Višarski dnevi mladih 2010 (februar)
Vsakemu privoščim tako lepo izkušnjo
Četrtek zjutraj … megleno, cel dan sneži, vse je pusto … ampak skupina mladih (po srcu in letih) se odloči, da bo 3 dni preživela na sv. Višarjah. Dobimo se v okroglem baru pri gondoli na čaju in se dogovorimo za naprej. Prinesemo vso prtljago in jo le s težavo pritovorimo da kočice, ki je postala naš dom za naslednje 3 dni. Večina se kljub padajočemu snegu odpravi takoj na smučišče in uživa v popoldanski smuki. Spet drugi pripravijo odlično kosilo. Kot se spodobi, smučarji pridejo lačni domov in temu primerno pojedo vse, kar pride na mizo. Ta naš prvi dan se je nadaljeval s sveto mašo v cerkvi, ki stoji tik nad Ehrlichovim domom. Tja se odpravimo s kitarami, pesmaricami, našimi pričakovanji, prošnjami k sv. Višarski Mariji. Pater Tomaž je za nas daroval mašo in nas na prav poseben način popeljal skozi sv. daritev … Tako je ta dan, res vsak dobil nekaj za telo in duha. Na večer pa je bil med nami prav poseben gost, ki je poskrbel za našo intelektualno sušo (vsaj na tem tematskem področju). Dejan Valentinčič … mladi mož, ki obvlada problematiko zamejstva, je absolvent prava, je predaval v Bruslju itd . nič posebnega, kaj? – No, pa je bilo posebno. Ker nas je znal navdušiti s svojim pripovedovanjem, ker je vsak lahko opazil, da mu ni vseeno, kaj se dogaja s Slovenci, ki so zaradi različnih vzrokov ostali zunaj meja matične domovine.
Drugi dan smo za rana vstali, kot je praksa v hribih, in se prvi odpeljali po sveže steptanem smučišču v dolino. Popoldne pa znova obed in sv. maša, ki jo je daroval p. Peter Lah. Komunikolog in specialist za medije, ki nam je povedal tudi kako modro na to temo v Sloveniji in po svetu. In že se nam je pridružila druga gostja Damjana Kern. Kot strokovnjakinja za Koroško nam je podrobno predstavila kako deluje šolstvo na Koroškem. Vse je razložila na konkretnih primerih, ki jih doživlja z dijaki in učenci, da smo si res lahko predstavljali problematiko. Pridružil pa se ji je tudi Zorko Pelikan. Veliki izvedenec za izseljence po svetu. Izvedeli smo torej vse o Slovencih, ki živijo drugod po Evropi, obeh Amerikah, Avstraliji … debatirali smo, zakaj so se izseljevali, kako danes tam živijo, kakšne so razmere slovenske kulture v njihovih skupnostih. Človek bi rekel, da smo v dveh dneh izvedeli veliko več, kot celo osnovno in srednjo šolo o tej tematiki oz. problematiki.
Ko sem se takole odločila, da grem na sv. Višarje (za spremembo sama) in se malo bala, koga vse bom spoznala, sem ugotovila, da je bil zame to pravi kulturno-intelektualni šok, z daleč najboljšo družbo do sedaj. Med nami so bili dva strojnika, 2 zdravnika specialista, ena ekonomistka, 1 prevajalka in kuharica, mama, pomočnica v eni osebi, 1 filozof in teolog v eni osebi, 2 glasbenici itd. Torej, če vse skupaj sešteješ dobiš skupino ljudi, ki te znajo nasmejat, včasih ujezit, ki se ti znajo približat in te vprašat, kako si, ki znajo skupaj molit in prepevat, ki se znajo resno pogovarjat in debatirat. Pa čeprav vsi izobraženi, vsi preprosti in pripravljeni sprejemat.
Veseli me, da so še ljudje, ki nosijo v sebi otroškost, kljub svoji odraslosti. Da so še ljudje, ki nosijo v sebi skrb za naše rojake po svetu. Mnogi imamo tudi izkušnjo sorodnikov, ki živijo po svetu. In potem vidiš, kako pogrešajo Slovenijo in dom, kulturo, ljudi, ki so zares njihovi. In nimajo možnosti imeti zavesti, da so doma. Mi, ki pa vse to imamo, pogosto pozabimo, da lahko rečemo, da smo Slovenci. Zatorej, bodimo ponosni na svojo državo in domovino, čeprav vemo, da vedno stvari ne stojijo tako, kot bi morale. Podpirajmo ljudi, ki so Slovenci, pa ne morejo živeti v naši državi. Saj smo vendar en narod.
Vsakemu privoščim tako lepo izkušnjo, kot sem jo jaz dobila na sv. Višarjah.
