Osrečiti človeka, biti skromen in pošten 1. in 2. del

Dddr. Mira Delavec Touhami je predvsem prizadevna, srčna, skrbna in vztrajna ženska, za katero še kako veljajo njene besede: »Človek, vreden si več, kot samega sebe ceniš in zmoreš več, kot sam verjameš.« Zase pravi, da je duhovno razpeta predvsem med dvema svetovoma – med afriškim tuareškim ljudstvom, kjer se humanitarno udejstvuje, ter 19. stoletjem z Josipino Urbančič Turnograjsko. Raziskovanje Josipininega življenja jo že več kot petindvajset let popolnoma prežema, nagovarjajo jo njena sporočilnost, njena predanost in ljubezen do slovenskega naroda in literature. Naša sogovornica nam s številnimi knjižnimi izdajami tako znanstvenih kot leposlovnih del odstira vpogled v čas Prešernove sodobnice, prve slovenske pesnice in pisateljice, pa tudi drugih pomembnih osebnosti za naš narod.

Odraščali ste na kmetiji v Mačah pod Storžičem. Kateri so vaši najlepši spomini na otroštvo?

Zagotovo so najlepši spomini vezani na življenje in delo na kmetiji mojih staršev. Še danes se spomnim, kako je dišalo žito, ko smo s srpi želi pšenico in snope sušili v kozolcu; z grabljami grabili seno na pobočjih in kako sva z babico pleli po kolenih njive z repo. Moj pokojni stric Janez je znal čudovito igrati na harmoniko, tako da se je pelo in plesalo, ko smo z delom zaključili. Spomnim se tudi, kako sem po koncu pouka od pomladi do pozne jeseni na bližnjem pašniku pasla krave in zraven delala domačo nalogo.    

Babica vas je uvedla v svet zeliščarstva. Opravili ste tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo za zeliščarko. Zakaj je danes to znanje pomembno?

Vse, kar se človek nauči in zna, je v življenju dobrodošlo in koristno. V časih, v katerih živimo, pa je znanje zeliščarstva še toliko bolj pomembno, saj si je pri krepitvi zdravja mogoče pomagati tudi z zelišči, seveda ob pravilni uporabi, za kar je potrebno ustrezno znanje, ki ga ni nikoli preveč. Včasih so rekli, da za vsako bolezen raste ena rožica.

Odločili ste se za študij slovenistike in zgodovine. Zakaj ste ju izbrali?

Oba predmeta sta bila od nekdaj moja velika ljubezen, zlasti zgodovina. Že od majhnega, ko sem listala knjige in brala enciklopedije, me je privlačil svet antike in starodavne kulture. Občudovala sem egipčanske piramide in grške filozofe. Pri slovenščini pa sem bila najbolj navdušena nad slovenskimi pesniki in pisatelji; zlasti nad slovenskimi romantičnimi realisti.

Kako vas je pot zanesla v Nemčijo, kjer poučujete otroke, najstnike in odrasle slovenščino?

Po spletu številnih naključij in tudi življenjskih preizkušenj; drugače se verjetno ne bi odpravila iz domovine. Ni bila lahka odločitev, a sem verjela, da ljubezen do slovenskega jezika in domovine lahko širim tudi izven domovine, zato sem sprejela ta izziv in šla pred petnajstimi leti v Zvezno republiko Nemčijo, kamor me je napotilo Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Zavod za šolstvo. Od takrat delam med slovenskimi izseljenci in sem hvaležna za vse lepe trenutke. Postali smo kot velika družina; med seboj si pomagamo in se podpiramo. Skušam jim čim bolj približati slovenski jezik in kulturo, da lažje ohranjajo stike med seboj in tudi s svojimi domačimi v Sloveniji.

Kdo so vaši učenci? Na kakšen način poteka učenje?

