Od ministranta do zlatega cepina

Leta 2018 je napisal in izdal knjigo Alpinist, ki nam bo služila kot podlaga za pogovor. Glede na večletno prijateljstvo se bova v pogovoru tikala.

Za začetek se dotakniva okolja, v katerem si rasel in v njem prišel do prvega stika s hribi.

Izhajam iz kmečke družine, bili smo štirje otroci, preživljali smo se z očetovo delavsko plačo. Bili smo revni, takrat mi je bilo to nerodno povedati, danes povem s ponosom, kajti tudi to je bogastvo, katerega danes v tem materialnem svetu primanjkuje – predobro se živi! Skromnost naredi srčnega človeka, bogastvo ga kvari. V družini ni bilo nobenih povezav z gorami. Moja edina skromna povezava z gorami je ta, da sem rojen v znamenju kozoroga. Kmečko orodje in delovne navade so mi bile privzgojene v rani mladosti.

Je pa v našo faro poleti 1976 prišel službovat mlad župnik Jože Hauptman in nas mlade prvič peljal v gore. Naslednjič smo šli že na Triglav, in to ponoči. S sončnim vzhodom smo prispeli na vrh in to je bil moj čudovit uvod v svet gora. Pot v gore mi je bila predstavljena, stopil sem nanjo in ji sledim še danes.

Kako se je pozneje ljubezen do hribov prevesila v začetke alpinizma?

Kasneje smo začeli zahajati v gore vse pogosteje, tudi sami in vse bolj spoznavali, da so gore lahko tudi nevarne. Nisem še dopolnil sedemnajst let, ko je mojo nemirno dušo pot vodila v Alpinistično šolo z željo, pridobiti znanje in izkušnje, saj so naše ambicije že preskakovale realnost, s tem pa vodile v nevarnost. Alpinizem sem začel zajemati z majhno žlico, ko sem začutil, da je podlaga dovolj trdna, sem šel navzgor. Tako so moji začetki alpinizma povezani z veliko plezanja v lahkih smereh. Da sta dobra osnova in postopnost pomembni, me je izučilo delo, kajti temelji so pri vsaki stvari bistveni, na njih gradiš razvoj in napredek.   

Ali sta bila zlom noge in poznejša rehabilitacija v zdravilišču v Rimskih Toplicah med služenjem v JLA pomembna mejnika za kasnejši razvoj v vrhunskega alpinista?

Julija 1980 sem bil poslan na 15-mesečno obvezno služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado. Takrat se je temu reklo: slovo od mladosti, notri si šel kot mladenič, ven pa prišel kot odrasla oseba. Jaz sem služenje izkoristil tudi za športno aktivnost. Tek na dolge razdalje. Druga polovica služenja je bila pod vznožjem Julijskih Alp – na Pokljuki, kjer sem nadaljeval s tekom in si pri igranju nogometa zlomil nogo.

»Fractura tibia dex« je pisalo na izvidu. Po treh mesecih gipsa na nogi je bila ta potrebna rehabilitacije in tako sem bil poslan v vojaško zdravilišče Rimske Toplice.

Vedel sem, da v tem kraju stanuje Franček Knez, takrat že prava alpinistična legenda. Dan po prihodu sem ga že spoznal, plezal je po kamnitem obzidju zdravilišča. Povabil me je domov v skromno stanovanje, katerega so krasile fotografije gora. Prevzela me je njegova skromnost. Na mizo je stresel škatlo črno-belih fotografij, na katerih so bile s kemičnim svinčnikom vrisane njegove smeri, ter navdušeno pripovedoval njihove zgodbe.

Življenje je kot pot, ko hodiš po njej, si velikokrat v dilemi, kam skreniti, nešteto smeri imaš na izbiro in veliko ljudi srečuješ na njej. Kaj vem, kje bi bil jaz danes, če bi skrenil po drugi poti, tako pa sem vesel, da mi je bila pot v gore pokazana in da sem srečal vse te dobre ljudi, s katerimi smo si delili strast in ljubezen do gora. Srečanje s Frančkom Knezom je zame ključnega pomena pri razvoju moje alpinistični poti.

Začniva listati knjigo! Kaj so v razvoju in dosežkih pomenila osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ki si jih v knjigi naslovil Trije mušketirji in v prvem poglavju podnaslovil Srečna generacija?

