Vsi smo na pravem mestu

Živimo v času hitrih sprememb. Še več, živimo v prelomnem času. Papež Frančišek je na pastoralnem obisku v Belgiji od 26. do 29. septembra 2024 zbranim škofom, duhovnikom, redovnicam in redovnikom, bogoslovcem in pastoralnim sodelavcem rekel približno takole: »Prešli smo v čisto novo obdobje, iz krščanstva, ki je bilo v družbi splošno sprejeto, smo prišli v krščanstvo manjšine. To zahteva od nas, da se vrnemo k evangeliju, da v družbi, ki ni več krščanska, postanemo sol zemlje in luč sveta. Da pričujemo za evangelij in v svet prinašamo veselje evangelija.«

Ta papeževa misel sovpada z mojim branjem drobne knjižice francoske filozofinje Chantal Delsol z naslovom Konec krščanske civilizacije. Avtorica na koncu knjige ugotavlja: »Verjetno je najbolje, če ostanemo le tihe priče in nazadnje skrivni zastopniki Boga.« Ta korenita sprememba, ki že rojeva novo civilizacijo, po besedah papeževega nagovora v baziliki Srca Jezusovega v Bruslju zahteva preobrazbo tudi v Cerkvi. Papež Frančišek je ob tem uporabil močan izraz: »eklezialno spreobrnjenje«, spreobrnjenje Cerkve.

O teh izzivih se bom pogovarjal s tremi družinami iz Bruslja, ki so v srcu slovenske skupnosti, Slovenskega pastoralnega centra, ki ga vodim že polnih dvanajst let. Zakaj so prišli v Bruselj, kako se tu znajdejo, kako kot kristjani v manjšini živijo svojo vero, kako vzgajajo otroke?

Družina Vernik: Petra in Nejc – starša, Job, Hanna in Eliza – otroci

Zakaj, kdaj in kako vas je zaneslo v Bruselj? In od kod?

V Bruselj nas je leta 2006 pripeljala služba v Evropskem parlamentu. Pravzaprav je bila to prva služba po zaključku študija v Ljubljani (Nejc) in Radencih (Petra). 

Kako ste bili sprejeti ob prihodu in kako se čutite sprejeti danes?

Povezanost in delovanje Slovencev v Bruslju je bilo ob prihodu bistveno intenzivnejše, kar gre pripisati predvsem bistveno manjšemu številu Slovencev. Na medsebojno povezanost je takrat pomembno vplivalo tudi dejstvo, da smo se vsega še učili. Veliko je bilo improvizacije, med seboj smo se vsi poznali. Danes je ta povezanost bolj omejena na manjše skupine, velikokrat, vendar ne izključno, tudi glede na politično opredeljenost. Kot družina se v Belgiji čutimo dobro sprejete in povsem integrirane v belgijsko družbo. 

Petra in Nejc, kje sta zaposlena in koliko časa in energije vama vzame vajino delo?

Petra dela na Evropski komisiji, v uradu za konkurenčnost, Nejc je vodja predstavništva danskega podjetja TOPSOE pri Evropski uniji. Delo od obeh zahteva veliko časovnega vložka in odgovornosti. 

Kako je s šolanjem otrok tu v Bruslju?

Vsi trije otroci se šolajo v Evropski šoli 4 v Laeknu v francoski sekciji z drugim jezikom angleščino. Evropska šola je dobra predvsem v tem, da vsakemu učencu omogoča izbiro predmetov in razvijanje talentov na področjih, v katerih so najboljši in jih najbolj zanimajo.  

Skupaj z župnikom pomagata organizirati letne vzgojno-družinske seminarje, od 9. do 10. novembra bo potekal že deseti seminar z naslovom Starševstvo od znotraj. Kaj vama ti seminarji pomenijo? In kako dobrodošli so za otroke?

Družinski seminarji so prepotrebno dopolnilo družinske duhovne vzgoje, ki je za naju zelo pomembna vrlina in jo želiva prenesti na najine otroke. Zelo pomembna je predvsem zato, ker otroci pri tem spoznajo, da tudi njihovi vrstniki na prvo mesto postavljajo podobne vrednote kot oni. Tudi z vidika verske vzgoje in izobrazbe ter osebnega spoznavanja vere pomeni potrditev med vrstniki veliko več kot pridiganje za vrati domače hiše. 