Udeleženci pouka so tako otroci kot odrasli, in sicer otroci od četrtega leta starosti dalje. Najstarejši odrasli udeleženec ima skoraj osemdeset let. Oddelki so zelo heterogeni. Pouk poteka na različnih nemških šolah ali pa v prostorih katoliških misij. Zlasti zadnja leta, ko je čedalje težje dobiti brezplačne prostore na nemških šolah, so nam katoliške misije pomagale, da smo lahko imeli na voljo brezplačne prostore, za kar smo jim zelo hvaležni. Pouk poteka od ponedeljka do sobote, vsak dan drugje, v različnih in ponekod zelo oddaljenih krajih.

Kakšni so trendi zanimanja za slovenski jezik, kako je na splošno z jezikovno kompetenco?

Zanimanje za učenje slovenščine je prisotno ves čas. Zadnje čase se opaža, da se veliko družin seli iz Nemčije nazaj v Slovenijo, zato je zanimanje staršev in otrok veliko, saj se želijo čim hitreje vključiti v slovenski šolski prostor. Zanimanje raste tudi med mladimi v starosti od dvajset do trideset let, kar me še posebej veseli.

Je naporno biti ves čas na poti in vsak dan poučevati v drugem kraju? Kako to usklajujete s svojo družino?

Biti vsak dan na poti in menjavati kraje je logistično zahtevno delo, saj je zaradi številnih zamud ali izpadov vlakov in drugih logističnih problemov nemškega javnega prometa to postalo zadnje čase pravi načrtovalni zalogaj, poleg tega je veliko dogodkov, ki so povsem nepredvidljivi in na katere potniki nimamo vpliva. A kjer je volja, je tudi pot, in vse se da, če se hoče. Človek mora biti potrpežljiv in preudaren.

V času študija vas je pot ponesla v Egipt in puščava vas je popolnoma prevzela. Kaj je bilo tisto, zaradi česar ste se večkrat vračali v te kraje?

V Egipt sem šla zaradi ljubezni do starodavnih civilizacij, zlasti egipčanske. Očaral me je njihov način življenja, predvsem namakalni sistemi, pisava, gradnja piramid. Poleg tega je za puščavske kraje Severne Afrike značilna nizka stopnja vlažnosti in visoke temperature, ki so mi bile od nekdaj pri srcu. Nimam rada namreč, da me zebe.

Pot vas je zanesla k Tuaregom, »modrim ljudem«. S čim vas je njihova kultura očarala?

Ko sem prišla prvič med Tuarege, puščavski nomadski narod v Sahari, se mi je zdelo, da sem prišla domov. To se mi ni zgodilo nikjer še pred tem, čeprav sem se v študentskih letih večkrat z nahrbtnikom podala na kakšno potovanje z denarjem, ki sem si ga prislužila z delom ob študiju. Tuaregi so me sprejeli zelo odprto, brez predsodkov, spontano. Zlasti me je očarala njihova življenjska filozofija: srečo deliti z drugimi; osrečiti sočloveka, biti skromen in pošten. So zelo odprti v svoji biti in skrbni do matere narave, do katere so spoštljivi. Vsekakor pa imajo zelo skrben odnos do žensk in starejših, ki se kaže v spoštovanju, potrpežljivosti, sprejemanju. Od njih sem se veliko naučila in jih bom za vse bogate življenjske izkušnje in razmišljanja vedno hvaležna.

Tuareško ljudstvo ima matriarhat. Nam lahko malo opišete, kako poteka družinska dinamika v njihovi kulturi?

Res je, kar izvira že iz 4. stoletja pr. Kr. Imeli so svojo kraljico Tinhinan, ki je vodila svojo vojsko mož proti plemenom, ki so vdirala na njihova ozemlja. Matriarhat še danes odseva v tuareški družini, kjer je mati srce in duša družine, kot radi rečejo. Mati je za njih življenje in zato jo je potrebno spoštovati. Pravijo, da so tla pod maminimi nogami sveta. Ženske v družini skrbijo za šotor, za kozje in ovčje črede, za vzgojo otrok, medtem ko očetje (Tuaregi nomadi) hodijo na bližnje ali daljše poti v mesto, kjer skušajo domače pridelke prodati in nekaj zaslužiti, kar je zadnje čase čedalje težje.

