Ponovno v Argentino

Misli mi večkrat nehote uidejo čez lužo, pod Južni križ. Veliko mesto se razprostira ob Srebrni reki, ki ji ni videti konca in te pogled nanjo spomni na prostranost morja. Mestni vrvež večmilijonskega mesta, prometna gneča in kaos na večpasovnicah, množica avtomobilov, ki bi si že zdavnaj zaslužili naziv »oldtimerji«, sploh po vseh tistih udarcih in trkih, ki so jih preživeli. Pa veliki kosi mesa, ki se pečejo na žarih, imenovanih parilla, ritmi tanga in nenazadnje nepozabni stiski rok, pogledi in toplina v očeh naših argentinskih Slovencev, ko te sprejmejo, kot bi bil del njihove družine ali skupnosti že vrsto let. Spomini, ki ne zbledijo …

Lansko jesen se mi je ponovno ''zgodila'' Argentina. Želja je bila močna, ponudila se je priložnost, zgrabil sem jo in jo tako ''popihal čez lužo'' v jutru, ko so bile domače Žiri zaradi posledic nočnega neurja skoraj nedostopne, izhod pa v nekem trenutku možen samo čez Žirovski Vrh. Dan kasneje sem že vandral po velikem Buenos Airesu, a ne sam. Tokrat sem se del potovanja udeležil v organizaciji potovalne agencije Trud, ki je že tretjič organizirala potovanje k slovenskim rojakom v Argentino.
Skozi obiske nekaterih slovenskih domov, udeležbe na mladinskem dnevu, obletnici doma na Pristavi, zaključku srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka sem ponovno začutil utrip slovenske skupnosti. Spet se mi je potrdilo spoznanje, kako visoko cenijo in spoštujejo izročilo svojih staršev in starih staršev. Z velikim odrekanjem in žrtvovanjem prostega časa poleg služb prostovoljno ter brezplačno s svojimi bogatimi talenti gojijo slovensko kulturo, pisano in govorjeno besedo, ples in petje. Izročilo in običaje svojih prednikov prenašajo na mlajše rodove. Združuje in povezuje jih tudi šport. Slednje sem izkusil tudi v Bariločah.
Iz velikega Buenos Airesa smo se po nekajdnevnem bivanju z letalom odpravili v mesto San Carlos de Bariloche (Bariloče), pribl. 1700 km jugozahodno od prestolnice. Mesto, ki leži ob južni obali ledeniškega jezera Nahuel Huapi z mogočnimi gorami in hribi v ozadju, je v letih po drugi svetovni vojni privabilo številne Slovence. Idilična narava, prijetna klima in ljubezen do gora, ki spominjajo na Slovenijo, so bili vzrok, da so zapustili Buenos Aires in se naselili v pokrajini pod Andi. Nastala je skupnost. Osvajali so bližnje vrhove in jih poimenovali s slovenskimi imeni. Udeleževali so se odprav v Himalajo in tekmovali na olimpijskih igrah. Že kmalu po prihodu so ustanovili Slovensko planinsko društvo Bariloče, ki jih s svojim delovanjem še danes združuje na športnem, kulturnem in izobraževalnem področju. Z namenom ohraniti in približati slovenskega duha drugi in tretji generaciji argentinskih Slovencev. Ti so kot marsikje drugje po svetu živ dokaz o podjetnosti in delavnosti slovenske duše. Že desetletja zaznamujejo turistični in športni razvoj ter utrip tega območja, ki je z mogočnimi jezeri in gorami nepredstavljiv s slovenskimi merili. Tudi mi smo se za lažjo in slikovitejšo predstavo kar s sedežnico povzpeli na razgledno točko Campanario in tako prejeli vtis te mogočne pokrajine. Pot nas je vodila tudi v nacionalni park, kjer pod ledenikom Tronador družina Jermanovih vodi turistično kočo, dan kasneje na obrobje Bariloč, kjer se pokrajina zlije v del patagonske stepe. Vse to priča o prostranosti in mogočnosti te dežele. Kot so mogočni slapovi Iguazu, eno izmed naravnih čudes, na stičišču Argentine in Brazilije, ki smo jih v naslednjih dneh tudi obiskali. A to je že druga zgodba. Polna vtisov in lepih spominov.

Rok Klemenčič

Prispevek je bil objavljen v reviji Naša luč, maj 2015.

Foto: Rok Klemenčič