Znova odkrivamo vrednost nepopolnosti

Najini osebni poti s Polono sta se križali že mnogo prej, preden sva začeli sodelovati tudi službeno. Vedno mi je bil všeč njen hudomušen pogled na svet. Polona ni gostobesedna, a ko kaj pove, hitro opaziš, da na svet gleda nekoliko drugače. Da zazna podrobnosti in povezave tam, kjer jih drugi pogosto spregledamo. Da zna v običajni vsakdanjosti najti zanimivosti in da jo nevšečnosti, povezane z odraščajočimi otroki, velikokrat prej nasmejijo, kot spravijo ob živce.

Že od prej sem vedela, da je bila zelo aktivna skavtinja, zato sem njeno potrpežljivost z otroki pripisovala izkušnjam, ki si jih je nabrala med dolgoletnim vodenjem taborov. Kasneje sem spoznala še njeno fotografsko plat, zaradi katere je še posebej pozorna na detajle in zna ceniti dragocene trenutke.

Službeno sva začeli sodelovati leta 2020, ko smo razpisali prvi natečaj Moj košček Slovenije. Takrat je projekt vodila njena sestra Veronika Savnik, Polona pa je sodelovala kot članica žirije. Kasneje je vodenje prevzela sama in tako letos fotografski natečaj razpisujemo že četrtič.

Na kaj velja biti pozoren pri fotografiranju? Je lahko »moj košček Slovenije« tudi trenutek ali občutek? Odgovore na ta in še druga vprašanja boste našli v nadaljevanju.

Če se ozrete nazaj, kaj vse vas je ključno zaznamovalo oz. oblikovalo vašo osebnost?

Da bi odgovorila na to vprašanje, sem se morala najprej vprašati, kakšna sploh sem. Mislim, da sem radovedna in dinamična oseba. Potrebujem ljudi, vendar ne ves čas in ne preveč. Zelo pomemben mi je tudi humor – brez njega je življenje precej pusto.

Veliko tega mi je bilo verjetno položeno že v zibelko. Starši so mi prisluhnili in mi omogočili skoraj vse dejavnosti, ki sem si jih zamislila. Deset let sem trenirala umetnostno drsanje, preizkusila sem se v borilnih veščinah, streljanju z zračno puško, namiznem tenisu, obiskovala sem tečaj nemščine – to je bila sicer bolj ideja staršev –, pela v zboru in bila aktivna pri skavtih. No, pri jadralnem padalstvu so vendarle potegnili črto.

Mislim, da mi je vse to dalo občutek, da je mogoče skoraj vse, če obstajata volja in pripravljenost poskusiti. Kasneje pa te oblikuje vsaka pot, na katero stopiš. Vsaka izkušnja, vsak človek in vsaka odločitev pustijo svoj pečat. Zato danes verjamem, da smo sestavljeni iz številnih zgodb, ki jih nosimo s seboj, in da prav te zgodbe ustvarjajo to, kar smo.

Vas je vizualni svet privlačil že v otroštvu? Najdete kje nastavke za svoj današnji poklic?

Pravzaprav je fotografija moj drugi poklic. Najprej sem diplomirala iz gozdarstva, kasneje pa sem študirala še fotografijo, tako da sem danes univerzitetna diplomirana inženirka gozdarstva in diplomirana fotografinja.

Čeprav je do fotografije vodila nekoliko ovinkasta pot, me je vizualni svet privlačil že od otroštva. Spomnim se, da sem z velikim užitkom gledala fotografije in diapozitive ter se jih kar nisem naveličala. Privlačila me je njihova sposobnost, da v eni sami podobi ujamejo trenutek, zgodbo ali občutek.

Ko pomislim na svoje otroške sanje, se spomnim tudi želje, da bi živela v indijanskem plemenu. Kar je pravzaprav nekoliko ironično, saj nekatera indijanska ljudstva verjamejo, da fotografija človeku ukrade dušo. Morda pa me je že takrat privlačilo prav raziskovanje ljudi, njihovih zgodb in različnih pogledov na svet.

Če danes pogledam nazaj, vidim nastavke za svoj poklic predvsem v radovednosti, opazovanju in želji po razumevanju sveta. Fotografija je kasneje postala naraven način, kako vse to izraziti.

