Svoboda je v služenju resnici

Pogovor z dramskim igralcem Pavletom Ravnohribom, ki se je večini Slovencev zapisal v spomin z vlogo Franceta Prešerna. Z njim se je pogovarjala Neža Rihar.

Kako se spominjate svojega otroštva? V kakšni družini ste odraščali? Kaj je tisto, kar vam je najbolj ostalo v spominu?

Spomin na otroštvo je, kot ponavadi, meglen. Iz te sivine se prikažejo redke in zelo jasne slike. Spominjam se očeta z berglami. Povozil ga je kmečki voz in od takrat je imel eno nogo krajšo. Spominjam se, kako sva s še danes najboljšim prijateljem tekmovala, kdo že zna izgovoriti črko r. In sicer na stavku: »Tiho bodi, da te kura ne pohodi.« Menda sem besedo kura jaz pravilno prvi izgovoril. Sicer sem odraščal v kmečki družini. Lačni nismo bili, denarja pa ni bilo. Kmetje so si med sabo posojali denar, da so lahko plačali davke. Že zelo zgodaj sem moral pomagati pri kmečkih delih. Najhuje je bilo, ker se nisem mogel igrati z ostalimi, ki niso imeli doma kmetije in so imeli več prostega časa.

Kako je odraščanje v kmečkem okolju vplivalo na vaše vrednote in pogled na življenje? V čem so današnje generacije prikrajšane (ali morda na boljšem), ker nimajo več takega stika z naravo, trdim delom?

Zgodnje otroštvo me je v življenju najbolj zaznamovalo. Seveda sem to spoznal mnogo kasneje. Spoznal sem, da potrebuje človek za osnovno preživetje streho nad glavo, hrano, obleko in pozimi topel dom. V tem spoznanju sem si pridobil samozavest, kajti kar je več, je sicer lahko dodana vrednost, ni pa nujno. Dokler bom fizično še pri močeh, je vse to uresničljivo, kajti živim na kmetiji.

V ranem otroštvu sem si preko kmečkega dela nevede zgradil temeljno življenjsko filozofijo. Zato sem lahko v poznejšem življenju zmeraj stal trdno na tleh in me pogrošnost sveta ni odnesla. Človek je samo del kozmosa in ne njegov gospodar, čeprav v svoji nečimrnosti misli, da ni tako. To je izvirni greh, od tu izvirajo vsi problemi sodobnega sveta

Za današnji mladi rod so temeljne vrednote, ki pa jih v razkristjanjenem svetu težko najdejo. Za vzgojo mladega človeka je okolje še kako pomembno, prav tu pa se skrivajo številne pasti.

Ste imeli v dobi odraščanja in šolanja kakega vzornika, ki je pomembneje vplival na vašo formacijo?

Nisem imel vzornikov razen očeta s svojim zgledom in mame, ki nas je vzgajala in za nas molila.

Ste bili kot otrok in mladostnik radovedni in ustvarjalni? Kako se je ta ustvarjalnost kazala?

Za kakšno posebno ustvarjanje ni bilo časa niti možnosti. Življenje je bilo trdo, vse se je vrtelo okrog kmečkih del. Želel sem igrati kitaro, toda ni bilo denarja, najbližja glasbena šola pa je bila na Vrhniki. Torej misija nemogoče.

Kako se spominjate svojih prvih (pasivnih ali aktivnih) stikov z nastopanjem, z vašim prihodnjim poklicem? Kdaj ste prvič »začutili«, da bi želeli postati igralec?

Prve nastope sem očitno spravil globoko v podzavest in se jih nerad spominjam. Imel sem namreč veliko tremo in sem se neprestano čudil, zakaj sem moral na šolskih proslavah nastopati ravno jaz. O kakem igralskem poklicu nisem niti sanjal. Nisem prepričan, če sem takrat vedel, da tak poklic sploh obstaja. Doma nismo imeli televizije, v Horjul je sicer občasno prišel potujoči kino in sem do prihoda na igralsko akademijo videl zgolj dva filma in dve gledališki predstavi. Na sprejemnih izpitih sem deloval kot neko čudo in komisija ni mogla verjeti svojim očem. Željo po igralstvu sem začutil v gimnaziji ob prebiranju poezije. Pa tudi profesorica slovenščine, gospa Ruša Mahkota, je imela odločilen vpliv, čeprav me nikoli ni neposredno silila. Bila mi je zgled. Njene ure so bile čudovite. Privzgojila mi je ljubezen do žive besede in želel sem si, da bi nekoč interpretiral besedila, kot jih je ona.

