Splošno o razstavi

Maja 1945 so slovenski prostor prevevala nasprotujoča si čustva. Na eni strani je vladalo nepopisno veselje ob koncu štiriletne morije, na drugi negotovost in strah. Zmagovalec je bil znan in jasno je dal vedeti, kaj se bo zgodilo z njegovimi ideološkimi nasprotniki. Na poti čez Ljubelj in preko Pliberka so se umikajoči domobranski vojski ter drugim vojaškim enotam pridružile cele družine, z njimi je odšla slovenska intelektualna, politična, družbena, kulturna in prosvetna elita. Slovenijo je takrat zapustilo več kot 20.000 Slovencev. Zatočišče so, večina je verjela, da za največ tri tedne, našli v begunskih taboriščih v Avstriji in v Italiji. Mnogim med njimi so taboriščne barake postale dom za naslednja tri, štiri leta, dokler jih ni dokončno sprejela tujina.

Pričakovali bi, da bo v težkih in negotovih razmerah v begunstvu, ob izgubi domovine in v mnogih primerih svojcev, med Slovenci, ujetimi v taboriščno življenje, prevladala apatija in vdanost v usodo. Pa še zdaleč ni bilo tako. Osupli obstanemo pred izbruhom izjemne življenjske moči in ustvarjalnosti, ki so jo pokazali in se je odrazila v obliki izdajanja izvirnega leposlovja, šolskih učbenikov, časopisov, ponatisov slovenskih klasikov, zgodovinskih študij, spominov. V taborišču nastane prvi slovenski zgodovinski atlas... Le nekaj dni po prihodu v taborišče so ustanovili ljudsko (osnovno) šolo, dobra dva tedna kasneje je svoja vrata odprla slovenska begunska gimnazija. Organizirali so številna predavanja, tečaje, ustanovili več odličnih pevskih zborov, njihovo ubrano petje je navdušilo celo angleški BBC. S svojimi gledališkimi predstavami so privabljali gledalce od blizu in daleč.

Na razstavi predstavljamo bogato ustvarjalnost Slovencev v izrednih razmerah v povezavi z izjemnimi zgodbami posameznikov, katerih poti so se prekrižale v begunstvu. Dostikrat nevidni in spregledani, v domovini pa za nekaj desetletij pozabljeni in zamolčani, so s svojim zavedanjem slovenstva prispevali k rojstvu novih domovin širom sveta.