Zamejski večer z Dušico Kunaver

V torek, 22. 6., tik pred kresom smo zvečer priredili pripovedno-zamejski večer Ljudske pripovedi med zamejskimi Slovenci z zbiralko ljudske dediščine Dušico Kunaver.
Večer pripovedk in petja ljudskih pesmi je potekal v paviljonu Agape v Trnovem, ki je most med trnovsko cerkvijo in Domom Janeza Krstnika z razgledom proti Plečnikovem vrtu.
Zbralo se nas je lepo število navzočih, prireditev pa smo v živo prenašali tudi preko Facebooka Rafaelove družbe, kjer si dogodek lahko še vedno tudi ogledate.
Dušica Kunaver nam je pripovedovala o ljudskih junakih slovenskega etničnega ozemlja: začela je v Beneški Sloveniji, natančneje v Nadiški dolini s kraljico Vido, modro vladarko in strateginjo, ki je rešila svoje podanike v Landarski jami pred Atilo in Huni ter zanesljivo smrtjo. S sipanjem zadnjega mernika pšenice jih je namreč prepričala, da imajo hrane toliko, da Huni v zasedi izgubljajo čas.
Zamejsko pripovedno pot smo nadaljevali od Istanbula do Ziljske doline, ki jo je v sedmih letih prehodila Miklova Zala, lepo in mlado koroško dekle na poti domov iz turškega ujetništva. Zala dospe še pred poroko njenega ljubega, poroko odpovejo in slavijo Zalin prihod.
Navade porabskih Slovencev so posebne, remenke barvite, ljubezen se izraža ne z besedami, temveč s podaritvijo jabolka, rož, spominjajo tako na navade Bele Krajine, Tolminskega in drugih slovenskih pokrajin, kar priča, da je ljudska dediščina tega področja tvori skupen kulturni prostor.
Zadnji omenjeni junak je bil Peter Klepec, doma iz Osilnice ali Gerovega, zagotovo pa danes obmejnega prostora ob reki Kolpi. Bil je šibak pastirček, ki je zaščitil pred soncem vilo med spanjem. Ta ga je nagradila z nadnaravno močjo, s katero je kasneje z izruvanim drevesom pregnal iz teh krajev Turke.
Med posameznimi pripovedmi smo zapeli ljudske pesmi, med njimi tudi pesmi koroškega zamejskega prostora.
Dušica Kunaver nam je pripovedovala še o »pravi« zgodovini, zgodovini, ki jo pišejo zmagovalci, ter o ljudski zgodovini, ki prehaja iz roda v rod, s pomočjo katere si ljudstvo razlaga naravne pojave in danosti, ter o ljudskih pesmih, za katere nihče več ne ve avtorja in ki ima od kraja do kraja različne oblike, saj ima še danes vsaka vas svoj glas.
Večer s pesmijo in zamejskimi pripovedmi smo zaključili pod paviljonom , ki nam ga je dalo na uporabo trnovsko Društvo Finžgarjeva galerija.