Zimski Višarski dnevi mladih

Letošnji Zimski višarski dnevi mladih so se odvili od 26. februarja do 1. marca. Na Višarjah smo do zadnjega kotička napolnili gostoljubni Ehrlichov dom, da pa je za dobre stvari vedno dovolj prostora, smo se prepričali, ko se nismo počutili nič kaj utesnjeno (ravno obratno), ko so se po prostorih začeli širiti še ubrana pesem, prijetne vonjave okusne hrane in sploh dobra volja vseh udeležencev. Pa še nova spoznanja, razmišljanja in uvidi! Teh smo bili deležni predvsem ob večerih, ko smo: – v četrtek spoznavali drug drugega in gradili našo skupnost, – v petek prisluhnili gostu, slovenskemu duhovniku iz Zagreba, Joštu Mezgu, ki nam je predstavil svoje delovanje in doživljanje tujine, za nameček pa prek iger Slovensko zamejstvo in Slovenija odkrivali še slovensko (zamejsko) zgodovino, geografijo in govor ter – se v soboto poučili o rojstvu novih domovin, ki nam ga je predstavila naslednja gostja, dr. Helena Jaklitsch. Ob dopoldnevih smo smučali, deskali in na druge načine uživali v gorski idili … Če želite izvedeti še kaj, pa le preberite osebne vtise nekaterih udeležencev.

Jerica Koren

Petkov večer

Svete Višarje, 27. februar 2026. Bil je petek zvečer. Po smučanju in poznem kosilu smo se nekateri zbrali pri sveti maši, ostali pa so ostali v Ehrlichovem domu. Po bogoslužju smo se ponovno dobili skupaj v domu, kjer nam je kaplan Jošt Mezeg, ki trenutno deluje v Zagrebu, predstavil svojo zgodbo doživljanja otroštva (kot drugi od desetih otrok) in krščanske vzgoje v otroštvu ter svojo pot v duhovni poklic. Nato se je osredotočil na opis duhovniške poti do današnjih dni, ki jo je v celoti prehodil v tujini – od Makedonije prek Bosne in Hercegovine do Hrvaške. Poudaril je, da lahko sprejemaš tujce in tujino, ko imaš rad tisto, kar je tvoje – slovenstvo, in ko v polnosti sprejmeš lastno identiteto. Mladi, ki smo bili prisotni na Višarskih dnevih, smo spoznali tudi, kako zares pomembno je delati z Bogom in da brez njegove ljubezni navsezadnje ne moremo storiti ničesar, kar je tudi Jošt dobro predstavil skozi svojo zgodbo duhovništva, polno vzponov in padcev. Naslednja je bila na vrsti Jerica, dolgoletna udeleženka in sovoditeljica Višarskih dnevov mladih, ki nam je predstavila območje, na katerem smo se nahajali, Svete Višarje in Kanalsko dolino, ter ozadje in zgodovino tamkajšnjih zamejskih Slovencev, ki so se in se še vedno borijo za obstanek slovenske kulture zunaj meja matične domovine Slovenije. Na koncu smo svoje znanje o zamejskih Slovencih utrdili z igrami Slovensko zamejstvo in Slovenija, posebej namenjenim utrjevanju zavesti o slovenstvu in ohranjanju kulture, ki jo je naša dolžnost prenašati na naslednje rodove.

Luka Šubic

Pričevanje Jošta mi je bilo zelo všeč. Bilo je zares pristno, hvaležen sem mu, da je z nami delil tako lepe kot težke trenutke svoje poti. Nagovorila me je njegova predanost Bogu in spoznanje, da bolj kot se prepustiš, bolj te Bog lahko prečisti in lahko vse nepotrebno odvržeš. Bolj ti je dano razumeti in sprejeti pot, ki jo zate pripravlja Bog. Hvala za njegovo dobrosrčnost in odprtost za vsakogar. Večer z družabnimi igrami se mi je pa tudi zdel zares čudovit. Igra Slovensko zamejstvo in Slovenija se mi zdi zelo dobra in v mojih očeh ima velik potencial – tako v izobraževalne namene kot igra za igranje s prijatelji, ki koristi k razgledanosti in poznavanju zgodovine lastnega naroda. Predstavitev je bila zelo prijetna in jasna. Igranje pa tudi super. Hvala, da ste nam predstavili igro.

