požrtvovalnost, marljivo in nesebično delo so omogočili, da je slovenska skupnost v Argentini nastala, se ohranila in živi še danes.

Kasneje se je njegova družina izselila v Argentino. Kako se vaš oče spominja prihoda in prvih let na novi celini?

Ata mi je pripovedoval, da je njegov oče sprva razmišljal o odhodu v Severno Ameriko, v Denver, kjer je kot mlad fant že delal. A moj ata z brati in sestrami ga je naposled prepričal, da je bila Argentina prava izbira, saj se je tja odpravljala večina njihovih znancev in mladinskih prijateljev.

Čeprav je bila Avstrija za slovenske begunce že tujina, so tam še vedno čutili nekaj domačega – v stikih s Korošci, v Celovcu, ob Dravi in med tirolskimi gorami, pa tudi v skupnem taboriščnem življenju, ki jih je povezovalo. Argentina pa se jim je razkrila kot resnično nova, drugačna dežela: z novim jezikom, navadami, podnebjem in temperamentom ljudi, ki so zahtevali pogum in odprto srce.

Po prihodu v Argentino se je vaš oče v salezijanskem zavodu izšolal za profesorja umetnosti in obrti …

Salezijanec Janko Mernik je poskrbel, da so se mnogi otroci ob prihodu v Argentino šolali v zavodih. Začeti je bilo treba popolnoma na novo. Moj ata se je šolal v salezijanskem zavodu Don Segundo Fernández v San Isidru. V tem vzgojnem središču je bilo življenje vsestransko bogato in polno, vezano na duhovno in kulturno vzgojo. V zavodu se je izučil za profesorja umetnosti in obrti. To izobraževalno središče je imelo zaslužen sloves, kajti v njem so poučevali najboljši evropski profesorji in umetniki tistega časa, ki so prišli iz Italije.

V omenjenem zavodu je potem moj ata deloval in tudi sam poučeval druge študente vse predmete, povezane s tem študijem. Tudi sam je ustvaril mnogo skulptur ter drugih umetnin v lesu in na platnu ter naredil načrte, ki so jih nato drugi umetniki izdelali iz marmorja.

Ko je atova družina najela hišo, se je moral tudi sam čez čas odločiti, ali bo ostal v zavodu ali ne. Odločitev ni bila lahko, saj je v njem preživel neverjetno srečna leta, bogata z znanjem in izkušnjami. Ko je odšel iz salezijanskega zavoda, se je takoj pridružil bratoma v mizarskem podjetju, ki je nenehno raslo, se razvijalo in napredovalo.

V slovensko skupnost je bil vključen že od začetka. O njem in njegovem bogatem ustvarjalnem delu je bila leta 2015 izdana lepa monografija. Kakšen pečat je pustil v Našem slovenskem domu?

Tedanji pobudnik, organizator in kulturni delavec Našega slovenskega doma Ivan Oven je mojega očeta povabil v Naš dom San Justo v Buenos Airesu. Naprosil ga je za izdelavo prve scene za domobransko proslavo. Ta čas je sovpadal z obdobjem, ko je Dom načrtoval lastne prostore. Ata se je takoj odzval na povabilo. Naredil je prvi načrt za gradnjo Našega doma v San Justu, ki so ga vsi člani odobrili, nato pa je ob sodelovanju drugih članov in sodelavcev vodil njegovo gradnjo vse do današnjih dni.

Več kot šestdeset let kulturnega delovanja Našega doma sta bila okras ali scenografija odra skoraj vedno na skrbi ata, prav tako tudi načrt in izvedba skoraj vseh kulturnih prireditev. Iz vsega tega je razvidno, da se je moj ata zavedal, da prihodnost v skupnosti sloni na mladini, zato jo je dolgo let spremljal in navduševal za delo in sodelovanje. Tako je osebno navdušil tudi svoje otroke in tudi mene. Skupaj smo se menili, organizirali in izvajali mnogo prireditev in dogodkov ob sodelovanju mnogo drugih mladih in odraslih: vsakoletne obletnice Našega doma, mladinske dneve, domobranske komemoracije, silvestrovanja, božične in velikonočne akademije, načrtovali smo tudi potovanja po notranjosti Argentine, nato tudi v Slovenijo in zamejstvo.

Kako je močna povezanost s slovenskim domom zaznamovala vas in vašo družino?

Močna povezanost našega ata s slovenskim domom je bila za našo družino nekaj povsem naravnega. Njegovo delo za skupnost ni bilo le ustvarjanje, temveč način življenja in izraz hvaležnosti. Slovenski dom v San Justu je postal prostor, kjer so se prepletali kultura, umetnost in skupnost – in hkrati naš drugi dom.

