Strmine in veličastvo stvarstva

Za novembrsko številko Naše luči smo k besedi povabili msgr. dr. Jožka Pirca, dolgoletnega profesorja na Papeški univerzi Urbaniana in rektorja Slovenskega papeškega zavoda Slovenik v Rimu.

Za uvod nekaj besed o vas in vaši družini.

Rodil sem se leta 1948 v družini, pet otrok nas je bilo, v Idriji, rudarskem mestu z enim največjih rudnikov živega srebra na svetu. Ata je bil uradnik v rudniku, mama gospodinja doma. Šolo sem obiskoval v Idriji, tako osnovno kot gimnazijo. Idrijska gimnazija Jurija Vege je bila prva slovenska realka, ustanovljena leta 1901. Bila je takrat zelo solidna šola, tako da smo dobili zelo dobro splošno izobrazbo. Naša družina je bila preprosta in krščanska. Oče in mama sta redno hodila k maši. Za nas otroke ni bilo nobene dileme, da smo šli ob nedeljah v cerkev. Tak je bil moj vstop v življenje.

Bratje in sestre najbrž niso odšli v svet?

Najstarejši brat je več kot dvajset let živel na Dunaju in si tam tudi ustvaril družino, a se nato vrnil v Slovenijo. Sedaj smo že deset let spet vsi doma. Kot skupen dom čutimo Idrijo, od koder smo izšli, in se tam še vedno radi srečujemo ter ohranjamo žive naše družinske vezi.

Srce ostane na svojem domu?

Tako je!

Idrija je bila napreden kraj. Kako je bilo vpleteno življenje krščanske družine v javnosti?

Spominjam se prvega miklavževanja, ki ni bilo na župniji, ampak smo se zbrali pri neki družini. Seveda samo povabljeni. Najbolj pa mi iz otroških let ostaja v spominu blagoslov doma na božični večer, za novo leto in pred praznikom svetih treh kraljev. Ata je na čelu s kadilom vodil opravilo, nato pa vsi po vrsti za njim: eden je nosil svečo, mama je kropila z blagoslovljeno vodo. Ata je povedal, kaj pomeni to in ono ter se zahvaljeval Bogu za to, da nam ni ničesar pomembnega manjkalo. To je bilo nekaj tako slovesnega in lepega, da se mi je usedlo najgloblje v mojo dušo.

Miklavževanje ni bilo možno kot tradicionalni dogodek župnije, ampak le na privatni ravni. Današnji mladi rod tega ne pozna, zato je treba pojasniti okoliščine tedanjega časa. Kaj se je dogajalo?

Župnijska skupnost je bila živa in močna, ni pa bilo veliko zunanjega, javnega nastopanja. Verouk je bil izključno v cerkvi in župnišču. Druge možnosti pri nas ni bilo. Proti koncu osemletke je prišel na župnijo mlad duhovnik, kaplan Jožko Berce. To pomladitev smo občutili v župniji vsi, predvsem pa mi, odraščajoči in mladina. V nedeljo popoldne nas je vabil na izlete v hribe okrog mesta. Posebej mi je ostalo v spominu, kako nas je navdušil za božično devetdnevnico. Nastal je majhen zborček, ki je prepeval pred božičem pri tej devetdnevnici. Bilo je konec petdesetih let. Ti spomini me spremljajo živo in osebno. Bila so leta moje odločitve za duhovniški poklic.

Kaj vas je spodbujalo za duhovniški poklic?

Spomnim se, da sem kot majhen otrok enkrat z vso resnostjo 'maševal'. Kot desetleten otrok sem po smrti atovega očeta velikokrat spal pri stari mami in hodil zjutraj med tednom z njo k sv. maši, kar se mi je zelo vtisnilo v dušo. Mama je imela brata duhovnika, pri katerem sem bil večkrat na počitnicah. Tam sem zelo rad ministriral. Ata nam namreč – trije bratje smo bili – ni dovolil, da bi bili ministranti. Bil je nekaj časa tudi mežnar in je rekel, da so ministranti najbolj 'žleht'. Tudi tega se zelo spominjam, kar sem doživel v skupini duhovnikov, ki so se zbrali pri stricu in igrali tarok. Soba je bila zakajena, da si jih komaj videl, ker so vsi kadili. Eden od teh duhovnikov me je enkrat vprašal: »Kaj boš pa ti, ko boš velik?« V zadregi sem odvrnil v domačem narečju: »Maguče bam pa še gaspud,« kakor smo pri nas rekli duhovniku. Morda je bilo prvič, da sem čisto spontano izustil svoje čutenje. Imel sem 8 ali 9 let. Močan vtis je v meni pustilo vprašanje, ki mi ga je postavil pri spovedi kakšno leto kasneje naš kaplan Stanko Medvešček: »Ali si kdaj pomislil, da bi postal duhovnik?« Odgovoril sem mu, da sem pomislil. Dal mi je nasvet, naj vsak dan zmolim zdravamarijo k Materi Božji v ta namen, a da naj tega nikomur ne povem. In sem to delal.