Povezani ste tudi z življenjem Cerkve v Sloveniji, Job je postal celo animator pri srečanju družin v organizaciji Družina in Življenje.

Znotraj združenja Družina in Življenje se udejstvujemo na različnih nivojih. Midva koordinirava zakonsko skupino, starejša otroka sta vpeta v animatorstvo, Job že kot voditelj animatorskih skupin za največji letni dogodek, teden za družine v Veržeju. 

Kako pomembno je za vas nedeljsko evharistično bogoslužje v Slovenskem pastoralnem centru, v slovenskem jeziku? 

Duhovna osebna rast v maternem jeziku je največja vrednota, ki jo lahko kot starša preneseva na otroke. Pri tem je nedeljska maša osrednji dogodek, ki ne potrebuje prepričevanja in prigovarjanja. Tudi druženja po maši so del tega. 

Kristjani smo postali v današnji sekularizirani Belgiji manjšina, kako to doživljate v vsakdanjem življenju in kakšen naj bo naš odgovor na te korenite spremembe?

Ta tema zagotovo zadeva vsakega izmed nas. Vsakega na svoj način. Ob tem je pomembno, da Sveto pismo in Jezusove nauke postavljamo kot osrednja navodila v naših življenjih in da o teh stvareh govorimo drugim, direktno ali prek našega delovanja in načina življenja, ki je v današnjem svetu v resnici v marsičem drugačen, ampak zato pogosto bolj poln osebnega, partnerskega in družinskega veselja.  

Klavdija Lampič Das – mati, otroka – Patrick in Sarah

Klavdija, kje si zaposlena in kako poteka tvoje delo?
Zaposlena sem pri Svetu Evropske unije, kjer delujem na področjih zaposlovanja, uvajanja novozaposlenih ter strokovnega izobraževanja, hkrati pa sodelujem tudi pri nalogah in projektih na drugih področjih. Delovniki so dolgi, v zadnjih letih celo daljši, saj se kljub zmanjšanju števila zaposlenih soočamo s povečano delovno obremenitvijo, ki izhaja iz nekaterih kriznih dogodkov v Evropi in svetu ter uvajanja novih strategij. Kljub temu z veseljem prihajam na delo in se veselim vsakega dne, saj mi to prinaša nove izzive in priložnosti za osebno in strokovno rast. Moje delo je zelo dinamično in mi omogoča nenehno razvijanje mojih znanj in veščin. Poleg tega imam priložnost sodelovati z ljudmi iz različnih kulturnih in strokovnih okolij, kar bogati moje izkušnje na več ravneh.

Radi obiskujete Slovenijo, poskušate spremljati tudi, kaj se dogaja v Cerkvi na Slovenskem. Kje je tvoj dom?
Že dvajset let živim v Belgiji, vendar je Slovenija vedno prisotna v mojem srcu. Vsakič, ko obiščem svojo domovino, me prevzame občutek pripadnosti in povezanosti z ljudmi in kulturo, v kateri sem odraščala. Čimbolj redno spremljam dogajanje v Sloveniji, vključno s tem, kaj se dogaja v Cerkvi na Slovenskem. To mi omogoča, da ostanem v stiku z domačo skupnostjo in vrednotami, ki so mi bile položene v zibelko. Čeprav živim v tujini, ohranjam vezi s svojo domačo župnijo Šentvid pri Ljubljani in se trudim biti v koraku z dogajanjem v župniji.

Si katehistinja v naši skupnosti in še v tvoji bruseljski frankofonski župniji. Kaj te je nagnilo k temu, da v prostem času opravljaš tudi to poslanstvo?
Katehistinja sem postala na zelo nenavaden način, in sicer v bruseljski frankofonski župniji (verouk v slovenščini takrat še ni bil organiziran). Zgodilo se je pred devetimi leti, ko sem svoja otroka spremljala pri verouku, saj sem želela biti prisotna pri njuni krščanski rasti. Nekega dne pa sem prejela nepričakovano sporočilo od tedanjega kateheta, ki me je prosil, da prevzamem njegovo skupino, v kateri je bila moja hči, ker je moral odpotovati v tujino. Sprva me je presenetilo in nisem vedela, ali sem pripravljena na tako odgovorno nalogo. Vendar se je izkazalo, da so bile izkušnje, ki sem jih nabrala do takrat, pomembne priprave na to novo vlogo. Odkar sem prišla v Belgijo, sem namreč redno hodila k francoskim mašam, saj slovenskih takrat še ni bilo vsako nedeljo. Tam sem se naučila moliti v francoščini, kar je bilo zame sprva izziv, a mi je dalo priložnost, da poglobim svojo vero tudi v tem jeziku. Prav tako sem začela brati biblijske tekste v francoščini. Danes pravim, da je Božja roka vodila moje korake in me pripravljala na to poslanstvo, ki ga danes še vedno opravljam v svoji belgijski frankofonski župniji in po potrebi in zmožnostih tudi v slovenski.

