Višarski dnevi 2023 (februar)

Ko sem izvedela za zimske Višarske dneve mladih, sem se takoj spomnila maminih besed, da so Svete Višarje prav poseben kraj in da je razgled z vrha čudovit. Takoj sem se prijavila in komaj čakala na odhod. 

Proti Višarjam smo se odpravili v petek, 17. februarja, v zgodnjih jutranjih urah. Naporno tovorjenje smučarske opreme, prtljage in ostalih potrebščin od spodnje postaje žičnice do Ehrlichovega doma nas je utrudilo, a ne dovolj, da se ne bi takoj pripravili za smučanje in se kmalu zatem že prvič spustili po belih strminah. Po koncu smučarskega dneva smo se skupaj zbrali na kosilu, ki mu je najprej sledil kratek počitek, nato pa druženje z družabnimi igrami, (živo) glasbo in plesom. Prvi večer nam je Tina Remškar predstavila Ehrlichov dom in Rafaelovo družbo, ki ga upravlja, potem pa je sledilo predavanje Mirjam Grebenc, ki je večino svojega življenja preživela v tujini, in sicer dve leti v Španiji, osem let v Belgiji in štiri leta v ZDA. Z nami je delila svojo izkušnjo o ohranjanju slovenskega jezika in kulture, o slovenskih skupnostih po svetu in o narodni zavesti. Po zanimivi predstavitvi smo druženje nadaljevali še pozno v noč. Veliko smo se smejali, se igrali in učili igrati različne družabne igre. Po napornem smučarskem dnevu smo bili že pošteno izmučeni in smo tako polni novih vtisov kar popadali v postelje. 

Zjutraj so nas nekatere prebudile budilke, spet druge Uroševa harmonika, zagotovo pa vse kava in dober zajtrk. Naša glavna želja je bila, da bi bili čim prej na smučišču, saj je bila proga zjutraj še najbolje ohranjena. Tako smo malo čez pol deveto že stali na smučkah, in na njih vztrajali do poznega popoldneva ter preizkušali številne proge, ki se jih je bilo zaradi njihovega števila praktično nemogoče naveličati. Dan so nam popestrile še pustne maske, saj je bila pustna sobota, in kar nekaj smučarjev se je obleklo v pustne kostume. Med njimi je bil tudi naš Niko, ki se je po domači šegi našemil v kurenta. Po kosilu smo se spočili, potem pa preostanek dneva preživeli bodisi ob pogovoru ali sprehodu, nekateri pa tudi ob kartah. Večer smo sklenili s sveto mašo, ki jo je obhajal naš župnik Primož in kjer smo se priporočali višarski Materi Božji.

Tudi tretji dan Višarskih dnevov mladih se je začel s prijetnim vonjem po kavi. Po okusnem zajtrku smo se na hitro preoblekli, vzeli smučarsko opremo in se spustili v dolino. Dan na belih strminah je hitro minil in že je bil pred nami večer. Tokrat smo imeli na sporedu spoznavanje Slovenije in zamejstva skozi družabne igre. Tina nam je predstavila komplet štirih iger, ki ga je konec lanskega leta izdala Rafaelova družba, in nas razdelila v štiri skupine in igra se je lahko začela. Igranje je bilo res zabavno in na koncu večera sem se zavedla, koliko novega sem se naučila o zgodovini, geografiji in jezikovnih posebnostih zamejstva in Slovenije. Po dnevu, polnem vtisov, sem zaspala z mislijo, da žal naslednji dan odhajamo domov. 

Višarski dnevi mladih mi bodo še dolgo ostali v spominu. Uživala sem v smučanju, predvsem pa v druženju in tkanju novih prijateljskih vezi, kar se mi zdi zelo dragoceno. Hvaležna pa sem tudi za spoznanje, kako pomembna je narodna zavest in koliko truda je potrebno, da jo ohranjamo, pa naj si bo doma ali v tujini. Komaj čakam, da se naslednje leto spet vrnem. 

                                                                                                                                               M. P.