Tine Zevnik

Sobotni večer

V soboto zvečer nas je obiskala zgodovinarka in sociologinja Helena Jaklitsch, ki nam je pripravila predavanje o življenju Slovencev v povojnih taboriščih na avstrijskem Koroškem in v Italiji. Predstavila je pestro umetniško, kulturno in izobraževalno dogajanje, ki so ga organizirali slovenski begunci, njihovo trdno vero, ki jim je dajala upanje za boljši jutri, ter hrepenenje po samostojni Sloveniji. Mladi smo bili navdušeni nad poglobljenim predavanjem o delu slovenske zgodovine, ki žal še vedno razdvaja slovenski narod.

Marija Jezeršek

Lepota Svetih Višarij nas je do sobote že popolnoma prevzela, saj so bile odete v snežno idilo in so tako ponujale svoje naravne danosti, da smo lahko uživali v različnih zimskih aktivnostih. V poznem sobotnem popoldnevu smo se po smučanju zbrali v toplem Ehrlichovem domu pri večerji, vmes pa se je razvil tudi živahen klepet vse do večerne svete maše, ki jo je daroval duhovnik Jošt Mezeg v višarski Marijini cerkvi.

Po sveti maši se nam je v Ehrlichovem domu pridružila gostja večera, Helena Jaklitsch, zgodovinarka in sociologinja, ki je veliko svojega časa in dela posvetila Slovencem v zamejstvu in po svetu. Osvetlila nam je življenje slovenskih beguncev v taboriščih na avstrijskem Koroškem, kamor so se v začetku maja 1945 umaknili številni Slovenci v strahu pred revolucionarno komunistično oblastjo. Pot jih je vodila skozi Ljubelj na Vetrinjsko polje, kjer je bilo veliko begunsko taborišče. Med slovenskimi begunci so bili številni profesorji, zdravniki, duhovniki, obrtniki, premožnejši kmetje … Od doma so odhajali z željo in vero, da se v domovino vrnejo v dobrih štirinajstih dneh, ko pomine revolucionarni pohod, pa so se stvari obrnile popolnoma drugače. Ob koncu maja 1945 je začela angleška taboriščna vojska vračati slovenske domobrance in četnike nazaj v Jugoslavijo. Ko je dr. Meršol izvedel od enega izmed četnikov, da so poslali okrog 11.000 slovenskih domobrancev in četnikov v smrt, se je zavedel situacije in prosil taboriščno oblast, da v Jugoslavijo ne vrnejo civilnih beguncev. Kljub velikim stiskam se Slovenci niso prepustili malodušju in obupu. Ravno nasprotno, že nekaj dni po prihodu v taborišče so sredi Vetrinjskega polja ustanovili ljudsko šolo za osnovnošolske otroke ter štiri poklicne šole in slovensko begunsko gimnazijo za srednješolce. Poleg tega so začeli izdajati svoj časopis »Domovina v taborišču« in se udejstvovati na kulturnem področju. Konec junija 1945 so angleške oblasti zaradi slabih razmer zaprle taborišče v Vetrinju in slovenske begunce razselile v štiri manjša taborišča – Peggetz, Špital, Šentvid na Glini in Judenburg, kjer so Slovenci znova vzpostavili šole, kulturno in versko življenje ter tisk. V taboriščih so ustanovili pevske zbore ter uprizorili številne gledališke igre v različnih jezikih, katere so zaradi kakovosti pritegnile zanimanje od blizu in daleč. Izvedli so tudi številna neformalna izobraževanja, izdali številne učbenike in priročnike (npr. Lepa Vida – revija za krojenje, priročnik za pritrkovalce, prvi zgodovinski atlas Slovenije …); na ta način so ohranjali svojo narodno zavest ter spodbujali učenost in delavnost. V vmesnem času je poleg stalnega pomanjkanja hrane begunce pestila še večja skrb, saj je jugoslovanska oblast vedno bolj pritiskala na angleško upravo in se za dosego svojega cilja – vračanja beguncev v domovino – poslužila tudi ustrahovanja in zasliševanja. Tako so novembra 1946 zaprli taborišče v Peggetzu, začeli omejevati kulturno in prosvetno življenje, ukinili slovensko begunsko gimnazijo ... vse do leta 1947 in 1948, ko se je veliko slovenskih beguncev odločilo za odhod v Argentino.