Sara in Patrick, vidva sodelujeta pri našem hišnem bendu SPC, imata rada glasbo in se tudi glasbeno izobražujeta. Kaj vama pomeni igrati in peti pri maši?
SARA: Za mene igranje klavirja pri maši s SPC hišnim bendom pomeni drugačen in poseben način povezovanja z Bogom. S pesmimi in inštrumenti prinesemo novo energijo v mašo, kar vse skupaj naredi bolj zanimivo in sproščeno. Res sem hvaležna za to izkušnjo, ker mi poleg tega, da rastem v glasbenem znanju, omogoča, da pri maši sodelujem na bolj ustvarjalen način.

PATRICK: Igranje in petje pri maši mi pomeni veliko, ker skozi glasbo čutim močno povezavo z vero in vsemi prisotnimi. Glasba je zame način, da izražam to, kar mogoče z besedami ne znam vedno povedati, pa tudi super je videti, kako lahko z njo pripomoreš k boljšemu vzdušju med mašo. Poleg tega, da s Saro igrava pri slovenski maši, glasbeno popestriva tudi tedensko druženje mladih v belgijski župniji ali tam animirava družinsko mašo. Res je lepo videti, kako glasba poveže ljudi in jim pomaga bolj doživeti molitev.

Patrick, ti si bil lani na svetovnem srečanju mladih v Lizboni. Kaj ti je to srečanje dalo?
Svetovno srečanje mladih v Lizboni mi je dalo ogromno. Najprej priložnost, da sem spoznal mlade z vsega sveta, ki delijo podobne vrednote in vero. To je bila edinstvena izkušnja, kjer sem se počutil povezanega z neštetimi ljudmi, kljub našim različnim kulturam in ozadjem. Vsak trenutek je bil priložnost za duhovno rast, molitev in deljenje zgodb z ostalimi mladimi. Na srečanje sem se odpravil s svojo veroučno skupino v belgijski župniji, v Lizboni pa sem naletel na slovenske romarje, ki so bili zelo presenečeni, ko sem jih nagovoril v slovenščini. To srečanje me je navdalo z močjo in zaupanjem v svojo vero ter v meni utrdilo občutek pripadnosti svetovni Cerkvi. Prav tako sem se vrnil domov z globljim občutkom notranjega miru in motivacijo, da živim svojo vero bolj zavzeto. 

Sara, letos si konec septembra spremljala papeža Frančiška in doživela njegov obisk na festivalu mladih, v soboto, 28. septembra, na sejmišču v Heyselu. Kakšne spomine imaš?
Vikend s papežem, vključno s festivalom mladih Hope Happening in mašo, je bil neverjeten. Vse, od glasbe, noči, preživete na kraju dogodka, do ponujenih aktivnosti in nedeljske maše, je bilo popolno. Eden mojih najljubših spominov je trenutek, ko smo med pripravo molitve s papežem, ki je nepričakovano prišel na festival v soboto, zapeli preprosto, a prelepo hvalnico »Comment ne pas Te louer« (prevod: Kako Te ne bi hvalil). Bilo je res čudovito.

