Romanje v Anras

V soboto, 17. avgusta 2013, je Nova Slovenska zaveza organizirala romanje v Anras, v kraj na avstrijskem Koroškem, kjer je škof dr. Gregor Rožman preživel tri mesece svojega begunstva.

Iz Ljubljane smo odpotovali že zgodaj zjutraj, ob 6. uri. Peljali smo se skozi Karavanški predor, mimo Beljaka v Spittal, kjer sta nas pričakali gospa Majda Starman s hčerko Ivanko, ki sta nas vodili do Lienza in naprej ob Dravi skoraj do njenega izvira, kjer se ozka in pusta dolina ob Dravi tudi imenuje Pustertal.

Ustavili smo se v naselju Leisach, kjer je po vojni 11 let župnikoval dr. Jože Jagodic, ki je bil še v Ljubljani, »kancler« škofa dr. Gregorija Rožmana. Obiskali smo njegov grob. Pokopališče je napravilo name poseben vtis. Na vseh grobovih so litoželezni križi, (litoželezne križe so vlivali v Sloveniji v železarni Dvor pri Žužemberku in jih na naših pokopališčih skoraj ni več zaslediti). Pokopališče je vzorno urejeno. Tudi grob dr. Jožeta Jagodica in njegove sestre-gospodinje je bil urejen!

Na drugi strani Drave je vas Amlach, kjer je na pokopališču grob begunskega duhovnika dr. Franca Mihelčiča in njegove sestre. V Lavantu je služboval gospod Dovč, v Nussdorfu kranjski dekan, Matija Škrbec. Tu je umrl mladi Avguštin Pibernik iz Komende. Vse te begunske duhovnike je leta 1958 obiskal škof dr. Gregorij Rožman, ko je bil na svojem zadnjem potovanju po Evropi.

Naš cilj romanja – Anras - leži na gorski ravnici, 1262 m nadmorske višine. Tu je bila stoletja poletna rezidenca Briksenških škofov (podobno, kot je bil Gornji Grad poletna rezidenca ljubljanskih škofov). V Anrasu nas pozdravi mogočna baročna cerkev sv. Štefana, z izredno lepo poslikavo. V cerkvi nas je pozdravil domači župnik g. Sailer pa tudi mežnarica in povedala, da jo je krstil g. Vladimir Kozina, ko je po vojni služboval v Anrasu.

V Anrasu so se v začetku meseca maja 1945 znašli  številni slovenski begunci, katerim je kaplan iz Anrasa posredoval delo (hrano in stanovanje) pri domačinih. 26. maja je iz Lienza prispel v Anras tudi dr. Gregorij Rožman. Skupaj s slovenskimi begunci in domačimi farani so praznovali mašniško posvečenje, novo mašo, Telovo procesijo in birmo. V mašnika je bil posvečen bogoslovec Vladimir Kozina. Sestre benediktinke so izdelale škofu škofovsko kapo, domači umetnik pa škofovsko palico.

To bogato dogajanje nam je s slikami predstavila gospa Majda Starman kar v cerkvi, še pred mašo. Poleg slik z nove maše in Telove procesije so še slike z molitve križevega pota in slike lepe pokrajine, kjer so po vojni še stali številni kozolci, ki so naše begunce spominjali na dom.

Na bregu za cerkvijo so samo »najmlajši« zmogli pot navkreber mimo postaj križevega pota. Izkazalo se je, da tega ni želel nihče zamuditi. Zbrale so se naše romarke, ki so izmenoma molile in prepevale križev pot, ki ga je škof Rožman 5. avgusta 1945 prosto molili. Drugi romarji smo jim spokojno sledili in molili. Enkratna izkušnja!

Obrnili smo se proti domu. Avtobus nas je zapeljal nazaj proti Lienzu po gorski »polici« nad ozko dolino Drave, kjer so kmetje pospravljali seno. Pri tem sem pomislila, da se je leta 1945 vse to delalo ročno! Zato ni čudno, da je bila pomoč beguncev domačim kmetom zelo dobrodošla. Dan je bil čudovit, vreme lepo. Občudovali smo visoke skalne vrhove Vzhodne Tirolske in prijaznejša pobočja gora na levem bregu Drave, kjer so posajene posamezne gorske kmetije in zaselki. Nehote vzklikneš: »To je dan, ki ga je naredil Gospod«.

Med vožnjo veliko izvemo o slovenski zgodovini teh krajev. Mnoga krajevna imena so slovenskega izvora. Veliko je »Bistric«, »Motnic«, in »(Pod-)Gorij«.

V Lienzu smo se peljali po cestah nekdanjega taborišča Peggetz, kjer še stoji nekaj barak, ki so preurejene v  stanovanja ali delavnice oz. skladišča. Med Lienzom in Spittalom so pri gradnji ceste naleteli na ostanke rimskih naselbin Teurnia in Aguntum, kjer so bile prve krščanske cerkve. Peljali smo se  mimo Molzbichla, kjer je bil samostan, ki ga je obiskal že sv. Modest na svoji poti proti Gospe Sveti.

Blizu Spittala so imeli svoj grad Ortenburžani. Razvaline so še vidne na desnem bregu Drave. Njihove posesti so nato prevzeli Celjski grofje, za njimi pa Habsburžani. Nad Lienzom  je grad Bruck, ki je služil za poletno rezidenco goriških škofov. Naj samo pripomnim, da  je bila reka Drava tisoč let meja med oglejskim patriarhatom in Solnograško nadškofijo. Severno od Drave so imeli  nadzor  solnograjski škofje, južno od Drave je imel nadzor oglejski patriarh. Ta razmejitev je postajala sčasoma tudi jezikovna meja.

Ob reki Dravi je vseskozi speljana železniška proga od Maribora mimo Celovca in Beljaka v Lienz in naprej na Južno Tirolsko. Po tej progi so Angleži vozili naše begunce iz Vetrinja v Lienz in po enem letu nazaj v Spittal. Na vlak so natrpali tudi Kozake, ki so jih leta 1945 v Judenburgu predali Sovjetom.

Med Spittalom in Beljakom smo se ustavili v Feffernitzu, kjer so leta 1945 Angleži postavili veliko taborišče za nemško govoreče begunce. Sedaj je tam pokopališče z osrednjim kamnitim križem, kjer napis pove, da so tam pokopani begunci mnogih narodnosti. Ostali del pokopališča so skrbno postavljeni litoželezni križi z imeni pokopanih ali pa le »neznani begunec«. Pokopališče je lepo vzdrževano, zanj skrbi tako imenovani »črni križ«. Našli smo grob Antona Porente iz Sostrega (ker je bil poročen z Južno Tirolko, je bil izgnan iz Sostrega) in grob Mathilde Bauer, vnukinje Primičeve Julije (hčerke Terezije, poročene Bauer), ki je v tem taborišču umrla v visoki starosti 17. februarja 1946.

Romanje je bilo čudovito. Veliko smo videli in slišali še več lepega doživeli. Obogateni z novimi vtisi smo se srečno vrnili v Ljubljano. Morda nekaj podobnega še kdaj ponovimo, če Bog da!

                                                                                                                                Meta Velikonja