Slovo od duhovnika dr. Janeza Zdešarja
V četrtek, 19. septembra 2013, je končal zemeljsko pot veliki Slovenec, domoljub in pokončen kristjan msgr. dr. Janez Zdešar. Od njega smo se poslovili v torek, 24. septembra, na ljubljanskih Žalah.Pogrebno sv. mašo je v cerkvi Vseh svetih daroval škof Andrej Glavan ob somaševanju številnih duhovnikov tako iz Slovenije kakor tudi iz avstrijske Koroške in izseljenstva.
Dr. Zdešar se je rodil 19. maja 1926 v Ljubljani. Otroštvo in srednješolska leta v Ljubljani in Horjulu so bila polna zavzetega sodelovanja v različnih katoliških organizacijah. Obiskoval je Klasično gimnazijo v Ljubljani, ki pa jo je moral zaradi vojne opustiti v šestem letniku. Jeseni leta 1943 se je pridružil domobrancem (Rupnikov udarni bataljon), leta 1945 pa je bežal na Koroško od koder je bil z drugimi domobranci vrnjen v Slovenijo, v teharsko taborišče. Od tam je 21. junija 1945 pobegnil skupaj z enajstimi domobranci od katerih so se rešili le štirje. Nekaj mesecev se je skrival v Ljubljani, oktobra 1945 pa znova pobegnil na Koroško in izgubil državljanstvo. V Taborišču Špital ob Dravi je nadaljeval srednjo šolo, leta 1946 pa maturiral na begunski klasični gimnaziji v Lienzu. Jeseni je odšel na študij v Briksen in nato v Rim. Mašniško posvečenje je prejel 10. oktobra 1952 v Rimu. Doktorski študij je zaključil tri leta pozneje. Duhovniško službo je od leta 1956 do 1958 opravljal v župnijah Wolfsberg na Koroškem. Na prošnjo dr. Gregorija Rožmana, ljubljanskega škofa v izgnanstvu, je leta 1958 odšel v Nemčijo kot prvi duhovnik za slovenske delavce. Najprej je služboval v Essnu in Oberhausnu, leta 1961 je odšel v München in postal delegat slovenskih izseljenskih duhovnikov v Nemčiji. Kot večkratni predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov je bil za slovensko pastoralo po Evropi odgovoren do leta 1993, ko se je upokojil. Po osamosvojitvi Slovenije je spet dobil slovensko državljanstvo in potni list ter se po letu 1945 prvikrat vrnil v Slovenijo. Zadnjih pet let je preživel v Domu sv. Jožefa v Celju.
Od pokojnega so se pri pogrebni maši z govori poslovili: Ivan Korošec, edini še živeči, ki je skupaj z dr. Zdešarjem pobegnil iz taborišča v Teharjah, Anton Drobnič, predsednik Nove Slovenske zaveze, msgr. Janez Pucelj, ki je poudaril pomembno delo, ki jo je Zdešar opravil med slovenskimi izseljenci, predvsem delavci, v Nemčiji, dr. Maksimilijan Matjaž, kateremu je pokojni dajal spodbudo in mu bil zgled tako pri študiju kot tudi pri profesorskem delu, Jože Planinšek, ki se je z gospodom Zdešarjem srečeval zadnja leta v Domu sv. Jožefa. Posredovano je bilo tudi žalno pismo, ki ga je ob spominu na pokojnega pripravil evropski poslanec Lojze Peterle.
Vsi govorniki so poudarjali, da je bil dr. Zdešar spravljiv in dobrohoten, predvsem pa svetovljanski, pogumen in globoko veren duhovnik, ki je izžareval življenjski optimizem.
Dr. Janez Zdešar je pokopan na duhovniškem pokopališču, kjer počivajo tudi njegovi starši in dve sestri.
Homilija škofa Andreja Glavana
Fotografijo s pogrebne sv. maše je posnel Tamino Petelinšek.