Klavdija, dva dni si kot prostovoljka pripravljala papeževo nedeljsko mašo, ki je bila na stadionu kralja Bauduina v Bruslju. Kaj vse si na tem veličastnem dogodku doživela?
Biti prostovoljka pri papeževi nedeljski maši je bilo nepozabno doživetje. Naložena mi je bila vloga »super prostovoljke«, ki je za sabo potegnila dodatne naloge in odgovornosti, kar je prineslo svoje izzive. Ta izkušnja mi je tudi omogočila vpogled v zakulisje tega velikega in pomembnega dogodka. Včasih so bili trenutki čakanja dolgi in naporni, vendar je bilo vzdušje med nami prostovoljci vedno pozitivno. Nenehno smo se spodbujali in podpirali drug drugega. Srečala sem številne čudovite ljudi, s katerimi smo skupaj delali na tem, da bi dogodek potekal čim bolj gladko. Energija, ki je bila prisotna med nami, je bila izjemna, in čutila sem, da sem del nečesa resnično veličastnega. Sveti Duh je tisti vikend močno pihal na stadionu kralja Bauduina. Hvaležna sem Bogu, da sem bila del tega dogajanja. 

Odzivi katoličanov na papežev obisk so bili izredno pozitivni, laična in državna skupnost pa se je odzvala precej rezervirano, če ne celo zelo kritično. Kako gledaš na to?

Razumem, da so mnenja o papeževem obisku različna. Medtem ko so katoličani doživeli navdih in podporo, je kritičnost drugih skupin odraz raznolikih pričakovanj in stališč. Papeževi pogovori o občutljivih vprašanjih, kot je splav, so sprožili burne reakcije, predvsem v belgijskih medijih. Vendar pa biti kristjan pomeni ostati pokončen kljub vetrovom in viharjem, mnogokrat tudi pluti proti toku v svetu, kjer so pogosto zakoni oblikovani tako, da opravičujejo najkrutejša dejanja, ki se prikazujejo kot pravica ali celo usmiljenje.

Včasih se mi zdi, da se v današnjem svetu vrednote sesuvajo pred našimi očmi. Vrednote, kot so spoštovanje življenja, človekovega dostojanstva in pravičnosti, so danes vse prevečkrat postavljene pod vprašaj ali pa se jih skuša prilagajati trenutnim potrebam in trendom. V takšnem svetu biti kristjan pomeni vztrajati pri trdnih etičnih načelih in se zavedati, da naša vera in vrednote niso prepuščene relativizmu, temveč so korenine, ki nas držijo pokonci tudi takrat, ko se zdi, da se svet okoli nas podira.

Ob tem je pomembno, da se kot kristjani ne zapiramo vase, ampak ostajamo odprti za dialog in za iskanje resnice v ljubezni in sočutju do vseh. Poklicani smo, da s svojim zgledom postanemo misijonarji ljubezni in usmiljenja ter na ta način pričujemo o Kristusu, ne glede na družbene in politične pritiske.

Družina Kranjc, Tanja in Marko – starša, Marcel, Brina in Irenej – otroci

Marko in Tanja, sta škofjeloško dolenjskih korenin. Se še čutita doma v Sloveniji?

Tanja: Popolnoma. Ko sem se pred dvema tednoma sprehajala ob Krki po Župančičevem sprehajališču v Novem mestu, na poti na 30-obletnico mature, ki smo jo praznovali s srednješolskim razredom, se mi je zdelo, kot da sploh nikoli nisem odšla iz domovine. Domovine se ne da izbrisati iz srca. Gospod Pucelj je pred leti lepo pojasnil: »Človek lahko naredi kaj koristnega le tam, kjer se nahaja.« To skušamo udejanjati večji del leta v Belgiji, prav tako pa tudi, ko smo na počitnicah v Sloveniji.

Marko: Vselej mi je lepo priti k maši v domačo župnijo, kjer se počutim domače, in srečati nekdanje sopevce iz zbora. Vzdržujem stike tako z domačimi kot s prijatelji in znanci iz otroških in mladostnih let.  

Kaj pa vaši otroci, kje, pravijo, da so doma?

Tanja: Če bi jih bilo kot otroke brez večjih težav mogoče »prestaviti« kadarkoli nazaj v domovino, sedaj to postaja vse težje. Jim pa praviva, da se bodo kadarkoli lahko vrnili v domovino, bodisi na študij ali kasneje. Meje so odprte.

Marko: Letno so najini otroci okoli dva meseca v Sloveniji. V Sloveniji imajo prijatelje, redno pa organiziramo tudi srečanja s sorodniki. Po vseh letih bivanja v dveh kulturah poznajo precej dobro prednosti in slabosti obeh dežel. Kakovost življenja je višja v Sloveniji zaradi narave, dostopa do bolj zdrave hrane, lepšega vremena in okolja in še marsičesa. 