Kako je bilo vstopiti v svet igre in gledališča, ste se takoj znašli ali ste imeli kaj težav?

O delu v gledališču ali filmu nisem imel prav nikakršne predstave. Vsega sem se moral naučiti na novo. Tu so potrebne izkušnje. Čim več delaš, več se naučiš. Vedel sem, da moram veliko delati, da si pridobim izkušnje in da se pokažem svetu. Da sem viden, da opozorim nase. Igralec, ki ne igra, izgubi stik s profesijo, ni več samozavesti. Delaj ali pusti, druge možnosti ni.

Je bila pot na igralsko akademijo težka? Je bila za domače samoumevna? So bila študentska leta lepa, burna, težka? Bi izpostavili kakega profesorja?

Če ne bi bilo profesorja Franceta Jamnika, nikoli ne bi bil igralec. Sprejemni izpit, ki ga je bilo treba opraviti, je bil zame prava katastrofa. Od trinajstih članov komisije jih je bilo dvanajst proti, edino prof. Jamnik je dal zame pozitivno mnenje. Sreča je bila v tem, da je bilo njegovo mnenje odločilno, kajti on je prevzel letnik in ga peljal do konca študija.

Doma moji izbiri niso nasprotovali. Malo se jim je sicer zdelo čudno, bali so se, od česa bom živel. Kmalu pa sem dobil štipendijo, začel delati v gledališčih in se finančno postavil na svoje noge.

So bila študentska leta lepa, burna, težka? Bi izpostavili kakega profesorja?

Študentska leta so bila podobna kot pri ostalih študentih. To so mlada leta, tako kot pravi pregovor: »Mladost je norost, čez vodo skače, kjer je most!«

Rudi Kosmač, odlični slovenski igralec, po mojem mnenju najboljši govorec v zgodovini slovenskega gledališča, je bil moj profesor umetniške besede. Bil je več kot profesor, bil je ČLOVEK. Naučil me je življenja v poklicu, ki sem si ga izbral. Vztrajati v delu, naučiti se preživeti zmage in poraze. Predvsem pa mi je vlil samozavesti. V svoji enkratnosti smo vsi pomembni in vsi Bogu všeč. Nimamo napak, smo zgolj drugačni. Naučil me je hoditi po svoji poti, zmeraj proti vetru, proti splošnemu javnemu mnenju. Ta pot je težka in nas veliko stane, toda Vsemogočni nam je dal svobodno voljo. In to je edino, kar ostane.

Kaj vam je kot igralcu najpomembnejše pri vsaki novi vlogi?

V času mojega študija je bilo gledališče drugačno od današnjega. V gledališču je takrat imel osrednje mesto igralec. Tudi sam sem bil prepričan, da bom po končanem študiju počel to, za kar sem se izšolal, torej dajal svojega duha likom, ki jih je dramatik ustvaril v svoji domišljiji. Že takrat pa se je začelo uveljavljati t. i. konceptualno gledališče, kjer vsebina in ideja drame nista bili pomembni, pač pa koncept, ki ga je imel v glavi režiser. Vloga igralca se je močno zmanjšala, včasih postala celo nepomembna. Predstave so bile polne tehničnih efektov, živega človeka na odru ni bilo več ali pa je postal nepomemben. Kmalu je koncept postal zgolj ideologija, ki z umetnostjo nima nobene zveze, je zgolj eno od sredstev pri nasilnem spreminjanju sveta.

Katera vloga vam je bila največji izziv?

V gledališču, ki ga skoraj ni več, so mi bile zanimive vloge s širokim psihološkim lokom, tudi na meji realnega. Predvsem liki iz klasične dramske literature, od starih Grkov do Becketta in Ionesca. Vendar sem tega igral bolj malo. Mladinsko gledališče, katerega član sem bil tri mesece manj kot trideset let, je bilo v začetku otroško, pozneje pa konceptualno gledališče, kjer je bil pomemben režiser, vloga igralca ni bila tako pomembna. Zagotovo mi je bil največji izziv Prešeren, ki me je na neki način najbolj zaznamoval. Nisem bil toliko zavezan gledališču. Počel sem praktično vse, kar lahko zaobsega ta poklic. Gledališče, film, televizija, radio, vodil sem prireditve, bral poezijo, sodeloval na pogovornih večerih … Ti enkratni dogodki so mi zadnja leta v veliko veselje in najraje počnem prav to.

