Osrečiti človeka, biti skromen in pošten

Dddr. Mira Delavec Touhami je predvsem prizadevna, srčna, skrbna in vztrajna ženska, za katero še kako veljajo njene besede: »Človek, vreden si več, kot samega sebe ceniš in zmoreš več, kot sam verjameš.« Zase pravi, da je duhovno razpeta predvsem med dvema svetovoma – med afriškim tuareškim ljudstvom, kjer se humanitarno udejstvuje, ter 19. stoletjem z Josipino Urbančič Turnograjsko. Raziskovanje Josipininega življenja jo že več kot petindvajset let popolnoma prežema, nagovarjajo jo njena sporočilnost, njena predanost in ljubezen do slovenskega naroda in literature. Naša sogovornica nam s številnimi knjižnimi izdajami tako znanstvenih kot leposlovnih del odstira vpogled v čas Prešernove sodobnice, prve slovenske pesnice in pisateljice, pa tudi drugih pomembnih osebnosti za naš narod.

Odraščali ste na kmetiji v Mačah pod Storžičem. Kateri so vaši najlepši spomini na otroštvo?

Zagotovo so najlepši spomini vezani na življenje in delo na kmetiji mojih staršev. Še danes se spomnim, kako je dišalo žito, ko smo s srpi želi pšenico in snope sušili v kozolcu; z grabljami grabili seno na pobočjih in kako sva z babico pleli po kolenih njive z repo. Moj pokojni stric Janez je znal čudovito igrati na harmoniko, tako da se je pelo in plesalo, ko smo z delom zaključili. Spomnim se tudi, kako sem po koncu pouka od pomladi do pozne jeseni na bližnjem pašniku pasla krave in zraven delala domačo nalogo.    

Babica vas je uvedla v svet zeliščarstva. Opravili ste tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo za zeliščarko. Zakaj je danes to znanje pomembno?

Vse, kar se človek nauči in zna, je v življenju dobrodošlo in koristno. V časih, v katerih živimo, pa je znanje zeliščarstva še toliko bolj pomembno, saj si je pri krepitvi zdravja mogoče pomagati tudi z zelišči, seveda ob pravilni uporabi, za kar je potrebno ustrezno znanje, ki ga ni nikoli preveč. Včasih so rekli, da za vsako bolezen raste ena rožica.

Odločili ste se za študij slovenistike in zgodovine. Zakaj ste ju izbrali?

Oba predmeta sta bila od nekdaj moja velika ljubezen, zlasti zgodovina. Že od majhnega, ko sem listala knjige in brala enciklopedije, me je privlačil svet antike in starodavne kulture. Občudovala sem egipčanske piramide in grške filozofe. Pri slovenščini pa sem bila najbolj navdušena nad slovenskimi pesniki in pisatelji; zlasti nad slovenskimi romantičnimi realisti.

Kako vas je pot zanesla v Nemčijo, kjer poučujete otroke, najstnike in odrasle slovenščino?

Po spletu številnih naključij in tudi življenjskih preizkušenj; drugače se verjetno ne bi odpravila iz domovine. Ni bila lahka odločitev, a sem verjela, da ljubezen do slovenskega jezika in domovine lahko širim tudi izven domovine, zato sem sprejela ta izziv in šla pred petnajstimi leti v Zvezno republiko Nemčijo, kamor me je napotilo Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Zavod za šolstvo. Od takrat delam med slovenskimi izseljenci in sem hvaležna za vse lepe trenutke. Postali smo kot velika družina; med seboj si pomagamo in se podpiramo. Skušam jim čim bolj približati slovenski jezik in kulturo, da lažje ohranjajo stike med seboj in tudi s svojimi domačimi v Sloveniji.

Kdo so vaši učenci? Na kakšen način poteka učenje?

Udeleženci pouka so tako otroci kot odrasli, in sicer otroci od četrtega leta starosti dalje. Najstarejši odrasli udeleženec ima skoraj osemdeset let. Oddelki so zelo heterogeni. Pouk poteka na različnih nemških šolah ali pa v prostorih katoliških misij. Zlasti zadnja leta, ko je čedalje težje dobiti brezplačne prostore na nemških šolah, so nam katoliške misije pomagale, da smo lahko imeli na voljo brezplačne prostore, za kar smo jim zelo hvaležni. Pouk poteka od ponedeljka do sobote, vsak dan drugje, v različnih in ponekod zelo oddaljenih krajih.