Kje in koliko časa že delata v Bruslju?

Zaposlena sva v evropskih institucijah, Tanja na Komisiji na generalnem direktoratu za podnebno politiko, Marko na Odboru regij. Prišla sva z valom Slovencev po letu 2004, po vstopu Slovenije v EU. Istega leta (2004) sva se poročila. Leto kasneje se je rodil Marcel, z iztekom porodniškega dopusta pa je sovpadala možnost zaposlitve in sva šla s tedaj leto in pol starim sinom 1. januarja 2007 na pot. Marko se je pridružil nekaj mesecev kasneje.

Kar presenetilo me je, ko ste mi povedali, da se je vaš polnoletni sin Marcel odločil, da bo v Sloveniji služil vojaški rok. Kaj ga je pri tem motiviralo?

Tanja: Marcel je izredno dobro fizično pripravljen, močan in vzdržljiv. Kot otroku mu je bila silno všeč zgodba o Petru Klepcu. Udeležuje se maratonov (20 km) v Bruslju, tek mu je hobi. V vojski je spoznal, da obstaja tudi cona izven udobja, katere, kot sam pravi, »v civilnem svetu« skoraj ne doživiš.

Marko: V Evropi smo po padcu berlinskega zidu in komunizma živeli, kot da je mir v Evropi nekaj samoumevnega in da se eventualni konflikti rešujejo na miren način. Današnjo realnost poznamo vsi. Odločitev Marcela, da gre na prostovoljno služenje vojaškega roka v Slovenijo, sva podprla. Slovenija organizira služenje vojaškega roka skozi vse leto, tudi med poletnimi počitnicami. Tako da je lahko 3-mesečno obdobje počitnic med zaključkom srednje šole in začetkom študija koristno zapolnil.

Otroke vzgajata tudi prek glasbe. En vzgojno-družinski seminar, leta 2022, smo posvetili tudi tej temi, vzgoja prek glasbe.

Marko: Branje not je še eden od jezikov, zapisov, algoritmov, ki širi duha. V današnjem času, ko je več hrupa kot kdajkoli prej, je pomembno, da človek zna izbrati kakovostno glasbo, ki bogati. Otroci, če se bodo glasbeno izobrazili od majhnega, bodo želi sadove vse življenje. Glasba odpira številna vrata.   

Brina je pevka in violinistka, sodeluje v hišnem bendu Slovenskega pastoralnega centra. Kaj ji to pomeni?

Tanja: V najstniških letih je tipično uporniška in na glas pove, da je aktivna v glasbi na željo staršev. Ima pa k sreči tudi prijatelje njenih let v SPC in to je, hvala Bogu, njena resnična motivacija za obiske vaj.

Irenej je šel letos k prvemu svetemu obhajilu. Tanja, v skupini staršev prvoobhajancev si prevzela tudi vlogo katehistinje in si staršem pomagala, da so se skupaj z otroki pripravljali na ta dogodek. Kakšna je bila tvoja izkušnja?

Tanja: Globoka in enkratna. Vseskozi sem čutila močno prisotnost Svetega Duha. Seveda so tudi drugi starši sodelovali s pripravo in podajanjem vsebine. Tekom priprav je sin Irenej večkrat povprašal, kdaj bodo naslednjič kateheze, kar potrjuje, da smo pripravili program, ki je bil otrokom všeč. Skušali smo na njim primeren način predstaviti teme – s pomočjo slik, pobarvank, kvizov. Pogovarjali smo se o zakramentih, velikonočnem tridnevju, simbolih, priliki o izgubljenem sinu (kot priprava na prvo spoved). Eno izmed katehez je predstavil 18-letni Patrick in bistveno sporočilo, ki so ga dobili od mladega kristjana, je bilo: Jezus te ima rad, ne glede na to, kdo in kakšen si. Boste rekli, saj to že vemo, a se je vseeno to sporočilo, ker je prišlo od mladostnika, dotaknilo vseh: staršev in otrok. Otrokom skušamo odpreti srce in čut za Božjo ljubezen. In zavedanje, da se z njihovim prvim svetim obhajilom veseli vsa Cerkev, ne le ožji domači. Da nihče ne izpade z božjega zemljevida, da je Katoliška Cerkev univerzalna in da smo eno Kristusovo telo.