Zelo veliko jim pomeni skupnost. Katere so tiste vrednote, ki skupnost povezujejo?

Kako močno so povezani med seboj, je izkusil tudi Charles de Foucauld iz reda Majhni bratje Jezusa, ki je živel z njimi in zapisal tudi njihovo pisavo tifinar. Ohranila se je vse do danes in velja za eno najstarejše ohranjenih pisav na svetu. Tuarege v skupnosti v prvi vrsti povezuje nenapisani kodeks, ki se imenuje »ašak«, kar bi v prevodu iz njihovega jezika tamašak pomenilo: spoštovanje, in sicer od živali, otrok, starejših žensk, sočloveka do narave. Brez spoštovanja, strpnosti, gostoljubnosti in srčnosti po njihovem mnenju ni sobivanja.

O svojem življenju s Tuaregi ste napisali knjigo Hči puščave, letos pa boste izdali še knjigo njihovih zgodb in pravljic, ki ste jih zbirali na terenu. Kako so vas sprejeli?

Sprejeli so me zelo prisrčno in še danes, po dvajsetih letih, se teh dogodkov z veseljem spominjam. Mogoče tudi zato, ker sem odraščala v naravi in z živalmi, mi je bila njihova bivanjska filozofija zelo jasna in razumljiva. Tako močno, da so me poimenovali hči puščave ali v tamašku Taraut en tenere. Ker je tudi njihova kultura, tako kot se to dogaja drugim nomadskim narodom po svetu, pod močnimi vplivi globalizacije, se trudim, da bi se vsaj nekaj njihovih koščkov ohranilo. Tudi s tem namenom sem začela na terenu zbirati in zapisovati njihove legende, ljudske pesmi in pripovedke, ki bodo letos izšle prvič v tej obliki prek našega Kulturnega društva Josipine Turnograjske in česar se vsi skupaj zelo veselimo, saj bomo izkupiček od prodaje namenili tuareškim nomadskim družinam za nakup nujnih življenjskih potrebščin.

Med njimi ste spoznali tudi svojega moža Abdelkaderja Touhamija. Se z družino pogosto vračate mednje?

Z družino se radi vračamo mednje. Gremo, kolikor nam časovne in finančne možnosti dopuščajo, kar ni zelo pogosto, so pa zato toliko lepši trenutki, ko se snidemo in vidimo, koliko so naši otroci vmes zrasli in koliko smo mi z leti modrejši …

Ali so kulturne razlike znotraj ene družine obvladljiv izziv?

Če zveza temelji na ljubezni, iskrenosti, strpnosti in spoštovanju, potem kulturnih razlik ni opaziti oziroma ne predstavljajo ovir, ker smo vsi ljudje enega sveta. Samo v čisti in iskreni ljubezni, podkrepljeni s številnimi pogovori, molitvijo in zaupanjem je mogoče graditi mostove. Kjer je volja, je vse mogoče. A na tem je treba delati ves čas, vsak dan in zaupati v Boga.

V svojem izredno aktivnem življenju najdete čas tudi za pomoč revnim nomadskim prebivalcem na severu Afrike. Katere so danes njihove največje stiske in težave?

Njihove največje stiske so na dveh ravneh: zaradi podnebnih sprememb na nekaterih predelih že štiri leta ali več ni padla niti kapljica dežja, kar je zdesetkalo njihove ovčje in kozje črede ter jih privedlo do eksistenčnega kolapsa. Drugi problem predstavljajo politični nemiri in nestabilno stanje v celotni puščavski in sahelski regiji, kar onemogoča mirno in stabilno življenje.

Vaša želja je, da bi pomagali ohraniti tuareško kulturo prek izobraževanja mladih Tuaregov (ustanovitev šol). Kako gre s tem projektom?