Je šlo vse gladko?

V 8. razredu me je tedanji kaplan Jožko Berce, ki sem ga že omenil, navdušil, da bi po osemletki šel v malo semenišče v Vipavo. Domačim sem neki dan, ko sem bil jezen, zabrusil, da me tako ne bodo več dolgo jezili. Ata je vprašal, zakaj. »Ker me ne boste več videli,« sem odvrnil. »Kam boš pa šel?« je bil ata radoveden. »V semenišče,« sem rekel. Ata pa je potiho, izpod brk, preprosto zamomljal: »Nikamor ne boš šel!« In pri tem je ostalo. Razložil mi je, da je gimnazija v Idriji pred vrati, v družini se razumemo in hodimo redno v cerkev, da pa se bom, ko bom odrasel, lahko sam svobodno odločil. Zame je bil to hud udarec! Župnik, stric in drugi duhovniki so atu grozili, da bo kriv, ker bo sin morda zaradi njega izgubil duhovniški poklic. Vendar se ni dal prepričati. Vedno sem bil hvaležen za atovo odločitev. Tako sem mirno naredil gimnazijo in pri vsem doživljal v sebi nedotaknjen in vedno jasnejši Gospodov klic v duhovniški poklic.

Kritičen duh mladih, ki je odseval vzdušje kraja, Idrije?

Idrija, rudarsko mesto, kjer je bilo delavsko gibanje samo po sebi zelo prisotno in močno, je bila glede nazorskih prepričanj ljudi že v preteklosti zelo pisana. Bilo je veliko različnih kulturnih in športnih združenj, kjer so se ljudje različnih prepričanj srečevali in pogovarjali. To vem iz pripovedovanja. Dejstvo pa je, da tudi v povojnem času v mestu ni bilo čutiti nekega odkritega medsebojnega sovraštva.

Nikoli nismo zaznali neke izključujoče konfrontacije. Močan spomin, ki bi ga rad poudaril, je bila naša gimnazijska skupnost. V razredu nas je bilo nekaj čez dvajset. Med njimi je bila sicer velika večina krščenih, a le peščica takih, ki so redno hodili v cerkev. Bili pa smo strnjena, močna skupnost, ki smo ji srčno pripadali, korajžni in kritični tudi do profesorjev, da delujemo kot povezana skupnost ne glede na idejno raznoličnost med nami.

Idrija je rudarsko mesto svetovnega pomena. Izvira iz tega določena krajevna samozavest, ki je značilna in vzbuja krajane?

Vsekakor so kraj oblikovali domači in priseljeni intelektualci, ki so v mestu pustili svoje sledi. Rudnik je postal neko pomembno izhodišče za ljudi širšega kulturnega pomena, kot je bila le njihova stroka. Velik pomen je imela gimnazija. Večina dijakov je bila iz mesta, vendar so bili številni tudi iz okoliških krajev, na primer iz Bovca, Soške doline vse do Tolmina in vipavskih krajev. Veliko maturantov je ostalo doma ali se je po študiju drugod vrnilo domov. Ta intelektualni potencial se je čutil v mestu in kulturi. Leta 1966 so začele izhajati Kaplje, prva revija v Sloveniji, ki je kritično obravnavala razmere in dogajanje v takratni družbi. Pobuda je nastala med profesorji na gimnaziji. Raslo je vzdušje samozavesti in obenem odprtosti za vse spremembe, ki so prihajale v osemdesetih in devetdesetih letih.

Novo ni raslo samo v Ljubljani?