Ko ste v Sloveniji, se radi pridružite kakšni duhovni skupini za dneve zbranosti ali za prijateljsko druženje.

Tanja: Ko so bili otroci manjši, smo se udeleževali programov za družine v Kančevcih, Logarski dolini, na Bledu, taborov pri sestri Rebeki, oratorijev v Škofji Loki, duhovnih vaj na Brezjah, pri Svetem Duhu v Škofji Loki … Kadar je možnost, radi poromamo na Brezje, Zaplaz, Tunjice pri Kamniku, Krvavec. Prekolesarili smo Knobleharjevo kolesarsko pot v Škocjanu na Dolenjskem, obiskali s sorodniki Grozdetovo hišo, v načrtu imamo Baragovo pot … Zadnje dve leti sem se pridružila molitveni skupini Fiat in hvaležna sem prijateljicam v domovini za to povabilo.

Pomembno nam je, da smo dejavni člani Cerkve, ne glede na kraj bivanja. Čutimo občestveni vidik vere in vaše molitve. To je največ. Boljše »delnice« ni mogoče imeti.

Ali smo Slovenci, ki živimo zunaj matične domovine, bolj »bogaboječi« kot so v Sloveniji?

Tanja: Včasih se mi zdi, kot da so Slovenci v matici že pri Bogu, mi pa moramo tja še priti. ???? Zame je bil v prvih letih tujine Karavanški predor pot v nebesa. Slovenija je lepa celo tujcu, nam pa je za povrh še domovina. Se mi zdi, da so nas od »bogaboječnosti« premaknile molitve naših prednikov v eno samo občudovanje Boga in njegove veličine. Zavedanje, da smo vsi na pravem mestu ne glede na geografske koordinate: »H komu naj gremo, besede večnega življenja imaš.«

Kako vidite poslanstvo Slovenskega pastoralnega centra v prihodnosti?

Marko: Mislim, da z vsemi rednimi aktivnostmi, poleg sv. maše so tu priprave na zakramente, redna praznovanja državnih praznikov, slikarske razstave, poučevanje slovenskega jezika ipd., SPC svoje poslanstvo izpolnjuje. Pomembno je, da vrata SPC-ja ostajajo odprta, ne samo za tiste, ki potrebujemo duhovno rast, ampak tudi za vse tiste, ki nosijo Slovenijo v srcu. Seveda je tako za nabor kot za število aktivnosti pomembna prostovoljna udeležba. V Bruslju je Slovencev relativno malo, tako da je nabor prostovoljcev, tako na strani režiserjev kot na strani gledalcev, omejen. Delati pa je potrebno na mladini. Mladina ima danes, kar zadeva prosti čas in priložnosti srečevanja, izjemno mnogo priložnosti. Cilj bo dosežen, če bomo uspeli nagovoriti mlade, da bodo kljub številnim možnostim v večkulturnem okolju izbrali slovensko sredino za druženje in prostovoljstvo.

Papež Frančišek nas je, na nedavnem obisku v Belgiji, kristjane v Evropi razglasil za manjšino. Kje je torej naša moč in priložnost?

Marko: Strinjam se, da smo kristjani (redni nedeljniki) v Evropi v manjšini. Verjetno je za to kriv v večji meri hiter tempo življenja in ambicije današnjega časa. V tem vidim poziv nam, rednim nedeljnikom, da izstopimo iz cone udobja in pri druženju z neverujočimi postanemo še bolj žive priče Kristusovega nauka.

Tanja: Biti kristjan v resničnosti vsakdana. V molitvi rožnega venca za vse, tudi za neverujoče. V nadaljevanju apostolske in misijonske poti Cerkve. Dodati svoj prispevek k vsakemu delu. Tudi če ta prispevek ni velik, se kristjan mora dobro počutiti, če lahko doda kamenček k celoti. Sveti Duh pa naredi celoto lepo in bogato. Dopustiti Svetemu Duhu, da deluje. Že dan, ki se začne z jutranjo molitvijo, mine drugače kot dan brez nje.   

dr. Zvone Štrubelj