Atovo ustvarjalno delo je zaznamovalo tudi naš vsakdan. Ob njem smo se učili, da se vrednote živijo skozi dejanja: s skupnim delom, sodelovanjem in odgovornostjo. Vsi smo bili vključeni v priprave prireditev in tako že zelo zgodaj začutili pripadnost slovenski skupnosti. Njegov zgled – predanost, vztrajnost in ljubezen do slovenstva – je močno vplival tudi name. Naučil me je, da se vrednote prenašajo z zgledom, in ta dediščina nas spremlja še danes.

Kakšna pa je življenjska pot vaše mame Helene Kušar?  

Moja mama se je rodila v Ljubljani. Njeno otroštvo je bilo že zelo zgodaj zaznamovano z bolečo izgubo doma in občutka varnosti. Kot komaj petletna deklica je bila skupaj s starši in trinajstletno sestro v poznih nočnih urah nasilno izgnana iz stanovanja na Kodeljevem. V desetih minutah je morala družina zapustiti svoj dom ter za seboj pustiti vse, kar daje otroštvu toplino – spomine, varnost in brezskrbnost.

Njihova pot je vodila v živinskih vagonih proti avstrijski meji, nato skozi več begunskih taborišč. Tam je zaradi levkemije umrla njena sestra, kar je družino zaznamovalo z neizmerno bolečino. Usoda jih je pozneje s pomočjo Rdečega križa popeljala čez ocean, v Argentino. Kmalu po prihodu v novi svet je med prvimi Slovenci umrl njen oče, moj dedek Jože. Mama je tako skoraj vsa svoja mladostna leta do poroke preživela sama z mamo Ivanko. Skupaj sta delali pri različnih družinah in se s trdim delom preživljali.

Kljub oddaljenosti od večine Slovencev sta z mamo zvesto ohranjali stik s slovensko skupnostjo. Radi sta obiskovali slovenske prireditve in romanja. Prav v tej skupnosti je mama spoznala mojega očeta. Poročila sta se, mama pri dvajsetih, oče pri sedemindvajsetih letih. Rodili so se jima štirje otroci – najstarejša sem jaz, nato brat Toni in še dve sestri Helena in Lučka.

Katere vrednote je prinesla v družino?

Kljub vsem bolečim izkušnjam iz otroštva je mama v našo družino prinesla neizmerno toplino, ljubezen in notranjo moč. Vedno je bila – in je še danes – skrbna, srčna mama ter zavedna Slovenka. Odlikujejo jo poštenost, odkritosrčnost, delavnost in izjemna sposobnost razumevanja ljudi.

V življenju je veliko potrpežljivo prenašala – ob domačem podjetju, očetovem in našem delu v skupnosti – a pri vsem tem nikoli ni stopala v ospredje. Tiho, a zvesto nas je spremljala na prireditvah in dogodkih, vedno pripravljena pomagati, povezovati in podpreti. Zame je velik zgled zveste žene, dobre matere in ženske z globokimi vrednotami, ki jih živi preprosto, tiho in z vsem srcem.

Mnogokrat je usoda močnih mater in žena taka, da je njihova vloga navzven manj opazna, v resnici pa je nadvse pomembna – je bilo tudi pri vaši mami tako?

Pregovor pravi, da za vsakim velikim moškim stoji velika žena – in v naši družini to še kako velja. Vse, kar je naš ata dosegel v slovenski skupnosti in v podjetju, je v veliki meri tudi zasluga naše mame. Njeno delo je bilo pogosto tiho in na prvi pogled nevidno, a hkrati nepogrešljivo. Z neizmerno potrpežljivostjo, razumevanjem in ljubeznijo ga je ves čas podpirala ter spodbujala.

Ko je ata barval kulise in pripravljal oder, mu je mama nosila hrano, včasih pa mu je tudi sama priskočila na pomoč in z njim prijela za čopič. Prav ona je bila tudi pobudnica dragocene ideje, da je ata leta 1992 v Slovenijo peljal 92 mladih iz Našega doma v San Justu. Tam smo s pesmijo, folkloro in plesom ponosno predstavljali našo skupnost in ljubezen do slovenske in argentinske kulture.

To je bil prvi obisk mladih iz San Justa v Slovenijo. Ste takrat tudi vi prvič obiskali Slovenijo?

Slovenijo sem prvič obiskala leta 1991 kot članica Slovenskega pevskega zbora Gallus. Ker se nekatere pevke turneje niso mogle udeležiti, je pevovodkinja Anka Savelli Gaser povabila manjkajoče glasove. Takrat sem pela v Mladinskem pevskem zboru v San Justu in se z veseljem pridružila, obenem pa že skrbela tudi za del organizacije potovanja. To doživetje mi je ostalo globoko vtisnjeno v spomin – Slovenija me je resnično očarala.

