Višarski dnevi mladih 2010 (september)

V začetku letošnjega septembra smo se mladi zbrali že na 6. višarskih dnevih mladih. Sprva smo načrtovali tridnevno srečanje, vendar je jesensko deževje naredilo svoje. Montaž, ki smo ga načrtovali za prvi dan, bo moral počakati do naslednjega leta. Toda če je bil petek še ves kisel, pa nas je ob vznožju Višarij v soboto zjutraj pričakalo jasno in vedro nebo. Večina se nas je zbrala že v Ljubljani. Veliko je bilo znanih obrazov, zato je bila vsaka zadrega odveč. Naše žlobudranje, no, veliko smeha in zanimivih pogovorov, ni motilo niti sopihanje proti vrhu Svetih Višarij. Toda ob misli, da bi bilo lahko še huje (nam vendarle ni bilo treba nositi še višarskih polen, pa tudi nahrbtnikov ne – ti so se peljali z gondolo), smo lažje premagovali višinsko razliko.

Že ob vznožju se nam je pridružil gost tokratnih višarskih dnevov dr. Jernej Župančič, predavatelj politične geografije na ljubljanski filozofski fakulteti. Verjetno nisem bila edina, ki sem bila nad tem, da se je tudi predavatelj z nami podal peš proti vrhu, navdušena. To smo seveda dodobra izkoristili ter že med potjo odprli kar nekaj zanimivih tem s področja slovenstva, vprašanja izseljenstva in zamejstva. Po okrepčilu v Ehrlichovem domu je sledilo zanimivo predavanje dr. Župančiča o slovenski diaspori, o odnosu matične države do Slovencev v zamejstvu in izseljenstvu. Velikokrat se namreč zdi, kot da Slovenci nočemo nič slišati o svojih rojakih po svetu. Kje so razlogi za to? Ali je Slovenec še vedno Slovenec, čeprav ne govori slovenskega jezika? Kako živeti slovenstvo v času globalizacije, izginjanja mej? Na vsa ta vprašanja je slušal predavatelj odgovoriti, obenem pa nas spodbuditi, da bi tudi sami začutili vse bogastvo, ki ga slovenstvo, doma ali čez mejo, prinaša vsakemu izmed nas. Po predavanju je sledila še zanimiva razprava, kjer pa smo zajadrali še na druga družbeno aktualna področja. Zdi se mi, da se je tudi predavatelj, še isti dan se je namreč moral vrniti v dolino, le stežka poslovil od nas. Biti s skupino mladih, ki razmišljajo s svojo glavo, ki želijo razširiti svoja obzorja, je v današnjem času verjetno bolj redka dobrina.

Pozno popoldne se nam je pridružil tudi p. Tomaž Mikuš. Po maši, ki smo jo imeli v cerkvi, je sledila še odlična večerja, prijeten družabni večer ter čisto prekratka noč. Ker smo hoteli priti na Kamniti lovec pred ostalimi nedeljskimi pohodniki, je bilo seveda treba zgodaj vstati. A nam je uspelo. Če odmislim mraz na vrhu, je bil občutek ob pogledu na okoliške gore neverjeten. Nazaj grede smo našli tudi primeren prostor za mašo v naravi. Kdor ni bil tam, si težko predstavlja, kako bogato doživeto je lahko bogoslužje, ko si tako blizu Bogu. Res, p. Tomaž zna. Po maši je sledila še refleksija na sobotno predavanje, bolj ali manj ubrano smo temu dodali še nekaj pesmi in že se je bilo treba vrniti v dolino. Tako so se končali še eni čudoviti in bogati višarski dnevi.