Ta projekt trenutno delno miruje, saj je težko pridobiti sredstva, toda še vedno pomagam v ožji obliki z izobraževanjem mladih. Težava je predvsem, da ne morem biti na terenu prisotna toliko, kolikor bi si želela, saj so potrebe res velike in me čaka z ekipo še veliko dela.

Kako doživljate vpliv globalizacije na manjše jezike in kulture, kot sta slovenska ali tuareška? Ali imate občutek nemoči pred velikimi trendi?

Vplivi globalizacije, tako pozitivni kot negativni, se čutijo v vseh kulturah. V ospredje stopa zadnje čase predvsem negativni vidik in opažamo lahko, da so se nekateri narodi začeli zavzemati, da ponovno bolj odkrivajo lastno kulturno dediščino. Vsak izmed nas je nosilec dediščine svoje družine, prostora, kjer živi, zato bi se morali bolj aktivno med seboj povezovati, spodbujati mlade, da spoznavajo svoje korenine, dediščino prostora, v katerem živijo in predvsem biti v zdravem duhu ponosni na to, kar smo. Če narod sam ne ceni svoje dediščine, ji ne izkaže spoštovanja, ne more pričakovati, da mu jo bodo potem tisti, ki bodo vstopili v njegov prostor.

Raziskovanje in študij vam izredno veliko pomenita. Vse si plačujete sami, kar je velik finančni zalogaj.

Raziskovanje slovenske zgodovine mi je kot iskanje in odkrivanje skritih korenin bogastva našega izjemnega naroda in to delam z veliko predanostjo, zato se mi ni težko odreči drugim stvarem, da se nekako spelje tudi finančni vidik, pri čemer sem hvaležna možu in otroku za podporo.

Trenutno pripravljate svoj četrti doktorat? Kaj raziskujete?

V četrtem doktoratu se ukvarjam z razvojem slovenske identitete na primeru dveh rodbin: Wurzbach in Urbančiči.

Ste edina Slovenka, ki bo imela v kratkem štiri doktorate. Kaj vas žene k tako poglobljenemu raziskovanju?

Naj se sliši še tako klišejsko, me resnično žene ljubezen do raziskovanja in ne do česarkoli drugega, kar bi mogoče drugi želeli najti kot izgovor. Besedno je to težko opisati, a če človek nekaj dela s srcem, potem mu noben napor ni odveč. Nekoč sem dejala, da sem to, kar sem in delam, ker verjamem, da če delaš z ljubeznijo in spoštovanjem do predmeta svojega proučevanja, vse slabe stvari odidejo proč. Hvaležna sem, da imam to možnost, da se lahko izobražujem in gradim svet znanja. Ko stopiš v ta svet, te ponese v povsem nove dimenzije razumevanja našega sveta, samega sebe …

S tolikimi doktorati in delom v tujini ste za nas, ki vas poznamo, postali simbol slovenske vztrajnosti in delavnosti. Kako pa izgleda vaš vsakdan?

Moj vsakdan je od jutra do večera zapolnjen z delom. Ker sem veliko na poti, nimam posebnih jutranjih ali večernih rutin, saj prihajam in odhajam različne ure, odvisno od povezav vlakov. Ker poučujem tudi ob sobotah, je moj edini prosti dan nedelja, ki jo rada izkoristim s svojo družino. Najljubši del dneva pa je zame noč, med enajsto in tretjo uro, ko ljudje spijo in je tišina, takrat pišem, berem, ustvarjam in se rojevajo najboljše ideje.

Poznamo primere izjemno študiranih in v vsakršnem smislu kakovostnih ljudi z akademsko kariero v tujini, za katere pa, če se želijo vrniti, ljubljanska univerza najde zapreke, da jih ne sprejme med svoje profesorje. Je to strah pred resnično kakovostjo, svežim vetrom? Ste vi poskusili?