Kakšni so trendi zanimanja za slovenski jezik, kako je na splošno z jezikovno kompetenco?

Zanimanje za učenje slovenščine je prisotno ves čas. Zadnje čase se opaža, da se veliko družin seli iz Nemčije nazaj v Slovenijo, zato je zanimanje staršev in otrok veliko, saj se želijo čim hitreje vključiti v slovenski šolski prostor. Zanimanje raste tudi med mladimi v starosti od dvajset do trideset let, kar me še posebej veseli.

Je naporno biti ves čas na poti in vsak dan poučevati v drugem kraju? Kako to usklajujete s svojo družino?

Biti vsak dan na poti in menjavati kraje je logistično zahtevno delo, saj je zaradi številnih zamud ali izpadov vlakov in drugih logističnih problemov nemškega javnega prometa to postalo zadnje čase pravi načrtovalni zalogaj, poleg tega je veliko dogodkov, ki so povsem nepredvidljivi in na katere potniki nimamo vpliva. A kjer je volja, je tudi pot, in vse se da, če se hoče. Človek mora biti potrpežljiv in preudaren.

V času študija vas je pot ponesla v Egipt in puščava vas je popolnoma prevzela. Kaj je bilo tisto, zaradi česar ste se večkrat vračali v te kraje?

V Egipt sem šla zaradi ljubezni do starodavnih civilizacij, zlasti egipčanske. Očaral me je njihov način življenja, predvsem namakalni sistemi, pisava, gradnja piramid. Poleg tega je za puščavske kraje Severne Afrike značilna nizka stopnja vlažnosti in visoke temperature, ki so mi bile od nekdaj pri srcu. Nimam rada namreč, da me zebe.

Pot vas je zanesla k Tuaregom, »modrim ljudem«. S čim vas je njihova kultura očarala?

Ko sem prišla prvič med Tuarege, puščavski nomadski narod v Sahari, se mi je zdelo, da sem prišla domov. To se mi ni zgodilo nikjer še pred tem, čeprav sem se v študentskih letih večkrat z nahrbtnikom podala na kakšno potovanje z denarjem, ki sem si ga prislužila z delom ob študiju. Tuaregi so me sprejeli zelo odprto, brez predsodkov, spontano. Zlasti me je očarala njihova življenjska filozofija: srečo deliti z drugimi; osrečiti sočloveka, biti skromen in pošten. So zelo odprti v svoji biti in skrbni do matere narave, do katere so spoštljivi. Vsekakor pa imajo zelo skrben odnos do žensk in starejših, ki se kaže v spoštovanju, potrpežljivosti, sprejemanju. Od njih sem se veliko naučila in jih bom za vse bogate življenjske izkušnje in razmišljanja vedno hvaležna.

Tuareško ljudstvo ima matriarhat. Nam lahko malo opišete, kako poteka družinska dinamika v njihovi kulturi?

Res je, kar izvira že iz 4. stoletja pr. Kr. Imeli so svojo kraljico Tinhinan, ki je vodila svojo vojsko mož proti plemenom, ki so vdirala na njihova ozemlja. Matriarhat še danes odseva v tuareški družini, kjer je mati srce in duša družine, kot radi rečejo. Mati je za njih življenje in zato jo je potrebno spoštovati. Pravijo, da so tla pod maminimi nogami sveta. Ženske v družini skrbijo za šotor, za kozje in ovčje črede, za vzgojo otrok, medtem ko očetje (Tuaregi nomadi) hodijo na bližnje ali daljše poti v mesto, kjer skušajo domače pridelke prodati in nekaj zaslužiti, kar je zadnje čase čedalje težje.

Zelo veliko jim pomeni skupnost. Katere so tiste vrednote, ki skupnost povezujejo?