Leta 1992 sem v domovino ponovno potovala s sanhuško skupino, kjer sem poleg nastopov zopet sodelovala pri organizaciji potovanja in celotne turneje. Obe potovanji sta bili izredno uspešni. Iskreno sem hvaležna Bogu in vsem, ki so s svojim delom, podporo in zaupanjem omogočili, da smo lahko uresničili ti dve tako pomembni poti v matično domovino in zamejstvo.

Ampak Slovenijo ste odkrivali in nosili v srcu že veliko pred prvim obiskom …

Že od rojstva sem veliko poslušala o Sloveniji in jo doživljala skozi domače zgodbe, očetovo delo in kulise, ki so nosile duh domovine. Slovenija je živela v besedah, podobah in občutkih, ki so se tiho vtisnili v moje mladostne dni. Poseben pečat so pustili tudi obiski gostov iz domovine in zamejstva, ki so prinašali diapozitive, predavanja in zanimivosti o lepotah Slovenije. Pomembno vlogo pri tem so imeli tudi knjižni darovi Rafaelove družbe, za katere je dolga leta skrbel duhovnik in dobrotnik Janez Rihar, ter knjige Mohorjeve družbe, ki smo jih sami kupovali. Te knjige so nam omogočale, da smo domovino bolje razumeli in občutili njen bogat jezik, zgodovino in kulturo. Tako sem Slovenijo odkrivala že dolgo, preden sem jo lahko prvič obiskala, in vse te zgodbe in knjige so mi vtisnile globoko povezanost z matično domovino in zamejstvom.

Kasneje ste za eno leto prišli študirat etnologijo na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Kaj vas je spodbudilo k tej odločitvi?

Tisto leto, preden sem se odločila za študij etnologije v Ljubljani, nas je v Našem domu v San Justu obiskal etnolog prof. dr. Janez Bogataj. S svojim zanimivim predavanjem in prijetnim pogovorom me je popolnoma navdušil nad študijem slovenskih šeg in navad ter slovenske etnologije. Dobila sem štipendijo. Ob dobrih in zavzetih profesorjih sem med študijem veliko pridobila ter spoznala številne prijazne kolege. Poleg študija sem obiskovala folklorne vaje Maroltove skupine v Ljubljani, aktivno sodelovala kot članica prvega odbora Izseljenskega društva Slovenija v svetu, opravila enomesečni intenzivni tečaj slovenščine za tujce, hodila na seje Nove zaveze, pela v zborih ter sodelovala pri Karitas. V tem času sem spoznala tudi številne sorodnike in ljudi, s katerimi sem še danes v lepem in pristnem stiku.

Zakaj se niste odločili, da bi v Sloveniji ostali?

Po bivanju in študiju v Sloveniji sem bila tako očarana, da bi tam najraje ostala. Domov sem se vračala le ob praznikih in v sebi nosila načrt, da se kmalu vrnem, a huda nesreča moje mame je tiho, a odločilno spremenila moje poti. V letih, ki so sledila, je prestala šest operacij, v tem času pa sem ji skupaj z družino stala ob strani.

Kljub temu sem Slovenijo še večkrat obiskala – pogosto kot voditeljica dijakov petega letnika Slovenskega srednješolskega tečaja, s pevskimi zbori, gledališko skupino Našega doma ali pa ob udeležbi na seminarjih, posvetih, kongresih in tečajih za slovenske učitelje in profesorje po svetu. Vsako potovanje mi je omogočilo, da sem se še tesneje povezala z domovino, njeno kulturo in njenimi ljudmi.

Kako je potekalo vaše nadaljnje izobraževanje v Argentini?

Pred podiplomskim študijem slovenske etnologije pod mentorstvom dr. Janeza Bogataja na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem diplomirala kot profesorica likovne umetnosti in se izobraževala tudi na področju ceremoniala in protokola. Kasneje sem se odločila za študij ontološkega coachinga, ki je disciplina za osebni razvoj in podporo drugim pri odkrivanju njihovih potencialov. Ta študij me je navdušil v odraslih letih, saj mi omogoča, da pomagam dijakom na tečaju pri njihovem osebnem in poklicnem razvoju, hkrati pa ga uporabljam v vseh okoljih, kjer delujem.

Ontološki coaching, ki je nastal v Ameriki in postopoma prodira v Evropo, ponuja številne možnosti – od podpore pri premagovanju izzivov, razvijanju samozavesti in komunikacijskih veščin, do osebnega in timskega razvoja. Pomaga ljudem, da bolje razumejo svoje vedenje, čustva in način razmišljanja ter jih usmerja k bolj zavestnim in ustvarjalnim odločitvam.