Kaj mora imeti dober igralec poleg talenta?

Zavedati se mora, da je ta poklic tek na dolge proge, neke vrste maraton. Poklic je psiho-fizično izjemno naporen. Predvsem pa zelo stresen. Dan ni enak dnevu, normalnega ritma dela ni. Veliko se dela ponoči, pri filmu včasih v nemogočih vremenskih razmerah. Odziv javnosti je včasih žaljiv, tudi to je treba preživeti. Zaradi specifičnega načina dela je družinsko življenje oteženo, skoraj nemogoče, še posebej če sta oba starša v istem poklicu. Tudi ni ločnice med »službo« in prostim časom. Tovrstno delo zahteva celega človeka, štiriindvajset ur na dan.

Za letošnji kulturni praznik sta bila v Polhovem Gradcu gosta z basbaritonistom Markom Finkom. Slednji je tam povedal, da ga na odru moti vulgarnost. Ali današnji teater še zna vzgajati, krepiti v ljudeh dobro in lepo?

Seveda je. Vendar bolj redko. Kultura, ki jo usmerja politika, vsaj trenutna, temu ni naklonjena. Težko je pridobiti sredstva za umetniška dela z domoljubno ali versko vsebino. Umetnost in kultura nasploh sta v službi globalistične agende in tu velja stroga cenzura, ki pa je nepoučeni ne opazijo. To ne velja zgolj za Slovenijo, pač pa za celotno zahodno civilizacijo, ki počasi tone v svoj zaton. Umetniška dela, ki krepijo duha in so pozitivno naravnana, se v slovenskem prostoru najdejo, samo poiskati jih je treba. Predvsem v ljubiteljski dejavnosti, na katero oficialna kulturna politika gleda zviška, vendar prav ta ohranja zdravo jedro in upanje za prihodnost.

Danes se dogaja, da je najavljena klasična predstava, denimo Sofoklejeva drama, a se zlahka zgodi, da bosta tekst in poanta povsem pervertirani. Kako vi gledate na to, kako da med ljudmi ni večjega odpora?

Takim perverzijam se najlažje izognemo tako, da jih bojkotiramo. Sam to počnem že vrsto let. Za tovrstne ustvarjalce so prazne dvorane najboljše zdravilo. Eno od zapovedi tovrstnih agend je ustvarjanje kaosa. V kaosu so se rodili vsi totalitarizmi. Vendar je težko pričakovati, da bi se ljudje upirali zaradi tega, če se ne uprejo, ko so jim kratene temeljne človekove pravice, zagotovljene z ustavo, ko se jim zastruplja voda ali hrana, ko se uničuje kulturna dediščina. Mediji ljudi, ki se borijo za resnico, diskreditirajo. Mediji postajajo novodobni jezdec apokalipse.

Vas bolj pritegne gledališče ali film? V čem vidite največjo razliko?

Že od nekdaj imam raje film. Predvsem zaradi načina dela. V gledališču lahko pride do zasičenosti odnosov. Ljudje so predolgo skupaj in kaj lahko se nevidne meje spoštljivosti porušijo. Tudi sam način dela je dokaj uniformiran. Dopoldne vaje, zvečer predstave. Iz dneva v dan, iz tedna v teden.

Film je enkratna zadeva. Ljudje, ki se praviloma ne poznajo, se zberejo z eno samo zavezo. Posneti film. Vse to vpliva tudi na odnose, vsi dajejo od sebe le najboljše. Strogo se upošteva hierarhija dela, sicer pa so odnosi zelo demokratični. Potrebna je zvrhana mera iznajdljivosti, veliko se snema zunaj in vreme odigra eno ključnih vlog.

Kako gledate na stanje slovenske kulture danes? Imamo dovolj priložnosti za mlade ustvarjalce?

Na eni strani imamo izjemno ljubiteljsko kulturo, na drugi kulturno politiko, ki v dobršni meri izvaja vse tisto, o čemer sem v tem pogovoru že omenil. Prikrita ali neposredna cenzura verskih in domoljubnih vsebin. Omalovaževanje samostojne države, ukinjanje institucij in praznikov, ki na simbolni ravni izražajo odmik od političnega sistema, s katerim smo Slovenci leta 91 dokončno prekinili. Tudi poveličevanje komunizma in tako je Slovenija ena redkih evropskih držav, ki poleg zločinskega fašizma in nacizma v ropotarnico zgodovine ni pospravila tudi komunizma. Prostor svobode se nevarno oži, priča smo novim zahtevam po uvedbi cenzure.