Janez Jeglič je prišel v alpinistični odsek Domžale dve leti za menoj, hitro sva se ujela, tudi on je skoraj istočasno služil vojaški rok in ko sva prišla domov, smo bili kmalu s Frančkom skupaj v gorah in kasneje vse pogosteje. Prijel se nas je vzdevek trije mušketirji.

Fajn smo se ujeli, se bodrili s humorjem med plezanjem in na bivakih in sploh je bila takrat zelo zdrava klima, z ogromno energije, ki smo jo proizvajali z intenzivnostjo plezanja. Zdi se mi, da se je ta energija kar pretakala med nami. Drug drugemu smo jo dajali in jo tudi prejemali, kar je bil ključ uspeha naše naveze.

Nihče od nas ni odraščal v izobilju, vsi smo morali že mladi poprijeti za delo in živeli smo skromno; ta socialni čut nas je povezoval in plemenitil.

Bili smo srečna generacija. Nobena pred nami in nobena za nami ni in ne bo doživela takega tehnološkega razvoja na področju opreme, kot smo ga mi. Plezalniki, magnezij, frendi, goretex, plastični čevlji, lahki in hitro sušeči se materiali, ledni vijaki, cepini in dereze za navpičen led … vse to je nedvomno vplivalo na velik razcvet, razvoj in napredek plezanja in alpinizma.

Kaj bi ocenil kot jagodni izbor preplezanega v osemdesetih?

Vsekakor to, da sva že leta 1982 z Janezom Jegličem na Slovensko-ameriški plezalni izmenjavi v ZDA prosto preplezala smeri: McCarthy West Face, 5.11c in The Naked Edge 5.11b (do takrat v Sloveniji z najvišjo oceno preplezani smeri).

Sledile so štiri velike smeri v Patagoniji: Cerro Fitz Roy (3405 m), prvenstvena v V steni, Hudičeva zajeda, Cerro Torre (3128 m), prvenstvena smer v V steni, Peklenska Diretissima, Torre Egger, prvenstvena smer v JV steni, Psycho Vertical in Cerro Torre, prvenstvena smer v J steni, Jeglič-Karo.

»Moji nemirni duši, ki kot senca hodi za menoj že od rane mladosti, so gore dobro dele, v njih se je sproščal nemir, telo utrudilo, da je bila pot v dolino vesela, duša mirna in korak mehak. A dlje ko sem bil v dolini, več je bilo nemira in telo je klicalo po naporih. Silen je ta nemir in težko razumljiv mirnim dušam.«

Kako bi opisal in ocenil devetdeseta s podnaslovom Hitri in drzni?

Za dobro alpinistično stabilnost je najbolje biti pogosto v gorah, tam se istočasno krepita fizična in psihična pripravljenost in kar je najpomembneje, soočenje z realnostjo in resnostjo gora: vremenom, objektivnimi nevarnostmi, nočjo, orientacijo, sestopom, vztrajnostjo, vzdržljivostjo … Te so pomembne izkušnje in ti najbolj koristijo v resnih situacijah. Treba se je učiti, »brati« gore in stene, pridobivati intuicijo, naučiti se predvidevanja, tako kot ga imajo gamsi in kozorogi, ki so tam doma. Tu ni veliko teorije, praksa šteje. Večje kot je bogastvo tega, več bo samozavesti in varnosti. Alpinizem je bil zame vedno sila preprost, praksi sem dajal večji pomen. Nikoli nisem iskal bistva alpinizma v filozofiji in teoriji, ta ti zagotovo več koristi na odru kot v steni.

Planinska zveze Slovenije je bila tiste čase bolj orientirana na Himalajo, da se osvoji vseh 14 osemtisočakov. Zanje je bilo denar lažje dobiti kot pa za neke velike stene, ki jih nobeden ni niti poznal, kaj šele videl bistva v njih, saj so ljudje na splošno alpinizem merili z nadmorsko višino gore (višje ko prideš, boljši si).

Nekaj naše generacije je kmalu spoznalo, da samo z osvajanjem osemtisočakov ne bomo ujeli svetovnega alpinističnega vrha. Treba bo iskati tehnično zahtevnejše cilje z majhnimi odpravami. Zgledovali smo se po Angležih in Američanih, ti so že zgodaj začeli z mini odpravami v tehnično zahtevnih stenah.

Z Janezom Jegličem sva odlično nadgradila način plezanja iz osemdesetih z vzponom v Indijski Himalaji, Bhagirathi III (6454 m), s prvenstveno smerjo v Z steni, v alpskem slogu v šestih dneh.