Kako močno so povezani med seboj, je izkusil tudi Charles de Foucauld iz reda Majhni bratje Jezusa, ki je živel z njimi in zapisal tudi njihovo pisavo tifinar. Ohranila se je vse do danes in velja za eno najstarejše ohranjenih pisav na svetu. Tuarege v skupnosti v prvi vrsti povezuje nenapisani kodeks, ki se imenuje »ašak«, kar bi v prevodu iz njihovega jezika tamašak pomenilo: spoštovanje, in sicer od živali, otrok, starejših žensk, sočloveka do narave. Brez spoštovanja, strpnosti, gostoljubnosti in srčnosti po njihovem mnenju ni sobivanja.

O svojem življenju s Tuaregi ste napisali knjigo Hči puščave, letos pa boste izdali še knjigo njihovih zgodb in pravljic, ki ste jih zbirali na terenu. Kako so vas sprejeli?

Sprejeli so me zelo prisrčno in še danes, po dvajsetih letih, se teh dogodkov z veseljem spominjam. Mogoče tudi zato, ker sem odraščala v naravi in z živalmi, mi je bila njihova bivanjska filozofija zelo jasna in razumljiva. Tako močno, da so me poimenovali hči puščave ali v tamašku Taraut en tenere. Ker je tudi njihova kultura, tako kot se to dogaja drugim nomadskim narodom po svetu, pod močnimi vplivi globalizacije, se trudim, da bi se vsaj nekaj njihovih koščkov ohranilo. Tudi s tem namenom sem začela na terenu zbirati in zapisovati njihove legende, ljudske pesmi in pripovedke, ki bodo letos izšle prvič v tej obliki prek našega Kulturnega društva Josipine Turnograjske in česar se vsi skupaj zelo veselimo, saj bomo izkupiček od prodaje namenili tuareškim nomadskim družinam za nakup nujnih življenjskih potrebščin.

Med njimi ste spoznali tudi svojega moža Abdelkaderja Touhamija. Se z družino pogosto vračate mednje?

Z družino se radi vračamo mednje. Gremo, kolikor nam časovne in finančne možnosti dopuščajo, kar ni zelo pogosto, so pa zato toliko lepši trenutki, ko se snidemo in vidimo, koliko so naši otroci vmes zrasli in koliko smo mi z leti modrejši …

Ali so kulturne razlike znotraj ene družine obvladljiv izziv?

Če zveza temelji na ljubezni, iskrenosti, strpnosti in spoštovanju, potem kulturnih razlik ni opaziti oziroma ne predstavljajo ovir, ker smo vsi ljudje enega sveta. Samo v čisti in iskreni ljubezni, podkrepljeni s številnimi pogovori, molitvijo in zaupanjem je mogoče graditi mostove. Kjer je volja, je vse mogoče. A na tem je treba delati ves čas, vsak dan in zaupati v Boga.

V svojem izredno aktivnem življenju najdete čas tudi za pomoč revnim nomadskim prebivalcem na severu Afrike. Katere so danes njihove največje stiske in težave?

Njihove največje stiske so na dveh ravneh: zaradi podnebnih sprememb na nekaterih predelih že štiri leta ali več ni padla niti kapljica dežja, kar je zdesetkalo njihove ovčje in kozje črede ter jih privedlo do eksistenčnega kolapsa. Drugi problem predstavljajo politični nemiri in nestabilno stanje v celotni puščavski in sahelski regiji, kar onemogoča mirno in stabilno življenje.

Vaša želja je, da bi pomagali ohraniti tuareško kulturo prek izobraževanja mladih Tuaregov (ustanovitev šol). Kako gre s tem projektom?

Ta projekt trenutno delno miruje, saj je težko pridobiti sredstva, toda še vedno pomagam v ožji obliki z izobraževanjem mladih. Težava je predvsem, da ne morem biti na terenu prisotna toliko, kolikor bi si želela, saj so potrebe res velike in me čaka z ekipo še veliko dela.

Kako doživljate vpliv globalizacije na manjše jezike in kulture, kot sta slovenska ali tuareška? Ali imate občutek nemoči pred velikimi trendi?

Vplivi globalizacije, tako pozitivni kot negativni, se čutijo v vseh kulturah. V ospredje stopa zadnje čase predvsem negativni vidik in opažamo lahko, da so se nekateri narodi začeli zavzemati, da ponovno bolj odkrivajo lastno kulturno dediščino. Vsak izmed nas je nosilec dediščine svoje družine, prostora, kjer živi, zato bi se morali bolj aktivno med seboj povezovati, spodbujati mlade, da spoznavajo svoje korenine, dediščino prostora, v katerem živijo in predvsem biti v zdravem duhu ponosni na to, kar smo. Če narod sam ne ceni svoje dediščine, ji ne izkaže spoštovanja, ne more pričakovati, da mu jo bodo potem tisti, ki bodo vstopili v njegov prostor.