Sem poskusila, tako kot drugi. Večkrat. Brez uspeha. Razloga ne vem, kot mnogi drugi iz tujine, ki so tudi poskusili, a so jih zavrnili. To vprašanje bo potrebno zastaviti tistim, ki jim posamezniki, ki bi radi s svojim znanjem doprinesli v dobrobit naše države, nismo zanimivi oziroma pravijo, da nas (še) ne potrebujejo.

Vašo pot zaznamuje samofinanciranje in samoniklost, kar je redko v akademskem svetu. Se kdaj spopadate z občutkom osamljenosti ali nerazumevanja, ki ga takšna pot lahko prinese? Kaj bi svetovali mladim, ki želijo slediti podobni viziji?

Vsekakor sem samohodka. Takšno življenje zahteva drugačne napore, drugačna odrekanja in neprehojene poti. Če ima človek vero v Boga, vero v svoje delo, poslanstvo, mu ne bo niti minute žal za vse, kar je bilo. Pomembno je, da človek ostane zvest sebi in je do sebe tudi iskren. Najti pot do sebe pa je ena izmed najtežjih poti v življenju. Vsakič ko padeš, je potrebno vstati in iti naprej. Le tako lahko rasteš in postajaš modrejši. Um je veliko več kot samo študij in znanje, je vseživljenjski proces, ki se nikoli ne konča …

Vaša velika strast je raziskovanje življenja Josipine Urbančič Turnograjske (1833–1854), prve slovenske pesnice, pisateljice in skladateljice. Maloštevilni Slovenci jo poznajo. Zakaj je tako pomembna za naš narod?

Josipina Urbančič Turnograjska je za Slovence zelo pomembna; veliko bolj kot se zdi na prvi pogled. Ne samo da je bila prva ženska, ki je želela s svojim osebnim literarnim programom odpreti vrata v literarno ustvarjanje ostalim Slovenkam, ampak je bila zaradi svojih izjemnih del in čudovite osebnosti cenjena vse do ruskega dvora, od koder je prejela tudi priznanje s strani ruskih pisateljev. Bila je prva, ki je v slovenski pripovedni prozi upodobila Veroniko Deseniško in motiv celjskih grofov. Sodi med prve avtorje, katerih dela so že sredi 19. stoletja prevajali v tuje jezike. Tudi kot skladateljica je bila izjemna, saj je v svoji klavirski kompoziciji znala ustvariti zahtevna dela. Snovala je tudi opereto Črtomir in Bogomila.

Kdaj ste se vi prvič srečali z Josipino? S čim vas je prevzela?

Z Josipino sva se prvič srečali, ko sem se odločala za temo svojega diplomskega dela ob koncu študija na slovenistiki v Ljubljani. Kot študentko me je Josipina s svojimi dvajsetimi leti prevzela s svojo edinstvenostjo, srčnostjo, ljubeznijo do slovenskega jezika, naroda, domovine. Ob branju njenih številnih pisem se mi je zdelo, kot da sem srečala nekoga, ki ga zelo dobro poznam. Njena mirnost in hkrati izjemna odločnost sta lastnosti, ki sta jo zelo zaznamovali. Njen stric Fidelis Terpinc jo je, od trenutka, ko je s svojimi deli vstopila v slovenski literarni prostor, imenoval kar slovenska Ivana Orleanska. 

Z Josipino Turnograjsko se že več kot dvajset let znanstveno in osebno ukvarjate, njeno zgodbo zelo radi predstavljate kar v prvi osebi. Katere podobnosti si vse delita z Josipino?

Josipina je že dolgo nazaj prerasla moj znanstveni okvir preučevanja. Postala je del mene, mojega življenja. Mnogim se to zdi mogoče nenavadno, nerazumljivo, a gre za posebno vez, za katero bom vedno hvaležna. Da je Josipina stopila v moje življenje, je bilo nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo. Do konca življenja bo ostala moja zvesta duhovna sopotnica.

Ste tudi zakonita skrbnica za Josipinin grob. Nam lahko poveste malo več, kako se je to zgodilo.