V nadaljevanju so sledili pogosti obiski Yosemitov, kjer je doma visoka šola plezanja velikih sten in tako sem lahko počasi prestavil v višjo prestavo.

Preidiva na novo tisočletje z naslovom Ultramaratoni v steni in prvim poglavjem Bolj star, bolj nor.

Za velika in drzna alpinistična dejanja je potrebna odlična fizična in psihična pripravljenost, a dostikrat je od vsega najtežje narediti korak v glavi. Ko to enkrat narediš, je vse bistveno lažje. Pri tem imamo pogosto zavore v glavi, sicer to ni nič slabega, saj nas ta varuje! A včasih je treba nekaj drznosti in iti na način: »Če nikoli ne poskusiš, nikoli ne veš«. S to miselnostjo sem se leta 1989 lotil maratona treh velikih sten Julijcev v enem dnevu: Triglav–Travnik–Šite, v njih pa preplezati tri velike klasične smeri, ki že vsaka zase predstavlja zelo dober enodnevni vzpon. 

Začel sem ob 5. uri zjutraj v Aljaževem domu v Vratih. Čez uro sem že v prvi smeri, Helba–Čopov steber (zgornje šeste stopnje), po dobrih dveh urah pa na robu 1000 m stene. Prečim in sestopim po Dolgi nemški smeri, ta je dosti lažja, četrte stopnje.

Sestopim v dolino, sedem v avto in se odpeljem v dolino Tamar, kjer preplezam še preostali smeri.   

Trinajst ur intenzivnega plezanja, zbranosti, koncentracije in vzdržljivosti je odlična podlaga za nove sanje. Po takih vzponih vidiš dlje in samozavest zraste.

Ali lahko bralcem malce pojasniš svojo vizijo plezanja, ki se odraža skozi krilatico Light&Fast?

Veliko izkušenj se je že nabralo v teh letih plezanja, te so zelo pomembne! Prav tako pa tudi radovednost, drznost in smelost pogledati še dlje. Se da še hitreje, morda še več, je še kaj prostora za obzorjem? 

Jaz sem nadvse resno jemal alpinizem, a športni vidik je bil vedno prisoten, saj sem hotel najprej doseči raven, ki je bila že dosežena, in jo potem preseči. In če si hotel iti v tej smeri, je bilo treba pošteno delati, kajti generacija sedemdesetih je že postavila visoke standarde.

Trening in drzni vzponi so bili zame vedno pomembni, z njimi so se mi odpirale nove ideje. Prosto plezanje je bilo vedno pomembno za dvig nivoja. Za alpinista sem imel koncem osemdesetih soliden plezalni nivo, 7c+, na pogled (On-sight) pa 7b.

Če greš v steno na Light&Fast, je prvo pravilo, ne jemlji s seboj stvari »za vsak slučaj«, ker bo nahrbtnik takoj poln, ti pa počasen!

Skozi knjigo je zaznati, da si ogromno ljubezni, časa, energije in plezanja posvetil Patagoniji. Ali si podlegel pregovoru staroselcev Tehuelche »El que come calafate, siempre vuelve«?

Gore, stene so me vedno privabile vizualno, tako sem si tudi izbiral cilje. Nikoli me niso pritegnile popisane drame, zato tudi nisem plezal v Eigerju, na primer, kjer te za vsakim vogalom pričaka kako poglavje in ima vsak klin svojo zgodbo. Povrhu vsega pa ta gora – z vsem zgodovinskim spoštovanjem do nje – sploh ni tako lepa. Meni so bolj všeč šlank gore, kot recimo Fitz Roy, Cerro Torre, Aguja Poincenot, Grand Capucin, Torre Egger, Trango Tower … in takih gora je v Patagoniji največ. Vseh gora noben alpinist ne bo nikoli videl, kaj šele preplezal. Mene so patagonske gore prevzele, pa tudi svet pod njimi.

Preden preidemo v sedanjost, prosim samo še za širše pojasnilo zapisanega v knjigi. »Tudi v alpinizem so prišli drugačni časi, v ospredju je individualizem …«

Da, začel nas je zapuščati kolektivni duh, v ospredje je prišel individualizem, »ego one man band«. Vsak je raje sam okopaval svoj mali zelnik, da mu pridelka (slave) ni bilo treba deliti še s kom. Devetdeseta so bila najbolj črna leta za slovenski alpinizem.