Z nami sodelujete že več let. Vem, da vas posebej zanima tudi življenje Kočevarjev. Od kod izvira to zanimanje?

Moja babica je bila Kočevarka in tega smo se v družini vedno zavedali. Kot otroci sicer nismo veliko razmišljali o tem, bilo pa je del našega vsakdana. Še danes se spomnim, kako je štela po nemško, in kako je za nami vpila »Hin muss sein!«, kadar smo se s skiroji podili po zelenjavnem vrtu.

Danes mi je nekoliko žal, da je nisem, ko je bila še živa, več spraševala o njenem življenju, o času, v katerem je odraščala, in o zgodbah, ki jih je nosila v sebi. A verjetno je tako pri marsikom – pomen določenih stvari pogosto zares razumemo šele takrat, ko je že prepozno.

Ko sem začela razvijati svoje zanimanje za dokumentarno fotografijo, sem vedno bolj čutila potrebo po pripovedovanju zgodb. Med njimi je bil tudi ta del moje družinske zgodovine. Raziskovanje življenja Kočevarjev je zato zame hkrati dokumentarni in osebni projekt, način, da bolje razumem ljudi, prostor in tudi del svojih korenin.

Moram pa priznati, da projekt še ni tam, kjer bi si želela, da bi bil. Takšne zgodbe zahtevajo čas, zaupanje in potrpežljivost, zato ga še vedno razvijam in raziskujem. Včasih imam občutek, da skozi fotografijo postavljam vprašanja, ki jih svoji babici nisem uspela postaviti pravočasno.

Bili ste dejavna skavtinja, kasneje tudi del vodstva skavtske organizacije. Kaj vam je dalo skavtstvo in kako vas je zaznamovalo za življenje?

Skavtstvo mi je dalo res ogromno. Najprej mi je kot blokovskemu otroku približalo naravo. Spanje pod zvezdami, neskončni pohodi, taborni ognji, pečene kobilice ... Vse to je bil svet, ki ga sicer verjetno ne bi tako intenzivno spoznala.

V najstniških letih so prišli neskončni pogovori o praktično vseh mogočih temah, prijateljstva in občutek pripadnosti. Kasneje pa še odgovornost, organizacija in načrtovanje. Načrtovati štirinajstdnevni tabor za trideset otrok in jih potem srečne, nasmejane in cele pripeljati domov ni ravno vsakdanji dosežek, še posebej pri triindvajsetih letih. In ko ti na koncu kdo reče, da je bilo »ful boljše kot nogometni tabor«, je to kar lepo priznanje.

Skavtstvo me je naučilo samostojnosti, sodelovanja, prilagajanja in predvsem tega, da se veliko stvari da rešiti z nekaj iznajdljivosti, dobro voljo in ekipo ljudi, ki stopi skupaj.

Če pomislim danes, je verjetno vplivalo tudi na mojo odločitev za študij gozdarstva. Konec koncev sem velik del mladosti preživela v gozdu. Bi bilo skoraj čudno, če ne bi pustilo kakšne sledi.

Kdaj ste prvič vzeli fotoaparat v roke in kdaj ste začutili, da fotografija postaja pomemben del vašega življenja?

Za moj prvi, pa tudi drugi fotoaparat je pravzaprav kriv moj dedek. Nekega dne se je odločil, da vsakemu vnuku podari fotoaparat. Očitno jih je imel ravno dovolj na zalogi. Meni je namenil kompaktnega Olympusa, priročno žepno kamero, ki je potem potovala z menoj na šolske izlete, počitnice in različne dogodivščine.

V gimnaziji pa sem si »izposodila« mamin zrcalnorefleksni fotoaparat. Tudi ona ga je dobila od svojega očeta, mojega dedka, tako da je imel ta aparat že svojo družinsko zgodovino. Takrat se je začela moja prava ljubezen do fotografije. Kar naenkrat nisem več samo beležila dogodkov, ampak sem začela razmišljati o svetlobi, kompoziciji in zgodbah, ki jih lahko pripoveduje fotografija.