Pri raziskovanju Josipine Urbančič me je pot zanesla tudi v Gradec, na pokopališče sv. Lenarta, kjer je njen grob, ki sem ga večkrat obiskala. Nekega dne sem opazila na spomeniku rumen listek, na katerem je bilo navedeno, da ga bodo odstranili. Stopila sem v bližnje župnišče, kjer so mi povedali, da že dolgo časa nihče ne plačuje najemnine za grob. Obrnila sem se po pomoč na različne ustanove v Sloveniji, ki so za to pristojne, a sem ostala pred zaprtimi vrati. Nisem mogla dopustiti, da bi njen grob prekopali, zato sem ga obnovila na lastne stroške in zanj skrbim tudi danes. Gre za spomenik iz nabrežinskega marmorja, visok je pet metrov in je označen tudi kot znamenitost pokopališča. Po dostopnih podatkih naj bi bil edini ohranjeni spomin katerega Slovenca iz 19. stoletja v tem delu.

Ustanovili ste Kulturno društvo Josipine Turnograjske, ki med drugim že več let razpisuje natečaj za najboljše ljubezensko pismo. Kakšen je odziv mladih?

KD Josipine Turnograjske je nastalo julija 2011 z željo po ohranitvi slovenske in svetovne kulturne dediščine. V prvi vrsti naše društvo skrbi za dediščino Josipine Turnograjske, humanitarno pomagamo Tuaregom nomadom itd. Med številnimi dejavnostmi so tudi izdajanje knjig, organizacija dogodkov, kot so kulturne prireditve, simpoziji na slovenski in mednarodni ravni itd. V okviru tega se je rodila tudi ideja o natečaju za najboljše ljubezensko pismo, ki smo ga prvič razpisali leta 2012 in od takrat se je med mladimi v Sloveniji uveljavil kot vseslovenski natečaj in velik odziv nas je zelo presenetil. Vsako leto prejmemo med 200 in 250 pismi, tudi do 400, odvisno od razpisane teme, ki se spreminja iz leta v leto. Mladi nam sporočajo, da radi pišejo in si želijo tovrstnih natečajev, saj si na tak način nabirajo izkušnje, gradijo svoje literarno znanje. Najlepše je, ko nas presenetijo z izdajo svoje pesniške zbirke ali romana in nam sporočijo, da jim je bil zagon za to ravno naš natečaj.

Že 25 let se trudite, da bi Josipina Turnograjska postala del slovenskega kulturnega spomina. Kako bi ocenili svoja prizadevanja – ste že blizu cilju?

Dolga pot je bila prehojena, da bi Josipina postala del kulturnega spomina. Marsikje je Josipina bolj poznana, učitelji jo večkrat omenjajo, a še vedno daleč od tega, kar bi si želela. Zaželeno bi bilo, da bi državljani Slovenije več časa vložili v poznavanje dediščine svojega prostora, saj se mi pogosto dogaja na različnih predstavitvah, da starejše generacije, ki tudi več berejo, bolje poznajo lokalno zgodovino in zgodovino širšega slovenskega prostora ter z njim povezane pisateljice in pisatelje, pesnike in pesnice, medtem ko mlajša generacija rajši bere literaturo v tujih jezikih, kar posledično prinese tudi drugačno znanje, poznavanje, razumevanje bivanjskega prostora.

Predlani ste izdali pisemski roman Dehteče spominčice ljubezni, ki odstira pogled v pisemsko korespondenco med Josipino Turnograjsko in Lovrom Tomanom. Zakaj je roman pomemben?