Raziskovanje in študij vam izredno veliko pomenita. Vse si plačujete sami, kar je velik finančni zalogaj.

Raziskovanje slovenske zgodovine mi je kot iskanje in odkrivanje skritih korenin bogastva našega izjemnega naroda in to delam z veliko predanostjo, zato se mi ni težko odreči drugim stvarem, da se nekako spelje tudi finančni vidik, pri čemer sem hvaležna možu in otroku za podporo.

Trenutno pripravljate svoj četrti doktorat? Kaj raziskujete?

V četrtem doktoratu se ukvarjam z razvojem slovenske identitete na primeru dveh rodbin: Wurzbach in Urbančiči.

Ste edina Slovenka, ki bo imela v kratkem štiri doktorate. Kaj vas žene k tako poglobljenemu raziskovanju?

Naj se sliši še tako klišejsko, me resnično žene ljubezen do raziskovanja in ne do česarkoli drugega, kar bi mogoče drugi želeli najti kot izgovor. Besedno je to težko opisati, a če človek nekaj dela s srcem, potem mu noben napor ni odveč. Nekoč sem dejala, da sem to, kar sem in delam, ker verjamem, da če delaš z ljubeznijo in spoštovanjem do predmeta svojega proučevanja, vse slabe stvari odidejo proč. Hvaležna sem, da imam to možnost, da se lahko izobražujem in gradim svet znanja. Ko stopiš v ta svet, te ponese v povsem nove dimenzije razumevanja našega sveta, samega sebe …

S tolikimi doktorati in delom v tujini ste za nas, ki vas poznamo, postali simbol slovenske vztrajnosti in delavnosti. Kako pa izgleda vaš vsakdan?

Moj vsakdan je od jutra do večera zapolnjen z delom. Ker sem veliko na poti, nimam posebnih jutranjih ali večernih rutin, saj prihajam in odhajam različne ure, odvisno od povezav vlakov. Ker poučujem tudi ob sobotah, je moj edini prosti dan nedelja, ki jo rada izkoristim s svojo družino. Najljubši del dneva pa je zame noč, med enajsto in tretjo uro, ko ljudje spijo in je tišina, takrat pišem, berem, ustvarjam in se rojevajo najboljše ideje.

Poznamo primere izjemno študiranih in v vsakršnem smislu kakovostnih ljudi z akademsko kariero v tujini, za katere pa, če se želijo vrniti, ljubljanska univerza najde zapreke, da jih ne sprejme med svoje profesorje. Je to strah pred resnično kakovostjo, svežim vetrom? Ste vi poskusili?

Sem poskusila, tako kot drugi. Večkrat. Brez uspeha. Razloga ne vem, kot mnogi drugi iz tujine, ki so tudi poskusili, a so jih zavrnili. To vprašanje bo potrebno zastaviti tistim, ki jim posamezniki, ki bi radi s svojim znanjem doprinesli v dobrobit naše države, nismo zanimivi oziroma pravijo, da nas (še) ne potrebujejo.

Vašo pot zaznamuje samofinanciranje in samoniklost, kar je redko v akademskem svetu. Se kdaj spopadate z občutkom osamljenosti ali nerazumevanja, ki ga takšna pot lahko prinese? Kaj bi svetovali mladim, ki želijo slediti podobni viziji?

Vsekakor sem samohodka. Takšno življenje zahteva drugačne napore, drugačna odrekanja in neprehojene poti. Če ima človek vero v Boga, vero v svoje delo, poslanstvo, mu ne bo niti minute žal za vse, kar je bilo. Pomembno je, da človek ostane zvest sebi in je do sebe tudi iskren. Najti pot do sebe pa je ena izmed najtežjih poti v življenju. Vsakič ko padeš, je potrebno vstati in iti naprej. Le tako lahko rasteš in postajaš modrejši. Um je veliko več kot samo študij in znanje, je vseživljenjski proces, ki se nikoli ne konča …