Žal so mi ta fotoaparat kasneje ukradli na delovnem taboru v Sarajevu. Spomnim se, da me ni skrbela le izguba aparata, ampak tudi fotografij, ki so ostale na njem. Razmišljala sem, katere podobe so z njim za vedno izginile. Prepričana sem bila, da je bila med njimi tudi kakšna res odlična fotografija.

Kasneje sem za darilo ob maturi dobila nov fotoaparat in takrat je fotografija postala stalnica mojega življenja. Ni bila več le spremljevalka potovanj in dogodkov, ampak nekaj, čemur sem želela nameniti vedno več časa, energije in znanja.

Kaj vas je pri fotografiji najbolj pritegnilo in kaj vas pri ustvarjanju navdušuje še danes?

Fotografija je zame nekakšna kronika časa. Ko opazujemo stare fotografije, pogosto v nas prebudijo čustva, spomine in občutek povezanosti z ljudmi ali obdobji, ki jih morda sploh nismo doživeli. Prav zato verjamem, da je fotografija eden pomembnejših pripovedovalcev časa.

Najbolj me privlačijo zgodbe, ujete v posameznem trenutku. Dobra fotografija ne govori le o človeku, predmetu ali dogodku, ki ga prikazuje, ampak veliko pove tudi o avtorju. Vsak od nas svet vidi nekoliko drugače, opazi druge podrobnosti in v fotografijo neizogibno vnese del sebe. Prav zato lahko deset fotografov stoji na istem mestu, pa bo vsak ustvaril drugačno fotografijo.

Če bi morala izbrati razlog, zakaj me fotografija navdušuje še danes, bi rekla, da zato, ker ni nikoli dolgočasna. Zaradi nje sem spoznala številne zanimive ljudi, slišala zgodbe, ki jih sicer ne bi nikoli, se naučila marsičesa novega in videla kraje ter prizore, ki bi mi brez fotoaparata verjetno ostali skriti. Fotografija me še vedno sili, da ostajam radovedna – in mislim, da je prav to njen največji čar.

Od kod črpate navdih? Kaj je tisto, kar vas nagovori oziroma »pokliče«, da pritisnete na sprožilec?

Mislim, da so razlogi, zaradi katerih pritisnem na sprožilec, pravzaprav samo trije. Prvi je svetloba. Včasih je tako posebna, da prizor dobesedno zažari. Drugi je kompozicija, ko se elementi pred objektivom sestavijo v popolno ravnovesje. Tretji pa je trenutek – nekaj, kar se zgodi pred tabo in od česar preprosto ne moreš odvrniti pogleda.

Če sta izpolnjena dva od teh treh pogojev, imaš veliko možnosti za res dobro fotografijo. Če pa so prisotni vsi trije hkrati, je morda bolje, da se zbudiš iz sanj.

Seveda pa se takšni trenutki redko zgodijo sami od sebe. Zanje je treba opazovati, čakati, biti potrpežljiv in pripravljen. Fotografija me je naučila, da se največkrat ne zgodi nič, potem pa se v delčku sekunde zgodi vse. Če nisi pozoren, si prepozen. Če pa si ob pravem času na pravem mestu in pripravljen, lahko nastane fotografija, ki nosi zgodbo še dolgo po tem, ko je trenutek že minil.

Kako bi opisali fotografski poklic?

Večkrat rečem, da moraš imeti fotografijo res rad, če jo izbereš za svoj poklic. To je lahko izjemno lep, dinamičen in ustvarjalen poklic, ki te pripelje do zanimivih ljudi, zgodb in krajev. Po drugi strani pa je lahko tudi precej samoten in zahteven, še posebej ko gre za iskanje naročnikov in nenehno prilagajanje spremembam v svetu vizualnih medijev.

Kar javnost vidi, je običajno končna fotografija. Za njo pa se skrivajo ure opazovanja, raziskovanja, čakanja, organizacije, pogovorov, potovanj in pogosto tudi številni neuspešni posnetki. Fotografija je v resnici veliko več kot pritisk na sprožilec.

Kaj vse se skriva za podobami, ki jih vidi javnost?