Gostja Helena Jaklitsch nam je res izčrpno predstavila življenje slovenskih beguncev na avstrijskem Koroškem, ki je v nas vzbudilo veliko spoštovanja in občudovanja naših prednikov, posebej ob zavedanju, kako so ohranjali slovensko besedo, kulturo in narodovo dušo.

Polona Jerman

Splošni vtisi

Z Rafaelovo družbo sva se odpravila na smučanje na Svete Višarje, kjer sva bila nastanjena v Ehrlichovem domu, tik ob cerkvi, na vrhu prijetne vasice. Tina je poskrbela, da nam ni nikoli nič manjkalo. Vsako jutro nas je pričakal zajtrk, po končanem smučanju pa topla večerja in sladica. Večere smo preživljali v prijetni družbi drug drugega, pogosto ob petju in igranju na kitaro. Zadnji večer pa nas je obiskala gostja, ki nam je pripravila zelo zanimivo predstavitev o slovenskih beguncih po koncu druge svetovne vojne. Z nami je bil tudi Jošt Mezeg, ki nam je vsak dan omogočil sveto mašo ali spoved. Bil je kratek, a izjemno prijeten vikend v dobri družbi.

Ema Mele Grudzinski in Matija Celestina

Zelo prijeten podaljšan vikend. Pohvalil bi vse tehnične stvari: logistiko, kuhinjo, hrano, prostor. Prav tako tudi vse, ki ste organizirali te dni. Zaradi vas se je lahko razvilo zelo sproščeno vzdušje, saj ste to spodbujali, bili ste vedno za akcijo in odprti za razne ideje. Nagovoril me je praktično ves program, ki je bil na sporedu, še posebej večer, ko je Jošt povedal svojo izkušnjo, predstavitev igre in tudi večer z gospo Heleno. Zelo je bilo dobro, da je bil z nami Jošt kot duhovni spremljevalec ter da je bila vsak dan na voljo maša (ne obvezna, ampak na voljo za tiste, ki so hoteli iti).

Tine Zevnik

Višarskih dnevov mladih sem se udeležila prvič, prav tako sem bila prvič na Višarjah, a gotovo ne zadnjič. Na Višarje sem se odpravila razmeroma brez pričakovanj, me je pa navdušilo sproščeno vzdušje in družba ostalih mladih, s katerimi smo čez vikend stkali prijetne prijateljske vezi. Po smuki se je bilo vedno lepo vrniti v zavetje Ehrlichovega doma, kjer je bilo toplo in je dišalo po odlični hrani – jedli smo res dobro in nikoli nismo bili lačni. Pohvalila bi vse organizatorje za res zanimiv popoldanski program. Lepo je bilo, da je bil med nami Jošt, ki je bil vedno na voljo za pogovor, z nami se je družil, igral družabne igre, vsak dan pa je tudi daroval sveto mašo, ki smo se je lahko po želji udeležili. Posebej pa mi v spominu ostaja obisk Helene Jaklitsch, ki nam je predstavila del slovenske zgodovine, za katerega nismo še nikoli slišali, in nam odgovorila na vsa vprašanja, ki so se nam porodila. Verjamem, da bi se lahko pogovarjali še pozno v noč, če le ne bi bili utrujeni. Hvala vsem, ki so organizirali Zimske višarske dneve mladih, še pridemo!

Zala Zevnik

Višarske dni v Erlihovem domu sem preživel zabavno in prehitro. Smuka po višarskih progah je bila odlična, še posebaj ker so imeli odprt park s skakalnicami. Popoldanske in večerne dejavnosti so bile užitek saj smo igrali namizne igre in poslušali zanimiva predavanja. Ne bom pa tudi pozabil sončnega vzhoda v soboto in krasnega razgleda z vrha sv. Višarji.

Erazem Jezeršek