V pisemskem romanu Dehteče spominčice ljubezni, ki je izšel 2023 pri Celjski Mohorjevi družbi, bralec spozna Lovra in Josipino skozi originalne izseke celotne pisemske korespondence, ki sta si jo pisala v letih 1850–1853. V treh letih sta si izmenjala več kot tisoč ljubezenskih pisem, ki obsegajo v povprečju od 25 do 35 strani. Ta korespondenca velja za eno največjih, kar jih imamo Slovenci v slovenskem jeziku, in je bogat dokument časa sredine 19. stoletja na Slovenskem. Osebe v romanu in z njimi povezani dogodki so zgodovinsko dokazani. Dialogi oseb so rekonstruirani na osnovi izvirnikov v pisemskih korespondencah, objavah v revijah in časopisih tistega časa in ostalih virih. Roman Dehteče spominčice ljubezni je rekonstrukcija dogodkov v času korespondence med Josipino Urbančič Turnograjsko in njenim zaročencem Lovrom Tomanom, ki stopita med nas v podobi iskanja čiste ljubezni ter predstavljata luč hrepenenja naroda po večni sreči, miru in obstoju. Ob tem pa roman, v katerem se zrcalita dva pogleda – literarno-zgodovinski in biografski –, predstavlja čas nastajajočega meščanstva na Slovenskem, v katerem prav glavna protagonista – Lovro Toman in Josipina Urbančič – rečem jima kar slovenska Romeo in Julija – vstopata kot prvi umetniško-politični par slovenskega javnega prostora z jasno začrtanim programom delovanja na različnih ravneh.

Spominska soba Josipine Turnograjske se nahaja v gradu Turn v prostoru, ki je ob sobotah namenjen mašnemu obredju oskrbovancev Doma za starejše občane, ki je v gradu že nekaj desetletij. S kakšnimi izzivi ste se srečevali, ko ste želeli urediti ta prostor?

Spominska soba Josipine Turnograjske je v času epidemije covida doživela zelo žalostno usodo, saj sem morala vse predmete odpeljati iz nje, ker se je v njej nahajala rdeča cona. Dolgo časa so bili vsi predmeti hranjeni pri meni doma, dokler se ni novo vodstvo skupaj z direktorico Lidijo Kos in Zavodom za turizem Preddvor odločilo, da bi sobo postavili nazaj. Največji izziv pri obnovi je bil, da je prostor zelo majhen in da mora biti funkcionalen tudi za druge dejavnosti, zato je bilo potrebnih veliko prilagajanj. Vsekakor smo veseli, da je soba zaživela in vas lepo vabimo, da jo obiščete, pri čemer se trenutno ne sme pozabiti na predhodno elektronsko najavo na info@kdjt.si. 

V lanskem letu ste ob gradu odprli tudi Josipinin vrt. Vidite še kakšne možnosti, ki bi pripomogle k ohranjanju in revitaliziranju grajske arhitekturne dediščine?

Lansko leto je minilo 170 let od smrti Josipine Turnograjske in v ta namen sem z dovoljenjem vodstva gradu ob grajskem obzidju postavila rožno-zeliščni vrt, ki so ga tako obiskovalci kot tudi oskrbovanci Doma starejših občanov Preddvor zelo dobro sprejeli. Velikokrat posedijo ob njem in si pripovedujejo zgodbe iz svojega življenja. Josipina je namreč imela svoj vrtek ob gradu, v katerem je imela različne rože, ki jih je rada pripenjala pismom, poslanim svojemu zaročencu Lovro Tomanu. Poleg omenjenega vrta vidim še veliko drugih možnosti, ki pa morajo biti smiselno vpete v samo grajsko dediščino, zato posegi na silo niso nikoli dobri. Za to pa je poleg časa potrebno imeti tudi finančno podporo.

Vaše raziskovanje Josipine vas povezuje tudi s Slovenci po svetu. Eno je posebna in ganljiva vez s pokojnim Vitalom Ašičem. Nam lahko poveste kaj o tem?