Danes je ustvarjanje podob bolj dostopno kot kadarkoli prej. Fotografiramo vsi, podobe nastajajo v ogromnih količinah, umetna inteligenca pa jih zna ustvarjati že brez fotoaparata. Zato se mi zdi še toliko pomembneje, da se ob fotografiji ustavimo in jo zares pogledamo. Ne le z vidika estetike, ampak tudi vsebine. Kaj nam fotografija pripoveduje? Zakaj je nastala? Kaj v nas sproži?

Prav v tem še vedno vidim vrednost fotografije. Ne v popolnosti podobe, ampak v njeni sposobnosti, da nas za trenutek ustavi, nam nekaj pokaže ali nas pripravi do tega, da svet pogledamo nekoliko drugače.

Fotografirati zna danes skoraj vsak, videti pa še vedno ne.

Posvečate se tudi družinski fotografiji.

Ko sem začela fotografirati svoja otroka, sem zelo hitro ugotovila, da z navodili v slogu »postavi se tja«, »poglej sem« ali »počakaj še trenutek« ne pridem prav daleč. Otroci imajo pač svoje načrte.

Takrat sem odkrila dokumentarno družinsko fotografijo in takoj začutila, da je to pristop, ki mi je blizu. Namesto usmerjanja in poziranja pustiš, da se življenje odvija po svoje, sam pa opazuješ in loviš trenutke, ki bodo nekoč postali dragoceni spomini. Ta način fotografiranja se mi zdi veliko bolj oseben, iskren in čustven.

Družina je navsezadnje prostor, iz katerega vsi izhajamo. V njej nastajajo naši prvi odnosi, prve izkušnje in zgodbe, ki nas spremljajo vse življenje. Prav zato se mi zdijo družinski trenutki tako pomembni in vredni ohranjanja.

Kaj vas pri tej zvrsti najbolj navdušuje?

Pri družinski fotografiji me navdušuje tudi njena nepredvidljivost. Ko preživljam čas z družino, ki jo fotografiram, se lahko zgodi karkoli. Otroci so pri tem neizčrpen vir presenečenj. Pogosto naredijo ali izrečejo nekaj popolnoma nepričakovanega, ravno v teh spontanih trenutkih pa nastanejo fotografije, ki nosijo največ življenja in pristnih čustev.

Fotografije, ki jih danes ustvarjam za družine, so pogosto podobe, ki bodo čez dvajset ali trideset let imele največjo vrednost. Ne zato, ker so popolne, ampak zato, ker ohranjajo stvari, ki jih sicer prehitro pozabimo.

Kaj pa reportažna fotografija? Tudi ta vam je blizu. Zakaj?

Reportažna fotografija mi je verjetno najbližje. Predvsem zato, ker se sama nikoli ne bi mogla domisliti boljših, zanimivejših ali bolj nenavadnih zgodb, kot jih ustvari življenje samo.

Privlači me njena iskrenost. Resničnost je pogosto veliko bolj presenetljiva, zabavna, kruta ali ganljiva od vsega, kar bi lahko načrtovali. Prav zato se me reportažna fotografija tako dotakne. Omogoča mi, da opazujem življenje takšno, kot je, in da skozi fotografijo pripovedujem zgodbe, ki jih ni napisala domišljija, ampak so se dejansko zgodile.

Morda je ravno ta brutalna iskrenost resničnega sveta tisto, zaradi česar me reportažna fotografija vedno znova pritegne.

Katere lastnosti so po vašem mnenju ključne za dobrega fotografa?

Mislim, da so za dobrega fotografa ključni opazovanje, potrpežljivost in razmišljanje.

Opazovanje zato, ker se večina zanimivih stvari dogaja v drobnih podrobnostih, ki jih marsikdo spregleda. Potrpežljivost zato, ker dobra fotografija pogosto zahteva čakanje na pravi trenutek. In razmišljanje zato, ker fotografija ni samo tehnični zapis tega, kar vidimo, ampak tudi odločitev, kaj bomo pokazali in kako bomo to povedali.

Konec koncev vsaka fotografija nastane najprej v glavi in šele potem v fotoaparatu.

Je danes, ko je fotografija dostopna skoraj vsakomur, težje razviti prepoznaven avtorski slog?

Mislim, da je prepoznaven avtorski slog težko razviti v vsakem obdobju. Danes pa je to morda še nekoliko zahtevnejše zaradi nenehne poplave trendov, ki se pojavljajo in izginjajo, večina ljudi pa jim vsaj do določene mere sledi.