Idrija je imela svojevrsten značaj že iz zgodovinske izkušnje. Njen pomen je zrasel daleč nazaj, ko je uživala interes Dunaja. Nič manj kasneje vse do konca druge svetovne vojne in naprej do današnje dobe. Zanimivo je, da v vseh teh različnih časih v Idriji ni nikoli prišlo do zadrtih ideoloških konfrontacij. V vojnem času ni prišlo do tega tudi zato, ker je bila zaradi rudnika med okupacijo tu zelo močna italijanska, potem pa nemška posadka. Kresanje revolucionarjev se je dogajalo v oddaljeni okolici, ne pa v mestu. Tu je bila zasedbena roka tako močna, da ni bilo možnosti za idejne spore.

Življenjska odločitev vas je odpeljala v Ljubljano na študij, ki ste ga želeli. Bogoslovje pomeni vzgojo za duhovniški poklic, študij na teološki fakulteti pa ni imel javnega statusa. Vas ni motilo?

Trdna opora je bilo to, kar sem bil, kar mi je dala družina. Doma se nismo nikoli pogovarjali o politiki ne o nevernih. Veljalo je, da taki so, in mi smo, kar smo, in tako živimo. Nikoli pa ni bilo niti besedice o kakšnem zaničevanju, o sovraštvu do drugače mislečih pa sploh ne, tako tudi ne do veri nasprotne oblasti. Mi smo šli po svoji poti naprej. Tako je bilo tudi potem v Ljubljani. Nisem se zanimal za nasprotja okrog nas.

Zadostovala je izkušnja krščanske drže iz družine in osebno prepričanje, da ste na pravi poti do cilja?

Tako je, točno to. Kolegi, ki so bili iz drugih krajev Slovenije in nosili težja bremena iz vojnega in povojnega časa, so ta vprašanja doživljali bolj živo in prizadeto. Nekaj sem o teh dogodkih vedel, veliko pa šele zvedel med njimi, posebej o pobojih po vojni. O tem prej nisem vedel nič. Tudi med bogoslovci se nismo veliko pogovarjali o tem.

Konec šestdesetih let je prišel v bogoslovje tudi kakšen spreobrnjenec, ki doma ni slišal ničesar o veri, našel pa jo je v odraslih letih. Ste imeli srečanja z iskalci Boga?

O sebi lahko rečem, da sem imel vedno veliko željo, da bi se s komerkoli lahko pogovarjal o verskih zadevah. V Ljubljani je živela stričeva družina, ki ni bila verna. Tudi pogovarjati se o veri niso želeli nikoli. Nekajkrat se je zgodilo, da sta stric in moj oče prišla na verske teme, in takrat se je hudo zaiskrilo. Z njim ni bilo mogoče mirno govoriti o tem. Pač pa z drugimi ljudmi. Tudi neznanimi. Spominjam se nekaj prijetnih pomenkov, ko sem začel štopati. Vedno sem šel na pot z željo, da bi se pogovor med vožnjo zasukal k verskim vprašanjem. Bila je želja in pričakovanje, da naletim na takega človeka. Ni bilo velikokrat, želel sem si pa vedno. To željo sem imel že v gimnaziji. Doma smo imeli naročen hrvaški Glas koncila in smo bili vsi navdušeni nad branjem. Nosil sem ga potem v šolo in ga delil med sošolke in sošolce, da so brali. Posebej sem bil vesel, če je kdaj nastal med nami pogovor o prebranem.  

Je bila ta želja iz prepričanja, da imamo verni kaj dati in smo pripravljeni dati?

To je bilo zelo živo v meni.

Kako ste doživljali fakulteto, študij?

Študentje smo takrat pogrešali teološke knjige v slovenščini. Tega je manjkalo. Največ smo črpali iz skript, ki so jih napisali profesorji, razmnoževali pa smo jih študentje sami. Meni je koristilo, da sem se v gimnaziji kar dobro seznanil z angleščino. Tako sem v fakultetni knjižnici našel kakšno stvar, ki mi je prišla prav. Ko sem prišel od vojakov, je bilo treba nadoknaditi znanje in opraviti izpite iz predmetov, ki jih nisem poslušal v predavalnici. Skrbel me je izpit iz Nove zaveze. Skript o tem ni bilo in sem našel dobro literaturo v angleščini, ki mi je zelo pomagala, da sem pridobil znanje za izpite. Sicer pa sem večino znanja nabral iz poslušanja predavanj. Že v gimnaziji sem razvil to sposobnost, da sem si večino snovi zapomnil s poslušanjem.