S Slovenci po svetu imam številne stike in sem zanje zelo hvaležna. Vsak slovenski izseljenec ima svojo življenjsko zgodbo. Prek znanstvenega raziskovanja Josipine me je tako že leta 2004 doseglo pismo pokojnega Vitala Ašiča, ki se mi je predstavil kot prapranečak Josipine Urbančič Turnograjske. Potem so pisma potovala večkrat in postala sva dobra prijatelja. Ob obiskih Slovenije sva se srečala tudi pri nas doma v Mačah, in lahko rečem, da so to bili čarobni časi. Gospod Ašič je govoril o Sloveniji z izjemnim veseljem, ponosom, predvsem pa je imel rad slovensko literaturo. Ko je na starost toliko opešal, da njegove oči niso več videle brati, se spomnim, da sem mu vsak večer prek telefona brala slovenske klasike. Najrajši je imel Jurčičevega Jurija Kozjaka in povesti Josipine Urbančič, na katero je bil zelo ponosen. Po njegovem odhodu je nastala praznina. Veliko sem se naučila skozi najine skupne pogovore in se ga pogosto spominjam.

Drugo pa je raziskovanje Josipininega sorodstva, ki nas tudi popelje po svetu, celo do zelo znanih imen …

Res je, t. i. preddvorska linija rodbine Urbančič nas privede prek Gradca, Dunaja do Islandije in Združenih držav Amerike. Christoph Waltz, znameniti hollywoodski igralec, nagrajen z dvema oskarjema, je sin Elisabeth Urbančič, dunajske gledališke kostumografinje in scenografinje. Elisabethin oče in Mariin soprog pa je bil nevrolog Rudolf von Urbantschitsch, ki se je leta 1936 preselil z Dunaja, kjer je imel dobrega prijatelja Sigmunda Freuda, v ZDA. Življenje Rudolfovega brata Victorja v nekaterih pogledih odseva bratovo. Rojen 1903, izšolan glasbenik, se je v tridesetih letih iz Gradca preselil na Islandijo. Njegova žena Melitta je bila namreč judovskega porekla. V Gradcu je bil Victor predavatelj muzikologije na graški univerzi, na Islandiji pa je postal glasbeni dirigent Islandskega narodnega gledališča v Reykjaviku in to tudi ostal do smrti 1958. Tam je med drugim dirigiral na prvi izvedbi opere na Islandiji, opere Rigoletto leta 1951. Ves ta čas je Victor Urbancic ostal dejaven tudi kot skladatelj. Oče Rudolfa in Victorja je bil prav tako na Dunaju rojeni doktor Viktor von Urbantschitsch (1847–1921), ki velja za pionirja na področju otorinolaringologije. V svojem času je bil med kolegi predvsem znan kot iznajditelj tako imenovane »Urbančičeve metode«. Ta je bila namenjena učenju govora gluhih otrok s pomočjo glasu in posebnih orglic.

Napisali in izdali ste veliko število knjig – od znanstvenih do otroških pravljic. Bi katero izpostavili, ki vam je še posebej pri srcu?

Zelo zanimivo vprašanje, na katerega težko odgovorim, saj so nastale v različnih obdobjih, gre za različne zvrsti. Vsekakor bi izpostavila zbrano delo Josipine Urbančič Ogledalo slovenskega srca, ki sem ga izdala lansko leto okviru našega društva in je bila velika želja Josipine že v času njenega življenja. Po njeni smrti je Lovro Toman obljubil, da bo izdal vsa njena dela, kar pa se ni nikoli zgodilo. Posebej pri srcu sta mi tudi romana Šepet rdeče zofe in Dehteče spominčice ljubezni, veselim pa se izida letos maja mojega tretjega romana. Hvaležna sem Celjski Mohorjevi družbi, da me pri mojem pisanju podpira, saj skozi pisanje lahko izrazim marsikaj, kar v znanstveni obliki ni mogoče.

Pogrešate življenje v Sloveniji? Načrtujete, da se v (bližnji) prihodnosti vrnete nazaj pod naše gore?

Življenje v Sloveniji na svoj način pogrešam, predvsem naravo in naše lepe gore, čist zrak, mir … Kam me bo pot zanesla, težko rečem, se prepuščam, a z leti me glasneje kličejo domače korenine, vonj domače zemlje me čedalje bolj vabi … Ni pa vse odvisno od mene …