Tudi pri profesionalni fotografiji se pogosto zgodi, da si naročniki želijo fotografije po vzoru trenutno priljubljenih slogov. Včasih celo pošljejo primere fotografij, ki bi jih radi posnemali. Sama sem ugotovila, da je najbolje, če na svoji spletni strani in v portfoliu pokažem predvsem fotografije, ki so resnično moje, ki odražajo moj način dela in jih znam ter želim ustvarjati. Tako do mene večinoma pridejo ljudje, ki si želijo prav takšen pristop.

Idealno je, ko naročnik na vprašanje, kakšne fotografije si želi, odgovori: »You do you.« Takrat veš, da ti zaupa.

Pri avtorski fotografiji smo sicer nekoliko bolj neodvisni od želja naročnikov in imamo več svobode pri izražanju. Kljub temu pa ostaja druga past sodobnega časa – lovljenje všečkov in potrditve. Takrat hitro nehaš slediti lastnemu pogledu in začneš ustvarjati predvsem zato, da bi ugajal drugim.

Po mojem mnenju prepoznaven avtorski slog nastane takrat, ko si dovolj pogumen, da vztrajaš pri svojem pogledu na svet, tudi kadar ta ni v skladu s trenutnimi trendi.

Kako gledate na odnos med analogno in digitalno fotografijo?

Največja razlika med analogno in digitalno fotografijo se mi zdi predvsem v hitrosti. Analogna fotografija je počasnejša in nas na neki način prisili, da se pri vsakem posnetku nekoliko bolj ustavimo in premislimo. Ker je število posnetkov omejeno, običajno fotografiramo bolj premišljeno.

Po drugi strani pa je digitalna fotografija izjemno uporabna pri učenju. Fotografijo vidimo takoj, hitro prepoznamo napake in lahko takoj poskusimo znova. Zato se lahko fotograf začetnik z digitalnim fotoaparatom pogosto uči hitreje.

Je v profesionalnem svetu kaj drugače?

Tudi pri profesionalnem delu si danes brez digitalne fotografije težko predstavljamo delo. Naročniki včasih pričakujejo fotografije še isti dan, kar bi bilo pri analognem procesu precej težko doseči.

Po mojem mnenju pa je nekaj drugega pomembnejše od vprašanja, ali fotografiramo analogno ali digitalno. Pri izboru fotografij za serijo, razstavo ali daljši projekt je pogosto dobro, da fotografije nekaj časa odležijo. Da jih čez čas pogledamo z več distance in nekoliko manj čustveno. To velja ne glede na to, kako so nastale.

Na koncu je najpomembnejša fotografija sama. Dobra fotografija ostane dobra fotografija, ne glede na to, ali je nastala na filmu ali na tipalu.

Ima analogna fotografija danes še kakšno posebno prednost ali čar v primerjavi z digitalno? Ste kdaj tudi razvijali filme?

Seveda sem razvijala filme. V času prvega študija sem svoj čas delila med fakulteto, skavte, plezanje v naravi in temnico. Takrat je bila večina mojih fotografij črno-belih, filme pa sem razvijala in fotografije povečevala sama.

V temnici se čas ustavi. Večinoma si sam v temi, pod rdečo lučjo, ob glasbi in opazuješ, kako se na papirju počasi pojavlja fotografija. To je proces, ki zahteva potrpežljivost in zbranost, hkrati pa ima v sebi nekaj skoraj meditativnega. Ure tam minejo drugače kot kjerkoli drugje.

Tudi med Erasmusovo izmenjavo v Nemčiji sem si v študentskem naselju poiskala dostop do temnice. Zanimivo je bilo, da se je pogosto kdo oglasil na pogovor. Prijatelji so prihajali, posedeli, kaj povedali o sebi in odšli naprej. Včasih se pošalim, da je bila temnica nekakšna spovednica.

Prav v tem morda vidim največji čar analogne fotografije danes. Ne gre le za končni rezultat, ampak za proces. Analogna fotografija te prisili, da se upočasniš, da fotografiji nameniš čas in pozornost. V svetu, kjer se vse dogaja vedno hitreje, se mi zdi to njena posebna vrednost.