Tudi predavatelji so različni, kajne?

O profesorjih imam najboljši vtis ne glede na to, kako je kdo znal podajati svojo snov. Da, bila je velika razlika, vendar me ni nikdar zajel dvom o strokovnosti. Sprejemal sem način podajanja in sem bil zadovoljen, da sem zvedel nekaj novega. Več nisem potreboval.

Študij Svetega pisma ne gre brez klasičnih jezikov hebrejščine, grščine, latinščine?  

Izkušnjo s sodobnimi jeziki sem omenil. Žalostilo me je pomanjkanje znanja latinščine in grščine. Tega na gimnaziji nisem bil deležen. Na fakulteti ni bilo več časa, da bi to nadoknadil. Na gimnaziji smo imeli poleg angleščine še ruščino. Zato mi je manjkala tudi nemščina. Poskušal sem, pa nisem uspel priti do znanja, da bi lahko res uporabljal to literaturo. Bolj sem se seznanil z romanskimi jeziki, predvsem italijanščino pa tudi francoščino.

Duhovniško posvečenje, nova maša in vstop v pastoralno delo. Pester čas, vaši spomini nanj?

Nova maša je bila lepa, zelo preprosta, ker je bilo že mašniško posvečenje v Idriji. Posvečeni smo bili kar trije bogoslovci iz naše doline. Škof je odločil, da bo slovesnost v Idriji. Bilo nas je osem posvečenih, eden je bil starejši od nas, sedem pa iz našega letnika. Za Idrijo je bilo to nekaj izrednega. Nova cerkev je bila dograjena in posvečena le nekaj let prej, potem pa še posvetitev novih duhovnikov.

Novomašno slavje je bilo bolj v krogu družine in župnije. Naša družina tudi v ekonomskem smislu ni bila sposobna pripraviti večjega praznovanja. Povabili smo samo najbližje sorodnike. Stari starši so bili že pokojni, tako so bili povabljeni le strici in tete ter bratranci in sestrične. Poleg teh pa še nekaj ljudi iz Idrije, ki jih je bilo treba povabiti, okrog 70 gostov. Kosilo je bilo v župnišču. Vse so pripravili moji domači s pomočjo župljanov. Na vse dogajanje imam najlepše spomine. Preprosto in lepo. Kar me spremlja in radosti, je posebej spomin na novomašno albo, ki mi jo je v neskončnih urah izvezla mama ter kako sta mi sestri predali novomašni križ pred cerkvijo. Besedilo pri izročitvi se je nekje izgubilo, zapomnil sem si le besede: »... da bi ti križ nikoli ne bil pretežak.« Sestra, ki je živela v Ljubljani, je šla nekaj dni prej s skupino, ki jo je vodil kaplan župnije, kjer je stanovala, v kamniške hribe nabrat planinske rože, iz katerih je spletla venček okrog novomašnega križa. Še eno doživetje – zasluga strica, ki je bil duhovnik –, ki me spremlja vse življenje. Bil sem še otrok, osem let star, ko me je s skupino mladih vzel s seboj na Triglav. Že prej me je vodil na gorske vrhove in mi vlil v dušo svojo veliko ljubezen do gora. Razodel mi je pomen premagovanja strmine navkreber in občudovanje razgledov z vrhov daleč naokrog. Veličastvo stvarstva. Vse to je vtkal tudi v svojo pridigo pri moji novi maši. Težko najdem močnejši izraz za vse, kot to, kar pove beseda: »Lepo je bilo.«

Je našlo odmev tudi med ljudmi v mestu?

Že pri posvečenju je bila cerkev nabito polna, vsi niso mogli noter. Ko smo med litanijami ležali okrog oltarja, so se nas otroci, ki so stali okrog nas, dobesedno dotikali. Ljudje v cerkvi so stali tako strnjeno, da je bil tlak ves moker od vročine. Bilo je zares nekaj mogočnega za vse, ki so prišli v cerkev, in tudi za tiste, ki so ostali zunaj. Ne govorim o tisočih in tisočih, pač pa o tem, da je praznično vzdušje zajelo širok krog meščanov in prebivalcev drugih župnij.

Nova cerkev, posvetitev novomašnikov, nova maša. Lepi razgledi po 'Božjem svetu' v Idriji?