Vrsta odličnih alpinistov je ostala v gorah. Jaz sem v tistih turbolentnih časih, ki jih je doživel slovenski alpinizem, stopil malo na stran in nisem iskal zaleta, da bi naskakoval tisto čudno visoko postavljeno letvico, pač pa sem šel svojo pot in še naprej plezal na visokih obratih.

Časovni stroj neusmiljeno melje in nam sporoča, da nismo večno vsega sposobni. »Spoznal sem, da je treba v življenju narediti še kaj drugega, kot samo plezati.«

Spoznaval sem, da je treba narediti v življenju še kaj drugega, kot samo plezati. Leta bežijo in človek ugotavlja, da si v življenju ni ustvaril še nič, ima le kup sodov alpinistične opreme in veliko škatel diapozitivov. Sploh pa, ko sem začel plezati, nisem vedel, koliko časa in kako intenzivno bom to počel. Danes lahko povem, 47 let.

Prosil bi za razgrnitev dejavnosti, ki so se porodile in se še porajajo ob postopni opustitvi vrhunskega plezanja.

Vrhunskemu alpinizmu je treba enkrat reči konec. Mirno bi lahko še plezal zahtevne smeri v visokih gorah, a kakih presežkov pri teh letih ni pričakovati, saj sem alpinizem vedno jemal športno. Zdaj, ko nisem več tako pogosto v gorah in stenah, spremljam kulturno plat alpinizma. Leta 2007 sem postavil na noge Festival gorniškega filma, ki ga odtlej organiziram vsako leto. Četudi sem alpinizem jemal športno, sem v njem vedno videl kulturno širino, ki človeka duhovno bogati. Sprva me je prevzela predvsem fotografija, pozneje film in končno tudi beseda, da sem napisal svojo avtobiografijo z naslovom Alpinist.

Da je Silvo vrhunski tudi v organizaciji trekinga po Patagoniji, lahko potrdi tudi naša mala skupina pohodnikov, ki je s Silvom trikrat delila pohodniške lepote Patagonije.

Vsakič ko grem s kom v Patagonijo, si želim, da bi tudi njega prevzela legenda Patagonije, ki pravi »El que come calafate, siempre vuelve«.

Hvala za pogovor in morebiti ob drugi priložnosti še kakšna razgrnitev skrivnosti, lepot in dilem alpinizma.

SILVO KARO, roj. 1960 v Ljubljani

Slovenski alpinist. Pleza od leta 1977. Opravil je več kot 2000 plezalnih vzponov (od tega 320 prvenstvenih) in se udeležil 27 alpinistično-plezalnih odprav. Od leta 1981 se ukvarja z vrhunskim alpinizmom. Aktivno je sooblikoval zlata leta slovenskega alpinizma, skupaj z Janezom Jegličem – Johanom in Frančkom Knezom (imenovali so jih trije mušketirji) so začrtali nove smeri razvoja slovenskega in svetovnega alpinizma. Njegovo alpinistično kariero, ki je segala od himalajskih 8000 metrov do 8a v športnem plezanju, so najbolj zaznamovale velike stene Fitz Roya, Cerro Torreja in Torre Eggerja v Patagoniji ter Bhagirathija v Himalaji. Zvesto je sledil modernim trendom vrhunskega alpinizma, ki ga je pripeljal do light and fast.

Njegov esej o granitnih velikanih Patagonije je dobil prostor v knjigi Voices from the Summit: The World's Great Mountaineers on the Future of Climbing (2000), ki jo je izdal National Geographic. Je tudi fotograf, pisec, snemalec, ustanovitelj in direktor Festivala gorniškega filma in dobitnik številnih priznanj in nagrad: Bloudkove nagrade (1987), srebrnega encijana za najboljši alpinistični film in nagrade UIAA (Trento, Italija, 1989), srebrnega encijana za dosežke v alpinizmu (Trento, Italija, 1998), zlate medalje za alpinistične dosežke (Milano, Italija, 2000), Bloudkove plakete (Ljubljana, 1991), državnega odlikovanja Republike Slovenije red za zasluge (2010). Je častni član uglednega angleškega The Alpine Cluba (AC) in član francoskega Groupe de Haute Montagne. Leta 2018 je izšla njegova avtobiografijo z naslovom Alpinist, ki je izšla tudi v angleščini, italijanščini in španščini. Leta 2022 je postal drugi Slovenec, ki je za svoj alpinistični opus prejel zlati cepin za življenjsko delo »Piolet d’Or Lifetime Achievement, Walter Bonatti Award« (Briançon 2022).