Mladi ustvarjalci imajo možnosti, vendar se morajo prepogosto uklanjati zahtevam politike in tistim, ki jim na neki način, čeprav z davkoplačevalskim denarjem, dajejo delo. Redna zaposlitev je skorajda nemogoča, mlajši kolegi so vezani na enkratne pogodbe, vse to pa sugerira poslušnost gospodarjem, kjer ima kakovost dela zanemarljivo vlogo. Honorarji so praviloma nizki in včasih komajda nudijo zadostno preživetje. Kaj lahko se zgodi, da smetano pobirajo razni menedžerji, ki so zvezani s centri moči, ki vodijo to državo.

Se vam zdi, da se kultura danes dovolj ceni?

Na to vprašanje bi težko odgovoril z da ali ne. Veliko hodim po Sloveniji, na podeželju in v večjih krajih so ob kulturnih dogodkih praviloma polne dvorane. Ljudje imajo do kulturnih dogodkov in posledično njihovih ustvarjalcev zelo spoštljiv odnos. Na kulturni dogodek pridejo zaradi njega samega, kar v Ljubljani, ki jo nekoliko bolje poznam, ni pravilo. Tu se kaj lahko zgodi, da je obisk kulturnega hrama statusni simbol, če že hočete, nekakšen imidž. To pa sam dogodek diskreditira, mu degradira osnovno poslanstvo in ustvarja neke vrste kulturno blasfemijo.

Kaj bi se po vašem mnenju moralo spremeniti?

Po mojem bi bilo potrebno prevetriti sistem financiranja, tako bi očiščenje prišlo samo po sebi. Posvečati skrb institucijam, ki so vitalnega pomena za narodovo kulturo: galerijam, muzejem, gledališčem, filmu … Problem pa je v iskanju konsenza, katerim omenjenim inštitucijam dati denar in biti pri tem ideološko nevtralen. Praksa kaže, vsaj v teh časih, ravno nasprotno. Javna televizija je postala aktivistično trobilo aktualne oblasti, film, ki za realizacijo potrebuje velikanska sredstva, je namenjen izbrancem, ki so del aktualnega političnega establišmenta, zares talentirani filmski ustvarjalci, ki bi lahko slovenski film ponesli v svet, pa morajo delo iskati na tujem. Tudi vodstveni kadri v omenjenih inštitucijah so vedno bolj »depolitizirani«, kar v novoreku aktualne politike pomeni skrajno zlizanost z oblastjo. Vse našteto je le en del problema. Drugi del, prav tako pomemben, pa je analiza financiranja raznoraznih nevladnih organizacij, ki se s kulturo ukvarjajo le na papirju. Kakovost njihovih produktov je vprašljiva, so le podaljšana roka nekaterih političnih strank, ki budno skrbijo, da se v tej deželi na področju politike ne bi nič spremenilo in bi na oblasti ostala kontinuiteta, ki nam z redkimi izjemami vlada od leta 1945.

Vera je imela v vaši družini pomembno vlogo. Kako je vplivala na vaše življenje?

Prav vera me je ukoreninila, me usmerjala k temu, kar je v življenju bistveno, pomagala ločevati zrna od plev in mi v težkih trenutkih dajala potrebno samozavest. Slediti evangeliju, to je edino, kar je potrebno in pomembno.

Ko je javnost izvedela za vašo vero, ste se soočili s težavami in morali zapustiti televizijo ter mladinsko gledališče.

V šali pogosto pravim, da sem bil na televiziji prva žrtev depolitizacije, ki se je radikalno izvedla kakih sedem let po mojem odhodu iz omenjene ustanove. Ne morem reči, da je bila moteča le moja vera, moj svetovni nazor pa prav gotovo. Prenova oddaje, ki sem jo vodil dvaindvajset let, je bila le krinka, da so se me znebili. Izvedba je bila skrbno načrtovana, tudi s pomočjo nekaterih inštitucij iz šolskega resorja. Strokovne argumente iz naše strani vodstvo televizije ni upoštevalo. Vse, kar je prišlo z njihove strani, je bila ena sama ignoranca. Dokaz temu, da sem bil problematičen le jaz in so zato žrtvovali in posledično uničili odlično oddajo, je naša strokovno utemeljena korespondenca. Sami pa so počeli zelo nečedne reči. Med mnogimi naj omenim le anketo, ki so jo izvedli na dveh šolah, kjer so v samih vprašanjih ponujali edini možni odgovor, češ da je voditelja treba končno zamenjati. Anketa ni vzdržala osnovnih strokovnih kriterijev, tudi na to smo jih opozorili. Hitro so jo umaknili, vendar – saj ni res, pa je – na iste dele, kjer so učence zmanipulirali in so šli njim v korist, so se v nadaljevanju sklicevali kot argument, da je treba voditelja zamenjati. Do dne, ko so me odstranili, sem bil na televiziji neke vrste hišni inventar. Sodeloval sem z vsemi redakcijami, često brez honorarja. Od dne, natančneje celo od ure, ko so mi ustno sporočili, da sem nezaželen, me niso povabili k sodelovanju niti enkrat. V osmih letih sem bil gost v dveh intervjujih, ki pa nista bila honorirana.