V letu posvetitve cerkve smo imeli tudi novomašnika. Isto leto je bil posvečen. V župniji in mestu je imel ugled dekan Janez Filipič. Prišel je k nam v zelo težkem času, ko so prejšnjega dekana Žagarja praktično izgnali iz Idrije. Bil je še zelo mlad, ko je postal župnik, potem tudi dekan. Doživel je hude stvari po vojni. Klevetanja in zasliševanja so bila zelo nasilna, prava mučenja. Ni ga strlo. Bil je poln načrtov. Že proti koncu petdesetih let je začel pripravljati gradnjo nove cerkve. Deset let je trajalo, da je bilo vse urejeno in je bila cerkev potem tudi zgrajena v letih 1968 in 1969. Tega leta je bila posvečena. Gotovo je ena najlepših novih cerkva po načrtih Bitenca in Kregarja. Vsaka stvar v cerkvi, vsa oprema je bila dobro premišljena in skrbno izdelana.

Župnik in dekan Filipič je imel pri vsem tem osrednjo vlogo?

Izredno spoštovana osebnost. Za starejše Idrijčane je še danes preprosto 'stric Janez', kakor smo mu rekli, pravi 'pojem' povezan z našim mestom. Vedel je, kaj hoče, in je dosegel, da se je zgradila cerkev. Župnijskega življenja ni le spremljal, ampak ga je gradil. Ko je prišel kaplan, ki se je zavzel in razgibal mladino, je vse budno spremljal, a bil v ozadju. Z njim smo hodili na sprehode v naravo in debatirali. Tistim, ki so hoteli, je razdajal najboljše, kar je imel: zdrav 'kmečki čut' in preizkušeno življenjsko modrost. Preprost v pogovoru, ne vzvišen gospod, s hudomušno besedo veselja in odprtostjo do vsakega človeka, poln razumevanja za težave, stiske in zadrege ljudi. Postavil je lik duhovnika, ki ni nad ljudmi, ampak za ljudi sredi njihovega vsakdana.

Podoba duhovnika, ki gradi župnijo v odnosih in materialnih dobrinah?

Prav to. Poleg odnosa do ljudi je bil tudi odličen gospodar. Ko se je režim sprostil, je začel obnavljati drugo za drugo cerkve in kapele po mestu vse do izgradnje nove župnijske cerkve.

Po novi maši so sledile prve pastoralne naloge.

Dobil sem prvi dekret in postal kaplan v Knežaku za konec tedna. Najlepši spomin imam na župnika, ki me je veselo sprejel, in prav tako ljudje. Nekaj težav sem imel pri verouku z odraščajočimi osmošolci in mladinci. Na fari smo bili le ob sobotah in nedeljah, med tednom pa nadaljevali študij zadnjega letnika na fakulteti. Župnik me je vedno jemal s seboj, kamorkoli je šel med farane. Njegova bližina z ljudmi mi je kazala, kako pomembno je to v pastoralnem delu. Moja glavna naloga je bila spovednica in maševanje.

Drugo delovno mesto je bilo v stolnici v Kopru. Tam sva bila najprej dva kaplana, kasneje je prišel še tretji. Župnik je bil Bojan Ravbar, ki je danes najstarejši župnik v naši škofiji. Pri svojih devetdesetih letih še vedno vodi župnijo v Strunjanu. Z njim vred smo bili v stolni župniji štirje duhovniki. Bili smo zelo različni, vendar tesno povezani. Na začetku vsakega pastoralnega leta smo šli skupaj za nekaj dni nekam vstran in načrtovali naloge, ki so nas čakale, da bi jih opravljali čim bolje in usklajeno. To je bila dobra izkušnja.

Verouk za šolske otroke so večinoma učile katehistinje, redovne sestre, pa tudi župnik. Zadnje letnike osemletke smo imeli kaplani. Meni je bila zaupana skupina mladih po različnih službah, živahna druščina. Delo za odrasle je bilo namenjeno tudi oddaljenim in to mi je še posebej ugajalo. Sem so spadali tudi zaročenci. Večina je prihajala k skupnim pripravam, nudili pa smo tudi individualno pripravo. Župnik mi je tudi nekaj tega dela zaupal, pri čemer sem dobil marsikatero dobro izkušnjo.

Razmere so prinesle nove pastoralne izzive, katehezo za odrasle?

Da, na več področjih. Začela so se redna srečanja s starši, ki jih je vedno vodil župnik. Obstoječo zakonsko skupino je vodil eden od kaplanov. Prava novost, ki smo jo kaplani doživljali, je bilo delo, ki sta ga že nekaj let prej začela oče Bojan in Franc Bole: revija Ognjišče. Zraslo je iz dela z mladimi. Oče Bojan je kot župnik prepuščal delo z mladimi nam, kaplanom, vendar je živo spremljal vse in nam svetoval.

Vse te izkušnje so najbrž vodile v odločitev za nadaljnje teološko izpopolnjevanje in specializacijo?

Glede teh izkušenj pa moram poudariti, da je imelo močno vlogo srečanje z Marijinim delom. Prvič sem prišel z njim v stik na nekem duhovnem vikendu v Šentvidu nad Ljubljano po drugem razredu gimnazije julija 1964, zares pa sem se srečal s karizmo edinosti po vojaščini v drugem letniku bogoslovja leta 1969. Od tedaj naprej zajemam iz tega vira temeljni navdih za svoje duhovno življenje in duhovniško službo tako v svojem pastoralnem kot dolgoletnem profesorskem delovanju. Zame je bilo v odločilnih trenutkih najpomembnejše spoznanje, da nisem jaz tisti, ki želim vztrajati v Marijinem delu, ampak da moram slediti notranjemu klicu, v vesti, če sem hotel ostati zvest samemu sebi, predvsem pa Bogu. Tako čutim še danes. Nikakršnega nasprotja tudi nisem čutil s študijem in profesorskim delom, ki sem ju posvetil ekleziologiji, nauku o Cerkvi. Prav iz karizme edinosti sem zajemal in zajemam luč za to, kaj je Cerkev in kako jo udejanjiti. Še vedno sodelujem v teološki skupini Marijinega dela, ki se posveča tem vprašanjem, sestavljena iz duhovnikov in laikov od Kitajske prek Burundija, Rima, Irske do Mehike.

Marijino delo je bilo prvo duhovno gibanje, ki je prišlo od zunaj in se prijelo v Sloveniji. Kasneje je bilo še več podobnih pobud in je okrepilo Cerkev. Očitno ni bila le bežna novost?

Govorim, kar je meni dalo Marijino delo: edinost v različnosti. Ta poudarek zadnjega koncila je našel izraz v Marijinem delu in drugih sorodnih pobudah po vsem svetu, namreč, kako uresničiti odprtost Cerkve na različnih nivojih sodobne družbe. Ponekod je pomenilo zasuk za 360 stopinj v odnosih znotraj Cerkve, do kristjanov drugih krščanskih cerkva, do drugače mislečih, do nevernih, iskalcev, nasprotnikov ... Gre za razumevanju tiste odprtosti Cerkve, ki omogoča ali vsaj olajša vsem ljudem dobre volje spoznanje in srečanje Jezusa Kristusa, Odrešenika vseh ljudi. Karizma edinosti se je močno dotaknila konkretnih stvari v Sloveniji. Pomaga odgovoriti, kaj narediti oz. kako naprej, da bi v našem narodu prišlo do sprave, da bi se čutili kot ena skupnost in premagali razbitost in razdvojenost, ki sta prisotni v našem narodu.   

Pot do vašega teološkega študija v Rimu?  

Ne poznam vsega ozadja, da me je škof Janez Jenko vprašal, če sem pripravljen iti na nadaljnji študij. Sam te želje nisem gojil. Vzel sem si čas za premislek, se posvetoval in se odločil, da sprejmem škofovo ponudbo. Škof je bil vesel in mi je rekel, da želi, da grem v Rim študirat apologetiko. Dejansko me je že ves čas teološkega študija zanimalo vprašanje zagovora naše krščanske vere pred neverniki. Ko sem prišel v Rim, sem ugotovil, da apologetike, kot si jo je zamišljal škof Jenko, preprosto ni več, ampak jo je nadomestilo, kot stroka, osnovno bogoslovje. Izbral sem to usmeritev in jo hkrati povezal tudi s študijem ekleziologije.

Kje ste dobili študijsko mesto?

Na Lateranu, eni izmed papeških rimskih univerz, kjer sem študij tudi dokončal z doktoratom.