Kaj pa MGL?

Zgodba z Mladinskim gledališčem je drugačna. Bil sem žrtev klasičnega mobinga. V nekem telefonskem pogovoru sem nehote izrazil nekaj kritičnih opazk na račun tedanjega vodstva, le to jim je prišlo na ušesa, od takrat pa se je moja pozicija povsem spremenila. Dobival sem le minorne vloge, ki bi se jih še začetnik sramoval. Moje delo zunaj gledališča je bilo do skrajnosti oteženo. Dobesedno so se nad menoj izživljali, kajti nekatere dogodke sem moral odpovedati tik pred zdajci, s tem pa sem organizatorje le-teh spravljal v obup.

Problematična torej ni bila moja vera ali moj svetovni nazor. Zagotovo pa z mano ne bi ravnali tako, če bi bil aktivist ali celo član kake politične stranke leve provenience.

Ste vse to doživljali kot krivico? Kako ste našli moč za nadaljevanje?

V obeh primerih sem bil v začetkih močno prizadet, vedel sem, da se mi je zgodila krivica. Ko so čustva minila, sem oba primera skrbno analiziral in se ob tem marsičesa naučil. Kako deluje totalitarni sistem in kako smo lahko ljudje prestrašena bitja. Nihče od sodelavcev, čeprav so bili načelno na moji strani, se ni upal javno izpostaviti in mi stopiti v bran.

Nad mano, o tem sem prepričan, je bdela Božja previdnost. Obe ustanovi sta se po mojem odhodu radikalno spremenili, postali sta del politične agitacije, tako ali tako bi moral dati odpoved. Z mojima odstranitvama pa se je razgalila ideološka mlakuža, v kateri delujejo politične sile, ki vodijo to državo.

Danes se ljudje pogosto bojijo povedati svoje mnenje in s pokončno hrbtenico stati za njim. Zakaj mislite, da je tako?

Danes ni nič drugače, kot je bilo sicer v zgodovini. Tako nastajajo totalitarni sistemi. Ko je Pilat rekel ljudstvu, da na Jezusu ne najde nobene krivde, je le to vpilo: »Križaj ga, križaj ga!« Ljudje smo ranljiva bitja. Posebej v času, ko nam elite pripravljajo globalno suženjstvo. V poplavi lažnih informacij se ljudje preprosto ne znajdejo. Kako bi sicer razumeli, da je bila v katoliški Sloveniji na referendumu izglasovana evtanazija. V pogovoru z ljudmi opažam, kako hitro nasedajo lažem, ki jih jim servirajo mediji. Preprosto so sprejeli nekatera dejstva, ki so jim bila podtaknjena. Niso jih več sposobni analizirati in jim vrniti pravega in prvotnega pomena. Temu v verskem življenju pravimo razločevanje duhov. Kaj nam pomeni, če so statistični podatki na videz v prid oživljanju cerkvenega občestva, v praksi pa kristjani nehote sodelujemo v satanističnem razgrajevanju Božjega stvarstva, po nareku, ki nam ga servirajo globalistične elite?

Sodelovali ste pri projektu Prisluhni besedi. Kaj vam osebno pomeni Sveto pismo?

Vir resnice in spoznanja. Jezusov evangelij mi je edino vodilo v življenju. V njem najdem vse, kar v življenju zares potrebujem.

Kako vi pristopate k branju Božje besede? Imate kakšen nasvet za tiste, ki bi jo želeli bolje razumeti oz. globje doživeti?

Žal nimam nobenega nasveta. Vsak jo doume nekoliko po svoje. Tudi v tem je, po mojem skromnem mnenju, del Božjega načrta. Vsemogočni nas je ustvaril kot svobodna in enkratna bitja. Svoboda je v današnjem svetu razumljena napačno. Ne kot odgovornost posameznika do Božjega načrta, pač pa hlepenje po mesenih užitkih, ki so daleč od Božjih zapovedi. Svoboda je odgovornost. Še ateistični filozof Jean Paul Sartre je rekel: »Meja moje svobode je svoboda nekoga drugega.«

Zakaj mislite, da je v današnjem svetu pomembno brati Sveto pismo?

Vse bitje in žitje človeškega rodu je zajeto v tej sveti knjigi. Na svetu ni nič novega. V poglabljanju in razumevanju Svetega pisma odkrivamo pravo resnico sveta.

Dobro poznate današnji svet. Bi se s tem vedenjem danes, če bi bili mladostnik, še enkrat odločili za ta poklic?

Nikakor ne!

Če bi bili danes mladi, kje bi našli svoje življenjsko zanimanje, študij, poklic?

Zanima me marsikaj, kot me je takrat, ko sem se odločal za poklic. Praktično vse, razen stroge tehnike. Vendar pa z leti človek pretehta med željami in realno možnostjo zaposlitve. V teh časih imamo kup visoko šolanih ljudi, ki pa so praktično nezaposljivi. Na drugi strani pa je močno pomanjkanje poklicev, ki nam omogočajo vsakdanje življenje: mizarjev, tesarjev, električarjev itd. Zanima me kmetijstvo, gozdarstvo, nasploh agronomija, na drugi strani pa tudi zgodovina, antropologija, etnologija. Pa tudi povsem ročne dejavnosti, npr. delo z lesom, kar je v naši širši družini že večstoletna tradicija. Na vsak način bi z današnjim vedenjem in izkušnjami izbral poklic, ki bi mi bil zanimiv, hkrati pa bi mi s poštenim delom omogočil dostojno življenje. Seveda me zanima tudi kultura, vendar je ta v teh časih pod takim ideološkim pritiskom, da je svobodno izražanje praktično nemogoče. Posamezniki, ki razmišljajo s svojo glavo, so odrinjeni na rob družbe in nimajo materialnih pogojev za dostojno življenje.

Ste imeli kakšna srečanja z rojaki v zamejstvu ali po svetu? Imate morda zanje kakšno spodbudno besedo?

Zelo veliko sem sodeloval z našimi ljudmi na vseh koncih sveta. Na to sem najbolj ponosen in si štejem kot svoje temeljno poslanstvo. Sem stalni sodelavec slovenskega programa Radia Trst. Tam sem posnel nebroj literarnih oddaj in radijskih iger. Omenjeni radio ima po mojem mnenju najboljši informativni in dokumentarni program. Zavezan je slovenstvu, brez cenzure in ideoloških plašnic. V Trstu sem sodeloval tudi z Radijskim odrom, na Opčinah pa z najmlajšimi, ki so pripravili pravo gledališko predstavo. Koncem osemdesetih let prejšnjega stoletja pa sem igral tudi v SSG Trst v predstavi Smrt trgovskega potnika.

Na avstrijskem Koroškem sem sodeloval v kar štirih predstavah. Dvakrat z eno od njihovih amaterskih skupin v Škocjanu in Pliberku. Dvakrat pa v Celovcu v mednarodni ekipi, sestavljeni iz slovenskih, avstrijskih in nemških ustvarjalcev.

Kot član Mladinskega gledališča sem obiskal številne južnoameriške države in se tam srečeval z našimi ljudmi.

Leta 2017 sem v Torontu na slovenskem kulturnem prazniku recitiral Prešerna. Nepozabno doživetje! Videl sem, kako so naši ljudje lačni slovenske besede in kako je pomembno, da ima vsak od nas korenine, ki se napajajo iz narodove kulture.

Na vseh omenjenih srečanjih sem opazil trdno zavezanost slovenstvu. Veliko večje kot v Sloveniji.

V zadnjih letih pa sva z mag. Darkom Hederihom, avtorjem vprašanj v televizijskem kvizu Male sive celice, potovala po številnih evropskih državah in mladi rod ob igri učila slovenščine.

Na koncu pa se ne morem znebiti misli, da politične strukture v Sloveniji zamejce in izseljence delijo na »naše« in »nenaše« ter jim v skladu s to delitvijo namenjajo pozornost in finančna sredstva. »Naši« so kakopak tisti, ki so ideološko nagnjeni h kontinuiteti, ki Sloveniji, z redkimi izjemami, vlada od leta 1945.